Slovenija na novi poti

Govor predsednika SDS Janeza Janše na javni tribuni Zbora za republiko, 23. junij 2004 Govor predsednika SDS Janeza Janše na javni tribuni Zbora za republiko, 23. junij 2004-Obstajajo problemi nacionalnega pomena, ki jih je treba najprej osmisliti, ugotoviti njihove razsežnosti in potem najti odgovore. Pri skupnem iskanju potrebnih rešitev se zavedamo, da se prihodnost še ni zgodila. Vsi smo odgovorni zanjo in vsi smo poklicani, da jo oblikujemo.- Preambula programa SDS Slovenija na novi poti Slovenska samobitnost se je oblikovala skozi stoletja. Proces, iz katerega se očrtujejo Karantanija, Brižinski spomeniki, kmečki punti, Trubar, Zedinjena Slovenija, Slomšek, taborsko gibanje, Maistrov podvig, nacionalni odpor proti fašizmu, nacizmu in komunizmu, upiranje jugoslovanskemu centralizmu, boj za versko svobodo, odpor proti skupnim jedrom v šolstvu, upor proti komunističnim ritualom, 57. številka Nove revije in Teze za slovensko ustavo (pisateljska ustava), je ustvaril ugodne razmere za nastanek moderne nacije. Toda nobeden od naštetih sijajnih zgodovinskih dogodkov in pojavov se sam po sebi ni izšel v končno dejanje, pri katerem bi se vzpostavila skladnost med spontanim občutenjem posameznikov in osrednjim območjem nacionalnih vrednot ter med vrednostnim središčem nacije in oblastno elito. Ta skladnost je bila vzpostavljena za kratek, toda odločilni čas šele med plebiscitom decembra 1990 in vojno za Slovenijo 1991. Začetek tega končnega dejanja so ljudska zborovanja in protesti intelektualcev v času procesa proti četverici od junija 1988 do Majniške deklaracije 1989, konec procesa pa se odraža v sprejemu in uveljavitvi prve moderne ustave. V zgodovini slovenske nacije tako obstaja povsem določljiv in razpoznaven čas, ki je ne samo dejanski, temveč tudi simbolni izvor naše skupnosti. V njem so korenine trajnega ljudskega soglasja o središču nacije in njenem osrednjem vrednostnem sistemu. Vrednostne prvine tega sistema niso bile izoblikovane zgolj literarno ali racionalno niti samo ideološko ali religiozno, temveč tudi z neposrednimi simbolnimi izrazi istovetnosti in udeležbe ljudi. Zato je vrednostno središče slovenske nacije trajno. Upravljanje države, racionalno-tehnične naloge delovanja države in gospodarstva morajo potekati v usodni odvisnosti od vrednostnega središča nacije. Kadarkoli se ta vez pretrga, oblast izgubi legitimnost in se znajde v praznem prostoru (povzeto po programu SDS). Slovenci smo torej v času boja za svojo neodvisnost konec 80. in v začetku 90. let dosegli visoko stopnjo soglasja. To soglasje je celo preseglo pripadnost slovenstvu in se je razširilo tudi širše. Na mnoge, ki jih je, kot pravi Peter Jambrek, slovenski narod povabil k oblikovanju Slovenske države. Po razglasitvi, uspešni obrambi in mednarodnemu priznanju Slovenije pa smo visoko stopnjo ljudskega soglasja uspeli ohraniti samo na nekaterih točkah, npr. pri odločitvah za povezovanje v EU ter na nekaterih referendumih o posamičnih razvojnih ali političnih vprašanjih. Upravljalci slovenske države so namreč v zadnjem desetletju številne pomembne odločitve sprejemali brez potrebnega širšega soglasja. Nekajkrat so te odločitve (npr. sprememba ustave o volilnem sistemu, izdajanje odločb t.i. izbrisanim v nasprotju z referendumsko voljo, opravičevanje zločinov in celo poveličevanje krvavih delitev v novejši slovenski zgodovini) sprejeli celo v izrecnem nasprotju oziroma proti širšemu ljudskemu soglasju. Prevečkrat se je ob tem pretrgala vez med vrednostnim središčem nacije ter odločitvami upravljalcev slovenske države. Kljub medijskim in finančnim monopolom je nenehno načenjanje in trganje te vezi oblast pripeljalo v prazen prostor, kar se je najbolj nazorno pokazalo na volitvah za Evropski parlament junija 2004 preko izjemno nizke volilne udeležbe ter hudega poraza oblastnih strank, ki imajo v rokah upravljanje s slovensko državo. Ker je oblastna elita v zadnjem desetletju velikokrat upravljala z državo v nasprotju z vrednostnim središčem (in je glasovalni stroj zlorabljala celo za sprejemanje drugačnih odločitev, kot so jih ljudje sprejeli na referendumih), je za pridobitev in ohranitev politične oblasti uporabljala kulturni boj. Priča smo bili poskusom potvorbe samih korenin slovenske osamosvojitve, ki naj bi segale tja v čase Avnojskih