SDS predlaga, da se stopnja tajnosti z orožarskih dokumentov umakne nemudoma
torek, 12. 4. 2011JANEZ JANŠA: Hvala za besedo gospod predsedujoči, kolegice in kolegi. Marca letos je forum 571 ponovno, mislim, da sedmič ali osmič v zadnjih dvajsetih letih načel temo o orožju. Kot se je dogajalo tudi v preteklosti, je vladna koalicija to temo seveda pograbila in prejšnji mesec predlagala izredno sejo Odbora za notranjo politiko in pravosodje, na kateri je zahtevala selektiven umik oznake zaupno iz nekaterih dokumentov na to temo. Kot že receno, v slovenskem bližnjem prostoru se je v zadnjih dvajsetih letih ta tema na podoben način zavrtela petič ali šestič.
2. svetovna vojna je bila končana leta 1945. Glavni nasprotniki v 2. svetovni vojni so se v nekaj letih pomirili, Nemčija in Francija sta skupaj ustanovili Evropsko unijo in Nato, zahodna Evropa je, čeprav je bila še nekaj let prej v vojnem spopadu, sodelovala in se razvijala, postala je prostor varnosti in blaginje.
V Sloveniji pa 65 let po koncu vojne še nismo sposobni niti pokopati niti vseh mrtvih, kaj šele, da bi priznali resnico v tistih časih. Kot kaže pa se ta na žalost …/Nerazumljivo./… pristop ponavlja tudi glede dogodkov pred dvajsetimi leti. V letih od 1989 do 1991 in tudi kasneje, je želel Miloševicev režim urediti Jugoslavijo po lastnem oziroma po srbskem kopitu. Uporabili so vsa sredstva, tudi grobo silo, etnično čišcenje in grobo nasilje, vsa sredstva. Cena je bila strašna, na srečo smo Slovenci plačali relativno majhen del te cene. Danes je Miloševic mrtev, Srbija se je demokratizirala, novo nastale države na ozemlju bivše Jugoslavije, ki so bile v vojnah med seboj sodelujejo, prizadevajo si za vstop v Evropsko unijo in Slovenija jim že desetletje v tem pomaga. Tudi drugače z njimi sodelujemo vsestransko. V okviru Natovega partnerstva za mir častniki slovenske vojske srečujejo in sodelujejo s častniki srbske vojske, s katerimi so bili pred dvajsetimi leti v neposrednem vojaškem spopadu.
Pred dvajsetimi leti smo se Slovenci uspeli osamosvojiti. To je bilo enkratno zgodovinsko dejanje. A to dejanje si po dvajsetih letih ne zasluži po mnenju Banke Slovenije in sedanje slovenske vlade, niti spominskega kovanca. Namesto tega tranzicijska levica že petič ali šestič v teh dvajsetih letih oboroževanje Slovenje in pomoč sosednjim državam, ki so bile napadene, razglaša za mater vseh afer in kljub dvajsetletnemu razčiščevanju namesto razčiščenja manipulira s selektivnim objavljanjem selektivno izbranih dokumentov ali zmazkov iz predkazenskih postopkov. Ob tem je treba na začetku jasno povedati, da v tistih časih ni bilo nobene transakcije z orožjem, za katero ljudje z vrha tranzicijske levice ne bi vedeli. Bili so obveščani in obveščani sproti in tekoče in uradno kot nekdanji predsednik predsedstva Republike Slovenije in predsednik Vlade v teh časih. Bili so pa seveda obveščani preko ljudi, ki so jih poznali tudi neformalno. Pravzaprav vse, kar se je dogajalo z orožjem, so počeli ljudje tako ali drugače, ki so bili politično ali kako drugače vezani na ljudi iz tranzicijske levice.
