SDS zoper ministrico za zdravje: Čas je, da se poslovi!

Na podlagi 118. člena Ustave RS in 250. člena Poslovnika DZ RS podpisane poslanke in poslanci Slovenske demokratske stranke vlagamo

INTERPELACIJO O DELU IN ODGOVORNOSTI

MINISTRICE ZA ZDRAVJE MILOJKE KOLAR CELARC

zaradi:

1. odgovornosti zaradi nepriprave ključne zakonodaje na področju zdravstva, ki bi omogočila celostno reformo zdravstva v Sloveniji;
2. odgovornosti pri vzpostavitvi in delovanju mreže urgentnih centrov v Sloveniji;
3. odgovornosti za slabo finančno stanje v slovenskem zdravstvu;
4. odgovornosti zaradi neukrepanja na področju podaljševanja čakalnih dob v slovenskem zdravstvu;
5. soodgovornosti za slabo poslovanje javnih zdravstvenih zavodov in vlogi pri političnem kadrovanju v javne zdravstvene zavode;
6. soodgovornosti za neukrepanje na področju koruptivnih dejanj v zdravstvu;
7. odgovornosti pri pripravi zakonodaje na podlagi političnih prioritet, ki so v škodo bolnikov in pacientov ter zaposlenih v javnih zdravstvenih zavodih;
8. dejanj in stališč ministrice, pristojne za zdravstvo, pri izvrševanju politične funkcije, ki imajo za posledico izgubljeno zaupanje v zdravstvene institucije države. 

Obrazložitev:

1. Odgovornost ministrice Milojke Kolar Celarc zaradi nepriprave ključne zakonodaje na področju zdravstva, ki bi omogočila celostno reformo zdravstva v Sloveniji

Veljavni slovenski zdravstveni in zavarovalniški sistem je bil vzpostavljen marca 1992. Od takrat, kljub demografskim spremembam in splošnemu napredku, ni doživel nobene prave prenove ali nadgradnje. Slovenija, kot članica OECD, izkazuje v letnih poročilih OECD čedalje slabše rezultate na področju kakovosti zdravstvenega varstva državljanov.

V poročilu za leto 2015 po izvedenih analizah kazalnikov kakovosti zdravstvenega sistema Slovenija med 34. članicami zaseda 19. mesto. V Sloveniji je visoka smrtnost zaradi možganske kapi, visok delež amputacij pri diabetikih, slabše je petletno preživetje bolnikov z nekaterimi raki (dojka, maternični vrat, debelo črevo). Izstopa visoka stopnja duševnih bolezni, visoka samomorilnost in visoka smrtnost v prometnih nezgodah.

Ob kadrovski podhranjenosti v primerjavi s povprečjem OECD (Slo 2,6 proti OECD 3,3 zdravnika/1000 prebivalcev) in nizki prispevni stopnji glede na BDP, kjer Slovenija zaseda komaj 24. mesto, postaja sistem zdravstvenega varstva za slovenske državljane vse slabši. Za Slovenijo zaostajajo le še države, kot so Poljska, Estonija, Latvija, Madžarska, Romunija, Slovaška, tako da se težko prištevamo med napredne države, ki dobro skrbijo za svoje državljane. Slovenija ima nižji delež zdravnikov na primarni ravni, nameni manj sredstev za preventivo, več za administracijo. Slovenija OECD ni poročala o čakalnih dobah, niti ni posredovala podatkov o zadovoljstvu uporabnikov zdravstvenih storitev z zdravstvenim sistemom.

Sedanja vlada se je v koalicijski pogodbi zavezala, da bo delovala odgovorno, konstruktivno, povezovalno in bo transparentno reševala družbene probleme ter iskala najboljše rešitve za človeka kot posameznika, za posamezne družbene skupine, nevladne organizacije, gospodarski sektor in državo kot celoto. Na zdravstvenem področju je koalicija obljubljala korektiv obstoječega zdravstvenega sistema v luči krepitve javnega zdravstva, upoštevaje njegovo finančno vzdržnost, s poudarkom na ohranitvi s pravicami čim bolj polnega obveznega zdravstvenega zavarovanja in jasnejše ločitve izvajanja javne in zasebne zdravstvene dejavnosti.

Ministrica Milojka Kolar Celarc je v svojih javno izraženih mnenjih večkrat poudarila, da s svojim delom sledi zavezam v koalicijski pogodbi. Po njenih besedah so vsi dosedanji ukrepi namenjeni krepitvi in vzpostavitvi dostopnega, kakovostnega in učinkovitega zdravstva. Po njenem mnenju je slovenski zdravstveni sistem dober in omogoča, da imajo vse zavarovane osebe enake možnosti do zdravstvenega varstva, ko ga potrebujejo.

Realno gledano pa slovenski zdravstveni sistem potrebuje celovito nadgradnjo ob ohranjanju javnega, solidarnostnega in vzajemnega zdravstvenega zavarovanja. Tega se zavedajo tako državljani kot strokovna javnost, ki ministrico vsakodnevno opozarjajo na anomalije v slovenskem zdravstvu.

Ministrica Milojka Kolar Celarc je pokazala, da ni pripravljena na izvedbo celovite reforme zdravstva. Kljub zavezam v koalicijski pogodbi, da bo pripravljen nov predlog Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in predlog Zakona o zdravstveni dejavnosti, pri čemer je predlog Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju prioriteta, ministrica ni predstavila oziroma pripravila še nobenega od omenjenih zakonov.

Iz Normativnega delovnega programa Vlade RS za leta 2014, 2015 in 2016 je razvidno, da se priprava in sprejem ključnih zakonov, ki predstavljajo možnost celovite reforme zdravstvenega sistema, odmikajo v leto 2017.

Že v Normativnem planu za leto 2014 je na področju ministrstva za zdravje zapisano, da je skrajni rok za sprejem Zakona o zdravstveni dejavnosti 30.6.2014. V Normativnem planu za leto 2015 je ta rok december 2015. V Normativnem planu za leto 2015 pa je skrajni rok za sprejem Zakona o zdravstveni dejavnosti september 2016.

Ministrstvo kljub temu, da je trikrat podaljšalo rok, ni pripravilo niti osnutka Zakona o zdravstveni dejavnosti kaj šele predloga zakona za razpravo v Državnem zboru RS.

Enako usodo doživlja Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Če je izgovor ministrice Milojke Kolar Celarc, da ni možno upoštevati roka za sprejem omenjenega zakona iz Normativnega programa Vlade RS za leto 2014, ki je za ta zakon 30. 9. 2014, ker je ministrica takrat šele nastopila mandat, pa ni izgovora, da Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju do danes še ni pripravljen niti v osnutku za javno razpravo. Skrajni rok za sprejem tega zakona je bil po Normativnem programu Vlade RS za leto 2015 maj 2016, sedaj pa je popravljen na marec 2017.

Več kot jasno je, da ministrica ne izpolnjuje zadanih nalog v Normativnih programih Vlade RS za posamezna leta in tudi ne koalicijske pogodbe.

Sprejeti niso bili niti Zakon o lekarniški dejavnosti (rok september 2016), Zakon o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov (rok maj 2016), Zakon o zdravstvenih delavcih (rok september 2016), odmika se tudi sprejetje Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pacientovih pravicah (nov rok februar 2017).

Poročilo o razvoju 2016, ki ga je pripravil Urad RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR), opozarja, da so v Sloveniji za trajnejšo okrepitev gospodarskega potenciala in blaginje prebivalstva zahtevane korenitejše strukturne spremembe. Med prednostnimi področji UMAR navaja tudi prilagoditve demografskim spremembam. Slovenija se veliko prepočasi odziva na demografske spremembe, kar onemogoča večje izboljšanje blaginje prebivalstva. Zato UMAR v priporočilih ponovno opozarja, da Slovenija potrebuje prilagoditev sistemov socialne zaščite staranju prebivalstva, izboljšanje učinkovitosti zdravstvenega sistema in okrepitev preventivne dejavnosti ter celovito ureditev sistema dolgotrajne oskrbe.

