Slovenija ima ključno pravico pri ocenjevanju čezmejnega vpliva terminalov
sreda, 16. 6. 2010Objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran!
DANIJEL KRIVEC: Hvala za besedo. Spoštovani predsednik, minister z ekipo, kolegice in kolegi! Pred sabo imamo sklic izredne seje z zelo pomembno temo. Izpolnjeni so vsi, tako ustavni kot poslovniški pogoji, ki omogočajo tak sklic. Predsednik je že povedal, da je tema odziv, jaz bi rekel neodziv, Vlade Republike Slovenije na načrte o izgradnji terminalov za utekočinjeni zemeljski plin v Tržaškem zalivu in v njegovem obalnem območju.
Razlogi za sklic izredne seje državnega zbora so naslednji. Slovenija se je nazadnje ukvarjala s plinskimi terminali na Severnem Jadranu 18. februarja 2010, ko je bil sprejet sklep vlade o začetku priprave dokumentov za predhodni postopek pri Evropski komisiji za tožbo proti Italiji zaradi plinskega terminala v Žavljah. Hladen tuš pa je prišel 24.5.2010, ko je italijanska ministrica za okolje, zaščito prostora in morja sporočila, da so postopki končani in da terminal bo. Citiram: “Italija je zaključila postopek okoljskega preverjanja projekta uplinjevalnika v Žavljah tudi v odnosu do Slovenije. Ocenjujemo, da smo izčrpno odgovorili na vse številne slovenske zahteve, mnoge tudi upravičene. O tem bo italijanska vlada odločala v četrtek.” To je izjavila Stefania Prestigiacomo, italijanska ministrica za okolje, zaščito prostora in morja, po več kot dvournih pogovorih na tržaški prefekturi z našim okoljskim ministrom dr. Rokom Žarnićem v Trstu. V nadaljevanju je povedala, da je problem vpliva na okolje predvsem pomemben za italijanske državljane in že zaradi tega je moralo njeno ministrstvo odločati odgovorno. Pozitivno, po njenih besedah, je to, da bodo poleg uplinjevalnika postavili elektrarno, ki bo izkoristila vso ohlajeno vodo iz sistema te naprave. Citiram: “Menim pa, da morajo dobrososedski odnosi temeljiti predvsem na upoštevanju dejstva, da ima vsaka država pravico do uresničevanja zadev, ki so zanje strateškega pomena,” je še zaključila.
Zgodba o graditvi plinskih terminalov sega že v začetek februarja 2006, ko sta družbi Terminal Alpi Adriatico in španska Endessa Europa predstavili načrt gradnje plinskega terminala sredi Tržaškega zaliva, o čemer pa Slovenija ni bila uradno obveščena. Že marca tega leta so tržaški ribiči prvi sprožili preplah zaradi povečanega prometa ladij, ohlajanja morja in velike uporabe čistil.
9. marca 2006 je na podlagi medijskih poročil poslanec dr. Marko Pavliha vprašal slovensko vlado, kako se bo odzvala na te načrte. Takrat pride v Sloveniji prvič v javnost, da Italijani oziroma španski Gasnatural načrtuje tudi terminal na kopnem v Žavljah. Oba terminala pa sta čisto blizu meje s Slovenijo. 16. marca 2006 minister za okolje in prostor piše italijanskemu kolegu, 3. aprila 2006 pa družba Endessa sporoči pričakovanje, da bodo vsi postopki potekali nemoteno in da bo plinski terminal v Tržaškem zalivu postavljen do leta 2010. To se k sreči ni uresničilo.
Zunanje ministrstvo je 4. aprila 2006 Italijo posvarilo s prijavo mednarodnim ustanovam Evropske unije, če ne bo hitro izročila popolne relevantne tehnične in okoljevarstvene dokumentacije o obeh projektih. 26. aprila 2006 pa tudi vključitev v postopek celovite presoje vplivov na okolje za oba projekta v skladu z mednarodnimi konvencijami in direktivami.
