Slovenija je 25.6.1991 imela celoten Piranski zaliv

Na dan osamosvojitve je Slovenija imela nesporen teritorialni izhod v mednarodne vode, vse, kar je manj od tega, je oškodovanje Slovenije. Poslanke in poslanci na današnji izredni seji državnega zbora obravnavajo predlog sklepa v zvezi z razjasnitvijo novih okoliščin, s katerimi je bila javnost seznanjena po razpisu zakonodajnega referenduma o zakonu o ratifikaciji arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške. Dopolnilno obrazložitev predloga sklepa je v imenu predlagateljev predstavil Janez Janša.

Objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran! JANEZ JANŠA: Hvala lepa za besedo. Spoštovani gospod predsednik državnega zbora, predsednik vlade, članice in člani vlade, spoštovani kolegice in kolegi. Odkar je državni zbor z navadno večino, po našem mnenju, na protiustaven način, ratificiral arbitražni sporazum oziroma sporazum o arbitraži za določitev meje med Republiko Slovenijo in Hrvaško, se je pojavilo kar nekaj novih okoliščin. Dve od teh sta bistveni. Nekaj tednov nazaj smo prvič slišali izjavo predsednika slovenske vlade gospoda Pahorja, ko je dvakrat eksplicitno zatrdil, da mu je hrvaška kolegica, predsednica hrvaške vlade Jadranka Kosor, v razgovoru obljubila oziroma zagotovila teritorialni izhod Slovenije v mednarodne vode oziroma teritorialni stik slovenskega morja z mednarodnimi vodami.

Druga takšna nova okoliščina, ki se je pojavila in ki je verjetno še bolj pomembna oziroma usodna, je dejstvo, da je bila po več mesecih končno tudi slovenska javnost seznanjena z vsebino Zakona o ratifikaciji sporazuma o arbitraži, ki ga je sprejel hrvaški Sabor. Vsebina tega zakona v tistem delu, ki je ključen za Slovenijo, v slovenskih medijih takrat, ko se je zakon sprejemal, ni bila objavljena. Tudi tega državnega zbora ni nihče podrobneje obvestil o tem, na kakšen način je Hrvaška ratificirala ta sporazum o arbitraži. Govorilo se je zgolj o tem, da je 20% poslancev hrvaškega Sabora glasovalo za, se pravi, so dosegli 90% večino v podporo, daleč več kot dvotretjinsko. Samo 7 jih je bilo proti. In govorilo se je o tem, da naj bi Hrvaška ob tem sprejela neko enostransko izjavo, s katero Sloveniji zanika pravico do teritorialnega izhoda v mednarodne vode. Ko se je pred nekaj dnevi v slovenski javnosti pojavil celoten tekst zakona, s katerim je Hrvaška ratificirala ta sporazum o arbitraži, je postalo jasno, da ta zakon ne vsebuje zgolj tehničnih členov, niti zakonu ni priložena neka nepomembna enostranska izjava, ampak so se razkrila tudi nekatera šokantna nova dejstva.

Ampak, pojdimo najprej po vrsti. Po tem, ko je predsednik vlade gospod Pahor javno izjavil, da mu je hrvaška predsednica vlade obljubila, da se pod tem sporazumom predpostavlja samo po sebi, da bo Slovenija dobila teritorialni izhod v mednarodne vode, je takoj sledilo ostro zanikanje Hrvaške, in sicer tako v uradni izjavi njihovega ministrstva za zunanje zadeve, kot v nastopu predsednice hrvaške vlade v hrvaškem Saboru. Obe izjavi, tako izjava predsednice hrvaške vlade, kot uradno sporočilo ministrstva za zunanje zadeve sta postavili našega predsednika vlade na laž. Odgovor, ki je sledil s strani našega zunanjega ministrstva je bil nejasen, medel in ni odgovarjal na trditve, ki so bile postavljene v izjavi hrvaškega ministrstva za zunanje zadeve. To se pravi, da je bilo tisto sporočilo hrvaškega ministrstva za zunanje zadeve neposreden povod za to, da se je šel brat zakon hrvaškega Sabora o ratifikaciji arbitražnega sporazuma. In ko smo prebrali ta zakon, se je izkazalo, da je resnica verjetno ravno obratna od tega, kot je zatrjeval predsednik slovenske vlade. Da ni hrvaška vlada slovenski obljubila in zagotovila ob dogovarjanju za ta sporazum, da ima Slovenija nesporen teritorialni stik oziroma izhod v mednarodne vode, ampak je Slovenija pristala na to, da lahko Hrvaška s svojim stališčem in s svojo izjavo informira tako švedsko predsedstvo Evropske unije kot tudi Združene države Amerike.

