Mestno središče Ljubljane je še posebej lepo, ko se v decembru prižgejo praznične lučke, ki nam popestrijo mrzle sive dneve. Božični prazniki so čarobni in že v novembru se jih začnem veseliti. Kljub prazničnemu vzdušju pa ne morem kaj, da ne bi pomislila na vse tegobe, s katerimi smo se v Četrtni skupnosti Center srečevali vse leto. Od manjših, kot je vse manj košev za smeti, uničevanje fasad z grafiti, kolesarske dirke po pločnikih, podgane za vsakim vogalom, pa do zadev, kot so ogroženost meščanov in meščank zaradi azilantov, hrup in trume turistov v starem mestnem jedru, narkomani in njihove igle, ki so se razpasli po središču, pločevina, ki vsak dan preplavi naše ulice, divja sečnja v Tivolskem parku, napovedan golosek na Grajskem griču, gradnja kanala C0, ki grozi, da nam bo vzel pitno vodo, pa še bi lahko naštevala.
Večina zgoraj naštetega je precej kompleksnega in bi potrebovalo celostne sistemske rešitve. Te bi se našle, če bi bila blaginja meščanov in meščank na prvem mestu tistih, ki sedijo v oblakih in odločajo o naših življenjih. Vendar se izgovarjajo, da so to pač tegobe vsakega velemesta, da brez tega ne gre in rešitev ni. Seveda so, samo najti jih je treba. Moj moto je: Vse je mogoče, če se le hoče.
Osebno sem se na Sejah sveta ČS med drugim zavzemala za to, da se ozeleni čim večji del mestnega središča in da se pustijo rasti drevesa, ki nam dajejo senco in skrbijo za boljši zrak v mestu. Recimo, ste vedeli, da so na mestu, kjer je zdaj zabetoniran vsak centimeter ploščadi in poleti kar puhti od vročine, pred parlamentom nekoč v Cicibanovem gaju rasla drevesa in so tekali otroci? Pa so mi rekli, da to ni več mogoče, ker je zdaj spodaj garaža. Za vsako stvar se najde rešitev, tudi za to bi se.
Ste se letos kaj sprehajali po našem lepem Tivoliju? Ste zavili v hrib med ostanke nekoč lepega in bujnega gozda? Vsakič se zgrozim, ko zagledam gola pobočja, iz katerih tu in tam štrli kakšna veja. Kot še marsikaj drugega v centru je to posledica brezvestnega slabega gospodarjenja.
Se vozite v Ljubljano na delo? Koliko časa vržete vsak dan stran v avtu, ko stojite v neskončni pločevinasti kači, preden pridete v službo in po napornem dnevu nazaj domov? Ne bi raje sedeli v udobnem vagonu, ki bi vas varno in točno pripeljal v službo, vmes pa bi lahko še kaj napisali, prebrali ali še malo zadremali? Kje je naš tramvaj? Še tistega zadnjega, ki je sameval in razpadal na trgu MDB, so odvlekli neznano kam. Pa so spet rekli, da tramvaj, to pa ne gre, in se izgovarjali na vse mogoče. Raje spet in spet tlakujejo ulice v starem mestnem jedru, ki zaradi drage, a cenene izdelave hitro popokajo, da jih je treba na novo prenavljati. Vsaka stvar, ki se jo v centru naredi ali zgradi, za sabo potegne vse mogoče težave, ker je izdelana slabo in površno. Kaj vse bo za sabo potegnila prenova kolodvora? Vse prevečkrat se iščejo izgovori, namesto da bi se našle rešitve.
Res žalostno, da naše mesto vodijo ljudje, ki ga upravljajo tako brezvestno in brez občutka za našo tradicijo in vrednote. Včasih se vprašam, koliko jih sploh živi v naši Ljubljani in se vsak dan ubada z vsemi temi težavami. Z našimi težavami. V naši Ljubljani. Ker to je naša Ljubljana, naš dom. In tako, kot skrbimo za svojo hišo, bi morali skrbeti tudi za svoje mesto. Za kakovostnejše življenje, čistejši zrak, pitno vodo in varne ulice, da bomo tu lahko še naprej živeli mi, naši otroci in naslednji rodovi meščanov in meščank Ljubljanskih.
Čarobne božične praznike in uspešen skok v novo leto vam želim!
Sabina Noble, univ. dipl. pol.
Svetnica Četrtne skupnosti Ljubljana-Center