Seniorji, ujetniki demografskega nazadovanja

O staranju »babice Evrope« in njene vnukinje Slovenije

Že zelo dolgo, predolgo, ugotavljamo, da nas demografska slika Slovenije in Evrope neusmiljeno opozarja, kako se delež starejšega prebivalstva neusmiljeno povečuje. S tem morda ne bi bilo nič narobe, če ne bi zgroženi ugotavljali, da se ob staranju prebivalstvo srečujemo z nizko nataliteto. Naravna reprodukcija ali produkcija, kakor jo pač kdo razume, je temelj obstanka človeštva. In v današnjem času eden izmed vzrokov silnih migracij. Slednje so seveda eskalirale vsakih toliko stoletij ali desetletij; ko se pač neko demografsko, kolonialistično, imperialistično ali kako drugo, s globalno težnjo vzpodbujeno posesivno ravnovesje, poruši.

V večini evropskih držav je danes približno trikrat več starega prebivalstva, kakor ga je bilo v času naše rane mladosti. Staranje je kajpada naravno biološko – fiziološko dogajanje, ki mu je podvrženo vsako živo bitje in ta proces moramo upoštevati kot sinonim življenjskega ciklusa. Na podlagi teh ugotovitev seniorji bistveno preplaho in pretiho zahtevamo prilagoditve v družbenih odnosih. Naša, še vedno goreče ljubljena dežela, potrebuje drugačen pristop pri obravnavi in zagotavljanju kakovosti življenja, saj ekonomska naravnanost družin v smislu preživetja ne daje več varnega zavetja starejšim družinskim članom, kot je to bilo nekoč. Tradicionalna skrb družine in sosedstva za starejše namreč konstantno upada. In hvala Bogu, smo vsaj z družinski zakonikom ohranili del spodobne družbe in družine kot vrednote.

Seniorji smo velik in pomemben potencial družbe. Slednja ga vsaj v našem, slovenskem primeru, ne zna zadostno uporabiti. Čeprav nam podatki preučevanj kažejo, da je velika večina »tretje generacije« povsem samostojne, pri močeh in kot taka seveda še vedno »uporaben družbeni potencial«. Slednje vzpodbuja dvoje vprašanj globalnega pomena: kako ga izkoristiti in kako se ob tem soočiti z okostenelimi stereotipi, ki bi starejši populaciji dovolili oblikovati novo družbeno vlogo.

Eden od odgovorov tiči tudi v uvedbi novih oblik pomoči starejši generaciji, saj sedanje potrebujejo spremembe in nadgradnje tistih programov, ki bodo odgovorili na potrebe starajoče se generacije. Še vedno se namreč soočamo s pomanjkanjem učinkovite socialne mreže, ki jo Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013 – 2020  opredeljuje kot mrežo programov za preprečevanje in reševanje socialnih stisk ranljivih skupin prebivalstva.

O skrbi za malega človeka, ki je velik in pomemben člen družbe

A so starejši samo in izključno obremenilni del sociale v državi? Brez poglobljene študije in analize razmerij med pokojninskimi, socialno varstvenimi in drugimi socialnimi transferji na eni strani in zaposlitvenimi možnostmi starejših delavcev na drugi strani, do pravih rešitev ne bomo prišli. Aktualna oblast je »levosučna«, kot ta termin zanimivo lansira eden mojih dolgoletnih kolegov. Naj bi bila torej bolj socialna, kot so tiste, nekoliko bolj »desnosučne«. Ja, ne bo držalo, saj se sedanja vlada evidentno požvižga na omenjeno problematiko. Kako sicer razumeti indolentnost do prepovedi postavljanja diskriminatornih starostnih limitov pri zaposlovanju, do umestitve demografskega sklada oz. fonda, do zaveze ustanovitve urada za starejše, do pobude za ustanovitev instituta »Zagovornika pravic starejših«…

V SDS pomeni skrb za starejše imenitno kontinuiteto naših prizadevanj za bolj demokratično, prijaznejšo, vljudnejšo ter bolj kreativno vlogo seniorjev v naši družbi. Trdimo, da je večina upokojencev v istem nezavidljivem košu in na tem temelji tudi naše zavzemanje za pravice in dostojno življenje vseh upokojencev v prijaznejši jeseni življenja. Zato želimo seniorke in seniorji, združeni v Slovenski demokratski stranki, povezovati vse starejše in upokojence, ki se danes le stežka prebijajo skozi draginjo. Ljudem želimo povedati, da je treba pozorno in kritično spremljati ter ocenjevati delo tistih, ki nam obljubljajo blaginjo, a hkrati podpirajo v totalitarnem režimu pridobljene privilegije veljakov tranzicijske levice; tistih, ki so ustvarili totalitarizem na slovenskem in se zato še danes oklepajo starih metod in sredstev za ohranitev svojih pozicij ter zakrknjeno in kontinuirano pripravljajo svoje naslednike.