V Sloveniji še vedno nimamo razvitega celovitega sistema dolgotrajne oskrbe, storitve in prejemki, namenjeni osebam, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, so razpršeni in nepovezani. Zakon o dolgotrajni oskrbi je vezan na področje ministrstva za zdravje. Če želimo doseči dolgotrajno vzdržen sistem zdravstvenega zavarovanja in vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe, je potrebno sodelovanje pokojninske in zdravstvene blagajne.

Da bo Zakon o dolgotrajni oskrbi sprejet 2016, je bila zaveza Vlade RS tudi do Evropske komisije. Kljub različnim opozorilom, da Slovenija potrebuje zakonsko rešitev in ureditev področja dolgotrajne oskrbe, Zakona o dolgotrajni oskrbi še vedno nimamo niti v javni razpravi. Po nekaterih podatkih v Sloveniji več kot 60.000 ljudi potrebuje storitve, ki so vezane na osebno nego in pomoč. Že sedaj je številka zelo visoka in se bo zaradi demografskih trendov in sodobnih bolezni gotovo še višala.

Da Zakona o dolgotrajni oskrbi še vedno ni, je del problema tudi ministrstvo za zdravje. Dolgotrajna oskrba, čeprav se ne nanaša le na zdravstvo, je namreč tesno povezana z zdravstveno reformo.

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc tako z nesprejetjem celovite zdravstvene reforme onemogoča tudi ureditev področij, ki so vezana na socialni položaj državljanov.

Z vstopom Slovenije v EU leta 2004 je država dolžna svoj pravni red uskladiti s pravom EU. Toda predpisi, ki urejajo poslovanje javnih zdravstvenih zavodov ter financiranje njihovih storitev, se praktično v 24 – letih v ničemer niso spremenili, zato takšna ureditev (pretežno preslikana iz socializma) ni skladna s sodobnim evropskim okvirom konkurenčnih pravil poslovanja izvajalcev zdravstvenih storitev.

Slovenski zdravstveni sistem potrebuje celovito nadgradnjo ob ohranjanju javnega, solidarnostnega in vzajemnega zdravstvenega zavarovanja.

Od ministrice Milojke Kolar Celarc je bilo pričakovati takojšnje odločno ukrepanje in uveljavitev reformnih predlogov. Torej, sprejetje treh novih zakonov s področja zdravstvenega varstva in zavarovanja in poseben zakon o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Do sedaj je celovita zdravstvena reforma le v obljubah ministrice ter v analizah in razpravah.

Je pa ministrica naročila analizo slovenskega zdravstvenega sistema, ki so jo po naročilu Slovenije, pod okriljem Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), skoraj leto dni pripravljali tuji in domači strokovnjaki. Ob tem, da v Sloveniji analiz zdravstvenega sistema ne manjka. Tudi to, da je šla ministrica po obratni poti od običajne, preseneča. Splošno znano je, da je najprej potrebna analiza. Na podlagi analize se zapiše prioritete in potrebne ukrepe. Ministrica pa je naprej predlagala resolucijo in šele nato pridobila analizo. Ob tem se pojavlja dvom, ali so bila finančna sredstva, namenjena za analizo, optimalno porabljena, kar se je ministrici očitalo že ob predstavitvi analize WHO.

2. Odgovornost ministrice Milojke Kolar Celarc pri vzpostavitvi in delovanju mreže urgentnih centrov v Sloveniji

Kot del reforme, je ministrica Milojka Kolar Celarc navajala tudi sprejetje Pravilnika o službi nujne medicinske pomoči (NMP). Le tega je pripravljala, po njenem mnenju, skupina usposobljenih strokovnjakov. Kmalu, še pred uradno objavo in pa kasneje ob javni predstavitvi mreže urgentnih centrov, se je pokazalo veliko nestrinjanje tako strokovne kot širše javnosti.

Ministrica je vseskozi zagotavljala, da se bo sedanja organizacija enot NMP v Sloveniji reorganizirala postopoma glede na dinamiko izgradnje urgentnih centrov (v nadaljevanju UC) in glede na projekcijo delovanja celotnega sistema v regiji.

Na terenu oziroma lokalne skupnosti so vseskozi opozarjale na (finančno in strokovno) podhranjenost službe NMP glede na oddaljenost od sekundarnih in terciarnih centrov. Marsikje pa naj bi bili njihovi občani celo v položaju, ko niso varni glede zdravstvene storitve in na drugi strani izvajalci zdravstvenih storitev ne morejo nuditi prebivalstvu enakega standarda, kot ga imajo drugi državljani Slovenije.

Ministrica za zdravje je odgovorna, ker je brez predhodno oblikovane mreže javne zdravstvene službe vzpostavila delovanje urgentnih centrov.

Z ukinjanjem dežurne službe po zdravstvenih domovih namreč nižamo standard dostopnosti, rušimo sistem zdravstvene oskrbe in kršimo Zakon o zdravstveni dejavnosti, ki določa, da mrežo na primarni ravni določa občina.

Ministrica je odgovorna, ker je še pred dokončno objavo Pravilnika doživela nasprotovanje s strani lokalnih skupnosti, saj pri pripravi osnutka ni upoštevala želja in potreb lokalnih skupnosti, ampak je delala v korist večjih centrov.

Ministrica tudi ni upoštevala sklepa DZ RS, sprejetega na 15. izredni seji DZ RS, dne 8. 6. 2015, ki je določal, da mora biti matično delovno telo DZ RS pred objavo pravilnika v Ur.l. RS z njim seznanjeno. Navedeni sklep je bil objavljen v ur.l. RS št. 81 30.10.2015, pravilnik pa v državni zbor poslan skoraj mesec dni kasneje.

Pravilnik po eni strani nakazuje na veliko novosti, a gledano s strani uporabe je precej zamegljen in marsikomu ali pa večini zelo nejasen. Ostajajo številne nejasnosti skupaj z mrežo enot oziroma obsegom dela po posameznih enotah ter spornimi členi o izobraževanju ter preizkušanju usposobljenosti osebja.

Pravilnik o nujni medicinski pomoči med drugim predvideva tudi satelitske urgentne centre, katerih predvidena mreža je prav tako zbudila veliko polemik. Vendar pa v prilogah k objavljenemu Pravilniku mreže teh satelitskih urgentnih centrov ni.

Najpozneje v roku dveh mesecev po začetku delovanja UC naj bi se dežurni zdravniki iz lokalnih zdravstvenih domov preselili v urgentne centre. Najpozneje do konca februarja 2016 pa naj bi vsi bolniki v teh desetih mestih, kjer so sedeži UC, v nujnosti obiskali zdravnika namesto v zdravstvenem domu v stavbi urgentnega centra, kjer naj bi jih sprejeli zdravniki zdravstvenega doma (če bodo bolniki brez napotnice ali specialisti drugih strok, odvisno od napotnice). Vendar pa se organizacija delovanja UC še vedno ni v celoti prilagodila, kar je posledica pomanjkanja zdravnikov in finančnih sredstev (Jesenice – informacijski sistem, Novo mesto – povečan obisk, ki ga niso pričakovali, kadrovske in finančne težave, Celje – pomanjkanje specialistov urgentne medicine, organizacija dela, delitev dela med bolnišnico in ZD, težave glede financiranja, Šempeter pri Novi Gorici – povečan obseg dela, premalo urgentnih zdravnikov, Slovenj Gradec – premalo zdravnikov …).

