SDS Ljubljana: Aleš Hojs o spomeniku absurda – Ć
četrtek, 2. 11. 2023Na odprtju novega Centra Rog v Ljubljani je policija nad protestniki uporabila solzivec in fizično silo. V Svobodi so torej prelomili glavno obljubo, ki so jo dali volivcem.
V preteklem tednu smo bili v Ljubljani priča neverjetnim dogodkom. Najprej nas je Janković »osrečil« s sramotno otvoritvijo skulpture Ć, že naslednji dan pa so v koaliciji, ki ji neformalno načeluje prav on, znova pojedli precej zarečenega kruha. Policija je ob otvoritvi novega Roga uporabljala solzivec, fizično odstranjevala demonstrante (nekaj naj bi jih celo poškodovala) in v skladu s svojimi pristojnostmi uporabila vse tisto, kar se po besedah najvidnejših predstavnikov #SVOBODE pred letom, nikoli več ne bo zgodilo. Posebej je potrebno izpostaviti, da je Policija ravnala povsem v skladu z zakonom in svojimi pristojnostmi, tako kot je to počela v času Covid omejitev. A ena razlika vendarle je. V času covida je svoje pristojnosti uporabila za zaščito pred razbijanjem levičarskih anarhističnih hord po Ljubljani, ter zaščito vseh nas pred smrtonosnim širjenjem virusa. Tega so s svojimi nezakonitimi in epidemiološko nesprejemljivimi zbiranji povzročali vsem dobro znani akterji. Tokrat so svojo pristojnost uporabili za zaščito levičarske kaviar elite, na čelu z županom Jankovićem, ki si je za tesno zaprtimi vrati Roga (otvoritve ni bila javna, ampak si se je lahko udeležil zgolj z vabilom) organizirala interno zabavo.
A bolj kot na to elitistično zabavo je pozornost usmeriti na odprtje »pomnika izbrisanim« v obliki črke Ć (to je tista črka, ki je v slovenskem pravopisu ni, krasi pa priimke naših sodržavljanov bivše države in njihovih potomcev, ki so prišli z juga), ki je razgalil vso bedo tistih, ki še danes zavajajo, lažejo in manipulirajo. Zato konkretno poglejmo nekaj primerov.
Kot mladostnik sem skoraj deset let igral nogomet. Ne zgolj na šolskem igrišču, ampak organizirano. Dnevno sem popoldneve preživljal na Kodeljevem, kjer smo skupaj s prijatelji v nogometnem društvu Slovan vadili to najpomembnejšo postransko stvar na svetu. Nogomet je bil posebej priljubljen v drugih republikah nekdanje države Jugoslavije, zato ni bilo prav nič nenavadnega, da smo v ekipah vedno bili tako fantje Slovenci, kot tudi drugih narodnosti, ki so se s svojimi starši priselili v Slovenijo. Nikogar ni motilo, da ima kdo priimek, ki se konča na Ć , nihče se ni spraševal kakšne nacionalnosti smo fantje, prav tako pa se nihče s svojim poreklom ni postavljal nad kogarkoli. Važno je bilo le, da dobro igra nogomet in da ekipa zmaguje. Že v rani mladosti sem tako izkusil, da ni pomembno kakšne nacionalnosti je kdo, ampak da je važno le, kakšen človek je. Tudi bolj tesnih prijateljstev znotraj ekipe si nismo izbirali po nacionalni pripadnosti, temveč tako kot je v pristnih medčloveških odnosih naneslo. Eden od soigralcev in dobrih prijateljev, žal že pokojni S.B. (v tekstu bom zaradi varovanja osebnih podatkov uporabljal inicialke) je bil doma iz Bosne. Odličen igralec, ki je svojo nogometno kariero nadaljeval tudi v tujini, je imel brate, ki so prav tako igrali nogomet, med njimi je bil tudi I.B. Ko je prišel čas osamosvajanja, vojne za