Slovenija potrebuje čim prej kredibilno vlado
četrtek, 23. 6. 2011Kako komentirate dogodke zadnjih dni, povezane s koalicijo in zahtevami Zares in LDS?Slovenija v trenutku gospodarske krize, v kateri se še vedno nahaja, potrebuje kredibilnega in učinkovitega upravljavca, pa ga nima. Zdaj smo priče konfliktom celo znotraj koalicije, ultimatom koalicijskih strank, kar je zelo slabo za reševanje nakopičenih težav v državi. Slovenija potrebuje čim prej kredibilno vlado, to pa lahko dobi samo s predčasnimi volitvami. Menim, da ima stranka SD zdaj idealno priložnost, da zavrne vse ultimate koalicijskih partneric in gre čim prej na predčasne volitve. To pomeni, da prispeva poslanske glasove za predčasne volitve. Po tem je realno pričakovati, da pride do teh.
Pravijo, da gospodarstvo okreva. Kakšen je vaš komentar tega?Moj komentar je preprost. V določeni meri se dobesedno »šlepamo« na račun okrevanja nekaterih drugih držav EU. Naš izvoz se krepi, problem je tudi, da se krepijo tudi zaloge. Ob tem pa je Slovenija še vedno v izredno velikem gospodarskem krču, saj ni povpraševanja. Investicije v opremo se sicer krepijo, vendar imamo na domači strani še vedno porazno stanje. To stanje je tudi odsev neučinkovitih ukrepov Pahorjeve vlade. To, kar deluje v Sloveniji, deluje zaradi okrepljenega izvoznega povpraševanja oziroma tujega povpraševanja, ne pa domačega. Ukrepi slovenske vlade očitno niso prijeli, bili so tudi prepozni, tako da smo še vedno zelo pri dnu. Nikakor ne moremo biti zadovoljni z gospodarskimi rezultati, kakor jih meri statistika v zadnjem obdobju. Slovenija še vedno potrebuje učinkovit program za spodbujanje gospodarske aktivnosti in seveda učinkovit varčevalni program javnega in državnega sistema.
Po propadlih referendumih je vlada napovedala rebalans proračuna za letos, omenjala je tudi zamrznitev plač in podobno. Kako komentirate čas po nedeljskem superreferendumu? Menim, da je padec pokojninske reforme velika priložnost za to, da vlada sploh spozna, kaj so dandanes prioritete. To so stabilizacija javnih financ v kratkoročnem in srednjeročnem obdobju. Seveda tudi na dolgi rok, vendar to ni prva prioriteta. Ključno je, da začnemo z različnimi ukrepi zmanjševati proračunski primanjkljaj danes, da začnemo spodbujati gospodarsko aktivnost danes, ne pa da postane prva prioriteta ukrep, ki bo dajal, vsaj po napovedih, rezultate šele čez 10 let. Padec pokojninske reforme je tako omogočil, da se ne zavajamo, da je pokojninska reforma kaj rešila ali pa ni rešila. Padec pokojninske reforme je torej priložnost, da se v Sloveniji soočimo z dejanskimi problemi, ne pa z namišljenimi. Staranje prebivalstva je problem, ki ga bomo morali rešiti na srednji in dolgi rok. Mi smo sredi pokojninske reforme iz leta 2000. Pri nas se upokojitvena starost podaljšuje že zdaj in tudi reforma iz leta 2000 daje rezultate. Pri tem bi poudaril zelo pomembno stvar. Tako v 90. letih kot tudi zdaj, v času krize, smo sanirali gospodarstvo na račun predčasnega upokojevanja. Zato niso le upokojenci, niso le zaposleni ali pa tisti, ki prihajajo šele v zaposlitev, mladi torej, odgovorni za reševanje pokojninske blagajne. Kriva je tudi država, ker je z neučinkovitimi in neustreznimi ukrepi ob krizi povzročila pritisk na pokojninsko blagajno s predčasnim upokojevanjem. Marsikatero podjetje je reševalo svoje stroške in odvečne zaposlene tako, da so jim dokupovali leta in jih tako potiskali v predčasno upokojitev. Zato pravim, da je padec pokojninske reforme dejansko priložnost, da se vlada spopade s problemi nestabilnosti javnih financ. Mi imamo ogromen primanjkljaj in se zelo pospešeno zadolžujemo, pri čemer pa ni nobenih rezultatov v smislu gospodarskega okrevanja.
