"Slovenci zahtevamo svojo mošnjo, puško in palico!" (France Tomšič, 1989)

“France Tomšič je bil človek dejanj, ki razmer ni samo opisoval ali kritiziral, temveč jih je spreminjal,” je na žalni seji Sveta SDS v slovo od Franceta Tomšiča dejal predsednik SDS Janez Janša. V nadaljevanju objavljamo celotni govor predsednika SDS Janeza Janše na žalni seji Sveta SDS.Spoštovani gospe in gospodje, spoštovani svojci, spoštovani žalni zbor.Ob izgubi dragega Franceta Tomšiča v imenu SDS izrekam globoko sožalje vsem, ki ste s Francetom delili svoje življenje in še posebej vsem, ki ste bili z njim v času njegovih najtežjih preizkušenj.Njegova smrt je nepričakovano zarezala med nas. Odšel je prvi, ustanovni predsednik naše stranke, človek, ki je v času boja za spoštovanje delavskih in splošnih človekovih pravic in političnih svoboščin polagal temelje slovenske demokracije. Danes v naši ustavi piše, da je Slovenija pravna in socialna država. Svoboda političnega in sindikalnega organiziranja je zagotovljena. Še pred 20 leti to ni bilo samoumevno. Decembra 1987, ko je Litostrojski stavkovni odbor pod vodstvom ing. Franceta Tomšiča ustanovil iniciativni odbor za socialdemokratsko stranko Slovenije, pa je bila zahteva po vladavini prava in svobodi organiziranja izjemno pogumno dejanje.France Tomšič se je rodil v Šmarci leta 1937 kot 4. otrok v družini s 6 otroki, živeli so na manjši kmetiji. Po OŠ v Šmarci je  obiskoval nižjo gimnazijo v Kamnik, nato pa industrijsko šolo v Kranju in kasneje srednjo tehnično šolo v Ljubljani. Študiral je na strojni fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1963 diplomiral. Po diplomi je delal na inštitutu Jurij Vega. Kmalu je s trebuhom za kruhom odšel za 10 let v Nemčijo, leta 1976 se je vrnil in se vključil v različne iniciative, ki so skušale spreminjati zaostale razmere tako v svoji tovarni kot tudi v svojem lokalnem okolju. Ing. France Tomšič je bil ponosen na svoj poklic in svoje znanje, verjel je tudi, da je takratna tehnična inteligenca manj obremenjena z ideologijo in bolj dovzetna za razmišljanja o normalizaciji družbenih razmer.Iz svojega življenja in dela v zahodnem Berlinu je vedel, da lahko socialno tržno gospodarstvo in politična demokracija delavcu zagotovita bistveno višji standadard in bistveno več politične svobode kot pa pravljice o samoupravnem socializmu, ki jih je poslušal v Sloveniji. O normalnem sistemu zahodne Evrope je pripovedoval svojim sodelavcem in prijateljem, sledili so mu in po naravni poti je tako kot njegov vzornik na Polskem Lech Walesa postal najprej delavski in nato politični voditelj.Ker je bil ing. France Tomšič človek, ki je normalen sistem videl delovati od blizu, se tudi doma ni zadovoljil samo s teorijo. Postal je nosilec konkretnih sprememb. V časih, ko je Komunistična partija suvereno obvladovala vse pore družbe, je ustanavljal stavkovni odbor, vodil prvo politično stavko v nekdanji Jugoslaviji, prvi iniciativni odbor za ustanovitev politične stranke in prvi neodvisni sindikat. Še posebej pa je France Tomšič prispeval k spremembam s pohodom Litostrojskih delavcev po Celovški cesti ter zborovanjem pred skupščino in nato v Cankarjevem domu. Tistega 9. decembra 1987, skoraj dve leti pred padcem Berlinskega zidu, se je prvič do temeljev zatresla enopartijska oblast v Ljubljani. Panika je bila popolna in strah pred razjarjenimi delavci in protestniki se je takratni nomenklaturi tako zalezel v kosti, da so še danes alergični, če samo slišijo besedo protest ali zborovanje. Po tistem pohodu Litostrojskih delavcev je slovensko režimsko časopisje za demokratične proteste izumilo besedo »ulica«. Slovenski delavci, ki so do takrat v vseh dokumentih Zveze komunistov Slovenije formalno nastopali kot nekaj posvečenega, kot vladajoči razred, so naenkrat postali »ulica«. Zrušil se je pomemben ideološki steber režima, prevara je postala očitna. Poimenovanje stavke za protestno prekinitev dela je od takrat postalo tako smešno, da so ta izraz nehali uporabljati celo na partijskih forumih. Pri tej spremembi je bila vloga ing. Franceta Tomšiča odločilna.Bil pa je France Tomšič tudi velik domoljub. Spominjam se večernih poročil v začetku maja 1989, ki sem jih poslušal na hodniku zapora na Dobu. Bil je večer tistega dne, ko je bila na protestnem zborovanju na Kongresnem trgu prebrana Majniška deklaracija. Iz radijskega zvočnika so odmevale besede iz govora Franceta Tomšiča, ko je dejal:”Slovenci zahtevamo svojo mošnjo, puško in palico!”