sklepov, stalnemu označevanju vseh nasprotnikov oblastne elite z etiketami iz časov druge svetovne vojne in državljanskega spopada, demoniziranju vere, zlorabi problematike t.i. izbrisanih, pravic verskih skupnosti do izgradnje verskih objektov ter romskega vprašanja. Še bolj pompozno kot pred desetletji so se slavili dogodki, ki so usodno cepili in desetkali slovenski narod. Formula kulturnega boja za ohranitev oblasti je bila preprosta: V ospredje so potiskali vse, kar nas deli. Pri tem so sebe vedno vnaprej razglašali za dobre in napredne, vse ostale pa za slabe in zaostale. Najučinkovitejša obramba proti umetnim delitvam je javni pogovor. Za pogovor je vedno potreben prostor govora in poslušanja. Ker niso želeli, da bi s pogovorom presegali delitve, so prostor pogovora vedno omejevali ali pa ga skušali vsaj nadzorovati. Prva žrtev je bil parlament, kjer so vladajoči uspeli močno omejiti pravico do javne besede. Za neposredne RTV prenose na nacionalni RTV se je še vedno treba boriti od seje do seje. V isti nacionalni hiši so močno omejili čas, namenjen pogovorom. Še v času zadnje faze enoumja je na TVS obstajala vsakodnevna pogovorna oddaja Žarišče, a je bila potem, ko je oblast v hiši ponovno prevzela Partija, ukinjena že pred davnimi leti. Predvolilna soočenja so spremenili v kvize, pri katerih večkrat oblastniki vnaprej poznajo odgovore na vprašanja. Iz istih razlogov je bila ideja o Konvenciji o prihodnosti Slovenije oz. kot se sedaj imenuje Pogovori pri predsedniku države napadena in javno zasmehovana; podobno usodo doživlja tudi današnji Zbor za republiko. Največja oblastna stranka je celo javno odsvetovala ministru za zunanje zadeve, da se danes tu z nami pogovarja. Če ni pogovora, je vse prepuščeno eliti, ki preko medijskega monopola zagotavlja ohranjanje oblasti in opravičuje delitve. Namesto pogovora o aktualnih dilemah in iskanja pravih rešitev ponujajo ideološko sprevračanje stvarnosti in oblikujejo virtualno demokracijo. Tisti, ki bi jim po tempu razvoja radi sledili, ne omejujejo pogovora o prihodnosti. Zato npr. Finske ni mogoče ujeti v razvojnem smislu s povzročanjem delitev in omejevanjem pogovora. V finskem parlamentu imajo posebno delovno telo, ki se imenuje Odbor za prihodnost. Tam se ne posmehujejo pogovorom o prihodnosti, temveč so jih institucionalizirali. Pri nas oblast še vedno vztraja na zasmehovanju pogovorov. Vse zato, ker vedo, da je pravi odgovor na delitve pogovor. In pogovor je tisto, na čemer moramo v Zboru za republiko vztrajati. Kajti ko se stvari enkrat poimenujejo s pravim imenom in ko to ime postane last javnosti, se prostor za potvorbe močno skrči. In kulturni boj ne dosega več svojih učinkov, celo njegovi zvočniki oslabijo. Prisotnost predsednika ZL, predsednika SLS, donedavno vladne stranke na današnjem zboru in podpis Dimitrija Rupla kot člana vodstva LDS na vabilu pa dokazujejo, da ima nasprotovanje pogovoru vse manj zagovornikov tudi v tistih strankah, ki so desetletje vladale prav s pomočju kulturnega boja in delitev. To dejstvo vzbuja novo upanje. Danes smo nedvomno v položaju, ko je potrebno vezi med vrednostnim središčem nacije in upravljalci države ponovno obnoviti. Pred Slovenijo so po vstopu v EU močni izzivi, ki jih moramo spremeniti v izkoriščene priložnosti. Poleg tega se mnoge uspešne rešitve čez čas izčrpajo in potrebne so nove. Čakanje in obotavljanje pri iskanju novih rešitev so lahko usodni z vidika razvojnega zaostanka. Obnavljanje soglasja ter vezi med vrednostnim središčem nacije in upravljalci države terja stalne intelektualne napore. Čas in dinamika notranjega ter svetovnega dogajanja prinaša vedno nove dileme odgovori nanje so nujni, kajti obzorja so širša od tega, kar vidimo danes. Obstajajo problemi nacionalnega pomena, ki jih je treba najprej osmisliti, ugotoviti njihove razsežnosti in potem najti odgovore. Pri skupnem iskanju potrebnih rešitev se zavedamo, da se prihodnost še ni zgodila. Vsi smo odgovorni zanjo in vsi smo poklicani, da jo oblikujemo. Še posebej danes, ko je po formalnem vstopu v EU in NATO Slovenija simbolično na novi poti. Na njej jo lahko v pozitivno smer poganjajo le enake in podobne energije, kot so jo ustvarile. Energije, ki ne izhajajo iz kulturnega boja in delitev, temveč energije, ki jih ustvarjajo pogovori, iskanje soglasij in upravljanje države v sozvočju