Prvo poročilo o oboroževanju smo morali pripraviti že spomladi leta 1991, malo po plebiscitu. Drugo potem septembra leta 1993. Obe poročili je bilo, prvo na zahtevo takratnega predsednika predsedstva Slovenije, drugo na zahtevo takratnega predsednika vlade, dr. Drnovška, prepovedano razmnoževati, predsedstvo Republike Slovenije je obravnavalo samo ustno poročilo, predsednik vlade je izrecno zahteval, da se poročilo ne razmnožuje in da ga vlada ne obravnava. Tega vlada ni naredila niti po moji zamenjavi, marca leta 1994. Tudi takrat, takoj po moji zamenjavi, čeprav se je tudi to, o čemer danes govorimo, omenjalo kot razlog, se ni zgodilo nič. Opravljena je bila primopredaja, vsi dokumenti, ki so relevantni za to temo, so bili ob primopredaji izročeni. Obstaja zapisnik te primopredaje, kjer so navedene vse priloge. Na podlagi teh dokumentov, ki naj bi bili uničeni kot zadnje čase spet poslušamo, je možno narediti rekonstrukcijo vseh transportov, vseh legalnih transportov z orožjem v Slovenijo ali čez Slovenijo. Obstaja priča te primopredaje, to je takratni predsednik Odbora za obrambo in tukaj ni možno spletati raznih zgodbic o tem, kaj se je dogajalo ob primopredaji, ki smo jih poslušali.Preiskave, iz katerih danes krožijo različni dokumenti izpred kazenskih postopkov, so se začele takrat šele čez pol leta, pred lokalnimi volitvami leta 1994. Od takrat naprej se je selektivno objavilo te dokumente, v obdobju 1994, 1996 je bilo večino tega, kar danes petič ali šestič odkrivate, tako ali drugače objavljeno. Potem se je ta val ponovil leta 1998, pa leta 2000, pa leta 2003. Objavila so se vsa tako imenovana odkritja v zvezi s trgovino z orožjem, tudi velikanski del tega česar ste zahtevali, da se sedaj umakne v zaupno, razen seveda originalnega poročila o tej temi in prilog. Jaz sem že v letu 1994 predlagal obravnavo tega poročila na zaprti seji v Državnem zboru. Ta seja nikoli ni bila sklicana. Po umiku embarga pred več kot desetimi leti sem predlagal umik zaupnosti iz tega poročila, še vedno je to poročilo označeno kot državna tajnost. 20 let so se objavljale razne medijske obtožbe, ni pa bilo nobene sodne obtožnice, ves čas pa je bila preprečena obramba, kjer dokumenti, s katerimi se je možno obraniti, pa so v …/nerazumljivo/… Bila je seveda poleg legalne tudi nezakonita trgovina z orožjem. Bile so tudi kraje orožja, ki so se prodajala. Več konkretnih primerov je bilo odkritih. O tem več v nadaljevanju, če bo čas. Ampak v tej 20 letni sagi se meša legalna prodaja menjava in tranzit orožja in seveda tovrstna ilegalna dejavnost in to večinoma namerno. Mešajo se tudi cene novega orožja s cenami starega, v veliki meri dekonzerviranega orožja iz zaplenjenih zalog. Vse te stvari so v poročilu pojasnjene, vendar to 20 let ostaja skrivnost.Vse, o čemer je bilo možno manipulirati, je bilo v tem času že večkrat objavljeno in uporabljeno za različne medijske konstrukte. Edino, kar ni bilo objavljeno, je relevantno poročilo, ki obstaja. Če bi pristojni v teh zadnjih 18. letih, od tega je 12 let imela oblast tranzicijska levica, smatrali, da je to poročilo sporno, bi morali sprožiti ustrezne postopke. Ni bilo niti enega postopka, na podlagi katerega bi kdo sploh skušal dokazati, da to poročilo ni relevantno. In ta absurd se danes pač pojavlja v še podčrtani obliki, gre kot da bi se kregali s pametjo, tako kot pri Butalcih.Eden