Ministrstvo za zdravje pri organizaciji UC ni vključilo pediatrije oz. pediatričnih urgentnih centrov (PUC) in organizacije le – teh. O neustreznosti sedanje oblike nujne medicinske pomoči za otroke pišejo tudi v krovnem dokumentu organizacije mreže urgenc v Sloveniji, ki so ga za ministrstvo za zdravje pripravili strokovnjaki. Po njihovem mnenju je nedopustna sedanja oblika organizacije nujne pediatrične službe v dislociranih zdravstvenih domovih z omejenimi možnostmi diagnostike in predolgim transportom do ustrezne oskrbe, kadar je ta potrebna. Zdaj se na urgenci oskrbijo le poškodovani otroci ali tisti z nujnimi kirurškimi stanji, smiselno pa bi bilo, da se nujna pediatrična služba tudi za druge primere reorganizira in preseli na urgenco.

Ministrica je sicer konec meseca marca 2016 predstavila predlog organizacije PUC, vendar je predlog popolnoma nedodelan in ni v skladu s strokovnimi smernicami, ki jih zastopa Razširjeni strokovni kolegij za pediatrijo. Prav tako ni jasen sistem financiranja PUC. Ponovno se kaže nesposobnost ministrice pri opravljanju svojega dela in nesodelovanje s strokovno javnostjo.

V slovenskem zdravstvenem sistemu je velik problem (poleg ostalih, ki so se nakopičili pod vladavino sedanje ministrice) tudi pomanjkanje zdravnikov specialistov pediatrije, česar se ministrstvo zaveda, vendar odziva ministrstva ni. Na podlagi pripravljene mreže PUC trenutno v Slovenije primanjkuje 110 pediatrov, poleg tega, da so v mrežo zajeti že vsi specializanti, ki se še izobražujejo. Trenutno se izobražuje 212 specializantov, ki bodo specializacijo iz pediatrije zaključili v letih 2016-2021. Znano pa je tudi dejstvo, da je v Sloveniji na razpolago premalo mentorjev, ki lahko prevzamejo mentorstvo nad specializanti. Ministrstvo se kljub navedenim dejstvom nepremišljeno loteva projekta vzpostavljanja PUC, kot tudi UC, saj tudi dolgoročno ob takšnem kadrovskem primanjkljaju ne bo mogoče nuditi ustrezne urgentne pomoči na PUC.

Glede na to, da primanjkuje zdravnikov specialistov pediatrije, se sprašujemo, kako se bo zagotavljala 24-urna pediatrična nujna pomoč in nemoteno delovanje PUC? Iz predloga je popolnoma nejasna vloga koncesionarjev pri delovanju PUC. Prav tako nas zanima, kako bo potekala organizacija dela v teh centrih?

Kaj se bo zgodilo v primeru, da bo večina staršev svoje otroke še vedno pripeljala v dežurno ambulanto predvsem iz oddaljenih krajev, kjer bodo otroci primerno obravnavani, sredstva pa bo prejel urgentni center?

Splošna bolnica oz. PUC bo moral s sredstvi, ki so jim oziroma jim bodo dodeljena, zagotoviti 24-urno pediatrično nujno medicinsko pomoč, javni zdravstveni zavodi pa bodo ostali brez teh finančnih sredstev. Ministrstvo za zdravje s tako nespametnim načinom financiranja jasno pokaže na to, da so pri pripravi in organizaciji UC na to populacijo – otroke  preprosto pozabili.  Iz vsega navedenega lahko razberemo, da bo torej po novem moral pacient – otrok slediti denarju, ne denar pacientu, kar ministrica tako rada poudarja.

Ministrico želimo še opomniti, da obstoječ sistem UC ne zagotavlja enakopravnosti pacientov v zdravniški obravnavi. Za otroke se bo zmanjšala dostopnost obravnave – odrasli bodo imeli večje število lokacij, kjer bodo obravnavani, za otroke ima sistem samo 12 vstopnih točk (PUC) in s tem povezan problem odgovornosti, ko bo otrok usmerjen v PUC in ne bo obravnavan v zdravstvenem domu. 

3. Odgovornost ministrice Milojke Kolar Celarc za slabo finančno stanje v slovenskem zdravstvu

Po podatkih OECD za leto 2015 namenimo v Sloveniji za zdravstveno dejavnost 8,7 % BDP (2511 USD – preračunano na kupno moč), kar je pod povprečjem OECD (8,9 % oz. 3453 USD). Z obveznim zdravstvenim zavarovanjem zberemo zaposleni, samostojni poklici in upokojenci 2,434 mrd EUR (68 %), s prostovoljnimi dopolnilnimi zdravstvenimi zavarovanji 450 mio EUR (15 %), državljani pa s plačili iz žepa za zdravstveno oskrbo namenimo še cca. 400 mio EUR (14 %). Kar 97 % sredstev torej zberemo državljani s prispevki in plačili iz žepa, le 3 % nameni Vlada RS iz proračuna (predvsem sredstva za ministrstvo za zdravje), kar je najnižja stopnja med državami EU in OECD.

Ob zbranih sredstvih cca. 3,29 mrd EUR za leto 2015 in ob podatkih statističnega urada RS o številu prebivalcev za leto 2015 (1.959 492) znaša absolutni znesek 1679 EUR/državljana na leto.

V Analizi zdravstvenega sistema v Sloveniji, ki je nastala s pomočjo Svetovne zdravstvene organizacije, in za katero je ministrstvo za zdravje plačalo 360.000 evrov, lahko preberemo, da je slovensko zdravstvo prikazano v lepši luči, kot ga državljani doživljamo vsak dan. Slovenski zdravstveni sistem naj bi dosegal lepe rezultate pri nekaterih kazalnikih, pogosto med povprečjem EU15 in EU13, po nekaterih kazalnikih pa je v samem vrhu. Raziskava OECD za leto 2015, ki je nastala kasneje kot Analiza, pa po drugi strani kaže, da je slovensko zdravstvo v povprečju, pri nekaterih kazalnikih pa na repu primerljivih držav. Kljub vsem analizam je jasno, da le – te ne prinašajo odgovorov, kako naprej. Teh odgovorov v konkretni obliki tudi ne prinaša Resolucija »Skupaj za družbo zdravja (2016 – 2025)«. Ne prinaša odgovorov, kateri ukrepi bodo izvedeni, da se bolnišnice ne bodo več zapletale z velikimi dolgovi, da ne bo pomanjkanja strokovnega zdravstvenega osebja na vseh ravneh, da se izboljša sistem financiranja zdravstvenega sistema, da se zmanjšajo čakalne dobe, da kaotično stanje v zdravstvu ne bodo čutili bolniki in ne pove, kako se boriti proti koruptivnim dejanjem v zdravstvu.

Ministrica se je na podlagi mednarodne analize hvalila, da imamo s tretjino denarja enake rezultate kot Avstrija. Ali je to res dobra novica?

