Se obeta zlom javnih financ?
ponedeljek, 23. 11. 2009Magnetogram ni lektoriran! MAG. ANDREJ VIZJAK: “Spoštovani, podpredsednik. Spoštovana ministra. Državni sekretarji. Lepo pozdravljeni. Kolegice in kolegi. Seveda so za pripravo slehernega proračuna še posebej pa dvoletnega proračuna pomembna predvsem izhodišča, na katera se polaga ta dva proračuna in seveda tudi predvidevanja, kaj se bo v prihodnje zgodilo, da se znajo oceniti tudi realni prihodki in seveda potrebe po odhodkih, zato mi dovolite, da uvodoma podčrtam nekaj izhodišč, ki jih je ta vlada imela na podlagi javnih financ in stabilnosti javnih financ v preteklosti in seveda izzivov, s katerim je soočena ob kreiranju teh dveh dokumentov. Naj podčrtam tukaj še enkrat in bom verjetno tudi skozi tekst v naprej, da gre za dva proračuna, ki sodita in ciljata v osrčje mandata te vlade, torej gre za ključna izvedbena dokumenta te vlade, iz katerih se seveda ilustrira v številkah tudi vse tisto, o čemer piše in govori ta vlada o svojih strateških in načelnih dokumentih. Torej, če se ozremo nekoliko na stanje javnih financ in tudi odgovorimo na to kritiko, ki se jo rada poslužuje koalicija češ, da je Slovenijo dobila v nezavidljivem položaju glede stabilnosti javnih financ bi podčrtal nekaj pomembnih statističnih podatkov in dosežkov ob prelomu mandatov obeh vlad. Najprej poglejmo, čeprav rast bruto domačega proizvoda ni zadostni pogoj za blaginjo v državi, je pa pomemben, potreben pogoj za blaginjo brez ustrezne rasti in brez ustreznega bruto domačega proizvoda, blaginje ni, seveda pa ni to zadosti, potrebno je marsikaj postorit. Ampak, če pogledamo rast bruto domačega proizvoda, jo predstavlja ta graf, ta graf je povzet iz statističnih podatkov in lahko ugotovimo, da je bruto domači proizvod, Slovenija je narisana z modrim, povprečje Evropske unije pa z rdečim. Torej, če pogledamo lahko ugotovimo, da je praktično v celem preteklem mandatu slovenski bruto domači proizvod rasel za približno 3% točke hitreje od Evrope in zato smo tudi zmanjševali razvojni zaostanek. Mi smo prišli v štirih letih iz približno 75% razvitosti Evrope na dobrih 90% in to je gotovo dobro prvo izhodišče. Mimogrede se ustavimo tudi ob napovedih za naprej, naprej nam kažejo ti isti podatki, da bomo padali hitreje kot padajo druge države članice Evropske unije in da bomo v letošnjem letu dosegli tudi rekordno nezavidljiv padec minus 7,3% bruto domačega proizvoda. Torej, pomembno je, da je prišlo ob menjavi vlad in ne nazadnje tudi ob pripravi teh razvojnih dokumentov do tudi enega zasuka v miselnosti pripravljavcev, češ po dolgi rasti bomo padali do sprijaznjenja s tem, kar mislim, da ni najbolj prav. Poglejmo drugo stvar, poglejmo primanjkljaj države oziroma posledično javno dolg. Vključno za leti 2007 in 2008 je uspelo javno porabo omejiti do tega, da se je izšel saldo pozitivno, to se pravi, da nismo več beležili primanjkljaja, ampak smo govorili lahko o presežku, tako v letu 2007 kot v letu 2008 je imel proračun presežek. To je ugotovila tudi aktualna vlada in smo tudi ob obravnavi zaključnega računa še pred nedavnim, ki ga koalicija ni potrdila, sama vlada pa ugotavlja, da je imel državni proračun približno 65 milijonov evrov presežka. Torej, uspelo je konsolidirati javne finance na tak način, da smo kljub znižanim davkom, to je priznal tudi predgovornik v imenu slovenski socialnih demokratov, da smo uspeli kljub temu, da smo davčno razbremenjevali gospodarstvo in gospodinjstvo, to se pravi prebivalstvo, da je kljub temu uspelo odhodke spraviti pod prihodke, kar pomeni, da je bilo prihodkov več kot odhodkov v državni proračun in s tem je nastal proračunski