Slovenija je polnoletna

Danes mineva 18 let, ko je slovenski parlament sprejel Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, akt, s katerim smo Slovenke in Slovenci končno zaživeli v samostojni in neodvisni državi – Republiki Sloveniji ter med strankami usklajeno Deklaracijo o neodvisnosti. Odločitev Slovenije, da zapusti Socialistično federativno republiko Jugoslavijo, ni bila enostavna, a poti nazaj ni bilo več. 25. junija 1991 se nam je izpolnila želja, da zaživimo v samostojni državi, v kateri bomo sami odločali o svojih pravicah, pa tudi obveznostih, o naši usodi, hotenjih. Ponosno smo zrli v nebo ob dvigovanju nove Slovenske zastave, ki je na krilih vetra zaplapolala na Trgu republike. Eni smo jokali pred televizijskimi ekrani, drugi na samem prizorišču. Sanje so postale resničnost. Kljub svečanosti dogodka, pa smo v srcih nosili strah, kaj bo prinesel naslednji dan.

Seveda pa se vse to ni zgodilo čez noč. Veliko je dogodkov, brez katerih danes ne bi praznovali polnoletnosti naše mlade države. Vse glasnejše so bile zahteve po uvedbi večstrankarskega sistema in želja po parlamentarni demokraciji. Leta 1974 smo dobili novo republiško ustavo in z njo tridomno skupščino. Delegatke in delegati, slovenska javnost in civilna družba, smo vse glasneje protestirali proti nedemokratični republiški oblasti in neenakopravnim odnosom znotraj federacije.

Leta 1987 je izšla zgodovinska 57. številka Nove revije, v kateri so slovenski intelektualci najbolj dosledno in celovito zastavili program slovenske suverenosti in demokratizacije. Njihovim zahtevam so se kasneje pridružile tudi prve opozicijske stranke oziroma tedaj še zveze (Slovenska kmečka zveza – 1988; Slovenska demokratična zveza – 1989), ki so kasneje v okviru Demosa uresničile ključne točke tega programa.

Konec maja 1988 smo vsi z grozo spremljali aretacije Janeza Janše, Davida Tasića, Ivana Borštnerja in Francija Zavrla, ki so bili obtoženi izdaje vojaških skrivnosti. Roška je postala »domovanje« mnogih Slovencev, ki so obtoženi četverici stali ob strani, a vojaške oblasti niso popustile. Ustanovljen je bil Odbor za varstvo pravic Janeza Janše, ki se je kasneje razširil in preoblikoval v Odbor za varstvo človekovih pravic, pod vodstvom Igorja Bavčarja.

In kot je France Cukjati, kot predsednik Državnega zbora Republike Slovenije, dejal leta 2006 v svojem slavnostnem govoru ob Dnevu državnosti: »Utrgal se je plaz, ki ga niso mogli zaustaviti ne Zvezna skupščina SFRJ z zadnjimi poskusi spremembe zvezne ustave, ne jugoslovanska armada z aretacijo in sodnim procesom proti četverici, pa tudi ne posamezni slovenski politiki, ki so dopolnjevanje slovenske ustave v smeri demokratizacije političnega sistema skušali uveljaviti tako, da bi sicer dobili pravico političnega združevanja, vendar le v okviru Socialistične zveze delovnega ljudstva.«.

Demokratičnih procesov ni bilo več moč ustaviti. Slovenke in Slovenci smo aprila 1990 dočakali prve svobodne, demokratične, večstrankarske volitve, na katerih je zmagala opozicija, združena v DEMOS.

Maja 1990 smo žal doživeli razorožitev večine enot Teritorialne obrambe. V 14-tih občinah so se poveljniki temu uprli in s tem tvegali zelo veliko, največ, kar ima človek – to je svobodo in življenje. Danes se premalo zavedamo, kaj je njihovo hrabro dejanje pomenilo v tistem negotovem času. Razorožena pa ni bila le Teritorialna obramba, veliko oborožitve je bilo odvzete občinskim sekretariatom za obrambo, ki so v svoji strukturi imeli oborožitev za tako imenovana »vojna vodstva« ter za »enote za zveze«, oborožitev pa je bila skladiščena med drugim tudi znotraj vojašnic, oziroma v skladiščih jugoslovanske armade.

