Pozdravljeni, g. Grošelj. Ste dolgoletni član SDS in ste tudi mestni svetnik v Ljubljani. Nam lahko za začetek poveste, s kakšnimi izzivi se soočate v mestnem svetu in kaj vas je po nastopu na to funkcijo morda presenetilo?
Pozdravljeni!
Kaj na začetku rečem, da sem od župana, ki vodi seje, vendarle pričakoval nekoliko več športnega duha, saj je vendar reden obiskovalec nogometnih in drugih tekem v ljubljanskih Stožicah. Predstavljajte si, da v športu, na tekmah ne bi nagrajevali srebrnih, bronastih in še drugačnih dosežkov! Zlati zmagovalci bi se v Stožicah pojavili enkrat na deset let, drugače pa bi bila stadion ali arena praktično prazna. In kaj bi s takšnim načinom dosegli? Nič. Tudi zmagovalci bi bili manj cenjeni.
Ja, in SDS ima v Mestnem svetu bronasto medaljo, če ostanemo pri tej prispodobi. In če mi skupaj z ostalo opozicijo skličemo izredno sejo zaradi perečega problema s pomanjkanjem zdravnikov v Ljubljani, bi moder župan pomislil na omenjeni fenomen stadiona in športa, stisnil zobe in skupaj s svojimi in ostalimi pozicijskimi svetniki pošteno prisostvoval seji. Ne želim zaiti še globlje v to igro prispodob, a naj vseeno dodam, da so parlamentarizem, razprave, poslušanje, prav to: civilizirano in demokratično upoštevanje vseh »tekmovalcev«. Še dobro, da športni svet to razume.
Sicer prihajate iz Rudnika, tako kot župan Janković. Bi rekli, da je aktualni župan na Rudniku priljubljen? Pa drugod po Ljubljani?
Da sem na Rudniku, je naključje, življenje pač, mi je pa tu zelo všeč. Glede priljubljenosti župana je težko kaj eksaktnega povedati. Rezultati lokalnih volitev nekaj pokažejo, toda ali je to res prava priljubljenost ali kaj drugega, je posebno vprašanje. Mislim, da na Rudniku LZJ niti ni bila najuspešnejša v Ljubljani. In spričo znamenitih slovenskih medijev, delovanja sodišč, naše tranzicije, je v mojih mislih vedno tudi omenjeno posebno vprašanje.
Seveda lahko pogledamo tudi kaj takega, kot je tole: Če stanuješ na isti ulici kot župan, nekako nimaš več problema s kanalizacijo, vodovodom, plinom, dovolj široko cesto, razen da je bilo priključevanje na to za nekatere drago kot žafran. Če si ob tej »prednosti« bolj tiho, ker se na drugih območjih sploh še nič ne ureja, koplje, dela, je molk človeško razumljiv, čeprav se utegne kdo obesiti nate, da morda simpatiziraš z županom. Pajade!
Leta 2011 smo bili nekateri občani kar nekoliko šokirani, ker se MOL ni pobrigal, da bi ob že položenem optičnem kablu ob Dolenjski cesti naredili še nekaj odcepov optike, dolžine nekaj sto metrov, proti Golovcu. Vse je bilo razrito, oni pa nič, in to v Ljubljani! Tako so nas na specialen način prisilili, da je postal naš ponudnik Telemach, ker je edini napeljal svoj koaksialni kabel, ki omogoča spodobne internetne hitrosti. (Da kdo morda ne potrebuje ali ne želi vse te pretirane eks Juge znotraj Telemachovih TV paketov - kar seveda ni zastonj - se ni mogoče spraševati.) In na koaksialni kabel tega edinega še sprejemljivega operaterja se seveda drugi operaterji ne morejo priklapljati. To so te malenkosti, ko imaš v glavnem mestu samo eno izbiro.
Kaj pa so sicer glavni problemi, s katerimi se soočate na Rudniku?
