SDS Ljubljana: Pot ob žici z rdečo zvezdo

V Ljubljani se ob prazniku 9. maja po Poti ob žici odvijejo kolone  šolarjev in otrok iz vrtca. Ravnatelji skoraj enoumno napotijo otroke, učence, dijake na pot.

9. maj je seveda Dan Evrope, je pa tudi dan, ko praznujemo osvoboditev izpod okupacije. Ljubljano so v drugi svetovni vojni zasedli najprej Italijani, nato pa po njihovi kapitulaciji, Nemci. Vse to je prineslo veliko gorja. Žica, s katero so obdali mesto, je preprečevala prosto gibanje in Ljubljana je ostala  veliko taborišče. Tega Ljubljančanke in Ljubljančani ne bomo pozabili, spomini se prenašajo iz roda v rod. Res pa je, da ne izostanejo tudi spomini na čas po vojni, ko nove, revolucionarne oblasti, niso pohitele z odstranjevanjem žice, nasprotno, žica je obstala še kar nekaj časa. Le zakaj bi ohranili osovraženo žico. Odgovor je preprost a tragičen. Revolucionarji so hiteli preprečiti pobege vseh, ki so se hoteli izogniti revolucionarjem, ki so sloveli kot kruti maščevalci. Dejansko so povojni poboji na več kot 700 moriščih, o katerih se je nedavno po zaslugi dr. Ferenca, zgroženo seznanil Evropski parlament, dokazali vso krutost komunističnega režima, ki si je krvavo prisvojil plemenito idejo upora proti okupatorju in ohranitev Slovenije, njenih ljudi, gospodarstva in kulture ter usmrtil strašno veliko število ljudi, tudi otrok v  shizofreni maniji osvajanja in zagotavljanja oblasti.

Namesto, da bi pokončno obsodili to veliko tragedijo, napravili jasno ločnico med krvavo revolucijo ter plemenitim bojem za lastno državo in svobodo, se dopušča, da se ti nezdružljivi stvari med seboj mešata. To podpirajo tudi simboli krvave diktature, rdeča zvezda na poti, oblačila podpornikov krvavega revolucionarnega terorizma. Isti ljudje, ki jočejo nad  vsega obžalovanja  vredno smrtjo otrok v Gazi, mirno in hladno spregledajo trpljenje tisoče otrok, pomorjenih v slovenski komunistični revoluciji, otrok, odvzetih staršem, sirot, mučenih, zažganih  slovenskih otrok.

Ta  neodpustljiva dvoličnost kazi dušo slovenskega naroda ter nas prikazuje Evropi na odru nič boljše kot zločinski Hamas, ki je lani 7. oktobra z morilskim pohodom pobil tudi na stotine otrok, ta dvoličnost nas uvršča nazaj med države, od katerih smo se hoteli ločiti, države, ki so jih vodili diktatorji in ljudožerci. Najhuje pa je, da si simbol zločina, rdečo zvezdo, pod okriljem katere so bili pobiti in mučeni slovenski otroci, nadenejo celo učitelji. Tem bi bilo treba odvzeti licenco za poučevanje in jim prepovedati vsako približevanje otrokom, tujim, njihovim, ki so žal njihove dnevne žrtve, ki jim pijejo kri.

Verjetno bo ta zapis tem ljudem, ki se klanjajo rdeči zvezdi, še povečal stopnjo sovraštva, ki jo čutijo ob drugače mislečih. Morda pa leta, ki vodijo h koncu življenja, le prinesejo nekaj samorefleksije in kanček empatije. Kajti tista, namenjena otrokom iz Gaze, je pri ljudeh, ki občudujejo rdečo zvezdo, le  naučena hinavščina.

Zato ravnatelje vrtcev in šol vprašam – imate kaj vesti, ko slepo pošljete otroke na  krvavo pot ali jim morda le obrazložite, da vsaka rdeča barva le ni simbol življenja, temveč tudi temna stran meseca?

Mojca Škrinjar

Nekdanja poslanka in ravnateljica