Še pomnite, jugonostalgiki?
petek, 21. 5. 2010Janša ob 15. obletnici Pekrskih dogodkov: “Dejstvo je, da če takrat ne bi bilo te odločenosti, če takrat ne bi bilo te enotnosti in če takrat ne bi bilo tega poguma, zaradi katerega se je ta pritisk zdržalo, najbrž danes ne bi mogli govoriti o tem, da smo lahko ponosni, da je slovenska država nastala”. V nadaljevanju objavljamo govor tedanjega predsednika vlade Janeza Janše na prireditvi ob 15. obletnici Pekrskih dogodkov z dne 20. 5. 2006.(Govor ni lektoriran)Spoštovani gospe in gospodje,
spoštovani pripadniki Slovenske vojske in slovenske policije,
spoštovani gospod župan!Pred 15 leti, skoraj natančno 15 let bo čez nekaj dni, so vsi, ki smo takrat živeli v Sloveniji pa tudi širše, če prej tega nismo vedeli, izvedeli kje se nahajajo Pekre. Veliko smo izvedeli tudi o pogumu prebivalcev. Čez nekaj dni bomo praznovali 15. obletnico dogodka, ko je tukaj slavnostno prisegla prva generacija slovenskih vojakov. Imel sem čast, da takrat spregovorim ob tem slavnostnem trenutku in dovolite mi, da preberem odstavke iz mojega govora pred 15. leti, ki je bil namenjen tej pogumni generaciji. »Vedno bo v zgodovini naroda pripadalo posebno mesto prvi generaciji slovenskih vojakov, ki v teh dneh izjemnih preizkušenj naše volje preverjajo nove programe in nove zakonske rešitve in nenazadnje sebe in nas. Iskreno čestitam vsem, ki boste danes, nekaj tednov pred osamosvojitvijo, slovesno prisegli naši skupni domovini.« Ti stavki morda danes zvenijo nekako v smislu fraz, takrat pa verjamem, da se ni slišalo tako. Zato sem še posebej vesel, ko tukaj vidim častnike in podčastnike takratnega 710. učnega centra v Pekrah, vojake, ki so takrat prisegali, seveda pripadnike Teritorialne obrambe, ki ste center branili. Če takrat ne bi bilo vašega poguma, potem seveda tudi danes ne bi mogli obujati lepih spominov, morda bi obujali kakšne drugačne.Zaradi vsega, kar se je takrat dogajalo v Pekrah, to ni bil samo lokalni dogodek. To je bila takrat velika drama, ki je pretresla Slovenijo. Vest o tem, kaj se dogaja tukaj in dogajalo se je kar nekaj časa, je obšla svet. Marsikaj je takrat postalo jasno tudi tistim, ki so verjeli, da se lahko Slovenija osamosvoji brez tega, da bi morala prestati kakšno večjo preizkušnjo. Še v začetku leta 1991 je bila narejena javnomnenjska raziskava med prebivalci Slovenije in v tej javnomnenjski raziskavi je samo približno 15 % ljudi dejalo, da verjame, da bo Beograd na slovensko osamosvojitev reagiral s silo in da bo jugoslovanska armada uporabila orožje. Samo 15 % je to verjelo. Nekaj mesecev kasneje smo to lahko neposredno videli prvič tukaj v Pekrah. Pekre so se dogajale v zelo zapleteni mednarodni in tudi domači politični situaciji. Žal enotnosti, ki je omogočila skoraj 100 % odločitev za samostojno Slovenijo na plebiscitu, ni bilo, ko smo spomladi leta 1991 sprejemali ključne odločitev o pripravah na obrambo Slovenije. Zakone, ki so bili ključni, da se je osamosvojitev lahko zavarovala – zakon o obrambi, zakon o vojaški dolžnosti, obrambni proračun – vse to smo sprejeli z nekaj glasovi večine v takratni republiški skupščini. Tudi v časih, ki so bili najbolj usodni za te odločitev, je bilo veliko kolebanje o tem ali Slovenija potrebuje svojo vojsko. Nekateri ključni politiki takratnega časa so podpisali tako imenovano deklaracijo za mir, v kateri je pisalo, da Slovenija ne potrebuje svoje vojske. Zaradi vseh teh kolebanj smo kljub navidezni politični enotnosti zakon o vojaški dolžnosti sprejeli šele aprila leta 1991. Dva meseca zamude bi lahko bila usodna, vendar pa so tisti, ki so delali na konkretnih pripravah, tudi tukaj v Pekrah, zmogli narediti vse v realnem času in usposabljanje, prvo v zgodovini slovenskih mirnodobnih vojakov, se je lahko začelo.Tudi mednarodna situacija je bila takrat zelo težka. Nihče v takratni Evropski zvezi, pa tudi širše, ni dajal neposredne podpore