presežek, da ne govorim tudi o javnofinančnem presežku, ki je bil nesporen v letu 2007. Tudi s tega naslova je uspelo zajeziti odhodke države, kljub razbremenitvam in ohraniti prihodke, kljub temu, da so bili nekateri davki znižani. To je dobra popotnica za konkurenčnost slovenskega gospodarstva in če razbremenjujejo ljudi, tudi dobra popotnica za dvig kakovosti življenja in blaginjo. Posledično se je zniževal javni dolg, ker ni bilo primanjkljaja, nasprotno bil je celo presežek, je javni dolg v letu 2007 padel na 21,5% bruto domačega proizvoda in je skozi pretekli mandat padel, kot je razvidno iz tega grafa v prvi polovici grafa. Padel je iz približno 25% bruto domačega proizvoda na 21,5% bruto domačega proizvoda. Javni dolg se je zmanjševal. Mimogrede, poglejte napovedi za prihodnja leta, to so napovedi, pomeni, da bo javni dolg drastično zrasel že v letošnjem letu krepko presegel 30% bruto domačega proizvoda in v letih 2010 in 2011, torej v letih, ko govorimo o tem proračunu dosegel praktično 40% oziroma tudi presegel 40% bruto domačega proizvoda. Medklic, mimogrede lahko je neobvladovati odhodke, lahko je privoščiti trošenje in nevarčevanje na račun tega, da obremenjujemo skozi javni dolg prihajajoče, ne le generacije, vse delovno aktivne v prihodnje ali pa tiste recimo produktivno delovno aktivne, to je tiste, ki ustvarjajo dodano vrednost in posledično polnijo proračun in bodo tudi servisirali ta javni dolg. Lahko je trošiti, dokler je še kaj trošiti, dokler se da zadolžiti in tisti, ki govori o zapuščini bi moral reči, kapo dol, da imamo v kriznih letih prostora približno 40% bruto domačega proizvoda za zadolževanje. 40% od 21,5 do 60, kolikor je po Maastrichtu dovoljeno, je 40% bruto domačega proizvoda, kar je reci in piši okoli 13 milijard evrov oziroma še več, sem se zmotil. To je 40 krat… To je krepko preko te cifre, če vemo, da je bruto domači proizvod približno 36 milijard evrov.
Če pogledamo drugi parameter stabilnosti ali pa neke osnove, na kateri se da graditi, je seveda delež javne porabe v bruto domačem proizvodu; ta je vseskozi padal. Torej, delal se je stabilen sistem, ustvarjalo se je več kot se je za javno porabo porabljalo. To je pravzaprav po moje ena izmed osnov neke zdrave ekonomije, da se ne troši več, kot se ustvarja v državi, še posebej pa ne za delovanje javnega sektorja. In poglejte posledice: brezposelnost se je drastično zniževala in je dosegla rekordno nizke ravni, 65.000 brezposelnih je bilo ob koncu mandata. In lahko pogledamo tudi številke o delovni aktivnosti. Vse več ljudi je reševalo svoj problem oziroma svojo socialno pozicijo v delu, ne pa v transferjih. Dovolite mi, da tu še enkrat ponovim, da za blaginjo ljudi, za kakovost življenja v državi, rast bruto domačega proizvoda in vse številke, ki sem jih povedal, niso zadosten pogoj, so pa potreben pogoj. Brez rasti bruto domačega proizvoda, brez obvladovanja javnih financ seveda ni mogoče izvajati tudi politik za blaginjo ljudi. In tudi ta dva proračuna podedujeta nekatere ukrepe, ki jih je prejšnja vlada sprejela in so bili sprejeti tudi za zagotavljanje blaginje ljudi. Vsi ukrepi, kar se tiče dijaške prehrane, so bili ciljani v to, ukrepi glede brezplačnega otroškega varstva so bili ciljani v to. Tudi ukrepi glede plač v javnem sektorju so odpravili neko mantro javnega sektorja iz zgodovine, ko so se plače drugače usklajevale z javnim sektorjem, z dogovorom, da bo prišlo do uskladitve, da bo prišlo do odprave plačnih nesorazmerij in do nekaterih krivic v javnem sektorju. Tudi reforma plač v javnem sektorju je bila del tega, da se nekomu zagotovi tisto, kar mu je v preteklosti šlo, seveda v socialnem