Kajti, ko preberemo zakon, ki ga je sprejel hrvaški Sabor in ki smo ga razdelili tudi kot dodatno gradivo in lahko preverite te moje besede, v zakonu, v tekstu, ki je sestavni del Zakona o ratifikaciji hrvaškega Sabora preberemo tudi naslednje: “Z ozirom na sporazum o arbitraži med Vlado Republike Hrvaške in Vlado Republike Slovenije, ki je bil podpisan v Stockholmu 4. novembra 2009, da je Republika Hrvaška naslednjo izjavo o vsebini katere sta dne 27. oktobra 2009 hrvaška in slovenska stran skupaj obvestile predsedstvo Sveta Evropske unije in Združene ameriške države: nič o sporazumu o arbitraži med Vlado Republike Hrvaške in Vlado Republike Slovenije se ne bo razumelo kot pristanek Hrvaške na zahtevo Slovenije za teritorialni kontakt z odprtim morjem. Kot je bilo dogovorjeno s slovensko stranjo, Republika Hrvaška daje to izjavo po podpisu sporazuma o arbitraži, vendar pred ratifikacijo sporazuma o arbitraži v Republiki Hrvaški in Republiki Sloveniji.” S to izjavo, s katero je bila slovenska stran seznanjena in s katero sta slovenska in hrvaška vlada skupaj seznanili tudi predsedstvo Evropske unije in Združene države, Hrvaška ne zanika Sloveniji samo pravico do teritorialnega izhoda v mednarodne vode, zanika ji pravico za kakršenkoli ozemeljski kontakt z mednarodnimi vodami. Če je ta kontakt samo na eni točki, seveda to ni izhod.

Tisto, kar pa posebej preseneča in je šokantno, pa je ta del zakona, ki ga je sprejel hrvaški Sabor, v katerem se govori o tem, da sta slovenska in hrvaška vlada skupaj obvestili predsedstvo Evropske unije in Združene države o tej izjavi. Mi smo poskušali v preteklih dneh dobiti zelo jasen odgovor tako od zunanjega ministra kot od predsednika vlade, kaj je tukaj na stvari. Včeraj smo poskušali ta odgovor zelo jasno dobiti od ministra za zunanje zadeve na Odboru za zunanjo politiko, kjer je minister dejal, da se Slovenija nikoli ni strinjala z vsebino te izjave, da je sprejela svojo izjavo in da tega strinjanja tudi ne posebej, ne skupaj slovenska vlada nikoli ni izrazila komurkoli oziroma katerikoli tretji strani, niti ne predsedstvu Evropske unije, niti ne Združenim državam. Vendar ministra nismo spraševali po tem, ministra nismo spraševali po vsebini, ampak po formi, ki je v tem primeru ključna in na to vprašanje nismo doslej dobili odgovora niti od njega, niti od predsednika vlade. Še več, sredi razprave je predsednica odbora razpravo nasilno prekinila, dala na glasovanje sklep, ki ga imate danes tukaj in na ta način preprečila, da bi prišli do odgovora pred to sejo.

Delovna telesa so zato, da se tam zelo konkretno razčistijo tudi najmanjše podrobnosti, tega se na plenarni seji ne da, in to je bilo včeraj preprečeno, čeprav ni bilo za to nobene potrebe in čeprav je bilo za razpravo prijavljenih še veliko ljudi. Kršil se je Poslovnik in sklep, ki ga imamo danes na mizi, s tega odbora, in ki bo najbrž kasneje prebran, je nelegitimen. Sprejet je bil na podlagi kršenja Poslovnika. Nenavadna nervoza je zavladala v vrstah zagovornikov arbitražnega sporazuma v teh dneh, ko se bere te zakon o ratifikaciji, ki ga je sprejel hrvaški Sabor. Začele so se pojavljati izjave, češ, kako ne glede na to, kako je bila Hrvaška izjava sprejeta, to nima nikakršne pravne teže na arbitražo, kako to ne bo v ničemer odločalo, kako tudi vrstni red ni pomemben in tako dalje.