22. maja 2006 je skupina 31 poslancev iz vrst LDS in SD, s prvopodpisanim dr. Pavlom Gantarjem, vložila zahtevo za izredno sejo državnega zbora o odzivih vlade na italijanske načrte. Izredna seja je bila 29. maja 2006 in na njej je državni zbor sprejel več sklepov. Med drugim je naročil vladi, da pozove Italijo, da postopke presoje vplivov na okolje vrne v začetno fazo, če tega ne bi hotela, pa naj vplete Evropsko unijo oziroma Bruselj. Italijanski minister za okolje Alfonso Scanio je 14. januarja 2007 sporočil, da je treba oceno vplivov na okolje pripraviti skupaj s Slovenijo in Hrvaško. Družba Gas Natural je 23. junija 2008 dobila soglasje italijanske vlade, da je terminal v Žavljah skladen z okoljskimi pravili, tako da bi se gradnja lahko pričela najkasneje na začetku leta 2009.
3. septembra 2008 se je minister za okolje in prostor Janez Podobnik v Rimu srečal z italijansko kolegico Stefanio Prestigiacomo, ki je sporočila, da se je Italija domnevno pripravljena posvetovati in ustanoviti skupno strokovno skupino. O nekorektnih potezah Italije smo bili obveščeni 21. avgusta 2009, ko je okoljevarstvena organizacija Alpe Adria Green predstavila dokumentacijo, iz katere je razvidno, da so Italijani za terminal v Žavljah prirediti oziroma celo ponaredili podatke. Na tej podlagi je vlada 3. septembra 2009 ugotovila, da je projekt plinskega terminala v Žavljah nesprejemljiv, ter Italiji zagrozila s tožbo na Evropskem sodišču.
Za nas pomembno potrditev je pridobila Alpe Adria Green, 23. oktobra 2009 od Evropske komisije, ki je zapisala, da Italija krši direktivo in da ima Slovenija ključno pravico pri ocenjevanju čezmejnega vpliva terminalov, kar naj bi sosedje vedeli že od aprila leta 2009. Vprašanje graditve plinskih terminalov ni samo problem Italije, ampak tudi Slovenije, saj so dokazani čezmejni učinki. Enostransko vztrajanje na gradnji in izločitev Slovenije iz postopkov o presoji čezmejnih vplivov terminalov, pa je v nasprotju z dobrososedskimi odnosi, ki jih italijanska ministrica tako rada poudarja. Pokazalo se je, da so v preteklosti vsi pristojni organi v Sloveniji postorili vse, kar je bilo mogoče, da do gradnje ne bi prišlo, dokler se ne bi dokazalo, da čezmejnih učinkov na okolje ne bo. Vendar se je že v postopku evalvacije analize podatkov pokazalo, da so podatki prirejeni, s čimer so se bistveno spremenili tudi ključni vhodni podatki in parametri, na osnovi katerih so se presojali okoljski vplivi. Za nas so še posebej pomembni čezmejni vplivi in njihove posledice.
V slovenski vladi bi morali biti resno zaskrbljeni, da si Italija dovoli takšno obnašanje ter enostransko sprejemanje odločitev, in to kljub temu, da je italijanska ministrica pohvalila konstruktivno sodelovanje sedanjega ministra, ko sta na sestanku, citiram: “postavila temelje za pošteno in iskreno sodelovanje, med tem, ko tega ne more reči za prejšnjega slovenskega ministra”, konec citata. Ta izjava ministrice kaže na to, da minister Žarnić ni ustrezno in v skladu s sklepi državnega zbora iz leta 2006 zastopal interesov Republike Slovenije, spregledal pa je tudi pomembne odločitve naše vlade in vse dosedanje aktivnosti Slovenije, pa tudi resolucijo, ki je bila sprejeta januarja v tem državnem zboru.