Poglejmo si finančno stanje bolnišnic in zdravstvenih domov. UKC Ljubljana je imel ob polletju za 12 mio EUR izgube, marsikatera bolnišnica je v rdečih številkah, nič bolje se ne piše zdravstvenim domovom. Slabša se dostopnost do zdravstvenih storitev, preplačuje se medicinski material, beležimo kadrovski primanjkljaj, vedno več je osiromašenja na področju opreme v bolnišnicah itd…

Ker Slovenija še vedno ni dočakala celovite zdravstvene reforme, tudi ni pričakovati, da se bodo uredile zadeve na področju financiranja. Prav tako ne na področju kadrov. Pri tem pa se, kot rečeno, vedno večje težave kažejo v praksi: neurejene razmere v naši največji zdravstveni ustanovi – Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, podaljševanje čakalnih dob, nezadovoljstvo zaposlenih v zdravstvu in uporabnikov zdravstvenih storitev, pritiski pri kadrovanju v svete javnih zdravstvenih zavodov in problematika vršilcev dolžnosti direktorjev na ZZZR, UKC LJ, problematika delovanja urgentnih centrov in pediatričnih urgentnih centrov, odlaganje gradnje urgentnega centra Ptuj,…

4. Odgovornost ministrice Milojke Kolar Celarc zaradi neukrepanja na področju podaljševanja čakalnih dob v slovenskem zdravstvu

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je 1. avgusta 2016 v naboru 13 –ih specialističnih ambulant, ki vključuje tudi fizioterapijo na primarni ravni, na prvi ambulantni pregled čakalo 114.282 pacientov, kar pomeni 289 oziroma 0,25% čakajočih več kot v enakem obdobju preteklega meseca. Nad dopustno dolgo je na prvi ambulantni pregled čakalo 13991 pacientov, kar pomeni 2127 oziroma 17,93% čakajočih več kot v enakem obdobju meseca julija. Za primerjavo je 1. septembra 2015 v naboru 13 –ih specialističnih ambulant na prvi ambulantni pregled čakalo 107203 pacientov. Nad dopustno dolgo je na prvi ambulantni pregled čakalo 11097 pacientov.

Statistično pomeni, da se je število čakajočih na prvi ambulantni pregled v letu dni povečalo za 6%, število, ki čakajo nad dopustno dolgo na prvi pregled pa za kar 26%. Pri čemer je potrebno poudariti, da so že lanskoletne čakalne vrste z vidika zagotavljanja ustavne pravice do zdravstvenega varstva povsem nesprejemljive.

Predolgo čakanje na posege in obiske pri specialistih vodi tudi v poslabšanje možnosti za ozdravitev in pravočasno ukrepanje (to pacientom omogoča Pravilnik o najdaljših dopustnih čakalnih dobah za posamezne zdravstvene storitve in o načinu vodenja čakalnih seznamov). Najdaljše čakalne dobe so dolge tudi več kot leto, kar je za čakajoče bolnike katastrofalno. Za operacijo krčnih žil – čakalna doba 518 dni, za revmatološko ambulanto – čakalna doba 466 dni, za operacijo kile pri odraslih – 220 dni… Navedene številke in podatki kažejo, da zmanjševanje čakalnih dob, razen v lepih besedah in obljubah ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc, ni prva prioriteta zdravstvene politike te vlade.

Ministrica je na tem področju nastopila zelo populistično. Izvaja se projekt skrajševanja čakalnih dob, kjer ministrica obljublja dodatnih 7,9 mio EUR za skrajševanje čakalnih dob na določenih področjih. Gre za kratkoročni ukrep, s katerim so izbrali posege glede na (prekomerno) čakalno dobo in posledice, ki jih čakanje povzroča na zdravstvenem stanju čakajočega. Posegi naj bi se opravljali izven rednega delovnega časa zdravnikov. Tukaj se pojavi problem plačevanja storitev zdravnikov, saj direktorji javnih zdravstvenih zavodov nimajo mehanizmov za plačevanje nadur.

Ali bo kratkoročni ukrep dodelitve dodatnih sredstev res skrajšal čakalne dobe? Zagotovo ne.

Ključ problema, ki ga ministrica Milojka Kolar Celarc očitno ne želi videti, je nesprejeta celovita zdravstvena reforma. Potrebno je namreč sprejeti dolgoročne ukrepe, ki bodo sistemsko rešili oziroma skrajšali čakalne dobe.

Ministrica je obljubljala preoblikovanje košarice zdravstvenih storitev. Napovedala je ureditev pravic in obveznosti iz obveznega zdravstvenega zavarovanja na ravni zakona in ukinitev prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in nadomestitev z dajatvijo. Le-to naj bi po njenem mnenju prineslo transparentno financiranje zdravstvenih storitev.

Od ministrice bi torej pričakovali, da bo v prvi polovici svojega mandata uredila obljubljena področja in izvajanje drugih dolgoročnih ukrepov, kot so npr. dosledno spoštovanje čakalnih seznamov, Pravilnika o najkrajših dopustnih čakalnih dobah in popolna uvedba eNaročanja.

Prekomerno dolge čakalne vrste posledično vodijo tudi v odločitve bolnikov, da se odločajo za samoplačniške preglede ali za zdravljenje v tujini. Odhodki zdravstvene zavarovalnice Slovenije za namen zdravljenja v tujini so leta 2010 znašali 2.826.475, lani pa že 5.948.602 evrov. Največ napotitev je bilo na zdravljenje v Nemčijo in Avstrijo.

Dejstvo je, da zdravstvo nujno potrebuje vsaj 200 mio EUR, učinki pa bodo (če sploh bodo) vidni šele čez leto ali dve. Prav tako je dejstvo, da bodo posledice nosili bolniki. Vprašanje je, kaj bomo lahko storili, ko bomo prejeli opomin s strani EU.

Ministrica mora poskrbeti za dodatna sredstva za zdravstvo in se nehati pretvarjati, da ti problemi niso pomembni, saj Ustava RS (51. člen) zagotavlja pravico do zdravstvenega varstva. Daljšanje čakalnih vrst je namreč vse večji problem slovenskega zdravstva, ki ga občutijo seveda predvsem slovenski bolniki. Take razmere jih vodijo v vse večjo vdanost v usodo, s tem pa tudi v prikrajšanje zdravja in slabšo kakovost življenja.

5. Soodgovornost ministrice Milojke Kolar Celarc za slabo poslovanje javnih zdravstvenih zavodov in vloga pri političnem kadrovanju v javne zdravstvene zavode

Iz poslovnega poročila o poslovanju javnih zdravstvenih zavodov, katerih ustanoviteljica je Republika Slovenija, za obdobje 2015 izhaja, da so 3 od 26 javnih bolnišnic leto 2015 zaključile s presežkom odhodkov nad prihodki v skupni višini 9.087.248 EUR.

Bolnišnica z največjim absolutnim primanjkljajem je največji javni zdravstveni zavod, to je UKC Ljubljana, katerega primanjkljaj v celotnem primanjkljaju treh bolnišnic (9.087.248 EUR) predstavlja 69,27 %.

13 javnih bolnišnic na dan 31. 12. 2015 v bilanci stanja izkazuje primanjkljaj v skupni višini 135.864.870 EUR, preostalih 13 bolnišnic pa izkazuje presežek v skupni višini 15.913.067 EUR. Skupen kumulativni primanjkljaj vseh 26 bolnišnic je na dan 31. 12. 2015 znašal 119.951.803 EUR.

Rezultati poslovanja javnih zdravstvenih zavodov, katerih ustanoviteljica je Republika Slovenija, izkazujejo zelo zaskrbljujoče stanje, pri čemer obstaja velika nevarnost dodatnega poslabšanja dostopnosti do zdravstvenih storitev, kot tudi dodatnega podaljšanja čakalnih dob za izvedbo določenih zdravstvenih storitev. Posebej pa je potrebno poudariti, da 54,73 % od 135.864.870 EUR skupnega primanjkljaja bolnišnic na dan 31. 12. 2015 predstavlja primanjkljaj UKC Ljubljana, ki znaša 74.364.429 EUR.

Ministrica je večkrat zagotovila, da bo z bolj kompetentnim vodilnim kadrom omogočeno kakovostnejše in uspešnejše vodenje javnih zdravstvenih zavodov.

Kar nekaj let je trajala agonija neimenovanja generalnega direktorja UKC Ljubljana. Nič bolj uspešna ni bila ministrica, ki si je sicer kot prioriteto zadala ureditev stanja v UKC Ljubljana, tudi z imenovanjem generalnega direktorja s polnimi pooblastili.