slovenski osamosvojitvi. Še vedno se je računalo na to, da se lahko Jugoslavija kot celota demokratizira. Mi, ki smo to neposredno poskušali storiti prej, smo nad tem že obupali. Vedeli smo, da bo prišlo do divjega razpada in bili sta samo dve možnosti: ali od tega oditi čim prej ali pa plačat visoko ceno, kakršno so kasneje, na žalost, plačali tisti, ki so z odločitvami zamujali. Prvo usposabljanje mirnodobnih vojakov v slovenski zgodovini samo po sebi ni imelo samo vojaškega oziroma obrambnega pomena, končno je šlo za nekaj 100 mladih fantov, ki so komaj začeli z vojaškim urjenjem, ampak je imelo predvsem velik simbolni pomen. Velik simbolni pomen, ki je predvsem kazal resen namen, da bo Slovenija to, kar je sprejela na plebiscitu, tudi dejansko izvedla. In ne samo, da bo to izvedla, ampak da je ta korak sposobna tudi zavarovati, da ga je odločena zavarovati. Bilo je veliko dvoma o tem, še posebej na srečo v Beogradu, ali smo to dejansko sposobni. Naše moči so se podcenjevale, vendar pa je takrat v nekem notranjem jedru Slovenije in slovenskega naroda ta odločenost dozorela in prvič se je, v recimo temu najbolj odločni obliki, manifestirala ravno v Pekrah in v Mariboru 23. maja 1991. Ko je prišlo do tega, da smo s slovenskim zakonom, s slovenskimi pozivi poklicali mlade fante na služenje vojaškega roka v dva učna centra – 510. na Igu in 710. v Pekrah pri Mariboru – se marsikdo ni zavedal, da gre za zgodovinski korak. Vendar pa tisti, ki so, ki ste takrat pri tem sodelovali, zagotovo veste, da je tiste čase, tiste tedne, tiste odločitve prevevala neka posebna odločnost, nek poseben duh, iz katerega je izhajalo, da ta zavest pri neposrednih nosilcih te težke naloge seveda obstaja.Vse to, kar se je potem zgodilo, ta velika preizkušnja, ki je prišla nad Slovenijo ravno tukaj v Pekrah, je imela takrat večkraten pomen. Prvič, začela je nastajati prva mirnodobna slovenska vojska v zgodovini; še nikoli prej Slovenija ni imela lastnega zakona o vojaški dolžnosti, na podlagi katerega bi usposabljala lastno mirnodobno vojsko. Drugič, Pekre so bile prvo neposredno merjenje moči agresorske JLA, te tendence je ta armada takrat jasno pokazala, in nastajajoče slovenske vojske in policije. Slovenska policija je takrat odigrala izjemno pomembno zgodovinsko vlogo, na nek način je slovenska policija varovala, ali pa skupaj z Manevrsko strukturo narodne zaščite zavarovala, nastanek tiste dejanske oborožene sile, moči slovenske države – slovenske vojske.Pekre so bile tudi za vse nas takrat velika šola slovenske obrambe. Pokazale so v čem je naša moč in kje je naša šibkost. Pokazalo se je, da marsikaj, kar smo načrtovali, kar je obstajalo na papirju, v praksi še ne deluje dobro. V času največjih napetosti je prihajalo do podvajanja pri poveljevanju, do zmede, do nejasnosti, kje so državne in kje so lokalne pristojnosti. Bilo je veliko dobre volje, s katero se je preprečilo, da to ne bi povzročilo kakšnih usodnih napak. Vendar pa smo vedeli, da je potrebno sistem dodelati, da bi lahko deloval tudi v težjih okoliščinah. Sistem smo dodelali in kasneje se to ni več ponovilo. Videli smo v času pogajanj po ugrabitvi poveljnika pokrajinskega štaba in njegovega sodelavca, da imamo, kljub temu, da smo bili, če bi šteli tanke, oklepna vozila, letala in drugo oborožitev, daleč slabši, v svojih rokah mnogo moči, ki tudi šteje in ki jo lahko Slovenija uporabi. Predvsem je šlo za obvladovanje prostora in šlo je zato, da je bila armada, ki je bila vse od leta 1945 stacionirana v Sloveniji, vezana na lokalno infrastrukturo. Ko je šlo za naslednji korak, to je bila naslednja izkušnja za pogajanja, se je pokazalo, da se je tudi navidezno nepremagljiva jugoslovanska armada pripravljena pogajati, vendar šele potem, ko se pritisk izenači in ko enostavno tudi Slovenija pokaže svojo moč. Z odklopom elektrike, telefonov in druge infrastrukture so vse enote jugoslovanske armade