Ali je Strokovni svet SDS že pripravil program, kje so rešitve? Osebno sodelujem na vseh sejah Strokovnega sveta SDS, ki je pripravil analizo stanja kot osnovo za predlog sprememb. Ta postopek poteka. Že ob ustanovitvi strokovnega sveta smo namreč rezultate svojega dela prilagodili na iztek tega vladnega mandata. Strokovni svet je torej že pripravil osnutek ključnih prioritet za posamezna področja, javnosti pa bodo predstavljene po dokončni uskladitvi. Osebno menim, da je zelo pomembno, da za gospodarsko okrevanje države izvedemo konkretne ukrepe predvsem v štirih smereh.
Katere so te smeri? Prva in najpomembnejša smer je, da administrativno in davčno razbremenimo gospodarstvo. Slovensko gospodarstvo je preveč obremenjeno in ne zmore financiranja vseh nalog, zakonskih obveznosti, ki smo mu jih v zadnjih 10 ali 20 letih naložili. Imamo razmeroma visok standard na številnih področjih, v šolstvu, predšolski vzgoji, socialnem varstvu, kulturi in podobno. Moramo razbremeniti gospodarstvo in s tem ustvariti pogoje, da gospodarstvo bolje in učinkoviteje zadiha. Dostikrat smo deležni očitkov, češ, kako razbremeniti gospodarstvo, saj imamo izredno visok proračunski primanjkljaj, potem pa bo še manj proračunskih prilivov. To je seveda kratkoročno in statično gledanje. To je približno isto, kot če bi kmet spomladi, ko mora zasejati njivo, dejal, da si ne more privoščiti nakupa semena, saj nima denarja za to. Takšen kmet ne bo nikoli žel. Zato menim, da je davčno in administrativno treba razbremeniti gospodarstvo, kar je podobno kot kupiti seme za prihodnost. Kajti le gospodarstvo bo zagotavljalo žetev v prihodnosti. Tudi lahko že zelo kmalu, čez leto ali dve, vendar moramo to narediti, če želimo žeti. To je prvi sklop ukrepov. Mimogrede naj omenim zelo zanimivo prakso pri tem. Da bi povečali davčne olajšave za investiranje in razvoj, je zelo privlačen ukrep davčna razbremenitev novonastalih podjetij.
Imate kakšen predlog, kako bi to naredili? Seveda. Zanimiv je avstrijski zgled, kjer novonastala podjetja prvo leto ne plačujejo davkov niti nekaterih prispevkov ter podobno. Še pomembneje pa je, da je državna administracija takšnim podjetjem prvo leto partner, ne rabelj. Pri nas pa se dogaja, da se Durs pa tudi druga birokracija na ljudi, ki želijo delati, ki začnejo delati, znašajo že pri pridobivanju vseh potrebnih dovoljenj. Ko začnejo delati, pa jih Durs obremenjuje in gleda nanje kot na potencialnega kršitelja, ne pa kot na partnerja. Zato je zelo zanimiv ta avstrijski zgled, ki govori, da je prvih nekaj let davčna uprava partner podjetju, ga tudi obišče in mu svetuje ter pomaga. S tem ga ne nazadnje utiri, da postane kredibilni zavezanec. Seveda, če potem krši norme in pravila, davčna uprava poseže po vseh pristojnostih z represivnega dela. Vendar želim poudariti, da je ta prvi odnos izjemen in pomemben ter tudi produktiven v nadaljevanju. Nekaj podobnega bi morali narediti tudi pri nas, če me že sprašujete po rešitvah.
Omenili ste štiri sklope ukrepov, povedali prvega, kakšen pa je drugi? Drugi sklop ukrepov je okrepitev določenih državnih pa tudi lokalnih razvojnih investicij. Vemo namreč, da je treba urediti nekatere stvari, kot so recimo 3. razvojna os, energetska infrastruktura, informacijska infrastruktura, ne nazadnje tudi železniška infrastruktura. In prav je, da to naredimo čim Če gospod Pahor še da kaj na svojo osebno integriteto in integriteto svoje stranke, bo šel v predčasne volitve. prej, da dajo tudi čim prej rezultate, dokler imamo na voljo še evropske vire sredstev; imamo tudi zasebne vire sredstev in prav je, da bi to okrepili. Okrepitev investicij je tudi najboljši ukrep za sanacijo gradbeništva in številnih gospodarskih panog, povezanih z njim. Nadalje je mogoče izvesti projekte javno-zasebnega partnerstva in podobno. Zasebnega kapitala za zdrave projekte je namreč dovolj, dovolj pa je tudi evropskih sredstev.