V letu 2015 je ministrica vztrajala pri podpori Andreju Baričiču za generalnega direktorja UKC Ljubljana. Kljub opozorilom strokovne javnosti in tudi širše javnosti, vključno s politično javnostjo, da Baričič ni primeren kandidat, je ministrica vztrajala do konca in doživela poraz na Vladi RS, ki Baričiču ni dala soglasja k imenovanju. Takrat je o odstopu govoril tudi predsednik sveta zavoda UKC LJ Tomaž Glažar, saj naj bi to pomenilo nezaupanje njegovemu delu. Do odstopa seveda ni prišlo in ministrica je zaupala Glažarju še naprej. In tako smo doživeli še en polom z imenovanjem generalnega direktorja UKC Ljubljana. Mesto je zavzel mag. Andraž Kopač, nepoznan v zdravstvenih vodah in lahko rečemo tudi z zelo slabimi menedžerskimi izkušnjami. Kljub temu, da Kopač nima izkušenj z vodenjem večjih družb ali zavodov, da nima izkušenj s področja zdravstva, je ministrica vseskozi podpirala Kopačevo imenovanje za generalnega direktorja.

Danes se že kaže nepravilnost takšne odločitve. UKC LJ je po polletnem poročilu prikazal 12 mio EUR izgube, kar je za približno 100% več kot ob koncu leta 2015. Tako se stanje v UKC LJ ne izboljšuje na finančnem področju in pojavlja se vedno več problemov ob nerešenih problemih, ki so bili v UKC LJ.

UKC Ljubljana pa ni edina zdravstvena inštitucija, kjer ministrica izvaja kadrovske pretrese in cunamije. Eden izmed zavodov, kjer so se v minulem letu dogajale kadrovske »čistke«, je tudi Onkološki inštitut. Ker je nekdanji generalni direktor inštituta Janez Remškar ostro stopil proti Eriku Breclju, prav tako pa tudi proti svoji pomočnici Zlati Štiblar Kisić, ga je vlada razrešila z mesta generalnega direktorja inštituta. Ministrica Milojka Kolar Celarc je v tem sporu stopila na stran Štiblar Kisićeve, ki je bila imenovana na čelo Onkološkega inštituta.

Način, na katerega ministrica rešuje spore med zaposlenimi v javnih zdravstvenih zavodih, vzbuja kar nekaj dilem, na katere doslej ni bilo pravega dogovora. Med drugim so se v javnosti porajala vprašanja o kompetentnosti članov sveta zavoda, ki so zaradi zaščite osebnih podatkov zaprli po poslovniku javno sejo, razprave pa niso posneli.

Ministrica je odgovorna tudi za kadrovanje na mesto direktorja Splošne bolnišnice Brežice. Svet omenjene bolnišnice je namreč na mesto dosedanjega direktorja Dražena Levojevića imenoval Natašo Avšič Bogovič, sicer hči nekdanjega poslanca LDS in brežiškega župana Jožeta Avšiča, ki je bila do sedaj zaposlena na brežiškem tržnem inšpektoratu. Levojević, ki je bil na mestu direktorja bolnišnice od leta 2008 in kateremu bi se mandat iztekel 19. maja letos, je med drugim tudi zaslužen za nov urgentni center, ki so ga odprli novembra 2014.

Omenimo naj še nevzdržno stanje na nevrološki kliniki. Primer Radan je sprožil debato o evtanaziji in tudi prispeval k zamenjavi številnih vodilnih oseb na UKC. Med drugim je takrat močno odmevala odločitev sveta UKC Ljubljana, da razreši strokovnega direktorja UKC, prof. dr. Sergeja Hojkerja, glavno medicinsko sestro zavoda Erno Kos Grabnar in predstojnico kliničnega oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo na nevrološki kliniki, prof. dr. Bojano Žvan, dr. med., višjo svetnico, specialistko nevrologije.

Ministrica za zdravje je v začetku leta 2015 sprejela celo Protokol o izbiri kandidatov za predstavnike ustanovitelja v svete javnih zavodov, katerih ustanovitelj je RS. Po sprejetju protokola je bilo tako skupaj 88 razrešitev predstavnikov ustanovitelja v roku devetih mesecev.

Na odgovornost ministrice za zdravje je opozoril tudi nekdanji v.d. generalnega direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije Samo Fakin v Odmevih TV Slovenija dne 14.04.2016. Med drugim je dejal: »Problemi v zdravstvu so in gredo naprej. To se pravi moramo sodelovat. Vendar pa je interes, da postavijo nekoga hkrati, ki ga še nimajo, ga nočejo predstavit, ne povedo, kaj bi radi. To mi vzbuja dvom, da imajo kakšne druge namene. Ta hip se po Sloveniji dogaja velika kadrovska čista po mnogih slovenskih bolnicah, Brežice, Celje, Onkološki inštitut, Klinični center. Vodilna stranka menjava praktično vse svete zavodov po slovenskih bolnišnicah. Sledijo direktorji in seveda moje mesto je pa še kako politično interesantno.«

Po našem mnenju ministrica ni sposobna pripraviti celovite reforme zdravstva, ampak se raje ukvarja s prerazporejanjem denarja bolnišnicam, imenovanjem kadrov brez kompetenc v javne zdravstvene zavode ter zamenjavo dobrih in sposobnih direktorjev ter strokovnjakov s »svojimi ljudmi«.

Ministrica Milojka Kolar Celarc je odgovorna, ker se bo tehnologija dela v javnih zdravstvenih zavodih poslabšala. Namesto, da bi ministrica kadrovala po strokovnosti in kompetencah, raje na vodilna mesta v javne zdravstvene zavode postavlja posameznike, ki so politično »sprejemljivi«.

6. Soodgovornost ministrice Milojke Kolar Celarc za neukrepanje na področju koruptivnih dejanj v zdravstvu

Da korupcija močno prežema zdravstveni sistem in je tudi vzrok za povečanje stroškov v zdravstvu, so že pred časom opozorili posamezniki, zaposleni v zdravstvu. V časopisu Večer z dne, 6. 7. 2013 v članku z naslovom »Potop pred vrati« lahko preberemo izjavo takratnega direktorja jeseniške bolnišnice Igorja Horvata: »Pritiski vplivnih redkih posameznikov, tudi zdravnikov, na nabavo določene opreme in zdravstvenega materiala obstajajo, to lahko sam potrdim. Če jim ni ugodeno, se pojavi prikrito rovarjenje proti direktorju, upor, povečana poraba zdravstvenega materiala, material in oprema se kvarita prepogosto, kar naenkrat ni mogoče delati, anonimke, diskreditacije. Posamezniki dokazujejo z vsem mogočim, da je samo določen material ali oprema ustrezna.«.

Nekaj več kot pol leta po tej izjavi je Svet zavoda Splošne bolnišnice Jesenice razrešil direktorja Igorja Horvata in podal kazensko ovadbo zaradi suma nezakonite porabe javnih sredstev.

3. februarja 2016 pa je na 25. seji Komisije za nadzor javnih financ javnost s svojimi izjavami presenetila v. d. generalne direktorice UKC Ljubljana, Brigita Čokl. Govorila je o posameznikih v zdravstvu, ki gredo tudi do najvišjih predstavnikov države, da dosežejo svoje. To naj bi tudi sama doživela. Marsikoga izjave v. d. generalne direktorice UKC Ljubljana niso presenetile. O enakih ali podobnih zadevah se v Sloveniji govori že nekaj let. Ministrica Milojka Kolar Celarc pa molči in kljub obljubam, da bo zadevi prišla do dna, tega še ni storila. Ostalo je seveda le pri obljubah, kar pa je edino, kar ministrica zmore.