dogovoru in socialnem dialogu. Pa še številni drugi ukrepi so bili sprejeti v preteklosti, od vinjet do odprav raznih birokratskih ovir, vse s ciljem, ki je omogočal javnofinančno pozicijo države takrat, torej s ciljem, kako zagotoviti posledično zaradi te situacije, tudi blaginjo ljudem. Res je, spoštovani, da so bili začeti določeni procesi, s katerimi tudi sam kot član vlade takrat nisem bil zadovoljen. Eno izmed teh je tudi to prestrukturiranje gospodarstva. Res je, da smo šele začeli stopati po poti na znanju, na inovacijah, na tehnološkem razvoju temelječega gospodarstva in res je, da je to proces in jaz upam, da bo ta proces delno nadaljevala tudi ta vlada, vendar ne verjamem, da bo tudi v obdobju te vlade zaključen, ker to je desetletni proces, ki je zelo kompleksen in ni samo stvar neke politične volje, ampak tudi spremembe vrednot in širšega pristopa podjetij in državljanom. Torej, iz povedanega velja sklepati, da stabilnost javnih financ tudi trendi so bili ob nastopu te vlade in ob načrtovanju razvojnih politik te vlade dobri, res pa je, da se je zgodila kriza, ki ni imela izvora v Sloveniji, ki ni bila začeta iz Slovenije in ki je Slovenijo potegnila vase kot odprto ekonomijo in kot del Evrope in ne nazadnje tudi sveta. Poslujemo namreč s številnimi, ki jih je ta kriza zadela in v sled tega je prišlo do ogromno težav, upadanje naročil, zgodilo se je veliko nezaupanje v finančnih inštitucijah, posledično kreditni krč in tako naprej. Vendar kakorkoli v slovenskem gospodarstvu in ne nazadnje tudi v slovenskih javnih financah je bila dobra osnova za reševanje tudi teh prihajajočih in nakopičenih težav. Zato je vlada na odhajanju že takrat sprožila in zadolžila urad za makroekonomske analize in razvoj, da sugerira kaj storiti ob prihajajoči krizi in takrat je urad za makroekonomske analize in razvoj povedal dva možna scenarija, to je bilo jeseni leta 2008. Prvi scenarij je, da takoj hitro ukrepa vlada z ukrepi za prebroditev kreditnega krča in razbremenitev gospodarstva, da omogoči naprej gospodarsko aktivnost, sicer verjetno v nekoliko zmanjšani obliki, vendar gospodarsko aktivnost, ki bi ne bila takšna, če ne bo teh ukrepov in s tem se ublaži padec Slovenije v brezno, tako imenovani “prosti pad”, kot tudi rad uporabljanja sam premier. In seveda, Urad za makroekonomske analize je sugeriral nekaj ukrepov v tej smeri, kako torej ohraniti gospodarsko aktivnost, kljub krizi, vendar v nekoliko zmanjšanem obsegu. To so bili ukrepi za davčno razbremenitev gospodarstva, za aktivnejšo vlogo vlade in tudi države pri finančnem sektorju v smislu poroštev in ostalih ukrepov, za sprostitev kreditnega krča, to so bili tudi ti kenezijanski ukrepi v smislu investicij v tisto razvojno infrastrukturo, ki jo bodo, ne potrebovali samo v času krize, ampak ki jih bodo generacije potrebovale tudi vnaprej. To je energetska, prometna, informacijska infrastruktura. Seveda pa je Urad za makroekonomske analize navedel tudi drugi možni scenarij, to je, da se ne zgodi nič, da počakamo in da zapademo v zastoj ali celo hud padec gospodarske rasti, in da potem rešujemo iz nekega stacionarnega stanja, iz nekega totalnega zastoja gospodarstvo naprej. In zgodilo se je to slednje. Žal. Evropske institucije nam niso napovedovale tega, še konec lanskega leta so bile za Slovenijo napovedane spodbudnejše cifre, celo takšne, da ne bo recesije oziroma negativne večmesečne ali večkvartalne negativne rasti oziroma padca bruto domačega proizvoda. Zakaj? Zaradi tega, ker so tudi drugi ocenjevali situacijo v Sloveniji takšno, da se lahko temu z ustreznimi ukrepi izognemo. Zato vendar do tega ni prišlo. Ne bi rad ponavljal, da je