v nekaj urah ostale brez virov, ki so tudi za vojsko, za vojake nujno potrebni. Ne gre samo za orožje, za strelivo, gre za celotno logistiko in na tej točki smo pač preizkusili eno od ključnih orožij, ki jih je Slovenija uporabila potem tudi v času po napadu na Slovenijo ob razglasitvi samostojne države.V času pekrskih dogodkov smo preverili tudi dobro realno sodelovanje med slovensko policijo ter Teritorialno obrambo in tudi ta izkušnja je bila kasneje zelo pomembna. Preverili smo tudi nek taktični prijem s tem, ko je takrat ministrstvo za obrambo iz tovarne TAM odpeljalo štiri oklepnike jugoslovanske armade, ki so bili dokončani. In to potem, ko so delavci TAM-a praktično sami opozorili republiško vodstvo, da to orožje tam obstaja, da naj ga vendarle uporabimo in v eni noči je bilo to storjeno. To je preneslo težišče pritiska tudi na drugo točko in omogočilo, med drugim, tudi realna pogajanja.Tisto, kar je najbrž najpomembnejše, izkušnja, ki je iz teh dogodkov najpomembnejša – Pekre so pokazale odločnost pa tudi odločenost, ne samo prebivalcev Peker ampak tudi in predvsem Maribora, kot je dejal že gospod župan prej, so goloroki prebivalci Maribora z demonstracijami pred vojašnicami jugoslovanske armade preprečili, da bi enote pred tem centrom dobile okrepitve. Na ta način so tudi zelo nazorno pokazali, da taktika, ki je bila uporabljena prej v smislu propagandnega pritiska, ki so mu slovenski mediji sicer zelo odločno parirali, ne pa tudi drugi jugoslovanski, seveda Slovenija je takrat spremljala poročanje tudi drugih jugoslovanskih medijev, ni prišlo do razkola med ljudmi, ni prišlo do kolebanja, ni prišlo do tega, na kar so računali v Beogradu, češ Maribor je industrijsko, delavsko mesto, Maribor se bo uprl republiškim oblastem in prestopil na stran zveznih oblasti. Te demonstracije so najbolj nazorno pokazale, da so takšna pričakovanja iluzija in da se to enostavno ne bo zgodilo.Vse te izkušnje, o katerih sem govoril, smo kasneje zelo koristno uporabili. Uporabili za to, da so bile priprave, ki so bile še pred nami, čeprav je bilo časa malo, dobre in celovite. Dobro smo jih uporabili tudi zato, da je bilo na srečo malo žrtev. Kljub temu pa je prva žrtev v vojni za Slovenijo žal padla ravno v Mariboru med ljudmi, ki so se uprli poskusu jugoslovanske armade, da okrepi enote pred učnim centrom v Pekrah. Dejstvo je, da če takrat ne bi bilo te odločenosti, če takrat ne bi bilo te enotnosti in če takrat ne bi bilo tega poguma, zaradi katerega se je ta pritisk zdržalo, najbrž danes ne bi mogli govoriti o tem, da smo lahko ponosni, da je slovenska država nastala. Žal še vedno tudi z žrtvami, ampak v primerjavi s tem, kar se je dogajalo drugje po bivši skupni državi, z majhnim številom. Zaradi tega smo lahko zelo ponosni in lahko rečemo, da je veličina vojne leta 1991 v njenih živih in ne v njenih mrtvih. Tudi vsi prijemi, vsa taktika, način delovanja, tako lokalnih kot tudi državnih oblasti v tistem času, je imel za cilj ne samo zdržati pritisk in zavarovati korake osamosvojitve, ampak tudi doseči ta cilj brez žrtev oziroma z najmanjšimi možnimi, če se temu ne da izogniti. Veličina vojne za Slovenijo, kljub temu, da ni trajala samo nekaj dni, trajala je dalj časa, v bistvu je šlo za prvo oboroženo merjenje moči ravno tukaj v Mariboru, v Pekrah, je tudi v tem, da smo za zmago potrebovali relativno kratek čas. Da se je Slovenija zaradi teh odločitev in korakov, pravih odločitev in pravih korakov v pravem času, pravočasno odlepila od balkanske krize in na ta način dobila več časa za to, da je začela izvajati tranzicijo, gospodarske in socialne spremembe. Zaradi tega je danes, po 15. letih, razlika med nami, ki smo to storili v pravem času in tistimi, ki tega niso storili v pravem času ali pa v pravem času in na enak način, očitna. Nismo veseli zaradi te razlike, želeli bi si, da bi bilo tudi za njih drugače, vendar pa vseeno ostaja