S posameznimi primeri korupcije v zdravstvu in posledično slabšanjem kakovosti zdravstvenih storitev so se ukvarjale tudi različne pristojne institucije: Računsko sodišče RS, Komisija za preprečevanje korupcije in Nacionalni preiskovalni urad. Po vseh preiskavah, tudi kriminalističnih, se do danes ni zgodilo popolnoma nič. Podjetja, ki so bila vpletena v številne sumljive posle, še naprej ostajajo dobavitelji medicinske opreme, serviserji in posojevalci opreme na reverz. Velikokrat celo edini dobavitelj. Ministrica pa še vedno nič, kljub dejstvu, da so ljudje, ki so bili vpleteni v posamezne nepravilnosti in ki so se okoriščali na račun javnih zdravstvenih zavodov, še danes na pomembnih položajih in odločajo o zdravstvu. Ti posamezniki rušijo ugled zdravniškega poklica in zdravnikov, znižujejo zaupanje državljanov v slovenski zdravstveni sistem in zdravniško oskrbo ter »neprestano skrbijo«, da so stroški nabavljenih pripomočkov previsoki, opravljene storitve predrage, čakalne dobe predolge, zdravstveni sistem pa drag in premalo učinkovit.

Korupcija v zdravstvu povzroča višje stroške, negospodarno in neekonomično poslovanje, podaljševanje čakalnih dob ter ogroža kakovost zdravstvenih storitev.

Ministrica za zdravstvo je odgovorna, ker ni zahtevala odgovornosti vodstvenega kadra za upravljavske odločitve. Odločno in dosledno bi morala zahtevati odgovornost posameznih zdravnikov, ki so vpleteni v korupcijska dejanja in pozvati pristojne ustanove, da ustrezno ukrepajo.

Ministrica in ministrstvo kot vodilna na področju zdravstva bi morala ukrepati tudi glede na Poročilo Računskega sodišča iz novembra 2015: Učinkovitost upravljanja z medicinsko opremo s poudarkom na dragi medicinski opremi. V poročilu lahko preberemo, da ministrstvo, še vedno ni optimiziralo mreže izvajalcev zdravstvenih storitev na sekundarni ravni. Računsko sodišče v istem poročilu tudi opozarja, da ministrstvo še vedno samo izvaja investicije, kljub obvezi iz Resolucije o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2008–2013, da se investicije izločijo iz ministrstva in se prenesejo na javne zavode.

7. Odgovornost ministrice Milojke Kolar Celarc pri pripravi zakonodaje na podlagi političnih prioritet, ki so v škodo bolnikov in pacientov ter zaposlenih v javnih zdravstvenih zavodih

Ministrstvo za zdravje pod vodstvom ministrice Milojke Kolar Celarc je 29. septembra 2015 predstavilo predlog sprememb Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki ureja izključno področje izdajanja dovoljenj za opravljanje zdravstvene dejavnosti ter področje koncesij.

Ministrstvo je spremembo zakona pripravljajo v tajnosti, brez sodelovanja in seznanjanja strokovne javnosti – Zdravniške zbornice Slovenije (peta točka 71. člena Zakona o zdravniški službi pravi: »Zdravniška zbornica sodeluje pri pripravi zakonov, planskih dokumentov, kadrovskih načrtov in drugih predpisov s področja zdravstva;«). Ministrica je s tem zavestno kršila zakon.

Prav tako naj bi bilo sporno tudi dejstvo, da predlog zakona ne vsebuje obveznih sestavin v skladu z Resolucijo o normativni dejavnosti, pri čemer ministrstvo ni upoštevalo izrazitih finančnih posledic zakona na delovanje javne zdravstvene službe, ki bi nastale ob ukinitvi koncesij. In to bi posledično vodilo tudi v poslabšanje zdravja ljudi zaradi slabše dostopnosti do zdravstvenih storitev.

Na predlog sprememb zakona so se odzvali v strokovni javnosti. Po njihovem mnenju je zakon slab in protipraven (v nasprotju s pravom EU). Tako opredeljena ureditev izvajanja javne zdravstvene službe postavlja javne zavode in zasebne izvajalce v neenakopraven položaj, ki ga določba 2. odstavka 106. člena Pogodbe o delovanju EU ne predvideva. 2. odstavek 106. člena določa, da podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena oziroma podjetja, ki imajo značaj dohodkovnega monopola, ravnajo po pravilih iz Pogodb, zlasti po pravilih o konkurenci. Po pravu EU nobena statusna oblika ne uživa posebne zaščite. Ministrica je ponovno kršila zakonodajo. Ministrstvo je bilo tudi s strani stroke zato pozvano, da predlog zakona umakne iz javne obravnave. 

V času javne razprave in možnosti dajanja pobud in komentarjev, je Zdravniška zbornica Slovenije podala pravno oceno predloga ministrstva, nato pa še pobudo oziroma  predlog sprememb zakona.  Ministrstvo se na pripombe in predloge zdravniške zbornice ni odzvalo. To kaže na popolno aroganco s strani ministrice in prelom njenih obljub, ki jih je dala, ko je bila še kandidatka za ministrico za zdravje. Na seji matičnega odbora za zdravstvo je dejala: »In v tem primeru kot kandidatka za Ministrstvo za zdravje, če me boste potrdili, kot zagovornik pravic in potreb bolnih in njihovih svojcev. Celotne spremembe zdravstvenega sistema, ki so v Sloveniji nujno potrebne, bodo usmerjene v državljana, v naše prebivalstvo. Kajti cel zdravstveni sistem je namenjen prav njim, in sicer tedaj ko zbolijo, ko nujno rabijo zdravstveno pomoč, da dobijo kakovostno, varno, brez čakalnih vrst takrat, ko jo rabijo. Zaradi tega bom pri vseh spremembah in pri vseh predlogih, s katerimi se bom srečevala in dogovarjala s posameznimi deležniki v slovenskem zdravstvenem sistemu, imela za cilj oziroma osrednji del, da bom videla slovenskega državljana in da bodo njemu namenjene vse spremembe za njegov dobrobit. Tudi za zdravo populacijo v Sloveniji, ki seveda pomeni potem tudi večjo produktivnost in s tem pripomore tudi k večji blaginji in gospodarski rasti.«

Ali je ministrica, ki dve leti po nastopu funkcije požre besedo, sploh lahko ministrica in ali je taka oseba sploh vredna zaupanja?

Ministrstvo je na tiskovni konferenci dne, 29. 9. 2015 predstavilo stališče, da koncesije podeljuje na področju zdravstva, kjer trg ne deluje oziroma ne deluje optimalno. Vsi izvajalci (zasebniki ali javni zavodi – torej podjetja) morajo biti postavljeni v enakopravni in konkurenčni položaj, ko se potegujejo za pridobitev pravice do izvajanja te javne službe.

V predlogu zakona je v 4. odstavku 41. člena določeno, da se koncesija podeli le pravni osebi pod pogojem, da je edini ali večinski lastnik pravne osebe odgovorni nosilec zdravstvene dejavnosti in da koncesija preneha, če se ta pogoj spremeni. V 2. odstavku 42. člena pa zakon nadalje določa, da se koncesija na primarni ravni zdravstvene dejavnosti lahko podeli le fizični osebi. Zakon še opredeljuje, da se predvideva podeljevanje koncesij za obdobje do 15 let. Trenutna koncesijska razmerja so bistveno bolj fleksibilna in upoštevajo več pomembnih ekonomskih dejavnikov, povezanih z vlaganjem zasebnih partnerjev. Zakaj bi ministrica spreminjala nek sistem, ki je dober, če ne v lastno korist ali vsaj v korist prijateljev in znancev?

Ministrica pri svojem delu krši zakonodajo. Predlog sprememb Zakona o zdravstveni dejavnosti krši tudi Zakon o javno – zasebnem partnerstvu, Ustavo RS, v svoji osnovi je samemu sebi kontradiktoren že s 3. členom veljavnega Zakona o zdravstveni dejavnosti in veljavnim Zakonom o pacientovih pravicah. Predlog ministrstva predstavlja koruptivno dejanje s privilegiranjem javnih zdravstvenih zavodov v primerjavi s koncesionarji, kar pa je v nasprotju s pravnim redom EU.

