Slovenija na pragu nove poti

Nagovor predsednika SDS Janeza Janše na Akademiji ob vstopu Slovenije v EU in NATO, ob 130. obletnici rojstva Rudolfa Maistra in ob Nagovor predsednika SDS Janeza Janše na Akademiji ob vstopu Slovenije v EU in NATO, ob 130. obletnici rojstva Rudolfa Maistra in ob 14. obletnici prvih demokratičnih volitev v Sloveniji, Kamnik, 24. april, 2004 Dragi rojaki, kolegice in kolegi, vstop Slovenije v Evropsko unijo in še pred tem v zvezo NATO je izjemen zgodovinski dogodek. Članstvo v obeh zavezništvih je bil dolgoletni cilj SDS, ki smo si ga kot prva stranka na slovenskem zastavili že daljnjega leta 1989. Najpomembnejši korak v EU in NATO smo naredili z osamosvojitvijo, zato najprej posebna zahvala velja piscem slovenskega nacionalnega programa v 57 številki Nove revije, vsem, ki smo izglasovali odločitev na plebiscitu ter posebej veteranom vojne za Slovenijo, ki so osamosvojeno državo uspešno obranili. Zahvala tudi vsem vam, ki ste danes tukaj in ste bili mnogi v teh zadnjih desetletjih v središču aktivnosti, ki so Sloveniji omogočili povrnitev v civilizacijsko in vrednotno okolje, iz katerega je bila iztrgana v prejšnjem stoletju. Slovenska demokratska stranka je pravna naslednica dveh političnih strank – Socialdemokratske zveze Slovenije in Slovenske demokratične zveze. Obe sta v času Slovenske pomladi predstavljali jedro Demosa – Demokratične opozicije in kasneje koalicije – Slovenije, ki jo je vodil predsednik SDS dr. Jože Pučnik, ki ga danes žal ni več z nami. Prav njemu gredo največje zasluge za vztrajnost, pogum in vizijo pri slovenski osamosvojitvi. In zahvala za neomajno vero v to, da delamo v dobro Slovenije, čeprav tega takrat ni mogel nikjer prebrati. Slovenija se s prvim majem tudi formalno pridružuje prostoru, v katerem delijo z nami podobne vrednote. Članstvo v obeh povezavah nam bo zagotovilo varna ognjišča in možnosti za hitrejši gospodarski razvoj. Za marsikaj, tudi za slovensko kulturo pa bomo morali še bolj kot doslej poskrbeti sami. Evropska unija danes stoji pred dvema temeljnima nalogama. Po eni strani je potrebno urediti odnose med državami EU v obliki Ustavne pogodbe, po drugi strani pa mora nadaljevati s krepitvijo Skupne zunanje in varnostne politike in se uveljaviti kot globalni dejavnik. Z letošnjo širitvijo bo prebivalstvo EU naraslo na 450 milijonov, EU pa se bo razprostirala na 738 tisoč kvadratnih kilometrov. A Evropska unija bo še dolgo zveza nacionalnih držav, v glavnem večjih od Slovenije in to bomo morali imeti v mislih tudi v prihodnosti, ko se bomo pogovarjali v Bruslju in Strasbourgu. V EU nismo vstopili zato, da bi izgubili narodno identiteto in jo zamenjali z neko abstraktno evropsko. Nasprotno, v EU moramo lastno identiteto še bolj okrepiti. Tudi tako, kod to počnemo danes, ko se spominjamo 130 letnice rojstva RUDOLFA MAISTRA. Sanjal je slovenske sanje, kakor že prej mnoge generacije Slovencev. Odločna dejanja, samozavestna narodna misel in beseda kažejo Maistrovo odločnost, pogum, vero vase in notranjo moč, kar Slovenci potrebujemo tudi danes. Vse to lahko prepoznamo v dejanjih človeka, na katerega smo lahko upravičeno ponosni in ki tudi v nas zbuja samozavest, s katero moramo vstopiti v nov svet in v soočanje z novimi izzivi. V naših časih ne gre za osvajanje ozemlja, ki ga je uspelo osvojiti njemu. Gre za odgovorno