Preden grem naprej, poglejmo še, kaj smo oziroma kaj ste, ker ste to delali z navadno večino, pač, brez nas, sami zapisali v slovensko izjavo, ki naj bi odgovorila na to hrvaško izjavo. Ko se je z navadno večino ratificiralo ta sporazum o arbitraži, ste sprejeli tudi naslednji sklep v 3. členu tega akta, ki se glasi: “Republika Slovenija izjavlja, da je naloga arbitražnega sodišča določiti ozemeljski stik teritorialnega morja Republike Slovenije z odprtim morjem (stik Slovenije z odprtim morjem), torej ohranitev pravice Slovenije do stika z odprtim morjem, ki ga je imela na dan osamosvojitve 25. junija 1991.”

Če pustimo ob strani dejstvo, je to neposrečena formulacija, kajti Slovenija je 25. junija 1991 imela teritorialni izhod v mednarodne vode, ni imela samo stika z odprtim morjem. Mi se skoncentriramo samo na formo, o kateri je tukaj beseda, potem je treba prebrati še naslednji stavek, ki pravi, da Republika Slovenija s to izjavo seznani oziroma jo sporoči Republiki Hrvaški. V zakon o ratifikaciji tega sporazuma ste zapisali samo, da se to izjavo sporoči Republiki Hrvaški, nikomur drugemu, kljub silnemu zaledju Katedre za mednarodno pravo na Ljubljanski univerzi, ki stoji z vso svojo težo za tem sporazumom.

Če povzamem. Hrvaška je v svoj zakon o arbitraži vstavila elemente, ki relativizirajo enostranskost te izjave. Namreč, v zakon je zapisala, da sta hrvaška in slovenska vlada skupaj obvestili pričo podpisa sporazuma, to je švedsko predsedstvo, ki je tudi podpisano pod sporazum, pa tudi Združene države Amerike, ne  vem kakšna priča  so bile Združene države Amerike, slovenska stran vseskozi to zanika. Hrvaška je to zapisala v zakon.

Mislim, da bo moral predsednik vlade tudi glede tega kaj povedati, kakšna je vloga te skrite priče. Še bolj pomembno pa je, da je Hrvaška v to proceduro zelo spretno vpletla tudi čas, v katerega je umestila to izjavo in da je tudi čas umestitve te izjave uskladila s slovensko stranjo, ker pravi, kot je dogovorjeno s slovensko stranjo, Republika Hrvaška daje to izjavo po podpisu sporazuma, vendar pred njegovo ratifikacijo v obeh državah.

Če bi Slovenija naredila enako in sprejela podobne formulacije, potem bi morda lahko verjeli trditvam slovenske vlade, ki sedaj pravi, da Hrvaška je sprejela eno izjavo, Slovenija drugo, nobena nima nobene teže in ne bo vplivala na arbitražo. Da temu ni tako, govorijo smernice za uporabo enostranskih deklaracij oziroma izjav in držav, ki določajo tudi primere, v katerih imajo takšne izjave pravne učinke. Te smernice je sprejela pravna komisija Združenih narodov leta 2006 in v teh smernicah, če jih preberete, boste našli kar nekaj tehtnih razlogov, zaradi katerih je Hrvaška to enostransko izjavo sprejela na način kot ga je in je tudi zapisala na način, kot ga je in jo tudi umestila v čas, v katerega jo je umestila. V pravu se reče takšnemu sprejemu izjave prikriti pridržek, ki ima v določenih primerih pravno težo. In to ni mnenje kakšne slovenske stroke, to izhaja iz stališč oziroma smernic pravne komisije organizacije Združenih narodov iz leta 2006. Na Hrvaškem so precej bolj natančno preučili celotno situacijo in pravne okoliščine in Slovenija je tudi tukaj pogrnila na izpitu.

