Slovenija potrebuje učinkovite protikrizne ukrepe
petek, 22. 5. 2009Razpravljalci so v poudarili, da je SDS podprla vse protikrizne ukrepe, ki jih je predlagala vlada in so jih obravnavali poslanci, razen rebalansa proračuna za leto 2009, ker je bil pripravljen na napačnih makroekonomskih izhodiščih. Izpostavili pa so tudi, da vladni ukrepi še niso začeli učinkovati, pa bi vendarle že morali. V nadaljevanju objavljamo magnetograme nastopov.
Magnetogrami niso lektorirani!
MAG. ANDREJ VIZJAK: Hvala lepa predsedujoči. Obžalujem, da me ne more slišati ne predsednik vlade ne razvojni minister, ker ga ni v dvorani, vendar kakorkoli, rečeno je bilo naj predstavimo kakšne trende. To so trendi naraščanja brezposelnosti v Sloveniji.Devetega meseca lani jih je bilo približno 60 tisoč, dan danes jih je približno 85 tisoč. To so trendi. Lepa krivulja. Kar pomeni, da je situacija v državi več kot alarmantna in terja ukrepanje. Ne terja ukrepanje in ukrepe, ki bodo priieli čez pet let ali čez štiri, tri leta. Ne rečem, da tudi ti niso potrebni, ukrepe moramo sprejeti takoj in morajo učinkovati takoj in zaradi tega smo predlagali razbremenjevanje gospodarstva, zniževanja davkov, selektivno še posebej tistim, ki investirajo, investirajo v razvoj, nova delovna mesta, vendar o tem je, ker imamo zelo malo časa, že govoril gospod Janša, jaz bom na nekaj drugih ukrepov, ki so tudi in niso bili omenjeni, tako imenovane, davčne počitnice.
Predlagamo, da se novo ustanovljenih podjetjem oprosti plačilo davka nekaj časa, tri leta. Oni bodo plačevali prispevke, zaposlovali bodo ljudi, sami se bodo zaposlovali in spoštovana poslanka, to je rezultat izgube za državo nič, ker tudi danes nič ne plačujejo in če bo novo nastalo podjetje, ki bo začelo plačevati prispevke za zaposlene in dajati plače, zaposlilo ljudi bo to širše pozitivno. Kar se pa davkov tiče bo pa zadeva ista.
Drugič. Predlagamo, DDV poplačani realizacij, to se pravi dvig praga na evropsko primerljiv nivo. Prej smo poslušali razvojnega ministra, da so večje države postavile ta prag tako visoko, saj DDV-ja ne plačujejo države, to plačujejo podjetja, važna je struktura podjetij, mala in srednja velika podjetja imajo Nemci, Avstrijci, Švedi, Francozi, Italijani in tudi Slovenci in zaradi tega je prav, da mala podjetja, ki najbolj čutijo sedaj tudi podaljševanje plačilnih rokov plačujejo seveda takrat, ko dejansko dobijo denar ne pa takrat, ko morajo izstaviti račun in seveda potem čakajo na plačilo, ki ga ni in ni, in zato predlagamo v smisel razbremenitve teh podjetij, ki imajo takšen prihodek 22% je teh podjetij, da se seveda jim omogoči za pošteno delo tudi na neki način eksistenco, saj to niso slaba podjetja, ta podjetja so svoje naredila, izstavila so fakture, morala so davek plačati takoj ob izstavitvi fakture, denarja pa ni in ni, zaradi tega, ker tudi država podaljšuje plačilne roke. Velika podjetja podaljšujejo plačilne roke in mala in srednja podjetja ne dobijo za pošteno, kvalitetno opravljeno delo denarja in to ni fer, prav in je potrebno reagirati in zaradi tega to predlagamo. Kreditni krč. Največji problem je ta, da mala, srednje velika podjetja pa tudi velika podjetja težje pridejo do kreditov, do razvojnih kreditov in do tudi reprograma kreditov.
Namreč, marsikatero podjetje je investiralo v razvoj in potrebuje reprogram kreditov, tako kot ga je potrebovalo pred petimi leti, za razvojni projekt, tudi za, recimo temu, tekoče poslovanje. Ga ne more dobiti. In to je bilo predlagano v zakonu o jamstveni shemi, vendar ta zakon še ni zaživel. Šest mesecev je minilo, odkar smo vzpostavili preko zakona o javnih financah podlago za poroštva, za pomoč države bančnemu sektorju in tudi posledično gospodarstvu, pa se do danes ni zgodilo nič. Zgovarjajo se na parlament. Moram reči, da smo uredbo dobili na mizo kot tisti implementacijski akt šele pred, ne vem, 14 dnevi. Torej, ključno je in zanimivo je tudi to, da ni denarja. Kako? A za reprograme tajkunskih posojil pa je denar? Podpisali ste vse štiri koalicijske stranke amandma k zakonu o jamstveni shemi, s čimer boste dajali državna poroštva tako imenovanem reprogramu tajkunskih posojil. Se pravi, za njih je denar. Za mala, srednje velika podjetja, ki se otepajo z gospodarsko krizo, problemi pa ni denarja.