Dovolim si oceno, da sta tako bivše vodstvo Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS) kakor tudi Desus, neposredna sokrivca slabemu gmotnemu položaju večine starejših in upokojencev. V vseh »levih« vladah je Erjavčeva ekipa naivnežem na všečen način prikazovala njihovo »skrb« za upokojence. Desusov predsednik je vse od leta 2008 svoje obljube pozicioniral izključno populistično in pomagal ustvaril pogoje, da se je upokojencem jemalo več in več. Ni bil le nema priča počasnemu kolapsiranju upokojenskega sistema, temveč je stalni aktivni del vladnih ekip, Desus pa svojemu predsedniku uresničuje politične in eksistenčne ambicije. Diskriminatorno je tako imenovani regres za upokojence imenovati regres. To v bistvu že dolgo ni več, ampak le nek dodatek tipa enkratne socialne pomoči tistim upokojenim, ki so še v dovoljenem limitu najnižjih pokojnin. Regres je torej socialna pomoč in naj ga aktualna vlada in samooklicani zagovornik pravic upokojencev Erjavec tako tudi imenujeta. Če imajo namen deliti regres za upokojence, ga naj dajo vsem.

Seniorji tudi bolehamo

Seniorji združeni v SDS, v skrbi in strahu za vse upokojence in starostnike ocenjujemo, da je sedanji dualni sistem zdravstvenega zavarovanja (na eni strani obvezno zdravstveno zavarovanje in na drugi strani dopolnilno zdravstveno zavarovanje) nejasen in predvsem predrag. Predrag tudi zato, ker je mogoče z zbranim denarjem manipulirati in manipulirati, pa zato nihče ne odgovarja. Še najmanj tisti, ki odločajo ter vodijo ZZZS in so vse od konca leta 2014 na račun bolnikov oz. zavarovancev nedopustno »privarčevali« 35 milijonov Eur, ki bi jih morali biti bolniki deležni na tak ali drugačen način. Trije glavni akterji te zgodbe: vlada, Upravni odbor ZZZS in Skupščina istega organa, se »niso uspeli dogovoriti«, kdo od prejemnikov je najbolj kompatibilen aktualni oblasti.  Čakalne dobe pa se daljšajo in daljšajo. Danes je na seznamu čakajočih na zdravstvene storitve preko 200 tisoč ljudi ali drugače povedno, 10 odstotkov vsega slovenskega prebivalstva. Neverjetno, nedopustno, škandalozno. In verjetno bi se zoper akterje našel tudi kak element kaznivosti.

Ocenjujemo, da je več kot nujna nova opredelitev košarice zdravstvenih storitev, ki naj pokrivajo ključne zdravstvene potrebe prebivalstva, pravočasno dostopne vsem državljankam in državljanom pod enakimi pogoji. Storitve morajo biti v sozvočju medicinske stroke in širšega družbenega dogovora o javnih prispevkih za zdravje. Vse to pa napotuje na racionalizacijo in reorganizacijo zdravstvenega sistema, brez česar se bo zdravstveni sistem utapljal še naprej. In ob tem seveda ne moremo mimo dejstev, da se sedanja vlada tega zalogaja ne bo lotila. Spisana deklaracija je nekonsistentna, ravno tako kot njeni kreatorji  in z mnogimi luknjami, kot kak švicarski sir. Nesmiselna analiza tujih strokovnjakov o stanju v zdravstvu, ki smo jo drago plačali vsi, pa je prinesla papirni zapis tega, na kar je stroka opozarjala že leta in leta. Starejši pa v tem »vladinem mrtvem teku« bolehajo, čakajo in čakajo na neko zdravstveno storitev in v tem času umirajo !

Vrednote in sinergija med  starejšo in mlado generacijo – le kaj naj bi to bilo?

Seniorji v SDS zgroženo ugotavljamo, da vzgojno-izobraževalni sitem ne sledi domovinski vzgoji, kot bi je naj bili mladostniki deležni, saj se v naši samostojni domovini srečujemo s prizadevanjem nekaterih, ki skušajo zgodovinska dejstva o naši osamosvojitvi zamegliti in izničiti. Simboli slovenstva, vrednot slovenske osamosvojitve in samostojnosti ter domoljubje kot vrednota izginjajo. Zato seniorji opozarjamo, da je treba dati mladim možnost spoznati pomen spoštovanja načel izhajajočih iz temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter odklanjanja totalitarnih simbolov in čaščenja zločinskih režimov. Mladim generacijam želimo povedati, da demokratičnega socializma ni bilo, ne bo in  ga ne more biti, saj v svoji vsebinski utrobi nima ničesar demokratičnega! Kako to uresničiti? S spoštovanjem vsega prej naštetega in z ustvarjanjem pogojev za tak vzgojno-izobraževalni sitem, ki bo sledil tudi domovinski vzgoji, kot so jo deležni mladostniki v državah z dolgo demokratično tradicijo.

Težave mlade generacije nas seniorje skrbijo. Velik del naših vnukinj in vnukov brezupno išče svoj položaj v lastni domovini in ga najde žal šele v tujini. Tako kot nekoč njihovi dedki. Zato v takem okolju o pristni sinergiji mladih in starejših seveda težko govorimo.