že prejšnja vlada sprejela nekaj ukrepov, ki so pozitivno vplivali in jih je tudi nova vlada povzela, to je predvsem ukrep glede jamčenja za vse vloge slovenskih državljanov v bankah, to je neomejeno jamstvo države in poroštva v višini 12 milijard evrov za slovensko gospodarstvo s strani države. Nekaterih ukrepov, ki jih je predlagala prejšnja vlada, pa aktualna vlada ni povzela. To je predvsem ukrep v smislu davčne razbremenitve, znižanje davčnih stopenj v Sloveniji. Znižanje davčnih stopenj v Sloveniji res lahko prinese na zelo kratek rok tudi znižanje prihodkov v proračunih iz naslova tega davčnega vira. Vendar gotovo lahko znižanje davkov aktivira gospodarstvo in posledično prinese že na srednji, če ne na kratek rok, več prilivov. In v to smo takrat verjeli, da lahko razbremenitev gospodarstva ohrani gospodarsko aktivnost in posledično celo več prilivov v državni proračun, kot pa, če pustimo, da se gospodarstvo sesede. Žal se je to zgodilo. Minus 4,3% gospodarska rast v letošnjem letu je posledica ne samo finančne in globalne in evropske krize, temveč vsaj polovico te cifre je posledica neustreznega in nepravočasnega ukrepanja te vlade. Ta nova vlada je soočila ne samo s to davčno reformo prejšnje vlade in znižala davke. Soočila se je tudi z nekaterimi zakoni, ki so želeli odpraviti določene krivice in dvigniti standard ljudi v smislu, kot sem že povedal, brezplačne dijaške prehrane, otroškega varstva in tako naprej. Če bi vlada smatrala, da si tega v času krize ne sme privoščiti bi v okviru rebalansov v preteklem letu lahko prišla tudi s paketom intervencijskih zakonov takrat in rekla, v redu, gospodje v času konjukture je bilo to prav in možno, ne nazadnje smo tudi sodelovali pri podpori v parlamentu tem ukrepom. V času konjukture je čas tudi za deliti. V času recesije moramo pa nekatere stroške obvladovati in zato se odpovedujemo temu. Vendar tega niste storili. Temveč vedno in znova očitate prejšnji vladi, da je povzročila te pritiske na odhodkovno stran proračuna in posledično težavo v kateri ste. Zato mislim, da bi morali v preteklem letu štartati s politiko na treh ključnih točkah. In to smo tudi v Slovenski demokratski stranki predlagali, žal, pa ni bilo sprejeto. Prvi ukrepi so sprostitev kreditnega krča. To se da narediti na eni strani s poroštvom, na drugi strani pa z aktivno vlogo države kot največje lastnice v obeh nacionalnih finančnih inštitucijah oziroma bankah. Naravnost škandal je, da ste izbirali politično, predsednika uprave Nove Ljubljanske banke več kot eno leto. Banka je bila brez glave, brez vodstva in brez ustreznih ukrepov za prebroditev kreditnega krča oziroma servisiranje gospodarstva, ki ga je gospodarstvo v času krize še najbolj potrebovalo. Namesto, da bi bilo prvo merilo, kako izbrati predsednika Uprave Nove Ljubljanske banke, to, kako se bo učinkovito spopadel s kreditnim krčem, kako bo zagotovil prepotreben denar slovenskemu gospodarstvu in ljudem, ste se ukvarjali, iz katere politične opcije bo in na koncu je zmagal seveda gospod Veselinovič, ki je kot izvoljen poslanec zasedel ta prestol. Podobne kalvarije, kadrovske, so se dogajale seveda tudi v Slovenskih železnicah in še v marsikaterem drugem podjetju, vendar o tem ne bom govoril. Torej, vidi se, kaj je bilo v ospredju vlade v času najgloblje krize. Kako deliti volilni plen, kako si razkosati interesne sfere Slovenskega gospodarstva, ne pa kako odgovarjati na izzive krize in zato smo tukaj spoštovani, kjer smo in zato imamo milijardo 800 milijonov ali pa dobrih milijardo 800 milijonov primanjkljaja predvidenega že za naslednje leto in podobno tudi za v naprej. To je to, zato sem naredil ta uvod.