Ko govorimo o infrastrukturi, vlaganje v infrastrukturne projekte. Ta vlaganja so nujna, na primer, pozdravljamo tudi usmeritev ministrstva pristojnega za elektronske komunikacije, da se pospeši vlaganja v izgradnjo širokopasovne avtoceste oziroma širokopasovnega omrežja. Te stvar so “ready to go”. Te stvari se dajo narediti zelo hitro, ne potrebujete za njih silne državne prostorske načrte.
Pospešiti je potrebno gradnjo avtocest. Res ne vem, zakaj se tako dolgo mečka z izgradnjo dolenjskega kraka avtoceste na primer. Sploh ne vemo, kdaj bo narejen. So vsi dokumenti, vsi državni prostorski načrti. Zdilati se morate tam z enim avtoprevoznikom, da vam bo dal še en košček zemlje. Hočem povedati, kjer je volja je tudi pot. In prosim, da začnete delati.
Pomemben ukrep, ki ga predlagamo, zelo pomemben ukrep, pa nič ne stane, spoštovani, nič ne stane, je to, da se stimulira varčevalce, subvencionira, tudi obrestno mero pri njih, za tako imenovane dolgoročne varčevalne sheme. Naš portfelj vlog oziroma varčevanja državljanov v bankah je razmeroma slab iz bančnega vidika gledano. Veliko denarja, vendar kratkoročni depoziti. Zakaj to ne bi spodbudili za dolgoročno in s tem bankam zagotovili sredstva za servisiranje gospodarstva? To so ukrepi, ki lahko pomagajo. Pa še nekaj. Ni res, da so ukrepi, vsi ukrepi ali pa večina ukrepov vlade slabi. Jaz mislim še enkrat poudariti, da so ukrepi, ki so bili pripravljeni na temo recimo dolgoročnega prestrukturiranja in tehnološkega napredka dobri. Razpisi, ki gredo v tej smeri so dobri, vendar bodo učinkovali šele čez leta. Tudi dobre so sheme pomoči ohranjanja tistih delovnih mest, ki so začasno izgubile naročila. To so dobri ukrepi, jih pozdravljamo. Tudi napovedani ukrepi nekateri, to je to subvencioniranje, čakanje na delo so dobri, tudi nekateri drugi predlogi so dobri. Pomanjkanje pa se čuti na ukrepih za spodbuditev gospodarske aktivnosti in za preprečitev kreditnega krča. In gro naših ukrepov gre v tej smeri. Zato smo želeli odprt dialog, zato smo želeli predlagati in bomo predlagali tudi v prihodnje in niz teh ukrepov je uporaben. In jaz upam, da jih boste upoštevali.
Pa še nekaj za na koncu. Višek cinizma je to, da razvojni minister, ki je bil, vsaj guverner Banke Slovenije, ki je imela 38 milijonov, torej obveznic, ki so šle v nič, govori, da za to ne bo nobenih posledic. Se pravi, izginilo je 38 milijonov evrov v portfelju Banke Slovenije in pravi, da nič se ne bo zgodilo. Kako se ne bo nič zgodilo? Nekdo bo teh 38 milijonov plačal. Komitenti banke jih bodo plačali oziroma bank, sef, ker bo to preko storitev zaračunano.
JOŽE TANKO: Do sedaj smo slišali veliko kritik na to, kako ravna opozicija, kako ravna Slovenska demokratska stranka. Rad bi vas opozoril, da če boste preverjali dosedanja glasovanja pri vseh protikriznih ukrepih, ki jih je predlagala ta vlada in smo jih obravnavali v državnem zboru, boste ugotovili, da smo vse ukrepe podprli. Vse, razen enega. Nismo podprli rebalansa proračuna za leto 2009. Za ta akt pa je prišel predsednik vlade v državni zbor in povedal, da je sestavljen in pripravljen na napačnih izhodiščih, zaradi tega se sedaj srečujemo z novim, tretjim svežnjem, katerega je ponovno ključna sestavina rebalans proračuna za leto 2009, ki bo pa le morda upošteval druga makroekonomska izhodišča.