Neprestani pritiski na zdravnike, tudi v obliki predlaganih sprememb zakona, bodo imeli za posledico pospešeno odhajanje  zdravnikov v tujino, kjer so zdravniki cenjeni, spoštovani partnerji in ne nazadnje neprimerljivo bolje plačani kot v Sloveniji. Kar se množično že dogaja v mandatu te ministrice, saj mladi in izobraženi kadri svojo srečo iščejo v tujini. Doma in na vrhove zdravstvenih ustanov, ki so javne, pa ministrica postavlja »svoje« ljudi, brez izkušenj in referenc v zdravstvu. Tukaj lahko izpostavimo nekdanjega v.d. direktorja UKC Ljubljana Andreja Baričiča, pa sedanjega direktorja UKC Ljubljana mag. Andraža Kopača, ki naj sploh ne bi prestal zdravniškega izpita, ki je eden izmed pogojev za nastop delovnega mesta. Lahko bi še izpostavljali kadrovanja, ki so po godu ministrici.

Na dan, 2. 11. 2015 je po podatkih registra Zdravniške zbornice v Sloveniji 1157 ustanov s koncesijo, ki opravljajo zdravniško dejavnost (podjetja, s.p.- ji). V njih je zaposlenih 1398 zdravnikov. Predlog spremembe Zakona o zdravstveni dejavnosti se tako dotika 1398 koncesionarjev, od tega  333 družinskih in splošnih zdravnikov, 391 specialistov primarne in sekundarne ravni, 652 zobozdravnikov in specialistov zobozdravnikov ter vseh bolnikov, ki so obravnavani pri teh zdravnikih.

Ministrica bo, če bo zakon o zdravstveni dejavnosti stopil v veljavo, odgovorna, da bodo bolniki, ki so sedaj opredeljeni za določenega zdravnika in zobozdravnika, praktično čez noč ostali brez izbranega zdravnika. Pacienti si bodo tako morali na novo iskati osebnega zdravnika v javnem zavodu, če izbrani zdravnik ne bi znova prejel koncesije. Če bodo ostali opredeljeni za osebnega zdravnika brez koncesije, pa bodo za vse zdravstvene usluge, razen za nujna stanja, postali samoplačniki. Pri zasebniku ne bi mogli uveljavljati nekaterih pravic, ki pripadajo pacientom po delovni zakonodaji (npr. uveljavljanje bolniškega dopusta, napotovanje na obravnavo na podlagi napotnice, hospitalizacije).

Poročilo ZZZS podaja informacijo, da je kar 25% specialističnega ambulantnega dela izvedenega pri koncesionarjih. Če predlog zakona stopi v veljavo, se bodo dodatno podaljšale čakalne dobe na specialistične ambulantne preglede oziroma bi bili bolniki prisiljeni v večji delež plačila iz lastnega žepa.

Zaradi veljavne Uredbe Evropske unije o prostem pretoku blaga in storitev postavlja predlog ministrice slovenske zasebne zdravnike v neenak položaj v primerjavi z zdravniki v tujini. Zaradi nedopustnih čakalnih dob slovenski zavarovanci iščejo preglede in posege v drugih državah EU, naš ZZZS pa jim del ali celotni znesek povrne. Tako sredstva ZZZS odtekajo v tujino, medtem ko ZZZS stroškov pregleda pri slovenskih zasebnikih ne krije. Z ukinjanjem koncesionarjev na sekundarnem nivoju, pa bi po nekaterih ocenah iskalo zdravstvene usluge izven Slovenije še več bolnikov.

Na tak način bi država del sredstev usmerila v javne zdravstvene zavode, saj bi se sredstva koncesionarjev iz naslova sklenjenih pogodb o opravljanju programa ZZZS usmerila v javne zavode. Ob pomanjkanju zdravnikov v javnih zavodih pa bi to nedvomno pomenilo še podaljšanje čakalnih dob, ki so že sedaj v nebo vpijajoče, za kar odgovornost nosi ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc. Z neprestanimi obljubami o krajšanju čakalnih vrst se te ne bodo skrajšale.

V Sloveniji smo si enotni, da si želimo kakovostno in konkurenčno zdravstvo. Želimo si zdravstvo, ki pacienta postavlja v središče obravnave in mu zagotavlja celostno oskrbo. Slovenija ima zmogljivosti, ki bi omogočile vse našteto. Vendar pa na ključnem mestu, ki bi pacientom to omogočal in zagotavljal, ni prave osebe. Odgovorna za to je ministrica Milojka Kolar Celarc, ki deluje ravno v nasprotju z vsemi zavezami in zagotovili, ki jih je dala, ko je nastopila to funkcijo.

Ministrica za zdravje bi morala sodelovati pri oblikovanju priporočil, kazalnikov in usmeritev za dolgoročno načrtovanje števila zdravstvenega osebja. Ministrica bi morala za varno in strokovno obravnavo pacientov nujno uvesti normative in standarde, s katerimi bi določili obseg in način dela za vsa strokovna področja v zdravstvu.

Eden izmed primerov, ki je pokazal, da v zdravstvu ni vse tako, kot bi moralo biti, je primer mariborskih anesteziologov. Sistemskost problema glede normativov in standardov za anesteziologe ter pomanjkanje razvoja mreže javne zdravstvene službe se je pokazala pri pomanjkanju anesteziologov v mariborskem UKC. Mariborski UKC se je znašel v nezavidljivem položaju. Pred nekaj več kot desetimi leti so imeli v takratni še Splošni bolnišnici Maribor 32 anesteziologov, danes jih imajo zgolj 17 – dva od teh sta tik pred upokojitvijo. Včasih so težje bolnike vozili na operacije v UKC Ljubljana, odkar pa je tudi mariborski klinični center univerzitetni, opravljajo tu tudi težje operacije. Poleg tega pa so tudi kot univerzitetna bolnišnica dolžni izobraževati študente in mlade zdravnike, da jih privedejo do samostojnega zdravljenja pacientov. Vendar se tudi tu zatika, ker nimajo več dovolj zdravnikov specialistov – mentorjev. Ta zgodba ima že tudi kar dolgo zgodovino. Ministrica je odgovorna, ker ni storila kar bi morala storiti in ker si je pred problemom zatiskala oči.

Ministrica je odgovorna, ker je ignorirala opozorila sindikatov v dejavnosti zdravstva in  socialnega varstva. Ti so že junija 2015 opozarjali na problematiko standardov in normativov. Vsi sindikati, v katere so vključene medicinske sestre in zdravstveni tehniki so 30. junija 2015 ministrici za zdravje Milojki Kolar Celarc poslali dopis v zvezi s spoštovanjem Dogovora o ukrepih za zmanjšanje sredstev za plače in druge stroške dela v javnem sektorju za leto 2015 ter Stavkovnega sporazuma, ki je bil podpisan maja 2013 in se nanaša na Standarde in normative v babiški in zdravstveni negi in oskrbi. Na neurejeno stanje so ministrico opozarjali tudi zobotehniki, ki delajo v javnem zdravstvu.

Ministrica Milojka Kolar Celarc bi morala zadeve urediti v dobrobit pacientov in z ustreznimi rešitvami vzpostaviti takšno stanje, da bo zagotovljena dolgoročna vzdržnost kadrovske strukture po posameznih profilih. S tem bi se izognili pomanjkljivostim, ki smo jim sedaj priča, ko se problemi rešujejo le z organizacijskimi in drugimi kratkoročnimi ukrepi.