Da seveda preidem sedaj na ta dokument, ki kaže žalostno sliko in žalostne napovedi za javne finance v prihodnje. Ta dokument naj bi imel pravzaprav naj bi slonel k rezultatom usmerjenim proračunom, ampak jaz, spoštovani, sprašujem retorično, kaj so rezultati, kaj želite, da bo rezultat na koncu, ker je k rezultatom usmerjen proračun? Če bi želeli imeti določene prioritete, si bi morali postaviti neke cilje, neka merila in reči, v redu, k rezultatom usmerjen proračun bo sledil cilju, ne vem, da je do konca leta 2010 za 20% manj brezposelnih, da je dodana vrednost za zaposlenega toliko in toliko let, če govorite o tehnološkem preboju, itd. Teh ciljev ni in tudi meril za ocenjevanje teh ciljev ni. Torej, gre za bolj ali manj prepisane prioritete iz strateških dokumentov, ki pa se ne vidijo v številkah, tudi se ne vidijo v nobenih drugih dejanjih kot le v leporečju. Torej, če že govorite o nekem novem pristopu, bi morali, prvič, spremeniti zakon, ki sploh ureja pripravo proračuna. Ta proračun temelji na starem Zakonu o javnih financah, ki v 11. ali v 10. členu določa način, kako se pripravi proračun po proračunskih porabnikih, itd., ne pa po prioritetah tako kot vi govorite, da je ta pripravljen. Vendar, kakorkoli, bil je tukaj neki poizkus. Ogromno ljudi je zapravilo čas in delo. Seznanjen sem, da so bile oblikovane številne delovne skupine po različnih resorjih, da so na koncu pripravili do te faze, da je vzelo Ministrstvo za finance v svoje roke in na pripravo proračuna starih osnovah pravzaprav v rekordno kratkem času. Torej, nič, spoštovani, od tega, da bi bil to k ciljem usmerjen proračun. Pa vas sprašujem, ali niso po vaši oceni v letošnjem letu, ko se borimo z naraščajočo brezposelnostjo, ključni cilj nova delovna mesta. Zapisali bi, ker gredo silni milijoni evrov za razne razvojne projekte, kot pravite, koliko delovnih mest boste ustvarili s tem proračunom v letu 2010 in koliko delovnih mest v letu 2011. Koliko boste povečali dodano vrednost na zaposlenega v slovenskem gospodarstvu s temi ukrepi, ko govorite, da boste vlagali v tehnološki razvoj in tako naprej. Nič od tega, žal, v teh ciljih ni. To, kar je povedal predsednik Odbora za finance, nekdanji predsednik vlade in finančni minister, je največja hiba tega proračuna, tako proračuna za leto 2010 kot za leto 2011. To, da je razvojnih investicij v tem proračunu manj, kot je pa primanjkljaj, kar pomeni, da se del primanjkljaja uporablja za tekočo porabo, razvojnih investicij je manj, kot je pa primanjkljaja, to je prvi indikator zloma javnih financ. Več kot očitno je, da Vlada kljub prizadevanju – ne morem reči, da tega prizadevanja vsaj navzven ne kaže – ne obvladuje odhodkov, da se odhodki v letu 2010 zvišujejo, prihodki pa zmanjšujejo. Namreč, v letu 2010 je več odhodkov kot v letu 2010, celo za pol milijarde več, in podobno je tudi v letu 2011. Da so pa prihodki bistveno nižji in sicer približno za 200 milijonov evrov, je manj prihodkov v letu 2010, kot jih je pa v letu 2011. Več kot jasno je, če je manj prihodkov, da bi moralo biti drastično manj odhodkov. V Slovenski demokratski stranki smo tudi povedali, kako si to predstavljamo, pa ne samo v Slovenski demokratski stranki, celotna opozicija je predlagala amandma, težak 800 milijonov evrov, ki bi ta primanjkljaj v višini dobrih 5% bruto domačega proizvoda oziroma nominalno v višini dobre milijarde 800 milijonov evrov spravil na še nekako obvladljiv maastrichtski kriterij 3% bruto domačega proizvoda. Kje smo jemali – jemali smo na tekočih odhodkih in neproduktivnih investicijah, torej tistih, ki ničesar ne doprinesejo h gospodarski rasti. Mislim, da je s tistimi investicijami lahko počakati tudi kakšno leto. V javnosti so govorili o prenovah raznih kuhinj in dvigalih in tako naprej.