Tudi sami v poslanski skupini smo predlagali vrsto protikriznih ukrepov. Predlagali, poleg tega paketa, o katerem se zdaj pogovarjamo, smo 11 zakonov. Danes imamo na programu še 5 zakonov, torej 16. Vlada jih je v tem obdobju predlagala vključno z rebalansom 6. Je pa žalostno, da so vsi ti naši ukrepi bili ali zavrnjeni ali pa grobo izmaličeni. Menimo, da Slovenija potrebuje ukrepe, potrebuje takšne ukrepe, ki bodo imeli takojšnje učinke, veliko lahko v tem trenutku tudi hitro storimo. Sprememba vračila roka DDV-ja, sprememba oziroma skrajšanje plačilnih rokov za javna naročila, način plačila DDV-ja za mala podjetja in tako naprej, sprememba davčnega okolja za gospodarske družbe. Veliko teh ukrepov smo izpeljali tudi v prejšnjem mandatu. Nobeden od teh ukrepov ni bil kritiziran. In tudi ne vidim razloga, da tudi v tem mandatu ne bi nadaljevali teh pozitivnih sprememb na teh področjih. Tudi kar zadeva projekte racionalizacij so v prejšnjem mandatu izredno dobro potekali.
Spomnimo se samo program odprave administrativnih ovir. Mnogo, mnogo velikih korakov je bilo narejenih na tem področju. Mnogo specialno samo zato, da se je gospodarski sistem lahko hitreje organiziral, izpostavil, bolje deloval, deloval poenostavljeno in marsikaj od teh zadev je nastavljenih tudi avtomatsko. Kajti vse te informacije, kaj bi bilo potrebno storiti, se zbirajo na ustreznem elektronskem naslovu. Minimalni napor je preverjanje teh aktivnosti in da se skuša te zadeve implementirati. Nekaj z ukrepi, nekaj pa tudi preko zakonskih predlogov.
Enega takih ukrepov, za katerega smo slišali, da ga vlada že izvaja, je poenostavitev plačevanja obveznosti gospodarskih družb do države. Trditev, ki je bila rečena, da se vsi ti ukrepi že izvajajo vsaj na tej točki zagotovo ne drži in zato bi bilo smiselno, da se ta in tudi ostali predlogi racionalno preučijo, pregledajo in tudi podprejo. Ne samo ta. Tudi ostali.
Priča smo mnogim pobudam za modernizacije sistemov, za modernizacije socialnih pravic, pokojninskih pravic. Menim, da ni ravno najbolj kredibilno, da o teh modernizacijah govori nekdo, ki je kot odgovorna oseba dopustil, da je izginilo 38 milijonov evrov za nevredno naložbo, danes pa je vodja protikrizne skupine ministrov in ta protikrizna skupina ministrov se ukvarja tudi s tem, da bi recimo odpravila ali pa spremenila tudi dijaško prehrano. Izguba obveznic Lehman Brothers, ki jo je imela Banka Slovenije, je točno enaka strošku, letnem strošku subvencije za dijaško prehrano. Točno enaka. Točno enaka in ko že govorite o teh zadevah, bi bilo treba potem marsikoga tudi vprašati po odgovornosti.
Kar pa zadeva kreditne ukrepe, ki so v tem mandatu nekako v ospredju. Splošni ukrepi, ki so, veljajo za vso gospodarstvo. Predlagali pa ste dva zakona – zakon o jamstveni shemi in novelo zakona o javnih financah. Oba ta dva zakona imata posebno določbo, ki drugače oziroma na poseben način urejata tajkunsko servisiranje oziroma servisiranje obveznosti ali pa kreditov tajkunov. Specialno. In za vse ostale velja kreditni krč. Za tiste, ki pa so v procesu tajkunskega lastninjenja pa veljajo posebni ukrepi. Menim, da to ni primerno.
JANEZ JANŠA: Najprej bi se tudi jaz zahvalil ministrici za javno upravo, ki je dejala, da večino ukrepov, ki smo jih mi predlagali, že uresničuje. Upam, da so to slišali tudi koalicijski poslanci, ki so prej v en glas trdili, da so to nedodelani ukrepi, ki bodo naluknjali slovenske javne finance. In bi predlagal, da se vladna koalicija nekoliko uskladi v tem, kaj je dobro in kaj ni dobro.
Tudi sicer lahko kot eden od predlagateljev rečem, da me razprava vladne koalicije ni prav posebej presenetila. Veliko govorjenja je bilo mimo, tudi zaradi tega, ker se gradiva sploh ni prebralo in ker ste nam dali samo pet minut časa, da ukrepe predstavimo, pa tudi takrat je bila na pol prazna dvorana.