Kaj pa tretji sklop? Tretji sklop je varčevanje države. Menim, da bi morali iti po sledi nemškega primera. V Nemčiji so veliko energije namenili prihrankom v delovanju javnega sektorja, tako pri izdatkih za razne neproduktivne namene kot ne nazadnje pri novem zaposlovanju oziroma pri samih plačah. Mi pa ustanavljamo agencijo za agencijo in število zaposlenih v določenem delu javnega sektorja se krepi. Mislim, da vsega tega slovensko gospodarstvo preprosto ne more prenesti.
Kaj pa finančni del? Ta spada v četrti sklop, to je sklop ukrepov za oživitev finančnega sektorja. Še vedno smo namreč priče kreditnemu krču, banke pa ne opravljajo učinkovitega servisiranja gospodarstva. Vse to je zelo pomembno tudi za dosego drugih ciljev, da se normalizira tudi finančna podpora gospodarstvu, ki je nujna za njegov razvoj. Menim, da je število ukrepov znotraj navedenih štirih sklopov pomembno za okrevanje in za večjo gospodarsko rast tudi na področju znotraj Slovenije, ne le pri izvoznem gospodarstvu.
Prav ničesar, kar predlaga opozicija, vlada ne sprejme, vse zavrne. Tudi gospodarstveniki napovedujejo, da bo leto 2012 še težje. Kako bo prihodnja vlada lahko delala? Strinjam se, da je vsak dan ali teden podaljševanja te agonije teden zamujenih priložnosti in teden, ko bo teže spraviti gospodarstvo nazaj v okrevanje. Zato je tudi s tega vidika ključno, da pride čim prej do predčasnih volitev, kajti čim prej se začne z učinkovitimi ukrepi za gospodarsko okrevanje, manj bodo ti boleči in bolj bodo učinkoviti. Če bomo čakali še eno leto in več, potem bo ta voz še bolj v blatu in ga bo še teže potegniti iz njega. Več energije bo potrebne in zagotovo ukrepi ne bodo neboleči. Zato menim, da je razglašenost te vladne koalicije tudi na področju gospodarskih ukrepov tolikšna, da ne zmore niti nekaj skupnih imenovalcev, kako omogočiti gospodarstvu, da pride iz te situacije.
Pogosto navajate konkretne primere, imate tudi tukaj kakšnega? Glejte, samo z eno izjavo ministra Igorja Lukšiča želim ilustrirati, kako razglašena je ta koalicija pri ukrepih. Ko smo pred nedavnim v okviru komisije za nadzor javnih financ razpravljali o vprašanju dostopnosti do vrtcev, smo ugotovili, da so cene vrtcev v Sloveniji zelo različne, tudi za 2-krat in več odstopajo, čeprav imamo iste normative in ista pravila. Ko sem vprašal ministra za šolstvo, ki je odgovoren tudi za predšolsko vzgojo, kako vidi v prihodnje reševanje teh vprašanj, ne nazadnje tudi z vidika obvladovanja stroškov predšolske vzgoje, mi je odvrnil: »Enostavno. V tej državi je treba dvigniti davke.« To je bil njegov odgovor. Sprašujem se komu. Komu lahko v tej državi še dvignejo davke? Uspešna podjetja bodo zapustila državo, če mislimo na takšen način reševati nakopičene probleme. Ti ljudje torej ne razumejo problemov države.
S kakšno lahkoto govorijo o dvigu davkov. Tako je. O tej ministrovi izjavi priča magnetogram seje v državnem zboru in ga je mogoče predstaviti. S tem primerom želim samo pokazati, kolikšna sta kolizija in neusklajenost stališč znotraj te vladne koalicije. Gospod Lukšič velja za vplivnega človeka v največji koalicijski stranki, in če on to izjavi, potem si lahko samo mislimo, zakaj vlada nič ne naredi, oziroma če kaj naredi na področju spodbujanja gospodarske aktivnosti, se izkaže za neučinkovito in prepočasno. Ta izjava je res zanimiva in pove, zakaj vlada ni naredila na tem področju praktično ničesar oziroma veliko premalo.