Veliko večjo odločnost je bilo ob tej enostranski odločitvi Italije pričakovati tako od našega okoljskega ministra dr. Roka Žarnića, kakor tudi od naše vlade. Še posebej, ker je italijanska ministrica za okolje Stefania Prestigiacomo na istem sestanku izjavila, da je Italija zaprosila za podaljšanje roka glede italijanskih ocen državnega prostorskega načrta za Luko Koper, ker morajo prevesti dokumentacijo, ki so jo dobili v slovenščini. Italijanska ministrica je ob tem še izjavila, citiram: “Smo absolutno zainteresirani za konstruktivno sodelovanje, ker razumemo, da je to za Slovenijo strateški projekt. Dobri sosedski odnosi morajo temeljiti na spoznanju, da vsaka država legitimno razvija svoje strateške razvojne projekte. Ob spoštovanju pravic sosednjih držav, da opozorijo na okoljske vplive, pa je končna odločitev zmeraj odločitev država, ki odloča o svojih projektih. Mislim, da smo poudarili ta pomemben princip. Zaupam sodelovanju s sosedi, vendar ne morem reči, da je bilo to sodelovanje v preteklosti vselej transparentno.”, konec citata.
Sprašujemo se, ali to ob upoštevanju italijanskih odločitev v primeru terminalov in Luke Koper res drži. In kako se je odzval naš minister? Namesto odločnosti in branjenja slovenskih interesov, pa je odločitev italijanske kolegice komentiral, citiram: “Glede Žavelj smo dobili zagotovilo, da je na italijanski strani velika skrb in zavzetost ter v ospredju najsodobnejša tehnologija in stroka. Toda, ker je problem kompleksen mora svoje stališče do italijanske vlade dati slovenska vlada.”
Mislim, da je slovenska vlada v tem trenutku imela vse podlage, da se hitro odzove, pa se še vedno ni. Tudi resolucija jo zavezuje, ki je bila sprejeta v tem državnem zboru. Smiselno bi se bilo vprašati, ali ni v ozadju neodločnosti slovenske vlade trgovanja tiho soglasje za gradnjo plinskih terminalov, na nek način z izdajo italijanskega soglasja za državni prostorski načrt za Luko Koper. Italija je izkoristila možnosti in sodeluje v čezmejni presoji vplivov na okolje o državnem prostorskem načrtu za koprsko pristanišče, ki jo omogoča mednarodna okoljska zakonodaja. Ali bo tudi Slovenija zahtevala, da Italija vključi v presojo vplivov na okolje za načrtovano širitev pristanišča Trst. Kot vemo, je Rim dokončno odobril regulacijski načrt, temeljni urbanistični dokument, ki omogoča povečanje in razvoj pristanišča Trst. Dokument sedaj potrebuje okoljsko presojo, potem pa še dokončno potrditev dežele Furlanije Julijske krajine, ki je na svoji seji že zavrnila prostorski načrt za Luko Koper, kar ni za zanemariti.
Marca 2010 se je dr. Janez Potočnik v okviru prvega uradnega obiska v Sloveniji srečal z ministrom za okolje dr. Rokom Žarnićem. Na tem obisku je izrazil pripravljenost za organizacijo drugega tehničnega usklajevalnega sestanka Slovenije in Italije glede plinskih terminalov. Kot je dejal, je mogoče samo s pogovori priti do rešitev sprejemljivih za obe strani. Citiram: “Nimam še pristanka, niti datuma sestanka, je pa pomembno za obe strani, da nadaljujeta pogovore, ker je to najprimernejši in najverjetnejši način za rešitev, ki bo v obojestransko korist.”, konec citata.
Predlagatelji se tudi sprašujemo, v čigavem interesu deluje slovenski komisar dr. Janez Potočnik. Do sedaj še ni izrazil svojega stališča do gradnje terminalov, pa čeprav ravno to spada pod njegov resor. Utemeljeno je bilo pričakovati, da se bo zelo odločno oglasil in zagovarjal interese naše države, ko je Italija sporočila, da ne bo upoštevala naših zahtev. Ni ga bilo slišati. Celo več, še pred dvema mesecema se je ponudil, da bi v Bruslju organiziral usklajevalni sestanek obeh strani, pa očitno tega ni realiziral. In tudi ni znano, kako je Evropska komisija kot tudi njen komisar za okolje reagiral, ko je Italija sprejela enostransko odločitev o prekinitvi pogovorov in usklajevanj s Slovenijo v zvezi s plinskimi terminali v Tržaškem zalivu.