Še najbolj me je v tej razpravi presenetila kritika nekdanje Titove Jugoslavije, ki je bila slaba in visoko zadolžena, hkrati pa se je Titu postavljalo spomenik oziroma poimenujejo ulico v glavnem mestu. Pravzaprav je bilo to še edino presenečenje s te razprave.
Veseli me tudi, da je vlada oziroma da so predstavniki vlade sami demantirali nekatere navedbe vladnih poslancev, ker se je tukaj vztrajno ponavljajo o tem, da ni bilo javnofinančnega presežka. Eden od ministrov je pošteno priznal tudi tisto, kar piše v vladnem gradivu, da je bil. Veseli me tudi, da je gospod Svetlik demantiral izjave, kako slabo dediščino je podedovala nova vlada, ki pravi, da smo tudi še zdaj, kot država, ko se je brezposelnost povečala za več kot 30 tisoč, četrti najboljši v Evropi. Pred tem povečanjem brezposelnosti za 30 tisoč smo bili še bistveno boljši, se pravi, niste dobili v roke kakšnega socialnega razsula. Brezposelnost oktobra lani, po volitvah, je bila najmanjša v zadnjem desetletju, če gledamo funkcionalno, odkar Slovenija obstaja. In to kljub temu, da se je v tem času število brezposelnih povečalo z 68 na 83 tisoč.
Ne bom komentiral tistih razprav, kjer je šlo enostavno za neko pojmovno zmedo. Nekateri poslanci so govorili o tem, da so bili zapleti pri potrjevanju rebalansa, verjetno so mislili zaključni račun. Vsaj to bi bilo treba ločiti. Stalno se je mešal dolg države z dolgom gospodinjstev in podjetij. Vlada je odgovorna za dolg države, za kreditiranje podjetij, za kredite, ki jih najemajo podjetja brez državnih poroštev so odgovorna podjetja. Za kredite, ki jih jemljejo posamezniki oziroma gospodinjstva so odgovorni ti posamezniki in gospodinjstva. Oni se samostojno odločajo, da te kredite najamejo in oni so jih dolžni tudi odplačevati brez garancije države. Če jih ne morejo odplačevati, potem tisti, ki je kredit dal pač unovči garancije, ki so jih ti posamezniki dali. To ne bremeni javnih financ.
Tudi ne drži, kako se je zadolženost prebivalstva in podjetij v tem času tako enormno povečala, da smo tukaj neki rekorderji. Zadolženost gospodinjstev in javnih financ in zadolženost podjetij v Evropski uniji je v skupnem seštevku trikrat večja od letnega GDP Evropske unije. Slovenija je še daleč od te zadolženosti, tudi ko govorimo o tem. Ampak, to ni pomembno. Pomembno je to, da se manipulira s tem, ko se meša zadolženost javnih financ oziroma državnih blagajn z zadolženostjo gospodinjstev in podjetij, kar sta dve različni kategoriji. Nobena vlada nima neposrednih inštrumentov, da na to vpliva v času visoke rasti, rasti plač in pokojnin in tako naprej, raste tudi kreditna aktivnost prebivalstva oziroma gospodinjstev, kjer ljudje rešujejo svoje stanovanjske probleme, podjetniki vlagajo v nadaljnji razvoj in seveda zato najemajo tudi kredite. Nič nenavadnega se v zvezi s tem ni dogajalo. In primerjati to zadolženost z zadolženostjo nekdanje države je smešno. To je primerjanje jabolk in hrušk. Tudi ne bom komentiral tistih razprav, kjer so poslanci oziroma poslanke pomešali milijone in milijarde, kot da bi šlo za isto stvar. Včasih se mi zdi, da pri nekaterih ukrepih, ki so ali pa ki jih ni, nekateri res mešajo milijone pa milijarde.
Bilo je tudi nekaj pesniškega navdiha, s katerim se seveda gospodarske krize ne da reševati. Tudi te trditve, kako se je v prejšnjem mandatu kapital nakopičil v rokah posameznikov in da smo za to v krizi, ali pa kako je prejšnja vlada ustvarila tajkune, te obtožbe hitro zbledijo, če pogledamo, kje so ti posamezniki v katerih forumih sedijo in kje se je ta kapital koncentriral. Jaz ne poznam nobenega od teh posameznikov, ki je bil član katerekoli opozicijske stranke v tem državnem zboru, ne SDS, ne SLS in ne SNS. Ti posamezniki, da so si veliko premoženja nabrali v času tranzicije, sedijo v forumih, ki podpirajo sedanjo vladno opcijo, so med župani, ki proslavljajo zmago sedanje politične opcije in so med medijskimi podporniki in lastniki medijev, ki podpirajo sedanjo vladno opcijo. Nekateri pa so ali pa so imeli članske izkaznice vladnih strank. Toliko o tem.
