Ljubljanski Mestni svet že poldrugo desetletje postavlja svoje častne občane predvsem po nekakšnih županskih kriterijih, ki je včasih precej izven sodobne demokratične klime. Seveda se ponekod popušča, nemalokrat pa ne. Kot bi bili sredi nekakšnega enobeja in revolucije! Neredko v županovih izjavah prevlada tako imenovano mesto-heroj, Hej brigade, pravzaprav navijaštvo za propadlo socialistično državo (ki v resnici ni imela nič velikega pokazati v svojem ekonomskem in socialnem obstoju in lastni nedemokratičnosti, če se tu ozremo na Temeljno ustavno listino). Sam župan pripoveduje, da so ob nekem opoziciji neljubem kandidatu, o katerem se je nekoč razpravljalo in seveda ustrezno tudi (pre)glasovalo, v »sobo«, kot on imenuje glavno razpravno dvorano, ljudje prihajali skoraj z vilami. Hotel je seveda bolj plastično ponazoriti, kako nespodobno je vendar javno nasprotovati edini pravi opciji. Tako je, če nekomu ves čas »dogaja« revolucija!
Večina v Mestnem svetu je skrbno formirana in perpetuirana že desetletja in desetletja. Posledica te posebne skrbnosti, medijska je na vrhu tega (poglejte si samo za primer Ljubljanski Dnevnik z občasnim največ enim ali dvema stavkoma iz opozicijskih razprav, ob tem da sploh nimamo lokalne TV) – posledica tega je torej, da je znamenita več kot 16-letna vladajoča večina v ljubljanskih Mestnih svetih velikokrat premalo kritična, v glavnem molčeča, in očitno tudi demokratičnih uzanc nevajena.
Če se župansko mehanično razumevanje večine na neki način še izide ob glasovanjih in potrjevanjih različnih bolj materialnih zadev s področja delovanja lokalne skupnosti, pa pri častnih nazivih takšen način ni ustrezen. In kdor tako dela, pridela veliko (moralnih) napak! Večja je takšna napaka, manjša je »teža« nagrade oz. časti!
In večina se sploh več ne poglablja v srž teh napak, te nevednosti in neznanja, tj. da je treba v Mestnem svet o časti in nagradah mehanično glasovati, pri čemer so eni ZA, drugi PROTI, namesto da bi svetniki, lahko bi rekli, z aklamacijsko večino le preprosto potrdili nagrajence, ki bi jih Komisija za priznanja že prej argumentirano izbrala in potrdila. Ta komisija je strokovno kredibilna in politično raznorodna in bi smela v diskusiji, z argumenti in seveda s primernim upoštevanjem odločitev, ki so se že sprejele v zgodovini zadnjih 16 let, odločiti, kdo (vse) bo izbran. Pred samo uvrstitvijo točke na dnevni red plenarnega zasedanja bi moralo biti več sej, da bi člani predhodne dogovore lahko proučili še v svoji politični skupini. Vsak član komisije bi se moral zavedati, da je končni rezultat konsenz, ne mehanična glasovalna tekma. Častni nazivi funkcionirajo na moralnih nivojih, ne na mehaniki. Sodoben občinski oz. mestni svet bi moral biti zmožen poenotiti poglede, mišljenja, iskrena prepričanja ljudi vsaj na tem, ENEM področju! Ker Mestni svet zastopa 300.000 meščanov in ne le tiste, ki so izvolili večino! Žal mesto-heroj po toliko letih tega ne zna in ni sposobno narediti. Zato imamo posebne razprave, kakršnih na zasedanju sveta glede te točke v resnici sploh ne bi smelo biti. Pa so, ker v mestu zmaguje mehanski princip izbire in opoziciji preostane samo to.
Čast oziroma nagrada je na ta način zelo razvrednotena. Človek se samo čudi, da se ji kdo od zaslužnih nagrajencev preprosto ne odpove in to javno pove županu.
V športu se na primer včasih kakšna aktivnost določi z žrebom in še tu visi nad tem žrebom tihi pomislek večine gledalcev in tekmovalcev, kako vse drugače bi lahko bilo, če ne bi odločal žreb.