Kako je možno, da se je vse to zgodilo? Kako je možno, da slovenska javnost ne od vlade, niti ne od naših dopisnikov, ki poročajo iz sosednje države, ni bilo obveščeno o natančnem tekstu, ki ga je sprejel hrvaški Sabor? Pravzaprav to niti ne preseneča, če si ogledamo recimo statistiko poročanja v slovenskih tiskanih medijev o tej problematiki od dneva, ko se je začela referendumska kampanja pa do včeraj, v tem času veljajo nekatera pravila poročanja in komentiranja, ta pravila temeljijo na principu enakopravnosti predstavitve stališč za in proti in ta pravila so v slovenskih tiskanih medijih drastično kršena. Samo nekaj podatkov. Še največjo pluralnost teh mnenj zagotavlja brezplačnik Žurnal24, kajti dve tretjini objavljenih člankov in prispevkov v tem časopisu v času referendumske kampanje nekako povzema stališča za in proti, se ne opredeljuje.

Na mnenjski strani je bilo objavljenih sedem komentarjev zagovornikov sporazuma in dva komentarja, ki sporazumu nasprotujeta, tukaj je veliko neravnotežje, vendar je to v slovenskih razmerah še vedno pravi biser.  Podobno je v Financah, ki po tej temi ne poročajo, izjemno malo člankov, tudi samo dve mnenji so objavili, eno za in eno proti.

V Večeru je bilo objavljenih polovico vseh prispevkov v izrazito podporo arbitražnemu sporazumu, ena četrtina je bila proti in ena četrtina je predstavljala obe stališči oziroma je bila nevtralna, se pravi je razmerje 1:2.

Dnevnik je v tem obdobju objavil šest komentarjev, ki navija za arbitražni sporazum in nobenega, ki bi bil proti.  Od 32 objavljenih člankov, se pravi ostalih prispevkov jih samo pet predstavlja stališča proti, vsa ostala za. Nesporni zmagovalec v tem vladnem agid propu pa je dnevnik Delo. Tako, da ni naključje, da je prejšnji urednik Dela enostavno samo zamenjal službo, dela pa isto zdaj, ko je v.d. direktorja vladnega urada za komuniciranje. Delo je objavilo prispevke za in proti arbitražnemu sporazumu v razmerju 11:1. 11 prispevkov v podporo sporazumu in samo eden proti.

In v temu obdobju v tem tako imenovanem osrednjem častniku, slovenskem, jaz bi rekel osrednjem vladnem glasilu, ni bilo niti enega komentarja proti arbitražnemu sporazumu. Od člankov, ki so bili objavljeni na to temo, od 65. člankov, jih je 45 za, še samo štirje predstavljajo tudi stališča proti. Torej v takšni enostranski kampanji, s katero se seveda kršijo vsa načela in tudi določila zakona o referendumski kampanji, ni čudno, da potem slovenska javnost, morda pa seveda slovenska vlada spregleda ključen akt, ki ga je v zvezi s to temo sprejel hrvaški Sabor, in da o tem razpravljamo šele v tednih, ko je bil ta akt sicer na legitimno, že ratificiran v državnem zboru in pred odločanjem na referendumu.

Nova okoliščina, ki se je pojavila v zadnjih tednih potem, ko ste arbitražni sporazum že ratificirali, je tudi neka sprememba stališč, ki se izraža v nastopih vladnih predstavnikov. Naenkrat smo slišali polno izjav tako predsednika slovenske vlade, zunanjega ministra in nekaterih ostalih članov vlade o tem, kako Slovenija danes tako ali tako nima Piranskega zaliva, nima teritorialnega izhoda v mednarodne vode, in da je vsaka rešitev boljša od sedanjega stanja. To seveda ni res. Slovenija ima danes pravno in formalno natančno isti teritorij in isto morje kot ga je imela v času slovenske osamosvojite in kar se tiče morja, Hrvaška v času slovenske osamosvojitve tega ni zanikala, zanikanje je prišlo kasneje.

