Še en stečaj nacionalnega interesa

Komu naj davkoplačevalci izstavimo račun za več milijard evrov preplačan avtocestni križ? Slovenska gradbena podjetja so si koncem devetdesetih let s sporazumom razdelila dela iz avtocestnega programa, dogovarjala pa so se tudi pri drugih projektih. Iz dokumentov, ki so jih objavili nekateri mediji, je razvidno, da so bila gradbena podjetja s t. i. zemonskim sporazumom iz leta 1998 povezana v kartel. Menda so se dogovorili spontano, z namenom »zaščite slovenskih gradbenih izvajalcev pred tujimi«.

K vzponu SCT d.d. in posledično k vzponu cen izgradnje avtocestnega križa je izdatno pomagala tranzicijska levica in nekdaj najmočnejša LDS. Najprej z netransparentno prodajo državnih deležev KAD in SOD v SCT d.d.. Paradržavna sklada sta leta 2004 imela skupaj 33,06-odstotni delež v podjetju, ki sta ju pomladi leta 2004 prodajala ločeno. Kupec obeh deležev je bil isti – gradbeno podjetje Ceste mostovi Celje. Tako KAD kot SOD sta prodajo izvedla brez javnega zbiranja ponudb. Pod mizo je bilo v tem obdobju prodanih še več gradbenih firm: Gradis Celje, Gradis SPO, Ingrad Celje, SGP Tržič in VGP Novo mesto. Predsednik upravnega odbora SOD je bil mag. Milan Cvikl, kasnejši minister (LDS), poslanec (SD), akter afere Patria in danes član evropskega računskega sodišča, predsednik uprave KAD pa Borut Jamnik.

In drugič. Pomoč tranzicijske levice je bila pri dogovarjanju za posle. Leta 2004 naj bi se na primer predstavniki SCT srečali z vodstvom Darsa ter predstavnikoma vladajoče LDS, takratnim vodjo poslanske skupine Antonom Anderličem in generalnim sekretarjem Ropove vlade Mirkom Bandljem. Tema pogovorov naj bi bila delitev del za predor Trojane in Šentvid.

SCT gre v stečaj, z njim pa vnovič tudi »nacionalni interes«. Ostaja neizplačan dolg do podizvajalcev, DARS, NLB, ostalim pa vprašanje, komu naj davkoplačevalci izstavimo račun za več milijard evrov preplačan avtocestni križ.