Na podlagi Zakona o plebiscitu, sprejetega novembra istega leta, smo se državljanke in državljani 23. decembra 1990 izrekli za »samostojno in neodvisno državo« in še enkrat več dokazali, da smo Slovenci sposobni stopiti skupaj, premostiti stvari, ki nas razdvajajo, premostiti nasprotja in skupne interese postaviti pred interese posameznikov. Kar 88, 2 % vseh volivcev je glasovalo ZA samostojnost, plebiscita pa se je udeležilo 93,2 % vseh volilnih upravičencev.

A pred nami je bilo najtežje obdobje. S sprejemom ustavnih dopolnil o Teritorialni obrambi so bili postavljeni temelji suverenosti na področju obrambe, sprejet je bil zakon o vojaški dolžnosti, nujni sistemski predpis za dosego suverenosti na področju obrambe, kar ni bilo povšeči takratni jugoslovanski armadi in vodstvu SFRJ.

Kot je zapisal Janez Janša v knjigi Premiki, »bitka s časom je postajala vse bolj dramatična, kolikor bolj se je bližal konec šestmesečnega pripravljalnega roka za razglasitev neodvisnosti in prevzem dejanske oblasti. Velika večina javnosti in tudi politikov se ni povsem zavedala, kaj vse lahko prinese 26. junij 1991«. Ne smemo pozabiti tudi pokojnega dr. Jožeta Pučnika, ki je bil eden redkih, ki si ni ustvarjal iluzij o »mehki ločitvi Slovenije od Beograda«. Verjel je v samostojno in neodvisno Slovenijo, a prav tako je vedel, da bodo potrebne tudi žrtve.

Žal se je zgodilo tudi to. Dan po razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, 26. junija 1991, se je začela »desetdnevna vojna«, vojna iz katere je Slovenija izšla kot zmagovalka, zlasti po zaslugi pripadnikov in pripadnic Manevrske strukture Narodne zaščite, Slovenske teritorialne obrambe in policije…

Danes je dan, ko se je potrebno spomniti vseh tistih, ki jih ni več med nami, ki so veliko naredili za skupnost, pa jim tega ne v času njihovega življenja, ne po njihovi smrti, nismo bili sposobni priznati. Je dan, ko praznujemo veteranke in veterani vojne za Slovenijo. Žal pa smo vse prevečkrat deležni zasmehovanja, poniževanja in šikaniranja, tudi s strani nekaterih poslancev državnega zbora, ki nas primerjajo »s kavbojci, ki so po ulicah hodili z orožjem« in ne zmorejo toliko morale, da bi se za svoje besede javno opravičili! Tudi nedavno vabilo Janezu Janši, enemu glavnih akterjev osamosvojitve, da se pod grožnjo prisilne privedbe kot osumljenec zglasi na zaslišanju na Policijski upravi Ljubljana, zaradi »suma storitve kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov po členu 260 Kazenskega zakonika«, je zgovorno samo po sebi.

Naj povzamem besede predsednika SDS, ki je v svojem govoru ob Dnevu državnosti, 24. junija 2007, dejal: »Žal še vedno živimo v prostoru, kjer dobro in uspešno ne odmeva vedno daleč. Prodajajo, berejo in gledajo se strahovi, nesreče, afere, gurujstvo in plehkost. Nekaj, kar je dobrega za skupnost, se ne splača objaviti. Ponesreči umre en bolnik in v hipu so vsi zdravstveni delavci razglašeni za nesposobne. Številnih dobrih podjetij v Sloveniji z izdelki in storitvami v svetovnem vrhu javnost sploh ne pozna. Uspehi naših rojakov, umetnikov in znanstvenikov v tujini so večinoma popolnoma prezrti. Vrhunski športnik naredi eno samo napako, pa ga že vsi odpišejo«.

Danes, ko je Slovenija in ves svet v recesiji, je toliko bolj pomembno, da Slovenke in Slovenci ponovno stopimo skupaj, ne glede na politično oziroma strankarsko pripadnost, vero, raso…, z enim samim ciljem, da iz krize izidemo močnejši, pametnejši. Da postanejo vrednote, kot so: ustvarjalnost, delavnost, podjetnost, predanost, pravičnost, odprtost, strpnost, poštenje in solidarnost, naše skupne vrednote, na katerih bomo gradili svojo prihodnost. Ob polnoletnosti naše države upam, da bomo zmogli skupaj doseči potrebni razvojni preboj, da te cilje dosežemo.

Iskrene čestitke ob Dnevu državnosti!

Sonja Ramšak
podpredsednica SDS