Uspelo mu je, da je z enim preprostim stavkom izrazil bistvo zahteve po slovenski suverenosti, kar je bila vsebina Majniške deklaracije. Naslednji dan je na zaporniškem dvorišču tekla beseda samo o tem, kar je rekel France Tomšič. Preprosti ljudje so razumeli sporočilo odkrite besede  in mu množično pritrjevali.France Tomšič je bil človek dejanj, ki razmer ni samo opisoval ali kritiziral, temveč jih je spreminjal. Bil je pogumen ob pravem času, sadovi njegovega poguma pa so danes vtkani v demokratično politično ureditev, sindikalni pluralizem in slovensko državnost. S svojimi dejanji je na najbolj nazoren način pripomogel k temu, da se je Komunistična partija Slovenije, ki se je še leta 1987 razglašala za elito delavskega razreda, razgalila pred Slovensko javnostjo kot na represijo oprta zbirokratizirana ostalina tragične zgodovine. Po tem spoznanju je prišla Slovenska pomlad in France Tomšič je maja 1989 na zborovanju na Kongresnem trgu brezkompromisno zastavil svojo besedo za samostojno in demokratično Slovenijo. Njegovo delo danes živi naprej v dosežkih Slovenije in SDS. Ohranili ga bomo v trajnem spominu. Objavljamo tudi nagovor predsednika SDS na žalni slovesnosti.Spoštovana gospa Marta, spoštovani svojci, spoštovani žalni zbor.Na 21. rojstnem dnevu Slovenske demokratske stranke sredi letošnjega februarja smo s Francetom Tomšičem nazdravljali  skupaj prehojeni poti in se čudili, kako hitro sta minili zadnji dve desetletji. Takrat nismo slutili, da je bila to zadnja obletnica, ki smo jo obhajali skupaj.  France se je poslovil nenadoma in zazijala je praznina. Med nami ni več nekoga, ki je bil vse od tistega upora Litostrojskih delavcev vseskozi prisoten, samoumeven takorekoč in nepogrešljiv v času, ki bi bil brez njega pomembno drugačen, bolj siromašen.Ko je France Tomšič pred 23 leti organiziral Litostrojsko stavko in pripeljal delavce iz te tovarne v center prestolnice, se je Slovenija spremenila. Spremenil pa se je tudi France. Njegova usoda se je prepletla z vetrom sprememb, ki je začel briti po zaprašenih in od zgodovine pozabljenih kotih komunistične vzhodne in srednje Evrope. Postal je nosilec in simbol začetka teh sprememb v Sloveniji in širše v takratni Jugoslaviji.Tistega mrzlega decemberskega dne leta 1987 smo opazovali sprevod Litostrojskih delavcev, ki so po Celovški cesti prikorakali pred takratno socialistično skupščino. Malo pred njihovim prihodom smo videli skupino pripadnikov tajne politične policije, ki je iz svojih pisarn na Beethovnovi ulici tekla proti Slaviji oziroma sedežu sekretariata za notranje zadeve. Na njihovih obrazih ni bilo več zaslediti tistega oholega izraza, ki so ga nosili prejšnje dni in leta, temveč samo še paniko. Na dvorišče skupščine so iz stranske ulice s policijskimi kombiji dovažali posebne enote takratne milice. Najvišji partijski funkcionarji so se poskrili, delegacije stavkajočih delavcev si ni upal sprejeti nihče. Odšli so v Cankarjev dom in začelo se je eno od tistih množičnih zborovanj, ki so se ga komunistične oblasti najbolj bale. Izrečene so bile zahteve po dostojnem plačilu za delo, po dostojnem življenju, zahteve po svobodi in zahteve po pravičnosti. Uprli so se tisti, ki naj bi predstavljali osnovno bazo samozvani avantgardi delavskega razreda. Mit o socializmu po meri človeka in socialističnem samoupravljanju se je sesul v prah. Franceta Tomšiča so od takrat naprej še bolj nadzorovali, aretirati pa si ga niso upali, čeprav so o tej možnosti na partijskih forumih večkrat govorili, saj so se bali množice litostrojskih delavcev, ki je Franceta spontano izbrala za svojega voditelja.Pred leti je bil France Tomšič v naši vladni delegaciji na slovesnosti ob obletnici ustanovitve gibanja Solidarnost v Gdansku na Poljskem. Tam sta se srečala z Lechom Waleso, legendarnim poljskim delavskim voditeljem in podobnost na simbolni ravni se je nam opazovalcem vzpostavila sama po sebi.To, kar je za demokratične spremembe na Poljskem pomenila stavka delavcev v ladjedelnici v Gdansku je za demokratizacijo Slovenije pomenila stavka Litostrojskih delavcev.  