Imel pa je čas v tem obdobju, da se je oglasil kot podpornik strank koalicije pri agitiranju za podporo volivcev za slab predlog arbitražnega sporazuma, na osnovi katerega bo Slovenija ob pomemben del svojega ozemlja in morja in ki Sloveniji jemlje pomemben del njene suverenosti in verjetno tudi pogajalsko izhodišče v tem primeru. Katere interese zagovarja in zastopa naš dobro plačani evropski funkcionar? Zakaj se ne zgleduje pri svojem kolegu Italijanu Antoniu Tajaniju, ki je kot komisar za promet uspel izsiliti od slovenske vlade, da uvede tedenske vinjete, zaradi česar so cene letnih vinjet skoraj podvojene, polletna pa so se ukinile. To je najbolj po žepu udarilo ravno naše državljane, ki ob tem plačujejo tudi visoko nadomestilo za uporabo cest in previsoke cene goriv.
Če potegnemo črto, izražamo veliko zaskrbljenost nad delom naših vladnih funkcionarjev in nad ravnjo našega evropskega komisarja za okolje dr. Janeza Potočnika, ker ne zagotovijo, da bi bila Slovenija odgovorno in ustrezno vključena v presojo čezmejnih vplivov spornih plinskih terminalov v Tržaškem zalivu. Zaskrbljeni pa smo tudi nad ravnanji tistih aktivnih politikov, ki so v prejšnjem mandatu permanentno spraševali prejšnjo vlado o njenih ravnanjih, danes pa nesprejemljiva ravnanja Pahorjeve vlade in evropskega komisarja tiho tolerirajo.
Predlagatelji smo mnenja, da enostranska odločitev Italije ni v duhu dobrososedskih odnosov. Vsaka država ima pravico sama odločati katere razvojno pomembne projekte bo izpeljala, vendar se mora tukaj zavedati, da ima država soseda pravico izraziti pridržek, če se izkaže, da bo izvedba in samo delovanje določenega projekta imelo negativne gospodarske in okoljske posledice na državo sosedo. V primeru gradnje plinskih terminalov se je že izkazalo, da čezmejni učinki bodo. Nenazadnje na to nakazuje tudi dejstvo, da je Italija priredila oziroma celo ponaredila podatke, ki opravičujejo izvedbo projekta.
Slovenija kot članica Evropske unije ima to priložnost, da predlaga osebo za komisarja Evropski uniji. Slovenija je v tem mandatu predlagala dr. Janeza Potočnika, ki je zasedel mesto komisarja za okolje. Od njega pričakujemo, da bo zavzel jasno stališče ter branil interese naše države v okvirih, ki mu jih dopušča evropska zakonodaja. Na podlagi vsega povedanega in navedenega zato podpisniki in podpisnice zahteve za sklic izredne seje Državnega zbora predlagamo naslednje sklepe v odločanje.
Prvič: Državni zbor se je seznanil z informacijo, da je Republika Italija sprejela enostransko odločitev o gradnji plinskih terminalov v Tržaškem zalivu. Drugič: Državni zbor Republike Slovenije poziva Vlado Republiko Slovenije, da v roku 30 dni pripravi poročilo o realizaciji sklepov 18. izredne seje Državnega zbora, ki je bila 29. maja 2006. Tretjič: Državni zbor Republike Slovenije poziva Vlado Republike Slovenije, da najkasneje v roku 30 dni predstavi načrt aktivnosti in ukrepov, ki jih bo na podlagi evropske direktive in mednarodne konvencije sprožila za zavarovanje interesov Slovenije pri evropski komisiji pri evropskem komisarju za okolje dr. Janez Potočniku ter Republiki Italiji. Četrtič: Državni zbor Republike Slovenije predlaga Vladi Republike Slovenije, da aktivneje vključi v postopek reševanja nastale situacije evropskega komisarja za okolje dr. Janeza Potočnika.
Skozi razpravo se bomo prepričali, kaj od tega, kar smo v predlogu za sklic seje, velja in na kakšen način se vlada kani lotiti tega problema in v skladu z razpravo, ki bo potekala, pričakujemo, da bo še kakšen dodaten predlog za sklepe in pričakujem tudi podporo pri tako pomembnem vprašanju.