To pomeni, da ni samo finančni minister Franc Križanič tisti, ki govori o višjih davkih, ampak o tem razmišljajo tudi drugi znotraj koalicije. Tako je. Morda se nekdo drug celo trudi z drugačnimi ukrepi, pa se na podlagi tovrstnih izjav ne moremo čuditi, zakaj se ne zgodijo. Zakaj se ne prisluhne gospodarstvu? O tem ne govorimo samo v opoziciji, na to opozarjajo tudi številni gospodarstveniki. Ti tudi opozarjajo, da bi bilo treba stroške dela razbremeniti. V pokojninski reformi, o kateri sva prej govorila, je bilo predvideno povečanje stroškov dela prav zaradi več plačanih prispevkov. Povečala naj bi se osnova za tiste z najnižjimi dohodki, saj je postala osnova 60 odstotkov povprečne plače za osnovo v obračunu prispevkov za pokojninsko zavarovanje. Doslej je bila to minimalna plača. To bi pomenilo, kakor so izračunali pri poslovnem dnevniku Finance samo v primeru Mure, kjer je več kot tisoč zaposlenih, da bi namesto minimalnega dobička v tem obdobju ustvarili večjo izgubo. Ta pa bi spet vodila v zmanjševanje števila zaposlenih in zmanjševanje trendov normalizacije, ki se danes tam kažejo.
Kaj pa v komisiji za nadzor javnih financ, s čim se tam soočate? Moram z veseljem ugotoviti, da iz obdobja na začetku tega mandata, ko se je zelo kazalo razmerje med opozicijo in koalicijo, v zadnjem času sprejemamo vse sklepe soglasno, čeprav so ti zelo neprijetni za koalicijo. To pa je po moji oceni zato, ker so že tudi koalicijski poslanci ugotovili, da gredo stvari narobe in v napačno smer. Na zadnji seji npr. smo obravnavali ekscesna izplačila regresov za letne dopuste upravi Zavarovalnice Triglav. Uprava zavarovalnice si je namreč izplačala 40 tisoč evrov regresov, medtem ko si je predsednik uprave izplačal 9.500 evrov regresa za letni dopust. Jasno je, da je regres neke vrste socialni korektiv in očitno gre gospod na Bahame ali na Sejšele ali na neko drago jahto, da potrebuje 9.500 evrov za letni dopust, medtem ko se delavci borijo, da dobijo minimalni regres, pa še tega marsikje ne dobijo. Državna družba, kar Zavarovalnica Triglav je, pa si privošči tolikšno izplačilo; kljub zakonodaji, ki omejuje osebne prejemke direktorjev, uprava zaobide zakon in si da izplačati regres, ki ga ta zakon sploh ne obravnava. Menim, da gre za kršitev zakona, saj ta točno določa, kaj so osebni prejemki, in regresa ne predvideva. V individualnih pogodbah direktorjev ne bi smelo biti nobene določbe glede regresa. Vodilnim delavcem z visokimi plačami regres za letni dopust po moji oceni ne pripada.
Kakšen sklep ste sprejeli na komisiji? Po navedenem zakonu je ministrstvo za gospodarstvo dolžno nadzirati individualne pogodbe direktorjev. Mi smo ministrstvo zavezali, naj v 30 dneh opravi nadzor vseh individualnih pogodb in nato poroča komisiji o ugotovitvah. Če bomo ugotovili, da so v določenih primerih, v primeru Zavarovalnice Triglav pa tudi v nekaterih drugih primerih je zagotovo tako, ravnali nezakonito, bomo pozvali Agencijo za upravljanje kapitalskih naložb in nadzorne svete v teh podjetjih, da razrešijo uprave. Menim, da mora nekdo nositi posledice za te nezakonitosti.