zadoščenje, še predvsem zaradi tega, ker je bilo potrebno sprejeti tvegane odločitve, ki so jim mnogi nasprotovali.Pekre so takrat veliko prispevale tudi k temu, da je politična enotnost, ki je v Sloveniji zavladala ob plebiscitu za samostojno Slovenijo in po rezultatu tega plebiscita ter nekoliko zašla na stran pota ob sprejemanju odločitev, pomembnih za obrambo države, ponovno prišla v prve vrste. Slovenija je tisto ključno preizkušnjo, junija leta 1991 ob razglasitvi samostojne slovenske države, pričakala enotna in enoten je bil tudi odpor. Ta preizkušnja v Pekrah je bila najbrž dobra šola tudi za navznoter, ne samo za Beograd, kar se enotnosti tiče in zaradi tega je bila to pozitivna izkušnja.Pozitivna izkušnja, ki nam je lahko za zgled tudi danes. Tako kot smo takrat potrebovali vsaj osnovno enotnost glede ključnih korakov slovenskega osamosvajanja, tudi glede ključnih korakov zavarovanja tega osamosvajanja, danes potrebujemo vsaj osnovno enotnost glede skupnega pogleda na prihodnost. Slovenija ima danes prvič v svoji zgodovini priložnost, da doživi nek daljši kontinuiran, trajen razvoj. Nikoli doslej, ne mi, ne naši predniki, takšne priložnosti nismo imeli. Danes smo sami gospodar na svoji zemlji, okolje okoli nas je daleč najbolj prijazno glede na katero koli primerjavo v zgodovini. Prihodnost imamo zavarovano toliko, kolikor je možno z lastno suverenostjo pa tudi s povezavami v Evropski uniji in v zvezi NATO. Skratka obstajajo strateške in pozitivne okoliščine, ki nam omogočajo nek trajen razvoj in razcvet. Obdobje, ki je pred nami je bistveno bolj predvidljivo kot je bilo kadarkoli doslej v naši zgodovini. Bila bi velika škoda, če tega obdobja ne bi bili sposobni izkoristiti. Zato, da te ugodne okoliščine, ta nasmeh zgodovine, ki ga imamo tudi po zaslugi branilcev Peker izkoristimo, potrebujemo vsaj neko osnovno stopnjo enotnosti, neko partnerstvo za razvoj, za prihodnost, tako kot smo imeli takrat partnerstvo in sodelovanje za osamosvojitev. Ne gre za tako usodne odločitve, gre pa vseeno za zelo pomembne odločitve. Gre za to, kako bomo sadove in rezultate tveganj, preizkušenj, tudi žrtev izpred 15. let sposobni uresničiti, ne samo v naše dobro, ampak tudi v dobro prihodnjih generacij.To tretje soglasje, ki ga danes potrebujemo, potem ko smo leta 1990 in 1991 dosegli soglasje o samostojni slovenski državi, potem ko smo pred referendumi za vstop v Evropsko zvezo in NATO dosegli soglasje o naših mednarodnih povezavah, potrebujemo to tretje soglasje o naši prihodnosti. Jaz sem prepričan, da ravno pozitiven pogled na dogodke pred 15. leti lahko veliko pomaga k temu, da do tega soglasja tudi dejansko pride in vesel sem, da je bilo veliko korakov v tej smeri že narejenih in da smo na dobri poti.Že na začetku sem dejal, da mi je še v posebno veselje in čast, da po 15. letih vidim tukaj obraze vojakov, častnikov in podčastnikov Slovenske vojske, ki je takrat nastajala, preživljala svoje pionirske čase. Iz tistih, ki so se tukaj kalili pred 15. leti, je nastajala hrbtenica Slovenske vojske – 16. obletnico smo praznovali pred kratkim – vojske, ki je zrasla iz Manevrske strukture narodne zaščite, iz prenovljene Teritorialne obrambe. Nekaj polemik je bilo o tem ali praznujemo 15. ali 16. obletnico Slovenske vojske. Če ne bi praznovali 16. obletnice Slovenske vojske, tudi ne bi mogli praznovati 15. obletnice slovenske države. Najprej je bilo potrebno ustvariti oboroženo silo, najprej je bilo potrebno ustvariti realno silo poleg slovenske policije zato, da smo lahko relativno zavarovani glasovali o samostojni državi in da smo potem, ko smo jo razglasili, to odločitev lahko tudi branili. Drugače bi bilo to vse delo samo na papirju in operetni dogodek, ki bi ga zgodovina pozabila.V prihodnjih tednih se bomo spominjali tudi drugih velikih dogodkov in dejanj iz časov slovenske osamosvojitve. Danes pa se spominjamo predvsem poguma branilcev 710. učnega centra v Pekrah maja leta 1991. Mogoče se mnogi, ki ste takrat sodelovali pri tem pogumnem dejanju, niste niti zavedali kako pomembno je bilo, da ste takrat zdržali. Hvala vam za ta pogum. Slovenija je ob svojem 15. rojstnem dnevu ponosna na vas.Hvala lepa!