Kje vidimo možnost zmanjšanja teh tekočih odhodkov? Več kot prepričan sem, da je kriza priložnost, da bi omejili zaposlovanje, nezaposlovanje, tudi zaposlenost in strukturo državne uprave kot celote. Jaz mislim, da bi lahko debirokratizirali odločneje debirokratizirali to državo, kriza daje priložnost za to. Jaz sem bil vesel, če že nismo izkoristili na področju gospodarstva krize kot priložnost, da jo lahko pri reformi državne uprave pa le naredimo. Po moji oceni bi lahko število ministrstev zreducirali na največ 6 do 8, po moje bi lahko ukinili vsaj polovico zavodov, skladov, javnih agencij, postalo bi kar precej raznih direktorjev, to se pravi petelinov na svojih kupih gnoja odveč. Tudi ljudje bi bili manj obremenjeni z razno raznimi soglasji, procedurami in opravili, ki jih neštetokrat doživljajo pred okenčki in tudi njim to odžira nek zaslužek, ker morajo nekje čakati in se z neko birokracijo ukvarjati namesto, da bi takrat kaj bolj koristnega počeli. Namesto tega beremo v strukturnih prilagoditvah, da bo vlada ustanavljala nove agencije, prej so bile omenjene: neke nove agencije, ki bodo razpolagale s premoženjem države, z nepremičninami države, neke nove agencije, ki bodo obvladovale vsa javna naročila, ki bodo kompletno obvladovale ves nadzor v Sloveniji. To se pravi vse nadzorne institucije. Se pravi, želite narediti neko paradržavo v teh agencijah, paradržavo, ki bo seveda posredno v državnih rokah, vendar daleč od očitkov, ki se jim boste s tem izognili, vpliv pa imeli. Torej namesto, da bi se obvladovalo odhodke na tak način se v državi uvajajo novi davki in povečuje se davčno breme ljudi. Namreč, poglejmo že v proračun leta 2010; piše, da se bodo drugi davki na blago in storitve, to je predvsem davek na obremenitev okolja z emisijami CO2 dvignili za 120 milijonov evrov. Iz 30 milijonov evrov na 151 milijonov evrov. Jaz sem spoštovanega predsednika vlade na mojem zadnjem ustnem poslanskem vprašanju vprašal: Spoštovani predsednik, katere dobrine, katere storitve se bodo v Sloveniji podražile in za koliko, zaradi uvedbe tega 120 milijonskega davka? In sem ga vprašal: Ali ni to morebiti to, kar napoveduje direktor Direktorata za energetiko, da se bodo cene kurilnega olja približale cenam nafte. To se pravi, da se bodo podražile za enih 70%. Molčal je.