in odločno prepoznavanje bistvenega sredi silnic zgodovine. Maister ni bil le človek pragmatičnih političnih in vojaških akcij, bil je tudi človek odprtega duha, prepričan, da mora vsak pripadati predvsem svojemu nacionalnemu okolju in črpati iz narodove kulture in duhovnega bogastva moč in navdih za politična in zgodovinska dejanja. Maistrov duh je tako lahko podlaga moderne nacionalne zavesti, ki nikogar ne ogroža, ohranja samobitnost in suverenost, hkrati pa je odprta za sožitje z drugimi narodi v novi evropski stvarnosti. Ta vzporednica, ki jo lahko naredimo z vlogo generala Rudolfa Maistra, je še posebej dragocena v današnjih dneh, ko mnogi na zelo grob način zasmehujejo vse, kar je blizu patriotizmu in pozitivnemu odnosu do slovenstva. Vsem tem zelo jasno povejmo, da ni mogoče zaničevati svojih korenin in hkrati ceniti drugih. Tisti, ki ne spoštuje lastnega naroda, ki ga zmerja s ksenofobi in nestrpneži, ne bo nikoli zmogel dovolj samozavesti za resnično sprejemanje različnosti in drugačnosti. Navidezno zagovarjanje drugačnosti je pri nas tako še prevečkrat krinka za nerazumljivo netoleranco do lastnih ljudi in maska za vsakovrstne komplekse tistih, ki pravzaprav ne spoštujejo ne sebe ne drugih. Zato prihodnost ne bo njihova. Prihodnost Slovenije resnično sloni na ljubezni do lastnega naroda, sloni na ljudeh, ki so pred 14-timi leti na prvih demokratičnih volitvah ter decembra istega leta na plebiscitu s srcem podprli osamosvojitev. Prihodnost Slovenije temelji na malem človeku, ki ga skrbi jutrišnji dan, na obrtniku in podjetniku, ki poskušata pogumno brez pomoči klientelizma preživeti in uspeti na trgu, na delavcu, ki se še vedno vsakodnevno bori za preživetje, na kmetu, ki prideluje zdravo hrano in skrbi za našo krajino, na gospodinji, ki speče kruh in skrbi za družino, na mladih, ki študirajo in bodo s svojim znanjem v bodoče najbolj prispevali k skupni blaginji, na ljudeh znanja, umetnosti in kulture, ki ustvarjajo duhovno podlago za naš obstoj in razvoj. Ob tem, ko upravičeno pričakujemo prihodnost, kakršne naši predniki še nikoli doslej niso imeli, pa je prav, da se spomnimo tudi njih. Slovenska zgodovina je namreč polna svetlih likov ljudi, ki so veliko pretrpeli. Rojakov, ki se niso zmenili za nevarnost, ko so reševali druge. Rojakov, ki so se sami postavljali po robu veliki premoči. Slovenija je obstala zaradi stotisočev danes že pozabljenih imen, katerih pogum je preživel nesreče in padce, vojne, lakoto in zatiranja. Preživela je ne zaradi tistih, ki so hlapčevali, temveč zaradi onih, ki so kljubovali in vztrajali ter obdržali srčnost, ko so jo vsi izgubili. Njihov pogum je vdihnil življenje in upanje vsem, ki so prišli za njimi in njim smo danes dolžni največjo hvaležnost. Spoštovani kolegice in kolegi, Slovenija je na začetku nove poti. Do tega razpotja, pred katerim stojimo, nas ni pripeljala bela cesta, temveč strma gorska pot, posuta s skalami in porasla s trnjem. A vzpenjala se je kvišku in naprej, zato smo danes končno pred tem, da zavijemo na široko belo cesto. Pričakujemo, da se bomo na njej počutili dobrodošli in enakovredni ter da nam bo matična skupnost zagotovila dovolj dobre pogoje, da bi lahko izkoristili nove evropske priložnosti. Predvsem pa si zaželimo veliko sreče in poguma doma, saj Slovenija ostaja naša domovina. Tudi v Evropi. Janez Janša