Konec mita o diktaturi proletariata in rojstvo svobodnega sindikalnega organiziranja. To, kar je za novo delavsko gibanje na Poljskem predstavljal Lech Walesa je France Tomšič predstavljal  konec osemdesetih let prejšnjega stoletja za slovensko delavstvo. In širše. Njegov pogum je omogočil večje premike, kot so o njih upali sanjati v Litostrojskem stavkovnem odboru.Pravijo, da je vedno premalo tistih ljudi, ki imajo ob pravem času prave ideje. Še manj je tistih, ki so jih pripravljeni uresničevati. France Tomšič je nedvomno sodil mednje. Organiziral je največji delavski upor na začetku Slovenske pomladi, ustanovil je prvi iniciativni odbor za neodvisno politično stranko ter oblikoval prvi neodvisen delavski sindikat.Vrsto najbolj usodnih let smo delali skupaj in v tem času se je rodila in vzcvetela Slovenska pomlad, nastale so prve demokratične politične organizacije in nastala je samostojna slovenska država.Zgodovina demokracije je zaznamovana z zmagami, ki so posledice dejanj, ko so posamezniki z dovolj poguma dokazali, da groba sila ne more poteptati osnovnih človekovih pravic in volje večine. Ko so se posamezniki postavljali pred ruske tanke ob praški pomladi leta 1968, so s tem navidezno brezupnim dejanjem upanje ohranjali pri življenju. Ko je mladenič na trgu Nebeškega miru leta 1989 zaustavil oklepno kolono, je svetu zastal dih. Ko so France Tomšič in ostali Litostrojci leta 1997 prikorakali v center Ljubljane in javno zahtevali svoje pravice, je bil to jasen znak, ki je povedal: »Ne bojimo se vas.« In upanje v demokratične spremembe je znova zraslo v mnogih srcih, kjer je prej že dolgo domoval obup.Vse od ustanovnega kongresa naše stranke, skozi dolga leta vodenja in sodelovanja, skozi zmage in poraze, skozi upanja in razočaranja, preko dela in skupnega proslavljanja je bil France Tomšič vseskozi del velikega občestva Slovenske demokratske stranke. Tu med nami bo ostal tudi po svoji fizični smrti. Ne živi naprej samo spomin, naprej živi v nas tudi vse tisto skupno, kar smo v teh letih delili in je oblikovalo nas in Slovenijo.France Tomšič ostaja z nami. Ker je bil nekdo, ki mu ni bilo vseeno za druge in za skupnost. Ker je bil človek, ki je pred 23 leti odločilno širil prostor naše svobode. Ohranili ga bomo v trajnem spominu. Od velikega prijatelja se je v imenu občinskih odborov Nove Slovenije, Slovenske ljudske stranke, Slovenske demokratske stranke in Zelenih Kamnika poslovil tudi Igor Podbrežnik.V soboto, 20. marca 2010, smo se na predstavitvi zbornika Demos na Kamniškem še zadnjič srečali s teboj prav vsi, ki smo s teboj sodelovali v Kamniku, pri prvih korakih v družbene spremembe. Še zadnjič smo te lahko poslušali, kako gledaš na prehojeno politično pot, ponovno smo imeli priložnost slišati, kako ti vidiš našo prihodnost. Tudi v soboto si bil France, ki ga dobro poznamo. Zate nikoli ni bilo nemogočih poti, tudi trenutna slovenska situacija je zate rešljiva, koraki na tej poti pa tako enostavni.Tako je tudi bilo, ko smo združeni pod zastavo Demosa na Kamniškem sledili širini tvojega duha in v naših krajih organizirali gibanje, ki je dalo pomemben, morda celo nadpovprečen prispevek naši, danes samostojni Sloveniji. Takrat na Kamniškem sploh nismo več pričakovali tvojega osebnega angažmaja, voljo in upanje nam je dajalo že samo vedenje, da si z nami, da nas spremljaš, da si nam pripravljen svetovati in vzpodbujati. Vedeli smo, da te potrebuje cela Slovenija. Bili smo ponosni, da smo tudi mi Tomšičevi, da si potreben vsej Sloveniji, da te povsod pričakujejo z odprtimi rokami, da te tudi drugje v Sloveniji potrebujejo, da prižgeš plamen upanja in utrdiš pogum za odločilne korake na poti v samostojno Slovenijo. To si bil lahko le ti, naš France, ki si razumel dušo slovenskega podeželja in delavstva.Kot je napisal Kamničan Tone Stele v zborniku Demos na Kamniškem:
