Pa jo imamo! Zimsko pravljico.
Svetloba postaja slepeča v snežni belini, drevesa in grmi se ponašajo z belimi kroglami, resda manj pravilnih oblik kot okraski božičnih drevesc, ja, pogrešali smo to ob Božiču, ki nas je pospremil v daljši dan iz temačnega obdobja. Božični mir pa nas še vedno spremlja v prelepi Plečnikovi cerkvi ob nedeljski maši. Medeninaste svetilke vseh oblik in stekelca skrivnostne modre, rubinasto rdeče in zamolkle zelene so kot na platnu ob stenah iz žgane opeke, pospremljenih z mogočnimi betonskimi stebri in sramežljivimi marmornimi okraski obkrožijo besede starodavnega sporočila, ki je naznanjalo prihod upanja. V zgodnjem nedeljskem jutru pevcem ubranega petja ob orglah ni bilo odveč zamenjati udobje toplega doma, da bi okvirili sporočilo. Darilo za prisotne, ki izrečejo priprošnje tudi za to, da bi oblastniki sprejemali tehtne in za ljudi dobre odločitve. Tudi to je Ljubljana, najlepše mesto na svetu, kot je včasih rad dejal naš župan.
In res rastejo nove stavbe, nekateri tradicionalisti se zmrdujejo ob njih, da sta tista dva nebotičnika grde gorčične barve in previsoka, drugi ju gledajo v sočnem zahodu in se jim zdita zlata. V srčiki mesta raste nov bazen, ogromni stekleni kolos je povsem zadušil znamenito staro pročelje Bloudkove stavbe ob prvotnem bazenu, kjer so se dedje, očetje, mi in naši otroci učili plavati, nekateri prav zelo resno. Ljubljana potrebuje nov bazen, olimpijski, so rekli novodobni plavalni asi. Res, Tivolski bazen je kar kričal po širitvi, prostora je dovolj. Ampak ne, nekomu z odločilnim vplivom se je zdelo, da steklena grmada sodi v srce mesta. Vesela sem, da so trmasti Fondovci in somišljeniki vendar ustavili osiromašenje Plečnikovega stadiona na podoben način. Ne vemo pa še, ali bo to trajno, kajti danes ni nič več tako, kot je bilo. Danes tisto, kar je bilo rečeno včeraj, ne velja več, imeli bomo dvajset ministrstev, ah ne, imeli jih bomo sedem, mogoče dvanajst, ne vemo. Mogoče sploh ne bomo imeli ministrstev, zadoščale bodo le kolesarnice.
Led je okoval nesplužene ceste, kaj, je to nova moda, zimska varianta zelenega prehoda, avti podrsavajo iz kolesnice v kolesnico, mimogrede si v kupu snega, ki so ga pridno s pločnikov skidali stanovalci, ki sicer plačujejo davek, da ga čisti nekdo drug, ampak fines je dobra stvar, pa še na zraku si. Le da so nekateri tudi ostareli in težko očistijo pločnik, morda bo prav tam spodrsnilo nekomu, upajmo, z mladimi kostmi, da ne bo posledic. Je pa belina tu in tam zakrila grafite, ki se vsak mesec bolj bohotijo po Ljubljani, najbolj je moderno sedaj krasiti stavbo Roga. V spomin na tono barv, ki je bila skrita v njej, da so lahko prostočasni kulturniki risali grafite proti oblasti. Se ve, kateri. Kajti o neki drugi ni grafitov, čeprav je obljubila in vestno storila, zvišala je davke, podražila ogrevanje do migrene, ima vzvišen načrt, kako rešiti svet, da Slovenci odločilno zmanjšamo CO2 s prepovedjo kurjenja drv, ampak to je oblast Samodani, ki pribije tudi podpis pod C0 kanal, ki kljub vsemu srdu občanov obeta, da bo nekdo nekoč imel dober posel z uvozom pitne vode v plastenkah.
Na štedilniku počasi vre goveja juha, morda tudi pri tistih, ki ogorčeno javno jedo samo vegansko, doma je varneje, hudir je, če te, vegana Getusedtoit, zaloti kamera ob mizi, s katere visijo pleskavice in čevapčiči. Po kosilu pa sprehod po ljubi Ljubljani, jutri je nov dan, mame in očki bodo vodili svoje otroke z enega telovadišča na drugega, z ene glasbene, plesne šole na drugo, na ustvarjalno delavnico, s kolesi ne bo šlo, bo pač več trkov, eh, policaji morajo tudi kaj lepšega delati, ne le mikastiti Rogovce, za katere je gospa Vrhuuunska rekla, da nikoli, nikoli več ne bodo tepeni v naši deželi. Mogoče bi bilo pa vse lažje, če bi vsaka četrt imela svoj bazen, svojo telovadnico, glasbeno šole in ustvarjalnico za naše sončke, pa se ne bi bilo treba mučiti skozi Rdeči val preko Ljubljane. Aja, ne. Ves denar je šel v stekleni kolos sredi mesta, pa tudi sicer, le kaj bodo ljudem večje plače in več avtonomije, ko pa, obe roki na srce, eni vrhuuunsko vedo vse, drugi pa nič. In tudi minister Gregor, ups, Dario, ne reče nič. Raje se trese v pisarni tam zgoraj, kot bi se zavzel za ohranitev zasebnih vrtcev, ki jih hoče drugi tresorepec ukiniti. Ker da zakaj pa je on gradil javne vrtce, zdaj pa hodijo otroci v zasebne. In nima poguma reči onim gospem v javnih vrtcih- bodite tako dobri, kot v zasebnih vrtcih, pa bo polno otrok. Ja, nekaj ma ta naš Zoki, res. Zagotovo več let, pa menda se res ne stara tako hitro, da se bo zdaj skrival pred žensko, ni namreč v njegovi naravi to.
Ko zahajajoče sonce obsije sneg v Ljubljani, se Barje razprostre v zlati barvi. Tako mirno in samotno, s hišami na obrobju. Ljubljana, ki so jo gradili naši predniki, ki raste dan za dnem. Toda za koga je Ljubljana? Za študente, Rogovce, turiste in grafite, za vegane in bolane, mlade in stare za nas vse? Plečnik, ki je tiho, skromno, ždel v Trnovem, je vse, kar je ustvaril, delal za vse ljudi, ne za elito, izbrance in ne za slavo. In čemu je bil trn v peti prednikom ponosnih naslednikov, vedo le oni. Francozi se niso kaj dosti ozirali na to in so ga predrzno povzdignili na piedestal in po tem naši kulturni delavci niso več mogli zanikati njegove vloge. Mar res vedno rabimo nekoga iz tujine, da nam navije ušesa in pove, kaj je prav, lepo in koristno?
Ko se spusti noč, hvala Bogu, vsak dan kasneje, je lepo ob kaminu vzeti v roke knjigo Plečnikovi kelihi ali knjigo Plečnik (Hrausky, Koželj, Prelovšek). Lahko gledam njegove prelepe stvaritve in sem hvaležna, da je bil Ljubljančan. In želim si, da bi Ljubljana ostala Plečnikova, slovenska, v znamenju božičnega miru.
Mojca Škrinjar
