SDS Ljubljana: Na Viču se ne počutimo več varni

Prebivalci ljubljanskega Viča imamo svoj del mesta radi. Je blizu mestnega središča, hkrati pa lahko le nekaj korakov v drugo smer uživamo v naravi in skrivnostih Ljubljanskega barja. Tudi nekaj zelenih površin še imamo, čeprav te v skladu z zapovedano urbanistično doktrino “zgoščene poselitve” hitro izginjajo.

Do nedavnega smo se tukaj počutili tudi precej varne. Nič čudnega, saj smo tukaj doma, dom pa naj bi nam vendar zagotavljal občutek varnosti. No, ta občutek varnosti je v zadnjem obdobju začel upadati. Povečuje se število vlomov in raznih oblik nadlegovanja prebivalcev. Na obrobju Viča imamo azilni dom, v katerem trenutno biva čez tisoč nezakonitih migrantov. Če sta povečano število migrantov in pogostost vlomov povezana, ne moremo zagotovo trditi, saj je policija z objavami o dogajanju zelo skopa. Slabo obveščanje je menda dokaz doslednega spoštovanja pravice do zasebnosti, ki jo še zlasti dosledno zagotavljajo raznim prestopnikom in storilcem kaznivih dejanj. Tako dejansko ne vemo, kdo je povzročitelj vlomov in drugih neprijetnosti po Viču. V zvezi s tem navajajo samo suhoparne statistične podatke, ne vemo pa, če se policija s pregonom storilcev sploh ukvarja in če so katerega izmed storilcev sploh odkrili. Prav visoko na prioritetno listi jim to očitno ni. Od sprehajalcev slišimo zgodbe o spopadih med različnimi skupinami migrantov, o brezobzirnem obnašanji na mestnih avtobusih in podobnem. Tako mediji kot organi pregona o tem molčijo.

Problem množičnih migracij seveda presega okvir delovanja posamezne četrtne skupnosti, lahko pa se na lokalni ravni nanje zelo različno odzivamo. Nekateri dejansko prihajajo iz vojnih območij Ukrajine in drugih žarišč, pogosto pa med razlogi slišimo tudi za lase privlečene argumente o potresu v Maroku, nenaklonjenosti lokalne kulture posamezni kategoriji prebivalstva v sicer povsem miroljubnih okoljih …

No, pustimo globalne razmere ob strani in se osredotočimo na naš odziv nanje. Pomanjkanje oziroma prikrivanje dejanskih informacij predstavlja ustvarja plodna tla za širjenje občutka nelagodja in nezaupanja v strukture oblasti. Prav zaupanje v temeljne organe in strukture družbe pa je pogoj za kakovostne medčloveške odnose in razvoj skupnosti v smeri, ki si jo želimo.

Prav tako slišimo, da si država prizadeva za širitev kapacitet obstoječega azilnega doma oziroma gradnjo novega. Verjamem, da to ni korak v pravo smer, saj se bo v tem primeru število tam naseljenih za nekajkrat povečalo, enako pa velja za vse težave, ki iz tega izhajajo.

Lučka Marolt