Moj poslanski kolega in vodja naše poslanske skupine gospod Tanko, je prej nekajkrat poudaril, da smo kot opozicija v tem mandatu podprli prav vse protikrizne ukrepe, ki jih je v državni zbor vložila ta vlada. Vse. Rebalans, ki bi ga lahko morda šteli deloma tudi v to polje, ni bil podprt in to zaradi tega, ker ste sami rekli, da ga bo treba takoj popravljati in ker ste sami ugotovili v tem vladnem gradivu, da nič ne rešuje, ampak da zgolj povečuje porabo, državno porabo. Vse ostale ukrepe smo podprli in tudi ukrepe, o katerih je govoril prej minister za delo, družino in socialne zadeve in smo že vnaprej napovedali podporo nekaterim ukrepom s tega področja, za katere se nam zdi, da so dobri, vendar pa ni dovolj, da se dela samo na področju sociale in tudi ni dovolj, da delamo neko umetno dilemo, ali ohranjati ali ustvarjati delovna mesta, kajti potrebno je oboje.
Dejstvo je, da vseh delovnih mest ni možno ohraniti, tudi če bi sprejeli vse ukrepe, ki jih mi predlagamo, določenih delovnih mest ni možno ohraniti oziroma ni smiselno ohranjati na umeten način, ker ta kriza pospešuje nekatere procese, zaradi katerih in zaradi dinamike v gospodarstvu nasploh, nekatera delovna mesta postanejo odveč, nekonkurenčna in pač izginjajo. In ni največji problem to, da nekdo izgubi delo. Največji problem je, da nekdo izgubi delo in ne more dobiti drugega, enako plačanega ali bolj plačanega dela in delovnega mesta. To je ključni problem. In tako kot je potrebno in te ukrepe smo podprli, pomagati podjetjem, da ohranijo produktivna delovna mesta, za katera se predpostavlja, da bodo v polni meri zafunkcionirala čez relativno kratek čas, tako je potrebno vlagati tudi v odpiranje novih delovnih mest oziroma lajšati breme gospodarske krize tistemu delu gospodarstva, ki je sposoben ustvarjati delovna mesta. Slišali smo prej razprave, nekaj modrovanj, češ kako tukaj prisegamo na vse mogočnostne vidne roke trga in da naj bi to zapostavljalo ljudi.
Mi ne prisegamo na vsemogočnost nevidne roke trga. Verjamemo pa v zdravo pamet slovenskega podjetništva, slovenskega gospodarstva. Verjamemo, da so slovenski podjetniki, ki so enkrat že dokazali, da znajo nadomestiti izgubljene trge, bolj sposobni presoditi, kam je potrebno vlagati določena sredstva, kot komisija sestavljena iz birokratov na različnih ministrstvih, ki najprej poberejo denar od podjetja, potem ga pa oni delijo po lastni presoji. Skratka, ne gre za to, da mi ne bi preveč zaupali v nevidno roko trga. Tukaj ne gre za nevidno roko. Gre za znane roke ljudi, ki so dokazali, da so sposobni. Gre za ljudi, ki so v zadnjih štirih letih ustvarili na novo, ohranili vse in jih ustvarili na novo, 45.000 novih delovnih mest. Toliko novih delovnih mest je bilo namreč v obdobjih 2004, 2008 in to nikakor ne samo delovnih mest z nizko dejavno vrednost. Ta so se celo zmanjševala v panogah, v zelo intenzivnih panoga, kjer je zaposlenost tam ponekod padala. Inovativnost slovenskih podjetji se je po mednarodnih raziskavah v tem obdobju povečala in povečala so se tudi vlaganja v raziskave in razvoj.
Torej ni smiselno razpravljati o tem, ali ves denar namenjati za ohranjanje ali za ustvarjanje novih delovnih mest. Smiselno je razpravljati o tem, katera so tista delovna mesta, ki lahko preživijo in kjer je potrebno in smiselno pomagati in kje je treba vedeti, da iz tega ne bo nič, da se samo podaljšuje agonija. Ali je treba ta denar raje nameniti za ustvarjanje novih delovnih mest s pomočjo tistih podjetij, ki so jih sposobna ustvariti. Aktivna politika zaposlovanja preko državnih birokratskih institucij je zgolj fraza. Je zgolj fraza. Je nekaj, s čemer se lajša problem, se ga pa ne rešuje. Lepo se sliši. Ko se potem pride v nek zavod za zaposlovanje in se vidi vrste pred šalterji pa ti postane jasno kaj to v praksi pomeni.