Ministrica je tudi s tem, ko ne rešuje problemov standardov in normativov na primarni ravni, odgovorna, da je delo za bodoče zdravnike, ki se šele odločajo, kje bodo opravljali svoje delo, vedno manj atraktivno, kljub temu, da se vsi uporabniki zdravstvenih storitev zavedamo, da neustrezno zapolnjena mreža na primarni ravni zdravstvenega varstva pomeni dodaten pritisk na sekundarno in terciarno raven ter posledično dodatno dražitev sistema zdravstvenega varstva.

8. Odgovornost ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc zaradi dejanj in stališč, ki imajo za posledico izgubljeno zaupanje v zdravstvene institucije države

Ministrica za zdravje je odgovorna za svoje delo in svoja dejanja. Ob predstavitvi za kandidatko za resorno ministrico je Milojka Kolar Celarc dejala: »Eden od pomembnih ciljev bo tudi s spremembami zagotoviti dolgoročno finančno vzdržnost takega sistema. Vemo, da smo nacija, ki se zelo hitro staramo, še nekoliko hitreje kot ostali narodi v Evropski skupnosti. Zaradi tega je to še poseben izziv, da bomo tudi čez 10 do 20 let uspešni in uspeli zadostiti izzivom starajoče populacije. Seveda se pa pri tem zavedam, da moramo ohraniti v pretežni meri javni zdravstveni sistem, ki seveda mora biti zelo široko dostopen, kakovosten ter mora temeljiti na solidarnosti in pravičnosti. To se bom zavzemala cel čas. Izhajam pa iz ocene, da naš sistem je relativno dober oziroma ustrezen. Mnogi, ki pravijo, da temu ni tako, ga ovržejo številne primerjave mednarodne. Recimo, eden od teh kazalnikov je, recimo, umrljivost dojenčkov. Tako da ne rabimo sistema graditi na novo, temveč ga bomo preoblikovali, ali če hočete posodobili, ali optimizirali.«

Ves čas svojega delovanja je ministrica delovala ravno nasprotno s svojimi obljubami in tako zavajala slovensko javnost, paciente, zdravstveno osebje in predsednika vlade. V svojem mandatu je z več dejanji, izjavami ali neizvajanjem potrebnih ukrepov pripomogla k vedno večjemu nezaupanju v zdravstveno stroko in zdravstvene institucije.

V primeru Radan je ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc zahtevala odstop vodstva UKC Ljubljana in Nevrološke klinike. Iz UKC LJ so ji odgovorili, da nihče ne namerava odstopiti. V tem primeru se je pokazalo, da ministrica nima potrebne in zadostne avtoritete.

Ob tragičnem dogodku v šempetrski bolnišnici, ko je na urgentnem bloku pri oživljanju umrl bolnik, saj je namesto kisika dobil smejalni plin, ministrica ni želela sprejeti objektivne odgovornosti. Ministrica je objektivno odgovorna, saj je ministrstvo nadzorovalo izgradnjo urgentnih centrov in jih po končani gradnji predalo v uporabo bolnišnicam. K odstopu je ministrico pozval tudi dr. Konrad Kuštrin, predsednik sindikata zdravnikov in zobozdravnikov.

Ob tragičnem dogodku v bolnišnici v Izoli in grožnjah zdravniškemu osebju tudi v drugih bolnišnicah je ministrica sklicala sestanek z direktorji bolnišnic, da bi uredili vprašanja varnosti zdravnikov in medicinskih sester. Sestanek je vodila državna sekretarka, saj je ministrica odšla na dopust. Kljub temu, da je ministrica sklicala sestanek na temo varnosti, da v zdravstvu med zdravstvenim osebjem vre in da ti zahtevajo njen odstop, da so čakalne vrste nenormalno dolge, da je ministrica padla na izpitu reševanja naštetega in da so še kako vidna politična imenovanja (brez ustreznih strokovnih kompetenc) vodstvenih kadrov v javne zdravstvene zavode in da še vedno ni na mizi dolgo obljubljena in tako opevana zdravstvena reforma, je ministrica odšla na dopust.

Člani Zdravniške zbornice so prepričani, da je izolski dogodek povezan s stanjem v slovenskem zdravstvu, kar so tudi javno izjavili. Odločni so pri tem, da ministrica nosi najmanj objektivno odgovornost za tragični dogodek, ki je po njihovem mnenju posledica predolgih čakalnih dob. Ker ministrica ne ukrepa ustrezno pri skrajševanju čakalnih dob in ne kaže razumevanja za potrebe po odpravi vzrokov, ki so pripeljali do problemov v zdravstvu, se po mnenju Zdravniške zbornice pojavlja tudi vprašanje subjektivne odgovornosti. Zaradi tega so od Milojke Kolar Celarc zahtevali takojšen odstop z mesta ministrice.

Ministrico so k odstopu pozvali tudi v Civilni iniciativi medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov. Ker ministrica nadaljuje s progresivno destabilizacijo in rušenjem omenjene stroke, se tudi Civilna iniciativa medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov pridružuje legitimni zahtevi zdravniških organizacij po odstopu ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc.

Ministrica se že vse od nastopa mandata obnaša izključevalno do predstavnikov medicinskih sester in babic ter tistega dela stroke, ki si prizadeva urediti status medicinskih sester v Republiki Sloveniji. Ministrica noče prisluhniti tistim medicinskim sestram, ki so pripravile in so tudi pripravljene v bodoče pomagati ministrici pri dokončni urediti statusa zdravstvene in babiške nege.

Odgovornost ministrice za zdravje je tako subjektivna in objektivna. V skladu s 114. členom Ustave RS je vsak minister odgovoren za delo svojega ministrstva. Subjektivna odgovornost se nanaša na pristojnosti in naloge, ki jih izvršuje kot ministrica in je odvisna od njene konkretne odločitve, da nekaj stori ali pa dolžno ravnanje opusti. Ministrica na podlagi 16. člena Zakona o državni upravi vodi in predstavlja ministrstvo ter izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom ter sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. V odnosu do organov v sestavi ministrstva (kot so npr. zdravstveni zavodi) ministrica daje organu v sestavi ministrstva usmeritve za delo ter obvezna navodila in naloge, da v mejah svoje pristojnosti opravi določene ukrepe ter ji o tem poroča. V zvezi s tem lahko minister zahteva poročila, podatke in druge dokumente v zvezi z delom organa v sestavi.

Poleg subjektivne odgovornosti je ministrica po slovenskem ustavnem sistemu odgovorna tudi objektivno, kar je obrazloženo že v besedilu. Nesporno je, da je objektivna odgovornost v »politični sferi dejansko nepogrešljiva, kajti v kompleksnih organizacijskih okvirih političnih institucij ter v okviru velike politične dinamike sodobne družbe, je pogosto nemogoče v zadostni meri ugotoviti vse vzročne povezave in stopnje morebitnega krivdnega ravnanja različnih subjektov v okviru državnih organov ter diferencirano uveljavljati politično odgovornost.«. (dr. Miro Cerar, Objektivna politična odgovornost ministra, Teorija in praksa 6/1998, str. 1069 – 1075).

Zaključek

Ministrica je ob imenovanju prisegla, da bo spoštovala ustavni red, da bo ravnala po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi delovala za blaginjo Slovenije.

Zgoraj opisana ravnanja ministrice, od katere javnost pričakuje, da bo v okviru svojih pooblastil učinkovito in proaktivno omogočala izboljšanje zdravstvene oskrbe in zagotovila izvrševanje ustavno zagotovljene pravice do zdravstvenega varstva, pomenijo, da ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc ni primerna za vodenje zdravstvenega resorja in to ravno v času, ko bi slovensko zdravstvo potrebovalo temeljito in učinkovito reformo.

Izhajajoč iz zgornjih razlogov in dejstev vlagatelji interpelacije predlagamo Državnemu zboru RS, da po opravljeni razpravi razreši Milojko Kolar Celarc, ministrico za zdravje.