Slovenijo, predvsem pa obdobja, ko je bilo tistim, ki so se k nam priselili, potrebno formalno izpolniti nekaj obrazcev, so se pokazale razlike. Celo znotraj družin. Nekateri so dejstvo, da bodo živeli v novi državi sprejeli tako kot se spodobi, drugi, med njimi I.B., so se odločili za drugačno pot. Za tisto pot, ki jo je pokojni Aca Todorović, eden od »izbrisanih« javno predstavil, ko je odgovarjal na vprašanje, zakaj po pozivu oblasti ni oddal vloge. Odgovoril je, »da zakaj pa bi on nekaj vlagal, k čemur ga je pozvala oblast« in se je skozi vsa leta rajši predstavljal kot žrtev, ki mora, zato ker ni upošteval poziva, prejeti denarno odškodnino. S.B. tako nikoli ni imel težav z »izbrisom«, brat I.B. pa se še danes predstavlja kot žrtev sistema in skupaj z Jankovićem stoji pred sramotnim obeležjem in nam pripoveduje basni. Sam se je odločil, da bo »izbrisan«. Tudi prijatelj, soigralec iz tistih mladostnih dni, D.P. je srbskega rodu. Danes je uspešen podjetnik, gostinec, ki je z družino upošteval poziv za vpis. Nikoli ni imel nobenih težav, z vso energijo in znanjem bogati našo družbo in prav zanimivo ga je poslušati, kaj si misli o soigralcu I.B. in drugih »izbrisanih«. Nič kaj lepega, predvsem pa nič, kar bi opravičevalo dejstvo, da se niso želeli vpisati, ne da so »izbrisani«.
Čas nove države je bil tudi čas, ko sem pričenjal svojo poslovno pot. Tudi tam je bilo kar nekaj sodelavcev, ki so bili rojeni ali so se k nam preselili iz drugih republik. Tudi gradbeni inženir D.R., po rodu Srb, je bil tak. Odličen človek, dober strokovnjak, ki pa je nam sodelavcem dovolj jasno povedal, da on že ne bo za nič zaprošal, saj da ne ve, kako bo potem z dvojnim državljanstvom oz. premoženjem, ki ga ima v Srbiji. In res ni. A se ni dobro izšlo. Tudi on je postal »izbrisan« in tudi on je še leta, vse do prezgodnje smrti, trdil, kakšna krivica, da se mu je zgodila.
Teh nekaj primerov opisujem zato, da boste lažje povprašali svoje znance in prijatelje, ki poznajo »izbrisane«, kakšne so njihove izkušnje. Prepričan sem, da boste dobili podobne odgovore. Gotovo je bila v tedanjih postopkih tudi kakšna napaka in gotovo se je komu resnično zgodila krivica, a prav gotovo ne tistim, ki dan danes svojo zgodbo pojasnjujejo javno (kot I.B.).
Postavitev spomenika Ć je tako v resnici zgolj dodatno netenje nepotrebnega nacionalizma, ki je v današnjem svetu, tudi pri nas, znova na pohodu. In to tistih, ki sebi pravijo, da so judje (priimek se jim končuje na ć) in ki naj bi v času naše vlade fasado ministrstva za kulturo označevali s kljukastimi križi. Ali pa onih, ki si s takimi dejanji zgolj nabirajo volilne glasove, za resnične usode ljudi pa jim nikoli ni bilo mar. Saj se spomnite nesrečnih izvajalcev projekta Stožice? Njim je gonilo le denar, lasten interes in oblast. Janković je v tem gotovo kronski princ.
Postavitev spomenika Ć lahko tako označimo kot postavitev spomenika špekulantom, preračunljivcem in vsem tistim, ki še po vzpostavitvi nove države niso verjeli in zaupali vanjo.
Ali pa morda tudi vsem tistim, ki jim še danes ni kaj dosti za našo samostojnost, državnost in narodno zavest? To bo pokazal čas, a ljudje kot so Janković, prav veliko upanja, da temu ni tako, ne vlivajo.