Torej, naj si vlada ne dela iluzij, da bo preko ministrstva, preko birokratskih postopkov ustvarjala produktivna delovna mesta. To ni uspelo nikomur in tudi naši vladi ne bo. Če bi se to dalo, potem bi socializem cvetel še vedno naprej, ne pa da je več ali manj povsod propadel.
Da podkrepim navedbe iz obrazložitve, kjer smo zelo jasno povedali, da ukrepe, ki jih predlagamo, nismo nalovili na nekih javno mnenjskih anketah, ali pa v časopisnih člankih ampak, da so v bistvu podlaga za te ukrepe zelo realna ocena stanja in ocene potreb v temu času, ki prihaja v slovensko gospodarstvo iz obrti in podjetništva. Naj vam citiram nekaj njihovih neposrednih ocen. Gospodarski ali Obrtni zbornici je težko očitati politizacijo, še posebej politizacijo v smer sedanje opozicije. Eno od teh ustanov je namreč do pred kratkega vodil poslanec vladne stranke. In poglejmo, kaj pravi obrtna zbornica o ukrepih vlade. 21. aprila, se pravi prejšnji mesec, je obrtna zbornica sprejela stališče, ki je objavljeno tudi na njihovi spletni strani pod naslovom: Veliko razočaranje nad vlado. In piše, na seji upravnega odbora Obrtne zbornice Slovenije, ki je bila tokrat v Velenju, so člani izrazili veliko razočaranje nad dosedanjo vlado. Predlogi malega gospodarstva so premalo upoštevani, percepcija propadanja malega obrtnika v javnosti seveda ni ista kot če v neki regiji propade velika firma in brez dela ostanejo številni delavci. Toda mali podjetniki in obrtniki tudi zapirajo svoje dejavnosti in tudi odpuščajo, saj so svoje rezerve počasi že izčrpali, so opozorili člani. Sedaj jih pesti velika plačilna nedisciplina, manj naročil, pritiski so na zniževanje cen. Vlada nas prepogosto spregleda, bojimo se da bo opazila, da nas pogreša šele takrat, ko bomo propadli. To je stališče Obrtne zbornice upravnega odbora. Ni stališče kakšne od opozicijskih strank.
In potem gospodarska zbornica, ki združuje večje gospodarske subjekte, ki pravi, delodajalske organizacije in zbornice, budno in z zaskrbljenostjo spremljamo dogodke v gospodarstvu kakor tudi poskuse vlade, da bi omejila padanje gospodarske rasti.
Zaradi izredno kritičnih razmer in pomanjkanja socialnega dialoga smo predstavniki zbornic in delodajalskih organizacij sprejeli skupno platformo za razvojni dialog in čim hitrejše ukrepanje. Po tej platformi in med temi ukrepi je veliko teh, ki so danes tudi v tem predlaganem paketu. To je nek povzetek glasu gospodarstva. Za te trditve ni možno trditi, da so politične, izhajajo iz realne ocene stanja, ki ga delajo tisti, ki morajo to situacijo reševati, k temu bi lahko dodal še citate, ki govorijo o kreditnem krču in o tem, da ob vsej tej silni garanciji, ki smo jo sprejeli do realnega gospodarstva pride pravzaprav zelo malo.
Zdaj, ko gre za razpravo o tem, kakšno dediščino je podedovala sedanja vlada in o tem ali so bili ukrepi pravi ali ne, je treba vedeti, da bo prišel konec leta, konec naslednjega leta, znane bodo uradne statistike. Obstaja nekaj ključnih makroekonomskih kazalcev, na podlagi katerih se lahko ugotovi, ali je bilo neko obdobje uspešno ali ne. In obstajajo tudi relativni pokazatelji iz katerih se da ugotoviti ali je razvoj neke države res samo plod neke konjunkture v okolici in booma svetovnega ali pa evropskega gospodarstva ali pa je zraven tudi nekaj nacionalne dodane vrednosti.
Prej smo slišali, kako naj bi se razmere zaostrile v eni najbolj razvitih evropskih držav, to je v Italiji. Italija že dolgo ni ena najbolj razvitih evropskih držav. Če bi Slovenija nadaljevala z razvojnim tempom zadnjih štirih let bi jo dohiteli v nekaj letih po razvitosti. Italija je tista evropska država, ki v zadnjih petih, šestih letih evropske konjunkture ni beležila več kot 1%, 1,5%, kakšno leto še to ne, gospodarske rasti, kljub temu, da je bilo okolje ugodno, kljub temu, da je Evropa ali pa večina Evrope gospodarsko cvetela, da je Italija del tega prostora, da je del evroobmočja tam tega razcveta ni bilo, ne nazadnje se je to odrazilo tudi v obisku v slovenskih igralnicah, ki so jih italijanski gostje zaradi gospodarskih razmer pri sebi čedalje manj obiskovali, ker ni bilo dohodka.