Vendar s temi izjavami najvišjih predstavnikov slovenske vlade se ustvari neko stanje, ki na nek način priznava hrvaške enostranske korake. Kot da bi nekdo, ki pride kosit ali pa sadit krompir na sosedovo parcelo, s tem že postal lastnik te parcele. Če je Hrvaška postavila školjčišča v slovenskem morju, s tem ni postala lastnik tega morja. Izjave najvišjih predstavnikov slovenske vlade v zadnjih tednih, pa to kar na nek način priznavajo. Kaj takšnega Slovenija, mislim, da še nikoli ni doživela.

Da bo stvar še hujša, je vlada tudi podpisala, vladna večina pa je v tem državnem zboru ratificirala sporazum, v katerem je tudi 10. člen, ki nosi naslov “Ohranitev sedanjega stanja”. Potem ko vlada govori, da je sedanje stanje izjemno neugodno, da je Hrvaška praktično lastnica polovice Piranskega zaliva, in da Slovenija nima teritorialnega izhoda v mednarodne vode, je ta ista vlada podpisala sporazum, ki v 10. členu pravi, že naslov člena je ohranitev sedanjega stanja, v vsebini samega člena pa nalaga sporazum o tem delu arbitrom naslednje, citiram: “Arbitražno sodišče lahko odredi kakršnekoli začasne ukrepe, za katere meni, da so potrebni za ohranitev sedanjega stanja.” Se pravi, za ohranitev stanja, za katerega slovenska vlada pravi, da je izjemno neugodno. Razumi kdor more, in kot je dejal že prej kolega Radovan Žerjav za to govornico, smo včeraj tudi doživeli neko potrditev, kako tretje države gledajo na to dogajanje in kako ravnajo v pričakovanju rešitve, ki se nakazuje s tem arbitražnim sporazumom.

Minister za okolje in prostor gospod Žarnić se je v Trstu sestal s svojo kolegico, ki pokriva isti resor v italijanski vladi in ta mu je dejala, svoje ste povedali, za nas je pogovor zaključen, plinski terminal bomo gradili. Hkrati pa je ta ista država zahtevala podaljšanje roka, v katerem bo dala svoje pripombe oziroma na pridržke na širitev Luke Koper. Sedaj s tem, ko reducirate suverenost Slovenije na morju, seveda ne delate samo uslugo Hrvaški, delate uslugo tudi Italiji. Italija tukaj ni nevtralna. Potrebno si je odkrito priznati, da te nevtralnosti v času, odkar se je Slovenija osamosvojila pravzaprav na tej točki nikoli ni bilo. Italija je za hrbtom Slovenije podpisala sporazum s Hrvaško o delimitaciji epikontinentalnih pasov v Jadran in Italiji je očitno v interesu, da ob tem, ko sama drži roke v žepih, Hrvaška tudi izloči gospodarsko konkurenco Koprskega pristanišča ali pa jo vsaj oslabi. Ne samo v interesu Reke, ampak tudi v interesu Trsta. In, da je temu dejansko tako, kaže tudi ta zadnja poteza, ko se Sloveniji enostavno odreka kakršnakoli pravica do pripomb za postavitev plinskega terminala v Tržaškem zalivu.

Torej, izguba suverenosti na morju ni samo neka prazna beseda in prepira okoli takšnega ali pa drugačnega pojma, ampak gre tudi za temeljno pravico soupravljanja v Jadranu, soodločanja o trasah podmorskih plinovodov, naftovodov, plinskih terminalov, itd. Italija ne bi mogla bolj nadzorno pokazati, kaj misli o izhodu te arbitraže, ki ste jo ratificirali, kot pa je to naredila na tem sestanku v Trstu. Naš minister je tam, potem samo nekaj zajecljal v kamero, kako bomo mi sedaj to situacijo proučili. Zelo bo to pomagalo.

