Slovenija lahko izgubi vse, Hrvaška nič

Glasovanje PROTI na referendumu je zadnja možnost za preprečitev škode. Predlog za naknadni zakonodajni referendum je dala vladna koalicija oz. predsednik vlade, potem ko si je premislil in odstopil od predhodnega. Vmes se je zgodila ratifikacija v DZ, ki je primer še bolj zapletla.

–    Arbitražni sporazum (AS) je bil v tem DZ ratificiran na ustavno sporen način. Po našem mnenju na protiustaven način. O vstopu Bolgarije ali Romunije v EU smo odločali z 2/3 večino, o naši meji in državni suverenosti pa ste odločali z navadno večino. Ob tem ste še določili, da ima vsak poslanec za razpravo največ 1 minuto časa. Kot je dejal dr. Cerar, je to velik madež na telesu slovenske demokracije.

–    Postavlja se povsem formalno vprašanje, ali bi sploh smeli razpisati referendum o zakonu, ki je bil sprejet z nezadostno večino, na protiustaven način torej?

–    A očitno je referendum še edini način, s katerim lahko poskušamo preprečiti veliko škodo, ki lahko nastane.

Kaj manjka v sporazumu?

–    Načelo zunanje pravičnosti: zelo enotno mnenje mednarodnih strokovnjakov za mejna vprašanja in arbitražo, vključno s sodniki Haaškega sodišča, ki smo jih vprašali za mnenje, se je glasilo: vaš primer je močan, če se ne obravnava po mednarodnem pravu, ki ima svoja rigidna pravila. Uporabiti je treba ex eque et bono ali pa izrecno zapisati v sporazum, da se državi strinjata, da sodišče določi mejo tako, da se slovenske ozemeljske vode končajo v mednarodnem morju oz. teritorialni stik.

–    Zunanja pravičnost je močan argument za RS zaradi zgodovinskih okoliščin. Slovenija je namreč po drugi svetovni vojni izgubila velik del nacionalnega ozemlja in prebivalstva, medtem ko je Hrvaška dobila vse. Ohranitev teritorialnega stika Slovenije z mednarodnimi vodami Hrvaški ne vzame nič njenega, dočim Slovenija lahko izgubi vse.

Slovenija je zbrala mnogo argumentov v svojo korist, ki pa bodo le malo prišli v poštev v presoji v okviru AS, kot ste ga podpisali. Imamo Belo knjigo, ki pa ob striktni uporabi mednarodnega prava, določeni za točko a AS, ne bo veliko koristila.

Za primerjavo lahko vzamemo gradivo, zbrano za Pariško mirovno konferenco po drugi svetovni vojni. Vzorno delo, za tiste čase naravnost odlično. A ni veliko koristilo. Izgubili smo Trst in Gorico in 130.000 naših rojakov je ostalo v drugi državi. Mimogrede, zemljevidi v tej knjigi kažejo tudi, koliko je bila Istra slovenska in koliko hrvaška in koliko italijanska. Za vsako vas posebej.

Politična nekorektnost in serija škodljivih odločitev

–    v času našega mandata 2004 – 2008 je veljal temeljni princip dogovarjanja med Republiko Slovenijo (RS) in Republiko Hrvaško (RH), da je za vsak sporazum potrebna dvotretjinska podpora vnaprej v obeh parlamentih oz. med političnimi strankami. Ta princip je temeljil na slabi izkušnji ob propadlem poskusu ratifikacije sporazuma Drnovšek-Račan

–    sedanja slovenska vlada ponavlja napako Ivice Račana, ki sporazuma ni usklajeval z vsemi parlamentarnimi strankami v saboru

–    po načelnem dogovoru na Bledu, da se poskuša uskladiti AS za Haaško sodišče ali za katerokoli drugo sprejemljivo obliko reševanja mejnega vprašanja s pomočjo tretje osebe, smo ustanovili slovenska dela mešanih komisij za mejo in za pravni okvir.

–     v obeh komisijah je sodelovalo 9 članov na predlog takratne opozicije

–    za podpis sporazuma Pahor – Kosor pa smo mi izvedeli iz medijev, najprej iz tujih-     nihče iz opozicije ni bil povabljen k njegovi pripravi. Pri pripravi niso sodelovali niti strokovnjaki, ki so pripravljali sporazum Drnovšek-Račan. Sodelovali so očitno predvsem tisti, ki so v uvod pomorskega zakonika zapisali, da je Slovenija ozemeljsko prikrajšana država

–    vlada ne verjame v rezultat arbitraže, ki bi Sloveniji ohranil teritorialni izhod na odprto morje. Dokazi za vnaprejšnjo vdajo so v samem tekstu in sicer:

1. AS nalaga sodišču, naj najprej določi mejo med državama na kopnem in na morju v skladu z mednarodnim pravom. Šele nato pa naj sodišče določi stik Slovenije z mednarodnimi vodami. Če bi slovenska vlada verjela, da se bo naša meja končala v mednarodnem morju, točka b sploh ne bi bila potrebna. Točka b je smiselna le ob predpostavki, da se meja med RS in RH, določena po mednarodnem pravu, ne bo končala v odprtem morju. Šele v tem primeru sploh nastane potreba po določitvi stika z odprtim morjem oziroma potreba po določitvi nekakšne služnostne poti iz slovenskih teritorialnih voda preko hrvaškega morja v mednarodne vode.