 »Občudoval sem ljudi, ki so se upali izpostaviti v času, ki ga je še močno obvladovala tedanja komunistična totalitarna oblast. Med njimi je bil tudi Kamničan France Tomšič, ki se je s skupino sokrajanov iz Novega trga leta 1986 zoperstavil poskusu verjetno zadnje nacionalizacije zemljišč v tedanji Jugoslaviji, nepozabna pa je bila njegova vloga na čelu štrajka v Litostroju.«Tvoja življenjska naloga je bila vedno, da si naredil prve korake in s svojim zgledom popeljal za seboj ljudi, ki so želeli spremembe. Tako je bilo v Novem trgu v Kamniku, kjer si nam pomagal izbojevati morda prvo zmago proti takratni oblasti. Tako je bilo v Litostroju, kjer si pokazal izhod iz globoke gospodarske krize, ki so ga lahko razumeli in ponotranjili tudi delavci. Zate je bilo vse zelo preprosto, vedno si našel rešitve, ki so se nam zdele na meji verjetnega in tudi dovoljenega, zate pa so bile tako povsem izvedljive. Takrat sva tudi navezala globlji človeški stik, ki sva ga imela prav do konca tvojih dni.Govorim prijatelju, ki si meni in mnogim drugim odpiral oči in kazal nove poti. Zate ni bilo nič nemogočega, iz Nemčije si prinesel miselnost, ki je mi, ki smo živeli samo v socializmu, nismo poznali. Kar se je nam zdelo nemogoče, je bilo zate enostavno in si to znal razložiti s preprostim ljudskim jezikom, da so ga lahko razumeli tudi najbolj preprosti ljudje. To te je ločevalo od drugih voditeljev slovenske pomladi, to je bil tvoj ključni prispevek našemu gibanju.Pogosto si poudarjal inženirski pristop, o tem si govoril tudi v torek, ko sem te še zadnjič obiskal. Tako kot je treba načrtovati zapleten strojni mehanizem, da teče, tako se je treba brez strahu in predsodkov lotiti družbenih sprememb, ko se uvidi neustreznost družbenega sistema. Tako si se ti tudi lotil demokratizacije slovenske družbe.Tudi mene, tvojega prijatelja in stanovskega kolega, si tako navdušil, da sem zmogel premagati strahove in predsodke, da nisem bil določen za voditelja in sem šel po tvoji poti in poskušal narediti največ, kar sem znal in zmogel. Doživljal sem te kot očeta, odkrival si mi nov pogled, me spodbujal v rasti. In to tako, da me nisi vodil, ampak navduševal in spodbujal, da sem vztrajal na začrtani življenjski poti.Tako si navdušil tudi druge, tvoja misel in tvoj zgled sta sprožila plaz, postopoma je nastala množica, ki je naredila odločilne korake v prelomnih letih slovenske zgodovine.Če pustim ob strani vso tvojo politično dediščino in spregovorim o tebi kot o človeku; z veliko prijateljsko naklonjenostjo te cenim kot dobrega človeka, ki si znal poslušati, upoštevati, zagovarjati argumente, ki nisi nikoli grdo govoril o drugih ljudeh, ki si znal v vsakem od nas poiskati vsaj drobec človeške dobrote, a si hkrati ostal neomajen v svojem prepričanju. Nisi se zaletaval v vrata, odpiral si nam jih je na stežaj. Tvoja dediščina je tudi tvoja duhovna širina, predvsem pa zgled, da lahko presegamo na videz nepremagljive zidove, ki jih je pred nas postavila dolgoletna ideološka indoktrinacija.Dragi naš France, dovoli mi sedaj, ko se odpravljamo na tvojo zadnjo pot, da se ti v imenu politične skupine, ki je nastala na temeljih Demosa na Kamniškem, občinskih odborov Nove Slovenije, Slovenske ljudske stranke, Slovenske demokratske stranke in Zelenih Kamnika, zahvalim za vse, kar si dobrega naredil za naše ljudi. Obljubim ti, da bomo tvojo politično dediščino negovali še naprej, jo prenesli na bodočo generacijo politikov in vseh, ki se in se bodo ukvarjali z družbenimi zadevami. Obljubim tudi, da se bomo trudili presegati trenutno družbeno stvarnost, da bosta naš Kamnik in z njim naša Slovenija, ki si jima poklonil vse svoje darove, rastla še naprej.France, hvala ti!