Klavdija, pozdravljeni.
Bi se nam za začetek lahko na hitro predstavili in povedali, kdaj in zakaj ste se odločili za vstop v SDS, kaj vas je vzpodbudilo k vstopu v politiko?
Z veseljem, sem Klavdija Operčkal, zasebno žena in mamica dveh hčera, poslovno nacionalna koordinatorica za komuniciranje skladov Evropske unije na Ministrstvu za kohezijo in regionalni razvoj. Po izobrazbi sem politologinja, doštudirala sem mednarodne odnose in diplomirala na temo gospodarske diplomacije.
Če se malo pošalim, politika najbrž teče po mojih žilah. Odkar pomnim, se je oče ukvarjal s politiko, najprej v lokalnem okolju, nato na državnem nivoju. Zame je bil svetel zgled, dokaz, da je lahko dober politik preprost, pošten človek, ki mu je dobrobit soljudi pomembnejša od ozkih lastnih interesov.
Ko sem se včlanila v SDS, nisem bila še niti polnoletna – štela sem 16 let. To je bilo pred 22 leti. Poleg očetovega zgleda me je za vstop motiviralo zavzemanje SDS za demokratizacijo družbe in podjetniško iniciativo. Oboje je po moji oceni podstat uspešne in napredne družbe, kakršno si želim za Slovenijo.
Iz katerega konca Ljubljane prihajate in kaj tam za vas predstavlja največji problem?
Prihajam s Črnuč, s čudovitega okolja med mestom in naravo. Največjo težavo predstavlja dejstvo, da mestni odločevalci na nas vse prevečkrat pozabljajo. Tudi Črnuče so Ljubljana, a ko gre za pomembne projekte, pa tudi za vsakdanje težave prebivalcev, smo pogosto spregledani ali preslišani.
Zato sem velika zagovornica participativnega proračuna. Četrtne skupnosti zase najbolje vedo, kaj potrebujejo. Bistveno lažje tudi dosegajo konsenz glede skupnih potreb, saj politične delitve, ko gre za potrebe lokalnega okolja, niso tako izrazite. Predlog svetniške skupine SDS, da se vsaki četrtni skupnosti letno nameni milijon evrov za lastne investicijske potrebe, zato ocenjujem kot koristen in daljnoviden. Žalosti me, da na mestni ravni za to ni posluha. 17 četrtnih skupnosti pomeni 17 milijonov evrov. Pri skupni višini proračuna MOL, ki znaša 530 milijonov evrov, je to malenkost, za četrtne skupnosti pa bi pomenilo izjemno veliko. In prebivalci bi zelo hitro opazili razliko.
Nekateri menijo, da je težko biti ženska v politiki. Kako se vi spopadate s tem in ali podpirate obvezne ženske kvote?
Se strinjam, na trenutke je težko. A je nujno, da tudi ženske prispevamo svoj pogled na reševanje skupnih izzivov. Vendar pa po moji oceni obvezne kvote niso prava rešitev. Namesto poudarka na zagotavljanju dejanske enakopravnosti spolov in spodbujanju kvalificiranih žensk za vstop v politiko, kvote pogosto postavljajo zgolj numerične cilje, ki v resnici ne odražajo strukturnih sprememb. So površinski ukrep, ki ne rešuje resničnih vzrokov neenakopravne obravnave. Ženske smo nedvomno sposobne doseči vidne položaje tako v politiki kot na drugih področjih na podlagi sposobnosti, znanj in izkušenj. Več, kot nas bo to dokazalo, lažje bo našim zanamkam.
Lahko naštejete nekaj problemov v Ljubljani, ki jim župan Janković ne posveča dovolj pozornosti in poveste, kako bi vi ukrepali na njegovem mestu?
Ključna težava županovanja Zorana Jankovića so njegove prioritete – denar pred ljudmi. To se vidi na vsakem koraku, pa najsi gre za npr. gradbiščne delavce – spomnimo se farse s stadionom Stožice – ali prebivalce, ki jih županov kapitalski interes ogroža z gradnjo kanalizacije čez ljubljanski vodonosnik.
Samovoljno vodenje mestnega sveta s posmehljivim odnosom do opozicije je dodaten faktor nezaupanja v odločitve njegove mestne oblasti. Če k temu dodamo še očitke o sumih koruptivnih dejanj in nepravilnosti v povezavi s posli ter uporabi vpliva in položaja v mestni upravi v korist svojih zasebnih interesov ali interesov svoje družine, potem lahko rečemo, da je Ljubljana vedno manj mesto za njene prebivalce in vedno bolj prostor kapitalskih interesov in neenakih možnosti.
Na svoji poslovni poti sem imela precej priložnosti za vodenje ekipe. Nedolgo nazaj mi je bivši uslužbenec dejal, da sem bila zahtevna a poštena vodja, ki mu je omogočila, da je pridobil številna uporabna znanja. To je bila zame velika pohvala. Če želiš premike na bolje, moraš prepoznati potenciale svojih ljudi, jih motivirati in omogočati njihov razvoj, obravnavati enakopravno, poslušati njihove predloge in predvsem vzpostaviti medsebojno zaupanje. Tako si predstavljam dobrega župana - obdanega s sposobno in motivirano ekipo, ki je ni strah pobud s terena in kateri je skrb za dobrobit prebivalcev na prvem mestu.