2. Predlog komisarja Rehna je določal, naj arbitražno sodišče presodi v roku enega leta od ratifikacije sporazuma, torej še pred odločanjem o vstopu RH v EU. Ta časovnica je bila za Slovenijo ugodna. Sedanji AS pa odločitev premika v nedoločeno prihodnost, določa celo, da se delo sodišča začne šele po Hrvaškem podpisu pristopne pogodbe. Če bi vlada verjela, da je AS dober za Slovenijo, potem bi si končno odločitev želela čimprej in ne šele v času, ko ji bo mandat že zdavnaj potekel.

Odlok o razpisu referenduma je treba sprejeti in AS na njem zavrniti, kajti AS je slab za Slovenijo. Slab je tudi za Hrvaško in za EU :

1.    Za Slovenijo je slab, ker:

–    ogroža pomorski status slovenske države, saj ji jemlje pravico do uporabe že razglašenih suverenih pasov v Jadranu

–    ogroža teritorialno povezavo RS z mednarodnimi vodami Sredozemlja

–    ogroža gospodarske interese luke Koper in Slovenije

–    ogroža slovensko suverenost in jo izpostavlja nesorazmernemu tveganju v času, ko ima Slovenija objektivno najmočnejši mednarodni položaj v zgodovini

2.    Za Hrvaško je AS slab, ker bi njegova potrditev na referendumu dodatno zapletla vstopanje RH v EU. V najboljšem primeru bi se vstop zavlekel do odločitve sodišča, v najslabšem v nedoločeno prihodnost. Vlada RH je naredila isto napako kot slovenska vlada v času podpisa sporazuma Drnovšek-Račan. Ni zahtevala zagotovila o zadostni politični podpori sporazumu v Sloveniji. Dodatno napako je RH naredila s sprejetjem enostranske izjave, v kateri piše, da se sporazuma v nobenem primeru ne more razlagati tako, da ima RS pravico do teritorialnega izhoda v mednarodno morje. Seveda pa je napaka  hrvaške vlade manjša od slovenske, o čemer nenazadnje priča dejstvo, da je proti AS glasovalo samo 7 poslancev hrvaškega sabora.

3.    AS je slab za EU, ker bi njegova morebitna verifikacija  zapletla širitveni postopek na zahodni Balkan.

Slovenci bomo drugič v zgodovini na plebiscitu odločali o svoji meji. Prvič o naši severni leta 1919, ko smo plebiscit izgubili za 5000 glasov. Izgubili smo 11% prebivalstva in nekatere vitalne dele ozemlja. Tudi zato, ker so nekateri takratni slovenski politiki v Ljubljani gledali na Koroško skozi prizmo lastnih političnih in osebnih interesov. Danes se zgodovina žalostno ponavlja. Vlada računa, da bodo ljudje glasovali za AS, ker bodo pred vrati počitnice na jadranski obali ali zaradi vikendov na Hrvaškem. Ne enega ne drugega jim zavrnitev AS seveda ne bo vzela ali ogrozila, poleg tega pa verjamem, da so Slovenci večji patrioti od politikov vladne koalicije. Predsednica Odbora za zunanjo politiko je danes med argumenti za podporo AS naštevala bojazen pred rezanjem gum in nacionalističnimi izpadi na obeh straneh.Kako malo se je spremenilo v Ljubljani v zadnjih 90 letih!

Aktualni predsednik republike Danilo Türk je pred nekaj leti izdal učbenik mednarodnega prava, v katerem je zapisal, da je Slovenija tipičen primer ozemeljsko prikrajšane države.

Naš tržaški rojak in pisatelj Boris Pahor pa je nedavno dejal: “Poglejte vprašanje meje s Hrvaško, tu bo Slovenija spet klavrno pogorela. Nobena arbitraža ne more določiti, da bo Slovenija imela izhod na morje.”

Samo obžalujemo lahko, da za predsednika države v teh pomembnih trenutkih nimamo osebe formata Borisa Pahorja.

AS je slab za Slovenijo. Slab je tudi za EU in za Republiko Hrvaško.  Zato ga je treba na referendumu zavrniti.