Vsak človek ve, kaj je bilo prigarano, kaj pa je bilo odvisno od sreče ali, če želite, od večine v nekem parlamentu.
Sam sem imel razpravo na to temo (o kandidatki in zdaj častni meščanki z Liste ZJ).
To so nekateri poudarki iz razprave:
Spoštovani!
Zelo nerad govorim ad personam, vedeti pa moramo, da so javne osebnosti zaradi same narave dela, torej dela v javnosti, podvržene drugačni, natančnejši presoji kot običajni ljudje. Hočeš nočeš je večji del družbenega, službenega, včasih celo družinskega življenja razkrit javnosti, ki takšno osebnost ocenjuje. To je ta križ, ki ga je javna osebnost primorana nositi.
V našem primeru gre še za veliko bolj zahtevno nalogo takšne osebnosti, ki mora dokazati, oz. bi vsaj morala dokazati (seveda preko predlagatelja), da je bilo njeno življenjsko delo nadstandardno, torej izjemno zaslužno za ugled, pomen in razvoj MOL; tudi v mednarodnem pogledu, kot predpisuje in zahteva 8. člen Odloka o priznanjih MOL.
Argumentacijo, ki nam jo je predložila 7-članska Komisija za priznanja Mestnega sveta navaja razne vodilne in vodstvene službe, čeravno bi bilo bistveno le tisto, kar bi bilo dokazljivo v dobrobit mesta Ljubljana. Dobro delo na delovnih pozicijah bi bilo korektno navajati šele potem, ko bi utemeljili posamezne vrhunske dosežke, pomembne za našo občino, ne pa kot glavne elemente, zaradi katerih kandidatka prejema ta naziv. Kandidatke nihče ne omalovažuje, razprava je predvsem tudi želela pokazati forsiranje članov LZJ oz. mestne večine. V nadaljevanju sem izjavil tudi, da je vprašanje kvalitetnega opravljanja službe, za katero se prejema plačo in s tem povezane nagrade znotraj delovnega razmerja, v resnici stvar podjetja, kjer si zaposlen. V vseh organizacijskih oblikah, tako v tistih v socializmu kot tudi poznejših, so vedno obstajale možnosti za različne nagrade.
Tam so te dolžni nagraditi, če si dober.
Mesto pa nagrajuje in počasti posebne dosežke, ki naj ne bi bili večinsko zgolj rezultat nekega dobrega dela v službah.
Kot je že omenjeno, je bila kandidatka 4 leta tudi predsednica Republiškega komiteja za promet in zveze. Delovno področje tega komiteja se je nanašalo na železniški, cestni, pomorski, zračni, luški, letališki in poštno telegrafsko telefonski promet ter na druge žične in brezžične zveze in sisteme zvez, žičnice, naftovode itd. V zvezi s prometom v Ljubljani imamo danes kaj videti po toliko desetletjih. Mimogrede poglejmo samo ljubljansko železniško postajo iz časa Franca Jožefa, kjer je zelo lepo vidno, da se v to vrsto prometne infrastrukture ni veliko vlagalo. Kar bo po novem, pa bomo morali še počakati.
V razpravi sem tudi spomnil, da promet tudi zveze nosijo vse do leta 1990 veliko črno piko. Gre za nadzor pisemske pošte, ki ga je z vednostjo vodstva pošte izvajala tedanja politična policija, seveda z vednostjo in dovoljenji vrha (direktorjev) pošte.
Na koncu sem bil zelo skeptičen glede argumentacije, ki izpostavlja kandidatkino aktivnost v organih ZZB za vrednote NOB, ki se po mojih izkušnjah ne ujema z zahtevo po sodelovanju, ki je navedena v odloku, kar lahko ugotovi vsak, ki preleti kakšen članek v revolucionarnem biltenu Svobodna beseda.
Zaradi vsega tega sem skupaj s kolegi tudi glasoval proti.
Mestni svetnik Tone Grošelj