spoštovani pripadniki Slovenske vojske in slovenske policije,
spoštovani gospod župan!Pred 15 leti, skoraj natančno 15 let bo čez nekaj dni, so vsi, ki smo takrat živeli v Sloveniji pa tudi širše, če prej tega nismo vedeli, izvedeli kje se nahajajo Pekre. Veliko smo izvedeli tudi o pogumu prebivalcev. Čez nekaj dni bomo praznovali 15. obletnico dogodka, ko je tukaj slavnostno prisegla prva generacija slovenskih vojakov. Imel sem čast, da takrat spregovorim ob tem slavnostnem trenutku in dovolite mi, da preberem odstavke iz mojega govora pred 15. leti, ki je bil namenjen tej pogumni generaciji. »Vedno bo v zgodovini naroda pripadalo posebno mesto prvi generaciji slovenskih vojakov, ki v teh dneh izjemnih preizkušenj naše volje preverjajo nove programe in nove zakonske rešitve in nenazadnje sebe in nas. Iskreno čestitam vsem, ki boste danes, nekaj tednov pred osamosvojitvijo, slovesno prisegli naši skupni domovini.« Ti stavki morda danes zvenijo nekako v smislu fraz, takrat pa verjamem, da se ni slišalo tako. Zato sem še posebej vesel, ko tukaj vidim častnike in podčastnike takratnega 710. učnega centra v Pekrah, vojake, ki so takrat prisegali, seveda pripadnike Teritorialne obrambe, ki ste center branili. Če takrat ne bi bilo vašega poguma, potem seveda tudi danes ne bi mogli obujati lepih spominov, morda bi obujali kakšne drugačne.Zaradi vsega, kar se je takrat dogajalo v Pekrah, to ni bil samo lokalni dogodek. To je bila takrat velika drama, ki je pretresla Slovenijo. Vest o tem, kaj se dogaja tukaj in dogajalo se je kar nekaj časa, je obšla svet. Marsikaj je takrat postalo jasno tudi tistim, ki so verjeli, da se lahko Slovenija osamosvoji brez tega, da bi morala prestati kakšno večjo preizkušnjo. Še v začetku leta 1991 je bila narejena javnomnenjska raziskava med prebivalci Slovenije in v tej javnomnenjski raziskavi je samo približno 15 % ljudi dejalo, da verjame, da bo Beograd na slovensko osamosvojitev reagiral s silo in da bo jugoslovanska armada uporabila orožje. Samo 15 % je to verjelo. Nekaj mesecev kasneje smo to lahko neposredno videli prvič tukaj v Pekrah. Pekre so se dogajale v zelo zapleteni mednarodni in tudi domači politični situaciji. Žal enotnosti, ki je omogočila skoraj 100 % odločitev za samostojno Slovenijo na plebiscitu, ni bilo, ko smo spomladi leta 1991 sprejemali ključne odločitev o pripravah na obrambo Slovenije. Zakone, ki so bili ključni, da se je osamosvojitev lahko zavarovala – zakon o obrambi, zakon o vojaški dolžnosti, obrambni proračun – vse to smo sprejeli z nekaj glasovi večine v takratni republiški skupščini. Tudi v časih, ki so bili najbolj usodni za te odločitev, je bilo veliko kolebanje o tem ali Slovenija potrebuje svojo vojsko. Nekateri ključni politiki takratnega časa so podpisali tako imenovano deklaracijo za mir, v kateri je pisalo, da Slovenija ne potrebuje svoje vojske. Zaradi vseh teh kolebanj smo kljub navidezni politični enotnosti zakon o vojaški dolžnosti sprejeli šele aprila leta 1991. Dva meseca zamude bi lahko bila usodna, vendar pa so tisti, ki so delali na konkretnih pripravah, tudi tukaj v Pekrah, zmogli narediti vse v realnem času in usposabljanje, prvo v zgodovini slovenskih mirnodobnih vojakov, se je lahko začelo.Tudi mednarodna situacija je bila takrat zelo težka. Nihče v takratni Evropski zvezi, pa tudi širše, ni dajal neposredne podpore slovenski osamosvojitvi. Še vedno se je računalo na to, da se lahko Jugoslavija kot celota demokratizira. Mi, ki smo to neposredno poskušali storiti prej, smo nad tem že obupali. Vedeli smo, da bo prišlo do divjega razpada in bili sta samo dve možnosti: ali od tega oditi