Italija je zelo nazoren dokaz države, ki tudi v času debelih krav ni bila sposobna ujeti vetra v jadra in potegniti razvoj naprej. Samo države, ki so upoštevale usmeritve Lizbonske strategije so ta čas izkoristile, in Slovenija ga je dobro izkoristila in o tem pričajo neizpodbitni kazalci. Ključni pokazatelj razvojne uspešnosti je seveda rast. Gospodarska rast ni edini cilj, vendar brez gospodarske rasti ni ključnega temelja na podlagi katerega se lahko gradi blaginjo. Če nič ne ustvarjaš, tudi ne moreš nič deliti, kratkoročno se lahko zadolžuje, ampak nekoč bo treba to vračati. Dolgoročno je treba ustvariti toliko, kolikor razdeliš.
Slovenska gospodarska rast je bila v zadnjih štirih letih v povprečju 5%, povprečna gospodarska rast v Evropski uniji je bila v tem času okrog 2%. In to kljub temu, da je Slovenija v tem času izpolnjevala Maastrichtske kriterije, da je morala voditi zelo previdne politike in da je te kriterije izpolnila in vstopila v evroobmočje. Kot že rečeno, so nekatere evropske države, ki so imele bistveno boljša izhodišča, akumulacijo še iz Rimskega cesarstva, napredovale bistveno počasneje, zato, ker niso izvedle strukturnih reform. Slovenija je v tem času izvajala strukturne reforme, vsa poročila mednarodnih institucij govorijo o tem. Nismo izvedli vse, nismo izvedli vseh, ki bi bile potrebne. Za nekatere ni bilo političnega soglasja v koaliciji, za nekatere ni bilo političnega soglasja socialnih partnerjev.
Še pred uradnim predlogom s strani vlade o davčni reformi, še prej, preden smo predlagali spremembo davčnih zakonov, preden se je vedelo kaj bo sploh vlada predlagala, je na slovenskih ulicah protestiralo nekaj 10 tisoč članov slovenskih sindikatov, proti nečemu, če ni obstajalo – samo napovedi so bile in različne ideje o tem. Nekdo je prej rekel, da ni nobenega protesta. Jaz bi rekel, protest je že bil, pred štirimi leti, tudi politično motiviran, očitno, ker je zaposlenost rasla, plače so rasle, pokojnine so rasle, ampak nekaj 10.000 ljudi je protestiralo. Danes pravzaprav ne protestira nihče. Nekaj sindikalnih funkcionarjev se je zbralo na nekem zborovanju. Ob tem, da je brez dela ostalo 30 oziroma 35.000 ljudi in da so prognoze črne in da gre na stotine podjetij v stečaj in da nastaja vedno večji socialni problem. Torej ni bilo nekega soglasja socialnih partnerjev, da bi izvedli še nekatere druge reforme.
Sedanja vlada je, kar se tega tiče, na podlagi stanja, ki sem ga opisal, je to očitno, v bistveno boljšem političnem položaju, se lahko lažje pogovori z ljudmi, ki vodijo ta del socialnega dialoga ali pa ta del socialnega partnerstva, kjer so včasih sedeli v istih poslanskih ali pa svetniških klopeh in na istih sestankih izvršilnih odborov strank in ta čas bi bilo, to bližino bi bilo dobro izkoristiti zato, da se izvedejo nekatere strukturne reforme.
Pred nekaj meseci smo poslušali pompozne napovedi iz kongresa največje vladne stranke, kjer je bilo rečeno, da bodo v kratkem predlagane zgodovinske reforme. Mi bi bili veseli vsaj nekih zelo konkretnih protikriznih ukrepov, pa tudi kakšno bolj izdelano koncepcijo teh zgodovinskih reform.
Drugi pokazatelj uspešnosti v času nekega razvoja je zaposlenost. Če je gospodarska rast visoka pa brezposelnost tudi relativno visoka, potem pomeni, da veliko ljudi ne participira na sadovih te rasti. Mi smo imeli visoko zaposlenost v tem času, o tem sem prej govoril. Veseli me, da minister za delo priznava, da je zaposlenost v Sloveniji še vedno visoka in da je Slovenija po brezposelnosti četrta najboljša država v Evropski uniji. Pred tem, ko smo prej dejali, 35.000 brezposelnih, je bilo verjetno še bistveno boljša.
Naslednji pokazatelj je zadolženost. Jasno je, da kolikor več imaš lastne podlage, toliko bolj se lahko zadolžiš, toliko večje kritje imaš, toliko lažje dobiš kredit. V času pred nastopom prejšnjega mandata je bil delež dolga v bruto domačem proizvodu za nekaj % točk višji, kot pa ob koncu mandata.
