Sindikati so potrebni, a ne taki in ne tako organizirani, kot so danes

Kmetič: Govori se, da je Demos kriv za stanje privatizacije. To sploh ni res. To je takšna zgodovinska laž, da glava boli. Prvi zakon o privatizaciji, ki je omogočal t. i. bypass-e, je bil sprejet v Beogradu leta 1989 z Markovičevo vlado. V Lepeni je v okviru 17. spominskega gorniškega tabora dr. Henrika Tume oz. letnega tabora SDS potekalo predavanje nekdanjega predsednika Sindikata strojnega osebja Slovenije in Istre v času osamosvajanja Slovenije Slavka Kmetiča z naslovom: »Sindikalizem v 21. stoletju – kako naprej?«. Kmetič je uvodoma predstavil razvoj sindikalizma na Slovenskem; kot je dejal, njegovi zametki segajo v leto 1872, ko so začeli v Avstro-Ogrski, na podlagi zakona o društvih, nastajati prvi sindikati. Po okupaciji leta 1941 so Nemci in Italijani na svojem območju zaradi naraščujoče moči sindikatov le-te razpustili. Po besedah Kmetiča je zatem Komunistična partija leta 1945 vzpostavila sindikate kot svojo transmisijo. »Sindikat so ustanovili že februarja 1945 v Beogradu, ko je bila polovica Jugoslavije še zmeraj okupirana. Sindikat se je ustanovil na enak način, kot se je vodstvo NOB ustanovilo brez partizanstva,« je dejal Kmetič in dodal, da je partija vse sindikalno premoženje kasneje nacionalizirala.V nadaljevanju je pojasnil, da je po letu 1986 v propadajočih podjetjih pričelo prihajati do uporov delavcev mimo sindikalnih združenj, tako se je v zadnjih letih Jugoslavije zgodilo več kot 1.500 stavk, od katerih niti ene ni vodil režimski sindikat. Leta 1987 je bila, ob dogodkih v Litostroju, ki jih je sooblikoval tudi France Tomšič, prvič izražena potreba po pravih sindikatih in tudi stranki. Kot je še dejal Kmetič, se je leta 1990 začela sindikalna svoboda v obliki razpršenosti sindikatov, kar pomeni, da so nastajala nova in nova sindikalna združenja. Iz takratne sindikalne zveze se je nato oblikovala Zveza svobodnih sindikatov (ZSSS), v katero so kasneje vključili vse delavce, ki niso bili včlanjeni v druge sindikate, kar po mnenju Kmetiča predstavlja »sindikalni zločin«. Kmetič je še izpostavil, da so po zmagi Demosa na volitvah sindikati naenkrat postali zelo hrabri in bojeviti. Kot je dejal, je bil Demos njihov sovražnik, ker jim je tako ukazala partija. »Kar čez noč so bile stavke, demonstracije in zahteve po višjih plačah,« je dejal Kmetič in spomnil na napoved generalne stavke leta 1991. Ta je bila napovedana v času, ko je bila JLA še vedno prisotna v Sloveniji.V nadaljevanju je bil kritičen do sindikatov, ki so v začetku 90-ih zavrnili višje plače za delavce. Ob tem je spomnil, da se o takratnem delovanju ZSSS javno sploh ne govori. Kot je obrazložil, naj bi lastniki tujih podjetij, ki so selili proizvodnjo v Slovenijo v letih takoj po osamosvojitvi Slovenije, potem ko so videli, kako nizke so plače delavcev, v pogovorih s sindikati ponudili delavcem plače, primerljive z ostalimi zahodnoevropskimi državami, vendar naj bi sindikati to možnost zavrnili, ker bi »bili lahko delavci v slovenskih podjetjih zavistni«. Sindikati so po njegovem mnenju močni le na ulicah, kamor pripeljejo predvsem upokojence, ne pa tudi aktivnih zaposlenih, medtem pa v podjetjih za delavce ne storijo nič. »Sindikati so potrebni, a ne taki in ne tako organizirani, kot so danes v Sloveniji,« je še dejal in izrazil prepričanje, da zdajšnjega stanja sindikati ne bodo zmožni preseči in da se bodo še naprej šli »kvazipolitiko«.Kmetič je še zavrnil očitke, ki pogosto letijo na Demos, češ da je Demos kriv za stanje privatizacije. »To sploh ni res. To je takšna zgodovinska laž, da glava boli. Prvi zakon o privatizaciji, ki je omogočal t. i. bypass-e, je bil sprejet v Beogradu leta 1989 z Markovičevo vlado,« je dejal.Glede stanja danes je izrazil ogorčenje, da je danes povprečna slovenska plača 900 eur, ob tem pa ima 70 % zaposlenih plačo, ki je celo nižja od te povprečne plače, kar kaže na grozljiv razkorak z ostalimi zahodnoevropskimi državami s podobno produktivnostjo, kot je slovenska. Kmetič je dejal, da je to v očitnem nasprotju tudi z ustavnimi določili o pravni in socialni državi, ob čemer je izpostavil, da je jasnost zakonov pogoj, da stvari delujejo in da je pravna država tista, ki omogoča gospodarstvu prosto delovanje. Rešitev je tako po njegovem mnenju v oblasti, ki bo spodbujala podjetništvo, ne pa »programirano gospodarsko zmedo, da lahko posamezniki kradejo,«, v jasni in nedvoumni zakonodaji ter v delovanju pravne države.