čim prej ali pa plačat visoko ceno, kakršno so kasneje, na žalost, plačali tisti, ki so z odločitvami zamujali. Prvo usposabljanje mirnodobnih vojakov v slovenski zgodovini samo po sebi ni imelo samo vojaškega oziroma obrambnega pomena, končno je šlo za nekaj 100 mladih fantov, ki so komaj začeli z vojaškim urjenjem, ampak je imelo predvsem velik simbolni pomen. Velik simbolni pomen, ki je predvsem kazal resen namen, da bo Slovenija to, kar je sprejela na plebiscitu, tudi dejansko izvedla. In ne samo, da bo to izvedla, ampak da je ta korak sposobna tudi zavarovati, da ga je odločena zavarovati. Bilo je veliko dvoma o tem, še posebej na srečo v Beogradu, ali smo to dejansko sposobni. Naše moči so se podcenjevale, vendar pa je takrat v nekem notranjem jedru Slovenije in slovenskega naroda ta odločenost dozorela in prvič se je, v recimo temu najbolj odločni obliki, manifestirala ravno v Pekrah in v Mariboru 23. maja 1991. Ko je prišlo do tega, da smo s slovenskim zakonom, s slovenskimi pozivi poklicali mlade fante na služenje vojaškega roka v dva učna centra – 510. na Igu in 710. v Pekrah pri Mariboru – se marsikdo ni zavedal, da gre za zgodovinski korak. Vendar pa tisti, ki so, ki ste takrat pri tem sodelovali, zagotovo veste, da je tiste čase, tiste tedne, tiste odločitve prevevala neka posebna odločnost, nek poseben duh, iz katerega je izhajalo, da ta zavest pri neposrednih nosilcih te težke naloge seveda obstaja.Vse to, kar se je potem zgodilo, ta velika preizkušnja, ki je prišla nad Slovenijo ravno tukaj v Pekrah, je imela takrat večkraten pomen. Prvič, začela je nastajati prva mirnodobna slovenska vojska v zgodovini; še nikoli prej Slovenija ni imela lastnega zakona o vojaški dolžnosti, na podlagi katerega bi usposabljala lastno mirnodobno vojsko. Drugič, Pekre so bile prvo neposredno merjenje moči agresorske JLA, te tendence je ta armada takrat jasno pokazala, in nastajajoče slovenske vojske in policije. Slovenska policija je takrat odigrala izjemno pomembno zgodovinsko vlogo, na nek način je slovenska policija varovala, ali pa skupaj z Manevrsko strukturo narodne zaščite zavarovala, nastanek tiste dejanske oborožene sile, moči slovenske države – slovenske vojske.Pekre so bile tudi za vse nas takrat velika šola slovenske obrambe. Pokazale so v čem je naša moč in kje je naša šibkost. Pokazalo se je, da marsikaj, kar smo načrtovali, kar je obstajalo na papirju, v praksi še ne deluje dobro. V času največjih napetosti je prihajalo do podvajanja pri poveljevanju, do zmede, do nejasnosti, kje so državne in kje so lokalne pristojnosti. Bilo je veliko dobre volje, s katero se je preprečilo, da to ne bi povzročilo kakšnih usodnih napak. Vendar pa smo vedeli, da je potrebno sistem dodelati, da bi lahko deloval tudi v težjih okoliščinah. Sistem smo dodelali in kasneje se to ni več ponovilo. Videli smo v času pogajanj po ugrabitvi poveljnika pokrajinskega štaba in njegovega sodelavca, da imamo, kljub temu, da smo bili, če bi šteli tanke, oklepna vozila, letala in drugo oborožitev, daleč slabši, v svojih rokah mnogo moči, ki tudi šteje in ki jo lahko Slovenija uporabi. Predvsem je šlo za obvladovanje prostora in šlo je zato, da je bila armada, ki je bila vse od leta 1945 stacionirana v Sloveniji, vezana na lokalno infrastrukturo. Ko je šlo za naslednji korak, to je bila naslednja izkušnja za pogajanja, se je pokazalo, da se je tudi navidezno nepremagljiva jugoslovanska armada pripravljena pogajati, vendar šele potem, ko se pritisk izenači in ko enostavno tudi Slovenija pokaže svojo moč. Z odklopom elektrike, telefonov in druge infrastrukture so vse enote jugoslovanske armade v nekaj urah ostale brez virov, ki so tudi za vojsko, za vojake nujno potrebni. Ne gre samo za orožje, za strelivo, gre za celotno logistiko in na tej točki smo pač preizkusili eno od ključnih orožij, ki jih je Slovenija uporabila potem tudi v času po napadu na Slovenijo