od poslancev Zares-a, ki na to temo nastopa po gospodu Mogetu, ki ni več poslanec, na isto temo, in se začne potiti takoj, ko začne opravljati to svojo nalogo, utemeljuje zahtevo po umiku zaupnosti z dvema knjigama, v katerih so več ali manj ti dokumenti izpred kazenskih postopkov že vsi objavljeni. Kaj je tukaj še zaupnega? Hkrati je koalicija, ki si je danes premislila in ne podpira več sklepov za umik vse zaupnosti, ampak napoveduje zakon, da se odpre arhive o oboroževanju izpred 20 let, sprejela zakon, ki pa zapira arhive za čas pred 35 leti. V isti sapi in ne bi kdo zardeval. Tukaj se postavlja vprašanje interesa. Če bi obstajal interes, da se te stvari raziščejo in postavi pika na i, bi se to že zdavnaj zgodilo. Vendar ga ni bilo, tega interesa, in ga tudi danes ni, drugače se stvari ne bi lotili tako, kot ste se.Mislite, da boste sedaj poslanci koalicije našli nekaj, kar več sto politično motiviranih, v glavnem pa tudi strokovno usposobljenih preiskovalcev ni našlo ali pa sestavilo skupaj 20 let. To seveda tudi nihče med vami ne verjame, ampak manipulacija mora iti naprej. In ob tem se uporablja še propagandna skovanka, kako je mati vseh afer v Sloveniji orožje. Ja, orožje na nek način je mati te afere, vendar ne oboroževanje Slovenije in ne legalna pomoč sosednjim državam, ampak razorožitev teritorialne obrambe. Slovenska teritorialna obramba je še v času volitev 1990 razpolagala z več kot 70.000 kosi orožja. Namesto, da bi tisto orožje, ki je bilo takrat še v skladiščih JLA izvzeli, je stara oblast omogočila, da se je pobralo še tisto, ki je bilo v skladiščih teritorialne obrambe. Danes se postavlja zelo upravičeno vprašanje, ali bi Slovenijo sploh kdo napadel, če bi razpolagala s celotno oboroženo strukturo teritorialne obrambe, ki je štela 76.000 oboroženih ljudi, za tiste razmere relativno modernim orožjem in tudi protiraketnim, protiletalskim. In, ali bi se lahko Slovenija na ta način vojni izognila. Tukaj se začne afera o orožju. In o tem nekaj več v nadaljevanju, če želite o tem razpravljati.
Ob koncu tega uvoda, kjer ste nam zelo omejili čas, samo citati treh vlad iz vaših političnih vrst v zvezi s tem. Gospod Drnovšek je leta 1999 napisal naslednje: Domnevne nepravilnosti v zvezi s predajo orožja v osamosvojitveni vojni sta poskušala ugotoviti že Vlada Republike Slovenije, kar pomeni celoten aparat, izvršilni aparat izvršilne oblasti in Državni zbor v prejšnjem mandatu, vendar naše aktivnosti takšnih domnev niso potrdile. Bile so nepravilnost, vendar tistih niso raziskovali. Tam bi se te domneve lahko potrdile. Predsednik vlade Rop je 2003 dejal: Do danes ni še nihče dokazal predpostavke nezakonitostih pri trgovanju z orožjem. In vaš aktualni predsednik vlade gospod Pahor je včeraj dejal: Preiskava trgovine z orožjem je izguba časa. Saj so bile v zadnjih 20 letih ustanovljene številne komisije, ki niso odkrile ničesar. Na vsak stavek, ki sem ga povedal v tem uvodu lahko tukaj govorim nekaj ur. Po 20 letih stalnega medijskega obtoževanja ste nam vladajoči za to temo, kot predlagateljem, namenili 15 minut. Toliko časa ste si vzeli za obtoževanje, za uvod ste nam dali 15 minut in še 30 minut potem za kakšne druge obrazložitve. Tako da bom v bistvu ta uvod nadaljeval v okviru stališča poslanske skupine, kar pa ni fer do mojih poslanskih kolegov, ki bi, tako kot vi, tudi želeli kaj povedati na to temo.