Lahko govorimo o tem, da je bila visoka gospodarska rast in tako naprej in da bi bil lahko ta delež še manjši vendar je potrebno vzeti tudi primerjavo z drugimi evropskimi državami, ki so imele še višjo rast pa so imele višjo zadolženost. Ta podatek je oziroma to stanje je zagotovo ena od ključnih dobrih popotnic za spopad z gospodarsko krizo, ker predstavlja zelo širok manevrski prostor pri sprejemanju nekaterih ukrepov.
Naslednji pokazatelj uspešnosti je rast plač in pokojnin. V zadnjih štirih letih so plače in pokojnine zrasle v Sloveniji za četrtino kar pomeni, da ta rast ni bila v korist samo nekaterim ampak je bila v korist posplošeno. V prejšnjem mandatu je prišlo do uskladitve, do usklajevanja rasti pokojnin z rastjo plač, kar pomeni, da tudi upokojenci niso več ostajali prikrajšani. To so ti ključni pokazatelji, ki dajo neko objektivno sliko. Mi seveda za ta mandat ne moremo prejudicirati oziroma bi bilo to zelo nehvaležno in tudi nekorektno, ker ne vemo kakšno bo stanje na koncu. Lahko postavimo neke objektivne kriterije, danes tukaj, po katerih bomo presojali. Pravzaprav so ti kriteriji postavljeni že v strategijo razvoja Slovenije. Ta strategija je bila v določeni meri pripravljena že v prejšnjem mandatu, se pavi pred našim, še vedno velja, ker je ni nihče preklical. In v tej strategiji piše, da je strateški cilj Slovenije in njenega razvoja, da v desetih letih po povprečju razvitosti slovenska država ujame povprečje Evropske unije. Piše tudi, kako to lahko dosežemo. V strategiji piše, da je potrebno na letni ravni ali pa v povprečju nekega mandata doseči za tri odstotne točke hitrejšo gospodarsko rast oziroma hitrejši razvoj ob povprečju Evropske unije in ta cilj bo dosežen.
V dvajsetih letih je Slovenija rasla povprečno za dobro odstotno točko hitreje od povprečja Evropske unije, nismo šli ravno hitro proti povprečju smo pa zaostanek počasi zmanjševali. V zadnjih štirih letih smo zaostanek hitro zmanjševali in prišli na 92% povprečne razvitosti Evropske unije po kupni moči evropskega prebivalca. Izziv za sedanjo Vlado je enak, za tri odstotne točke hitrejša rast ob ostalih solidnih makroekonomskih kazalcih, zaposlenost, zadolženost in tako naprej, od povprečja Evropske unije.
Potem boste, spoštovani vladni poslanci, lahko trdili, kako je zdaj enako dobro. Ne boste še mogli reči, da je boljše. Če pa bo ta rast nad evropskim povprečjem večja kot 3% točke, potem pa se bo lahko reklo, da ste bistveno boljši ali pa da boste. Jaz upam, da bo ta izziv dosežen, ker bo to dobro za vse, za pozicijo, opozicijo, prebivalstvo, podjetništvo, upokojence, študente, učence in tako dalje.
Ta relativni cilj ali pa pokazatelj je možno implementirati tudi v času recesije. Če bo letošnje leto leto negativne rasti oziroma padca v Evropski uniji in bo ta padec znašal 5%, potem mora biti Slovenija za 3% točke boljša in lahko pade samo do 2%, če hočete, da se ohrani isti trend, isti tempo dohitevanja povprečja Evropske unije kot je bil dosežene v zadnjih štirih letih. Ob podobnih kazalcih zaposlenosti, zadolženosti in tako dalje. To so objektivni kriteriji, nismo jih določili mi, v osnutek strategije razvoja jih je zapisala še Ropova Vlada. Mi smo ta izziv sprejeli in enak izziv je pred vami. O tem bomo lahko razpravljali ob zaključnem računu za leto 2009, 2010, 2011 odvisno, koliko časa bo trajal ta mandat in bomo zelo objektivno primerjali.
Torej, tudi v času recesije, v času gospodarske krize so te relativne primerjave objektivne. Možno jih je uporabljati. Predlagam, da imamo iste vatle, ko merimo te stvari in ne bo nobenega problema potem v komunikaciji. Kakorkoli, kljub nekaterim zelo različnim stališčem in kljub temu, da vidimo, da vlada nekako vztraja na nekem konceptu, ki doslej ni dal rezultatov.
Upam, da je bila ta razprava streznitvena, da bomo v prihodnje dobili na mizo bolj učinkovite ukrepe in da jih bo vlada pisala z manj tresočo roko.