Slava junakom, toda v slovenski zemlji!

Legenda o Pohorskem bataljonu živi. 1. bataljon Pohorskega odreda, kakor se je uradno imenoval Pohorski bataljon, je bil ustanovljen 11. septembra 1942 na Dobrovljah. Sestavljali so ga borci 1. bataljona Savinjskega odreda, oziroma »Kranjčevega bataljona«, ki so poleti 1942 prišli na Štajersko iz Dolenjske in se preimenovali v 1. bataljon Pohorskega odreda ter borci Šaleške, Savinjske in Ruške čete ter 1. Štajerskega bataljona. Prvi so prišli na Pohorje, borci bivšega Kranjčevega bataljona, nato pa ostale enote; formiral se je tudi štab bataljona in ženski vod. Pohorski bataljon je bil v bistvu šibkejši kot vojaška pehotna četa, saj je 30. decembra 1942 štel le 96 bork in borcev. Vse enote (tudi ženski vod, ki je štel 12 bork), so bile slabo oborožene: v četah so imeli po enega mitraljezca s približno 300 nabojev, ostali borci pa so imeli predvsem puške s približno tridesetimi naboji.Kmalu po prihodu na Pohorje so enote bataljona pričele izvajati borbene akcije. Požgali so nekaj koč na zahodnem Pohorju, da jih Nemci ne bi spremenili v svoje postojanke, spopadali so se z nemškimi vojaki in policisti ter napadli orožniško postajo in zažgali občinsko poslopje. V Cezlaku so zažgali poslopja kamnoloma in zasegli večjo količino eksploziva. Uspehi bataljona so prisili Nemce v organizirano in skrbno načrtovano akcijo, ki je stekla 6. januarja 1943.Vpoklicane so bile policijske čete iz Krškega, Slovenj Gradca, Šoštanja, Ljubnega in Celja ter vojaške enote iz Laškega, Slovenske Bistrice, Radelj, Slovenj Gradca, Celja in Maribora. Okupator je zbral okoli 2000 odlično izurjenih in oboroženih mož, ki so zasedli izhodiščne položaje v Rušah in v Oplotnici. 8. januarja je sovražniku uspelo locirati in obkoliti tabor Pohorskega bataljona pri Osankarici. Vnel se je srdit in neenakopraven boj, v katerem so vsi, razen hudo ranjenega Franca Kunaverja–Sulca, padli pod steli ter puškinimi kopiti okupatorske vojske, orožnikov in policistov. Sulca so kasneje ustrelili pri Ljubnem. Zadnji strel junaških borcev je sprožil najmlajši Šarhov sin, ki so ga nato sestrelili s smreke, s katere je pred tem ustrelil nemškega stotnika.Spomin na junaški boj Pohorskega bataljona je še danes živ. Legenda o njem živi in te dni ponovno buri slovenski prostor. Petinšestdeset slovenskih deklet in fantov, ki so dali svoje življenje za svobodno slovensko domovino, je moralo najti svoje zadnje počivališče v tuji zemlji, na avstrijskem. Tudi po toliko letih si slovenska politika ni edina, da je treba popraviti to hudo krivico in dostojno pokopati borce tam, kjer so junaško izdihnili: na Pohorju.  Odbor za obrambo pri Strokovnem svetu SDS