Nisem preveč presenečen nad nenavadnim veseljem nad uradovanjem in razpolaganjem s 40.000 € namesto z 1 milijonom €, nad katerim se navdušuje pozicija v Svetu ČS Rudnik. Kajti ko sva jim s kolegico predlagala, da naj bi glasovali o najinem predlogu, da bi ČS razpolagala z 1 milijonom, ne pa s 40.000 (s takšnim letnim proračunom bi se dalo četrtno skupnost zares urejati) – niso želeli glasovati, ne glede na Statut MOL, ki določa, da svetnik lahko zahteva, da se o njegovem predlogu glasuje. Zakon tudi vsakemu svetniku omogoča avtonomnost, a če kdo misli, da »mi ne znamo in da zna samo se-ve-kdo«, je zanj takšen predlog herezija in ji na vse kriplje nasprotuje! Bojazen pred glasovanjem ni izginila, čeprav sva posebej poudarila, da bi možnost uresničitve predlogov ČS preverjale, odobravale in vodile obstoječe mestne strokovne službe, ČS bi imela samo pravico odločati o porabi takšnega zneska za svojo četrt. To je ena takšna stvar, spričo katere ostajamo nespodbudno zamrznjeni v nekem arhaičnem stanju skupaj z Dedkom mrazom in veseljem nad sezonsko košnjo trave, ker to mi znamo, vse drugo pa znajo se-ve-kdo s 500 milijoni na leto.
Držim pesti, da bi enkrat ob Nakupovalnem središču Rudnik luč sveta zagledala železniška postaja ob dvotirni progi iz Ljubljane proti Grosupljemu in Ivančni Gorici; se zgradil tudi podhod ali nadhod, da se prebivalci izpod Golovca in drugi obiskovalci tega središča ne bi izpostavljali nevarnosti pri hoji čez progo. Pred zadnjimi državnozborskimi volitvami naj bi država/železnica in mesto domnevno tudi podpisovala neke dokumente v zvezi s to namero. Zdajle ne vem, kako daleč je to (če sploh je kje), saj je od državne ali mestne Svobode pač težko kaj resničnega izvedeti. Takšna impozantna ureditev tega dela Ljubljane bi namreč dvignila kvaliteto življenja občanom tod okoli, hkrati pa bistveno zmanjšala pritisk avtomobilov na Ljubljano s te južne strani.
Ali je bolje imeti še kakšen dodatni Rog v središču (kot je, nekoliko karikirano povedano, običajna volja Mestne hiše), ali pa morda končno že moderno urejeno Dolenjsko cesto? Opozicija bi vedela pravi odgovor, ker ni ujeta v to sedemnajstletno, sedaj že rigidno agendo razvoja mesta.
Na ravninskem območju Rudnika se gradijo in so tudi že zgrajena nova stanovanja, sodobni bloki, kar je v redu zgolj načeloma, dejansko pa je tu katastrofalna težava s prometom, ki se sploh ustrezno ne rešuje. Znan je županov izgovor glede tretjega pasu južne obvoznice: da je za obvoznico zadolžena država. Je pa župan pozabil, da je tudi politik in da to, da se ne uspeva dogovoriti in uskladiti z državo (sploh zdaj, ko je Svoboda), kaže, da je na tem področju slab. Ali si lahko dober župan, če si slab politik?
Kaj bi kot nekdo, ki je že nekaj časa v političnih vodah, svetovali mladim v Ljubljani? Ogrožena je namreč pitna voda, slabša se tudi zdravstvena slika …
Tole s formalnopravno telovadbo mesta in države pri napeljavi cevovoda z odplakami nad zajetjem čiste pitne vode je vredno vsega obsojanja. Kot posebno zanimiv argument, za kako nepremišljeno gradnjo gre, naj bo tudi nekajkrat slišana informacija, namreč da je nekdaj celo JLA, ki ni slovela baš kot ljubiteljica človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri svojih aktivnostih striktno pazila na to zelo važno območje. Tile mojstri pa nič! Kinete in potres niso združljivi z Newtonovo fiziko!
Mladi? Del mladine naj bi menda računal, da se bo pač preselil kam v tujino, če bo tu postalo nevzdržno, kar je večinoma zelo naivno sanjarjenje, sploh za vse tiste, ki nimajo resne izobrazbe ali malo prihrankov.
Toda zakaj bi sploh zapuščali to lepo mesto in državo, ali ni veliko bolj optimalno, da mladi v čim večjem številu začnejo sami sodelovati pri urejanju javnih zadev, ker tu vse te možnosti obstajajo?
Na koncu prijazno prosim predvsem mlade, ki živijo v Ljubljani, naj si vsaj občasno pogledajo kakšno sejo Mestnega sveta, da bodo videli, kako mestna večina gospodari s pol milijardnim letnim proračunom in kaj lahko pričakujejo v bodoče. Če jih bodo morda vznemirili digitalno rahlo zastareli posnetki, lahko pošljejo na MOL tudi kakšen protestni mail.