ob razglasitvi samostojne države.V času pekrskih dogodkov smo preverili tudi dobro realno sodelovanje med slovensko policijo ter Teritorialno obrambo in tudi ta izkušnja je bila kasneje zelo pomembna. Preverili smo tudi nek taktični prijem s tem, ko je takrat ministrstvo za obrambo iz tovarne TAM odpeljalo štiri oklepnike jugoslovanske armade, ki so bili dokončani. In to potem, ko so delavci TAM-a praktično sami opozorili republiško vodstvo, da to orožje tam obstaja, da naj ga vendarle uporabimo in v eni noči je bilo to storjeno. To je preneslo težišče pritiska tudi na drugo točko in omogočilo, med drugim, tudi realna pogajanja.Tisto, kar je najbrž najpomembnejše, izkušnja, ki je iz teh dogodkov najpomembnejša – Pekre so pokazale odločnost pa tudi odločenost, ne samo prebivalcev Peker ampak tudi in predvsem Maribora, kot je dejal že gospod župan prej, so goloroki prebivalci Maribora z demonstracijami pred vojašnicami jugoslovanske armade preprečili, da bi enote pred tem centrom dobile okrepitve. Na ta način so tudi zelo nazorno pokazali, da taktika, ki je bila uporabljena prej v smislu propagandnega pritiska, ki so mu slovenski mediji sicer zelo odločno parirali, ne pa tudi drugi jugoslovanski, seveda Slovenija je takrat spremljala poročanje tudi drugih jugoslovanskih medijev, ni prišlo do razkola med ljudmi, ni prišlo do kolebanja, ni prišlo do tega, na kar so računali v Beogradu, češ Maribor je industrijsko, delavsko mesto, Maribor se bo uprl republiškim oblastem in prestopil na stran zveznih oblasti. Te demonstracije so najbolj nazorno pokazale, da so takšna pričakovanja iluzija in da se to enostavno ne bo zgodilo.Vse te izkušnje, o katerih sem govoril, smo kasneje zelo koristno uporabili. Uporabili za to, da so bile priprave, ki so bile še pred nami, čeprav je bilo časa malo, dobre in celovite. Dobro smo jih uporabili tudi zato, da je bilo na srečo malo žrtev. Kljub temu pa je prva žrtev v vojni za Slovenijo žal padla ravno v Mariboru med ljudmi, ki so se uprli poskusu jugoslovanske armade, da okrepi enote pred učnim centrom v Pekrah. Dejstvo je, da če takrat ne bi bilo te odločenosti, če takrat ne bi bilo te enotnosti in če takrat ne bi bilo tega poguma, zaradi katerega se je ta pritisk zdržalo, najbrž danes ne bi mogli govoriti o tem, da smo lahko ponosni, da je slovenska država nastala. Žal še vedno tudi z žrtvami, ampak v primerjavi s tem, kar se je dogajalo drugje po bivši skupni državi, z majhnim številom. Zaradi tega smo lahko zelo ponosni in lahko rečemo, da je veličina vojne leta 1991 v njenih živih in ne v njenih mrtvih. Tudi vsi prijemi, vsa taktika, način delovanja, tako lokalnih kot tudi državnih oblasti v tistem času, je imel za cilj ne samo zdržati pritisk in zavarovati korake osamosvojitve, ampak tudi doseči ta cilj brez žrtev oziroma z najmanjšimi možnimi, če se temu ne da izogniti. Veličina vojne za Slovenijo, kljub temu, da ni trajala samo nekaj dni, trajala je dalj časa, v bistvu je šlo za prvo oboroženo merjenje moči ravno tukaj v Mariboru, v Pekrah, je tudi v tem, da smo za zmago potrebovali relativno kratek čas. Da se je Slovenija zaradi teh odločitev in korakov, pravih odločitev in pravih korakov v pravem času, pravočasno odlepila od balkanske krize in na ta način dobila več časa za to, da je začela izvajati tranzicijo, gospodarske in socialne spremembe. Zaradi tega je danes, po 15. letih, razlika med nami, ki smo to storili v pravem času in tistimi, ki tega niso storili v pravem času ali pa v pravem času in na enak način, očitna. Nismo veseli zaradi te razlike, želeli bi si, da bi bilo tudi za njih drugače, vendar pa vseeno ostaja zadoščenje, še predvsem zaradi tega, ker je bilo potrebno sprejeti tvegane odločitve, ki so jim mnogi nasprotovali.Pekre so takrat veliko prispevale tudi k temu, da je politična enotnost, ki je v Sloveniji zavladala ob plebiscitu za samostojno Slovenijo in po rezultatu