z vrednostnim središčem nacije. Zato je naš pristop drugačen. V ospredje postavljamo tisto, kar nas združuje. Proslavljamo in v ospredje postavljamo tiste zgodovinske dogodke, ki so nas Slovence združili. Za zdravljenje še vedno odprtih ran preteklosti pa je potrebna sprava.Tudi zaradi motiva, ki ga potrebujemo pri uresničevanju dogovora o prihodnosti. Sprt narod namreč ne bo našel dovolj notranje energije za preboj v Evropskem prostoru. Sprava najbrž še vedno ni mogoča čez noč. Zato je treba k njej vsakodnevno težiti s simbolnimi in stvarnimi dejanji ter se izogibati ravnanj, ki bi jo ogrozile. Ko dobimo odgovore na načelna vprašanja, so tudi odgovori na konkretnejše dileme lažji. Še posebej, če se res zavedamo in upoštevamo že povedano, da smo res vsi poklicani k njihovemu oblikovanju in s tem k oblikovanju naše prihodnosti. Živimo v svetu, za katerega so značilne hitre in obsežne spremembe. V takšnih – in ne drugačnih razmerah je uspelo prav nam, ne našim prednikom ali potomcem, da smo si priborili neodvisno in mednarodno priznano državo. Po tisočletju svojega obstoja živimo v samostojni državi, povezani v EU, pred nami so številne priložnosti, ki jih naši predniki niso nikoli imeli. Čas terja, da damo v igro vse talente in napore, ki jih kot narod premoremo. Naš cilj je doseči takšno stanje, v katerem bodo lahko narodovi potenciali izkoriščeni v celoti in ko bo lahko vsak njegov član prispeval po svoji moči in hotenju. Slovenci takega časa, takšne zlate dobe, še nismo živeli. Verjamem, da je pred nami. Da jo dosežemo, potrebujemo vse tiste elemente, ki lahko narod povežejo s ciljem skupnega napredka in ki presegajo politične, državne in zemljepisne meje. Ti elementi obsegajo tako spoznavanje in zavedanje lastnih korenin, popravo krivic in spravo ter priznanje preteklosti kot skupne dediščine, kot tudi dokončano demokratizacijo v matični državi ob spoštovanju človekovih pravic in enakosti pred zakonom. Kot številne druge manjše, a razvojno uspešne države Slovenci nimamo nafte ali velikih rudnih bogastev, imamo pa sebe in naravo, naše okolje. Tega moramo čuvati in ohraniti tudi za potomce. V nas same, v ljudi pa je potrebno vlagati. To bi morale biti dve temeljni točki našega dogovora o prihodnosti: 1. Vlaganje v ljudi 2. Ohranitev zdravega življenskega okolja Da to dosežemo, je nujno potrebno: 1. Liberalizacija šolstva 2. Dvig kulturne ravni, vzpodbujanje kulturne ustvarjalnosti 3. Znižanje davkov 4. Oblikovanje stimulativnega okolja za mala in srednja podjetja 5. Deregulacija, poenostavitev odnosov med posameznikom ter državo in posameznikom in lokalno skupnostjo 6. Enakomernejši regionalni razvoj Del te vizije pa morata biti tudi pravičnost in solidarnost. Solidarnost razumemo kot civilizacijsko načelo sodelovanja med ljudmi in obstoja človeške družbe nasploh. Ljudje smo odvisni drug od drugega pa tudi od družbe. Solidarnost je pripravljenost na sprejemanje vzajemne odgovornosti do drugega in do družbe tako za sedanje kot prihodnje generacije. Spoštovanje narave postavlja posamezniku in družbi tudi zahteve, ki nujno omejujejo tehnološki razvoj. Nihče nima pravice do takšnega izkoriščanja virov, ki bi ogrožalo obstoj in razvoj prihodnjih rodov. Novo pojmovanje solidarnosti, ki ga ponujamo, se opira na posameznika, ki se zaveda, da ne more biti popolnoma srečen, če so v njegovi okolici ljudje, ki so prizadeti in si sami ne morejo pomagati. Pomaga jim, ker tako želi sam in ne zato, ker bi mu to zapovedoval zakon. Pravičnost pa pojmujemo kot najpomembnejšo vez, ki avtonomne posameznike povezuje v družbo. Prostor, v katerem vlada pravičnost, imamo ljudje za svoje domovanje. Pravičnost razumemo kot izhodiščno enakost socialnih in ekonomskih možnosti ter pravno enakost za vsakogar. Človekove pravice in svoboščine so neodtujljive in pripadajo vsakomur ne glede na gmotno stanje, svetovni nazor, izobrazbo, družbeni položaj, rasno pripadnost ali katero koli drugo osebno okoliščino. Okrog tega pozitivnega programa potrebujemo letos osrediščenje nacionalnih energij. Tudi zato pozdravljam Zbor za republiko. To je prava stvar v pravem trenutku. Brez vizije ni razvoja. S pravo vizijo pa lahko iz let, ki so pred nami, oblikujemo zlato dobo Slovencev. Čas, v katerem si bomo ustvarili blaginjo in se kot še nikoli doslej uveljavili v Evropi in svetu. Janez Janša