Torej, upokojencem, prejemnikom socialnih transferjev, torej tudi šolajočim, štipendistom, zmanjšujete način uskladitve plač oziroma pokojnin in prispevkov, po drugi strani pa uvajate nove davke, ki bodo drastično posegli v kakovost življenja ljudi. Pa to ni vse. V proračunskem memorandumu je zaslediti, da namerava Vlada v letu 2011 aplicirati davek na nepremičnine, ki bo prinesel pol odstotka bruto domačega proizvoda več prihodkov v proračune občin in države, kot je to doslej. Torej, govorimo o približno 180 milijonih novih davkov. Potem pa, ko beremo tudi napovedi ministra oziroma generalnega direktorja za energetiko gospoda Kopača, da razmišlja tudi o dajatvah na obnovljive vire in učinkovito rabo energije, potem lahko vidimo, da se bo ta davčni primež prihodnje leto povečeval. Tudi kar se tiče glob, ki jih ljudje plačujejo na cestah, se obetajo hujši časi kot doslej. Tudi statistika kaže, da se povečuje pobiranje teh glob in kasiranje teh inkasantov na cestah. Jaz mislim, da postajamo topogledno, država, kjer se bodo nekatere stvari, nekatere pridobljene pravice, ko govorimo o pokojninah, to je pridobljena pravica, to ni nek transfer, ki ga lahko tako ali drugače izbrišete, kjer se bo v to posegalo in posledično se bo tudi z druge strani davčni primež povečeval.
Naj se nekoliko ustavim tudi pri evropskih sredstvih. Res je, v tem proračunu planirate razmeroma ambiciozno črpanje evropskih sredstev, vendar niste sposobni objaviti najosnovnejšega razpisa za razvoj regij, od katerih si občine obetajo številne investicijske projekte, kjer bi lahko veliko ljudi dobilo delo in premaknili ne nazadnje tudi razvojni položaj Slovenije za kakšen korak naprej. Tega razpisa ni, tudi drugod so zastali razpisi. In poglejte razpis za centre odličnosti. Razpis za centre odličnosti, kamor so se prijavile številne vrhunske raziskovalne in tehnološko dobro podkovane institucije v državi, je dobilo nekaj ljubljanskih institutov. In konec. Od 26 projektov, ki so bili vrhunski, dobri, s celih koncev Slovenije so dobili denar zgolj izbranci. In če si tako predstavljate tehnološki preboj, potem ga opremite še, da bo to tehnološki preboj za izbrance. In ti primeri kažejo, da si lahko zelo malo obetamo od učinkovitejšega črpanja evropskih sredstev, ali pač nas pozitivno presenetite. Poglejmo še te suhoparne, vendar katastrofalne številke. V obeh letih boste povečali primanjkljaj države oziroma bo sledil primanjkljaj države od 1,8 milijarde evrov v letu 2010 in 1,6 milijarde evrov v letu 2011, je to skupaj skoraj 3,5 milijarde evrov, kar je približno 10% BDP. 10% v dveh letih BDP bo samo manj ustvarjenega kot pridelanega v enem letu samo v proračunu, kaj šele v vseh ostalih. Skratka, alarmantni podatki in zavestno kršeni maastrichtski kriteriji. Obe leti sta namreč višja primanjkljaja kot govorijo maastrichtski kriteriji. Ni si nekdo izmislil, ker hoče zagreniti birokratsko življenje držav, ampak zaradi tega, ker so to neka osnovna merila za stabilnost javnih financ.
Še ena stvar, postavka servisiranja javnega dolga bo v prihodnjih letih enormno narasla. Torej, če je bila v letu 2010 ta postavka servisiranje javnega dolga 2,9 oziroma 352 milijonov evrov bo poskočila na leto 2011 na 670 milijonov evrov, kar pomeni, da bo s to razliko 320 milijonov zažrt investicijski razvojni del proračuna. Zakaj? Ker pravite, da ste uvedli fiskalno pravilo enakih odhodkov. In če bodo morali iti odhodki za servisiranje javnega dolga za 320 milijonov več kot v 2009, potem ne bodo bili namenjeni investicijam. Torej, bo ta proračunska postavka ena izmed najbolj pomembnih proračunskih postavk v državi. Naj vas, spoštovani, spomnim na sklepe komisije za nadzor javnih financ. Samo prvega bom prebral v zadnjem stavku: “Primanjkljaj državnega proračuna in javnofinančni primanjkljaj za leti 2010 in 2011 znatno presegajo višino maastrichtskih kriteriji in so v neskladju s priporočili pakta stabilnosti in rasti, zato bistveno ogrožajo stabilnost javnih financ v Republiki Sloveniji. Zaradi tega in zaradi številnih drugih razlogov v Slovenski demokratski stranki teh dveh dokumentov ne bomo podprli, v kolikor ne bo podprt opozicijski amandma glede obvladovanja odhodkov tega proračuna.”