Kako pa ocenjujete delo Agencije za upravljanje kapitalskih naložb? Prepričan sem, da je bila agencija ustanovljena samo kot vmesnik med vlado in gospodarstvom. Vmesnik zato, da se nanj prevali vsa odgovornost za slabe odločitve oziroma tudi za sporno kadrovanje v podjetjih. Dejansko pa je tako, da se prek vlade še vedno, iz ozadja, posredno vpliva na kadrovanje. In potem se sklicujejo, češ, saj je agencija pristojna za to, mi s tem nimamo nič. Tu gre za neke vrste prenos odgovornosti na agencijo in zamegljevanje dejanskih relacij, v naši poslanski skupini smo ustanovitvi agencije nasprotovali. Predlagali smo, da se s kapitalskimi naložbami upravlja v okviru ministrstva za finance. Navsezadnje je že prej s tem upravljal direktorat za upravljanje z državnim premoženjem, ki je deloval pod okriljem ministrstva za finance. Prepričan sem, da bi to bistveno bolj transparentno urejalo relacije. Tu so se sklicevali na določila OECD, čeprav se tudi v nekaterih drugih državah EU to opravlja prek izvršilne veje oblasti.
Predsednik vlade je ustanovitev agencije predstavil kot revolucionarno ureditev… Zdaj vidimo, koliko je bilo to revolucionarno. Prihaja seveda do konfliktov med agencijo in posameznimi ministrstvi, in to predvsem zato, ker se očitno prek agencije upirajo neposrednim ukazom nekaterih ministrov, kaj naj delajo v posameznih gospodarskih družbah. Prepričan sem, da je ministrica Darja Radič neke vrste agencija za Gregorja Golobica. Golobic je namreč tisti, ki posega s svojim vplivom v posamezne gospodarske družbe, zlasti na področju energetike in telekomunikacij. Ministrica Radičeva je samo vmesna postaja vlade za to. Očitno pa je, da je v agenciji ne poslušajo najbolje, zato prihaja do napetosti in nesoglasij. To je pravzaprav tudi jedro vseh sporov in zahtev, ki jih v zadnjem času postavlja Golobič.
Torej agencija po vašem mnenju ne deluje neodvisno od politike in lobijev? Menim, da je precejšen del agencije pod vplivom stranke SD, to pa je tudi razlog za konflikte med strankama SD in Zares glede nekaterih vplivnih posegov v gospodarstvo. Zato želim povedati, da je ta agencija neke vrste megla, ki so jo želeli spustiti na polje dejanskega vpliva politike v gospodarstvo. Ko gledam nekatere rezultate tega vpletanja, me zelo skrbi. Poglejte primer družbe Gen energija. Gen energija je kot drugi energetski steber z namenom, da postane nosilec jedrske opcije in tudi trajnostnih virov energije, nosilec izgradnje hidroelektrarn na Spodnji Savi, nosilec razvoja jedrske opcije tako s podaljšanjem življenjske dobe obstoječega objekta kot potencialno graditvijo drugega bloka jedrske elektrarne, v zadnjih letih zaradi pritiskov in vpletanja politike v odločitve tega podjetja približno 60 do 70 milijonov evrov namenil za povsem druge stvari. Kar 27 milijonov evrov je družba lani nakazala v državni proračun iz naslova dividend, 20 milijonov evrov so letos vplačali za dokapitalizacijo Nove Kreditne banke Maribor, približno 14 milijonov evrov so namenili za nakupe deležev manjšinskih lastnikov v Savskih elektrarnah. Sprašujem se, kaj ima od tega energetika. Gen energija je namreč energetska družba, ki bi s tem denarjem lahko zgradila kakšno hidroelektrarno, sončno elektrarno in podobno. To je konkreten primer, kako vladajoči posredno posegajo v odločitve gospodarstva, pri tem pa imajo neko agencijo samo za to, da se obranijo očitkov, češ, saj nimamo nič s tem.
Večkrat ste omenili predčasne volitve. Malo verjetno je, da bo kaj iz tega … Niti ne. Zaradi tega, kar se je zgodilo konec preteklega tedna, ultimat Zaresa, se sprašujem, ali bo gospod Pahor tudi ta ultimat požrl.
Tudi LDS postavlja pogoje . . . Seveda. To so bili pravzaprav izredno ponižujoči posegi marginalnih koalicijskih partnerjev in učenje druge politične opcije, ki ne nazadnje uživa bistveno višjo podporo med volivci kot pa stranki Zares in LDS skupaj, o prihodnjih ravnanjih. In če gospod Pahor še da kaj na svojo osebno integriteto in integriteto svoje stranke, bo šel v predčasne volitve.