Slovenci tudi danes potrebujemo kremenitost Rudolfa Maistra

Sleherni narod, ki je postal zgodovinski in s tem dosegel čast in status nacije z lastno državo, se s ponosom in prazniki spominja dogodkov in osebnosti, ki so kakor zvezda danica v njegovi zgodovini. 23. novembra bo minilo 91 let od razorožitve zelene garde v Mariboru v okviru boja za severno mejo, kar je omogočilo, da so Maribor, Spodnja Štajerska in del Koroške za vedno ostali del slovenskega narodnega ozemlja. Za to gre velika zasluga generalu in pesniku Rudolfu Maistru Vojanovu in njegovim borcem za severno mejo.  

Vprašajmo se, ali se dovolj zavedamo, da bi  brez dejanj Rudolfa Maistra, brez njegovega neizmernega poguma, brez njegove vizije in brez njegovega neomajnega slovenskega domoljubja velike sile na   Pariški mirovni konferenci mejo med Avstrijo in takratno Državo SHS potegnile nekje med Slovenskimi Konjicami in Celjem ali celo po strugi Savinje.
 
Maister  je to slutil, vendar se s tem ni sprijaznil, zato je na odločen način  posegel v zgodovino slovenskega naroda. To je storil 23. novembra in pred tem 1. novembra 1918, ko je  z izjemnim poveljniškim in voditeljskim občutkom in z občutkom za enkratnost zgodovinskega trenutka prevzel vojaško poveljstvo mesta Maribor.

To je bilo dejanje drznega poguma, porojenega iz globokega narodnega čustvovanja, ki je Maistra gnalo, da je stopil pred njemu nadrejene avstrijske oficirje, jim ukazal pokorščino in razglasil: “V imenu svoje vlade prevzemam vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko.” Tveganje oziroma hrabrost je bila neverjetna.  

To je bilo prvo dejanje, ki je mariborske Nemce in njihovo zeleno gardo začasno ponižalo in zavrlo, ni pa jih odvrnilo od načrtov za ponovni prevzem oblasti. Zato je general Maister skupaj z Narodnim svetom za Štajersko, ki je predstavljal politično zaledje, pripravljal načrt za razorožitev zelene garde. Maistrova vojska je 23. novembra 1918 z bliskovito vojaško akcijo razorožila nemško zeleno gardo.

Dogodki iz novembra 1918 nas učijo, kako pomembno je, da ima narod v prelomnih trenutkih prave voditelje in danes v pogojih državnosti take politike, ki so tudi državniki. Takrat se je namreč končala 1. svetovna vojna in razpadla Avstro-Ogrska monarhija.

Čeprav smo Slovenci v 19. stoletju preko Zedinjene Slovenije Matije Majerja in taborskega gibanja oblikovali svoj nacionalni program, pa smo imeli ob razpadu monarhije vseeno premalo mož, ki bi bili generalu Maistru podobni po odločnosti, širini duha in jasni slovenski viziji, da bi nam že takrat uspelo zakoličiti meje samostojne slovenske države. Če bi ob kapitulaciji italijanske vojske v oktobru 1918 na reki Piavi tam imeli Maistru podobnega vojaškega poveljnika, bi gotovo ubranili našo zahodno etnično mejo. Žal ga nismo imeli, zato smo takrat izgubili celotno Primorsko in Goriško ter dobili vsiljeno Rapalsko mejo le streljaj od Ljubljane. Grozilo nam je, da bi brez ubranitve severne meje Slovencem ostal le ozemeljski pas med Savo in Savinjo.

Da bomo vredni veličine Maistra, ki je klasični slovenski nacionalni junak, se moramo vsi zavedati teh naukov zgodovine. Še posebej pa je pomembno, da se tega zavedajo naši mladi rodovi, ki v šolah in fakultetah zorijo v zrele osebnosti in bodo jutri nosilci bodočega slovenskega razvoja in srce slovenske države.

Prelomni dogodki in zgodovinske priložnosti se v Evropi ne dogajajo vsak dan. Večinoma so povezani z velikimi konflikti in družbenimi krizami. Malim narodom so včasih grožnja, včasih priložnost. Dogodek, ki je Slovencem ponudil priložnost, se je ponovno zgodil 11. novembra 1989, ko je padel Berlinski zid in z njim nedemokratični komunistični sistemi v vzhodni Evropi. To je omogočilo razpad večnacionalnih držav od Jugoslavije do Sovjetske zveze. Tudi takrat smo Slovenci znali unovčiti kapital, ki je izhajal iz Maistrovih dejanj ter zgledov, in ustanovili smo samostojno slovensko državo. Nauk in posledice padlega zidu je  najbolje doumel dr. Jože Pučnik, ki je odmev padca zidu vgradil v mogočen klic po samostojni slovenski državi.  

Maistrov pogum pa je v času pred ustanovitvijo samostojne Slovenije dajal zgled številnim rodovom Slovencev, ki so sanjali o nacionalni državi. Najprej Libeličanom na Koroškem, ki so skozi dve leti ruvali in prestavljali mejne kamne, kot jih je postavila Pariška mirovna pogodba. Njihovo domoljubje in uporništvo je prisililo velike sile, da so Libeliče vrnile v naročje domovine. Maistrov pogum in patriotizem je nosil v srcu Šarh in sobojevniki v Pohorskem bataljonu. Navdihoval je branilce Peker v maju leta 1991, ki so z žarom in patriotizmom zavarovali našo neodvisnost, pa tudi vse slovenske teritorialce in policiste v osamosvojitveni vojni leta 1991, ki so z žarom in patriotizmom zavarovali slovensko samostojnost.

S praznikom in poklonom Maistrovemu dnevu se klanjamo tudi njim v spomin in opomin, da jim domovina in njena oblast ne bi nikoli postala nehvaležna, kot je bila dolga desetletja sramotno nehvaležna do Maistra. Najprej s tem, ko je osvoboditelja, stratega in vojskovodjo, v letu 1923 na višku njegovih ustvarjalnih moči častniško degradirala, ga upokojila ter pahnila v zagrenjenost in pozabo. V pozabo, ki jo je dolgo prakticirala in nadaljevala tudi povojna oblast.

Šele z uvedbo praznika pred štirimi leti smo Maistra in borce za severno mejo na pravi način  vrnili na oltar domovine. Lastna suverena država je najlepša roža na vrtu vsakega naroda. Državnost pa ni dana sama po sebi in ni samoumevna. To rožo je treba čuvati, jo zalivati in negovati s še večjo ljubeznijo kot druge rože, drugače jo lahko prerastejo zeli s sosednjih njiv.

Maistrov duh in odločnost sta nam potrebna tudi danes, ko nam zaradi pomanjkanja Maistrove kremenitosti premikajo morsko mejo. Potegniti jo moramo tako, da bomo imeli  morje, po katerem “Maistrov hrastov brod vedno vozil bo slovenski rod”. Drugače bo morje Adrijansko bučalo drugim narodom. Dolžni smo ubraniti južno morsko mejo.

Vsem Slovenkam in Slovencem ob dnevu Rudolfa Maistra iskreno čestitam in jim želim takšne odločnosti, kremenitosti, zdravega in pristnega domoljubja, kot ga je premogel slovenski general, na katerega smo lahko upravičeno ponosni.

Jožef Jerovšek,
poslanec SDS