tega plebiscita ter nekoliko zašla na stran pota ob sprejemanju odločitev, pomembnih za obrambo države, ponovno prišla v prve vrste. Slovenija je tisto ključno preizkušnjo, junija leta 1991 ob razglasitvi samostojne slovenske države, pričakala enotna in enoten je bil tudi odpor. Ta preizkušnja v Pekrah je bila najbrž dobra šola tudi za navznoter, ne samo za Beograd, kar se enotnosti tiče in zaradi tega je bila to pozitivna izkušnja.Pozitivna izkušnja, ki nam je lahko za zgled tudi danes. Tako kot smo takrat potrebovali vsaj osnovno enotnost glede ključnih korakov slovenskega osamosvajanja, tudi glede ključnih korakov zavarovanja tega osamosvajanja, danes potrebujemo vsaj osnovno enotnost glede skupnega pogleda na prihodnost. Slovenija ima danes prvič v svoji zgodovini priložnost, da doživi nek daljši kontinuiran, trajen razvoj. Nikoli doslej, ne mi, ne naši predniki, takšne priložnosti nismo imeli. Danes smo sami gospodar na svoji zemlji, okolje okoli nas je daleč najbolj prijazno glede na katero koli primerjavo v zgodovini. Prihodnost imamo zavarovano toliko, kolikor je možno z lastno suverenostjo pa tudi s povezavami v Evropski uniji in v zvezi NATO. Skratka obstajajo strateške in pozitivne okoliščine, ki nam omogočajo nek trajen razvoj in razcvet. Obdobje, ki je pred nami je bistveno bolj predvidljivo kot je bilo kadarkoli doslej v naši zgodovini. Bila bi velika škoda, če tega obdobja ne bi bili sposobni izkoristiti. Zato, da te ugodne okoliščine, ta nasmeh zgodovine, ki ga imamo tudi po zaslugi branilcev Peker izkoristimo, potrebujemo vsaj neko osnovno stopnjo enotnosti, neko partnerstvo za razvoj, za prihodnost, tako kot smo imeli takrat partnerstvo in sodelovanje za osamosvojitev. Ne gre za tako usodne odločitve, gre pa vseeno za zelo pomembne odločitve. Gre za to, kako bomo sadove in rezultate tveganj, preizkušenj, tudi žrtev izpred 15. let sposobni uresničiti, ne samo v naše dobro, ampak tudi v dobro prihodnjih generacij.To tretje soglasje, ki ga danes potrebujemo, potem ko smo leta 1990 in 1991 dosegli soglasje o samostojni slovenski državi, potem ko smo pred referendumi za vstop v Evropsko zvezo in NATO dosegli soglasje o naših mednarodnih povezavah, potrebujemo to tretje soglasje o naši prihodnosti. Jaz sem prepričan, da ravno pozitiven pogled na dogodke pred 15. leti lahko veliko pomaga k temu, da do tega soglasja tudi dejansko pride in vesel sem, da je bilo veliko korakov v tej smeri že narejenih in da smo na dobri poti.Že na začetku sem dejal, da mi je še v posebno veselje in čast, da po 15. letih vidim tukaj obraze vojakov, častnikov in podčastnikov Slovenske vojske, ki je takrat nastajala, preživljala svoje pionirske čase. Iz tistih, ki so se tukaj kalili pred 15. leti, je nastajala hrbtenica Slovenske vojske – 16. obletnico smo praznovali pred kratkim – vojske, ki je zrasla iz Manevrske strukture narodne zaščite, iz prenovljene Teritorialne obrambe. Nekaj polemik je bilo o tem ali praznujemo 15. ali 16. obletnico Slovenske vojske. Če ne bi praznovali 16. obletnice Slovenske vojske, tudi ne bi mogli praznovati 15. obletnice slovenske države. Najprej je bilo potrebno ustvariti oboroženo silo, najprej je bilo potrebno ustvariti realno silo poleg slovenske policije zato, da smo lahko relativno zavarovani glasovali o samostojni državi in da smo potem, ko smo jo razglasili, to odločitev lahko tudi branili. Drugače bi bilo to vse delo samo na papirju in operetni dogodek, ki bi ga zgodovina pozabila.V prihodnjih tednih se bomo spominjali tudi drugih velikih dogodkov in dejanj iz časov slovenske osamosvojitve. Danes pa se spominjamo predvsem poguma branilcev 710. učnega centra v Pekrah maja leta 1991. Mogoče se mnogi, ki ste takrat sodelovali pri tem pogumnem dejanju, niste niti zavedali kako pomembno je bilo, da ste takrat zdržali. Hvala vam za ta pogum. Slovenija je ob svojem 15. rojstnem dnevu ponosna na vas.Hvala lepa!