Še ena nova okoliščina se je zgodila v teh zadnjih dneh. Predstavniki slovenske vlade se v svojih nastopih predvsem v odgovorih na vprašanje, kaj bo ta arbitražni sporazum prinesel, od samega začetka izogibajo temu, da bi ta rezultat tudi narisali. Ker gre za ozemeljsko rešitev, takšno rešitev, ali pa rešitev kot si jo nekdo predstavlja, je možno seveda tudi vedno narisati. Slovenska gospodinjstva so dobila v zadnjih dneh, in to je kar nekaj stalo, na domače naslove tekst celotnega arbitražnega sporazuma, tudi tekst v angleščini, ne vem, zakaj je bilo temu potrebno, ampak temu gradivu ni priložen nobeden zemljevid, nobeno pojasnilo.

Ljudje iz tistega pravzaprav prav nič ne razumejo. Če bi vlada verjela v to, kar je na začetku govorila, potem bi se dalo to tudi narisati, pa se očitno to ni dalo in tega tudi ni v tem uradnem gradivu. Čeprav gre za referendumsko odločanje, ker je treba ljudem stvari enostavno predstaviti tako, da bo odločitev tudi kvalificirana. Še bolj zanimivo pa je, da se vladni predstavniki zadnjih 10 dni striktno izogibajo terminu iz izjave, ki jo je sprejel ta parlament oziroma, ki ste jo sami sprejeli ob ratifikaciji arbitražnega sporazuma. To izjavo ste napisali, bom še enkrat citiral: “Republika Slovenija izjavlja, da je naloga arbitražnega sodišča določitev zemeljski stik teritorialnega moja Republike Slovenije z odprtim morjem.” V zadnjih 10-ih dneh razen, če je bilo vprašanje postavljeno petkrat, noben vladni predstavnik ni več govoril o zemeljskem stiku teritorialnega morja Republike Slovenije z odprtim morjem, ampak samo o stiku Slovenije z odprtim morjem. Tema dvema formulacijama pa je razlika kot med nočjo in dnevom. Ker, stik je lahko kakršenkoli.

Kako stik razume Hrvaška, je jasno zapisala, in s tem svojim razumevanjem je s soglasjem slovenske vlade obvestila tudi priče podpisa sporazuma. O tem, kako slovenska vlada razume ta stik, pa ni obvestila uradno nikogar in tudi v javnih izjavah, ki jih v zadnjih dneh in tednih daje ljudem, se tej formulaciji izogiba, zato da bi bila možnost interpretacije, ko bo enkrat prišel rezultat, če bo, bog ne daj, ta arbitražni sporazum ratificiran, neskončno velika in boste govorili, ja, pa saj stik smo dobili. Stik bomo seveda dobili. Tudi sosed, ki se mu nekdo drug vrine vmes z nakupom zemljišča med njegovo parcelo in javno cesto, tudi ta dobi nek stik s to javno cesto, tako imenovano služnostno pot, ampak to ni njegova lastnina. Hrvaška je bila doslej vedno pripravljena v zameno, če Slovenija pristane na določanje meje po mednarodnem pravu, temu pridati kakršnekoli okraske in dodatke, kakršnekoli stike, najbolj možne liberalne prehode, ni, da ni, ker je natančno vedela, kaj pomeni določanje meje po mednarodnem pravu. Slovenija do lani na to nikoli ni pristala.

Torej, ob koncu apeliram, glede na to, da je treba vsaj v finalu te referendumske kampanje zagotoviti nek “fair play”, pošteno igro do slovenskih volivk in volivcev, da se uporabljajo pojmi, kot so tudi uradno zapisani v teh aktih, in da se tu ne dela razlik. Tako da bo možno tako ali drugače interpretirati potem tudi takšno ali drugačno razsodbo arbitražnega sodišča, če bo, kot že rečeno, bog ne daj, prišlo do potrditve tega sporazuma na referendumu.

Vladna koalicija je s tem, ko je ratificirala, in to z navadno večino, ta sporazum, prevzela vso odgovornost za kakršnokoli rešitev, ki bo prišla iz te arbitraže, če bo ta slabša od stanja, kot je bilo na dan 25.6.1991. In takrat je imela Slovenija celoten Piranski zaliv in je imela nesporen teritorialni izhod v mednarodne vode. Vse, kar je manj od tega, je oškodovanje Slovenije. In tisti, ki je predlagal takšno rešitev, se svoje odgovornosti ne bo mogel znebiti, tudi ne preko referenduma. Hvala lepa.