Scenariji in scenaristi vedno isti
nedelja, 13. 3. 2011Objavljamo intervju z nekdanjim načelnikom vojaške protiobveščevalne službe in nato direktorjem VOMO mag. Dušanom Mikušem, ki je bil objavljen v tedniku Demokracija, 10. marca 2011.Vljudno vabljeni k branju! V zadnjih dneh smo spet priče pogrevanju starih zgodb o t. i. trgovini z orožjem. O tem smo govorili z nekdanjim načelnikom vojaške protiobveščevalne službe in nato direktorjem Varnostnega organa ministrstva za obrambo (VOMO) mag. Dušanom Mikušem, kasnejšim državnim sekretarjem ter predsednikom uprav in generalnim direktorjem delniških družb Varnost Kranj in Fructal, sedaj pa že več let podjetnikom. Za začetek me zanima, kako ste se pred dobrimi dvajsetimi leti znašli v nastajajočih slovenskih vojaško-obveščevalnih službah?
Ministrstvo za obrambo je iskalo vodilnega človeka, ki bi vzpostavil delovanje vojaške policije, kriminalistične službe za potrebe Slovenske vojske in bi vodil vojaški protiobveščevalni oddelek. Na priporočilo vodilnih ljudi s policije so me kot poznavalca varnostnega področja z veliko izkušnjami, s fakultetno izobrazbo in mnogo drugimi znanji, povabili k sodelovanju. Zame je bil to izziv, zato sem sprejel povabilo gospoda Andreja Lovšina in 1992 začel graditi kriminalistično tehnično službo in voditi vojaški protiobveščevalni del Varnostnega organa ministrstva za obrambo. Kriminalistična služba me je želela zadržati, zato je moral posredovati minister za notranje zadeve, da sem lahko šel. Zaradi uspešnega dela sem kmalu napredoval in kasneje z odhodom gospoda Lovšina tudi prevzel vodenje VOMO.Kakšna je bila vaša vloga v času osamosvajanja?
V tistem prelomnem času sem bil v kriminalistični službi zaposlen kot kriminalistični inšpektor. Za mano je bila uspešna 12-letna kariera in veliko rešenih zapletenih primerov s področja mladoletnega prestopništva ter krvnih in seksualnih deliktov. V vojaško-varnostnem delu procesa osamosvajanja sta bila glavna nosilca obrambno in notranje ministrstvo. Do vojne in med vojno za Slovenijo sem kot kriminalistični inšpektor sodeloval v vseh aktivnostih, ki jih je služba izvajala v času osamosvajanja, od organizacije varovanj do drugega dela v vojnih razmerah ter konkretnih varnostnih akcij.Ste se v tistem času operativno ukvarjali tudi s tem, kako priti do orožja, saj vemo, da je bila slovenska teritorialna obramba maja 1990 v veliki meri razorožena?
Ne, to je bila zadolžitev direktorja logistike ministrstva za obrambo, takrat sekretariata za ljudsko obrambo, g. Ludvika Zvonarja, ki je sam in s sodelavci svojo nalogo odlično opravil. Varnostne in oborožene sile so pri obrambi Slovenije tako imele kaj prijeti v roke. Sicer ne vem, kako bi se obramba Slovenije sploh lahko izvedla, saj je bila TO v veliki meri razorožena. Z Deklaracijo za mir so na neki način pri tem asistirali tudi štirje člani petčlanskega vrhovnega poveljstva oziroma predsedstva Slovenije (Kučan, Plut, Zlobec in Kmecl), kar je svojevrsten absurd. Vsa čast edinemu članu predsedstva Ivanu Omanu, ki tega ni storil in je bil ves čas naklonjen TO, saj so se drugi štirje izogibali obiskati vpoklicane enote teritorialcev, kot da bi šlo za tujo vojsko.Na kratko; kako ste doživljali vojno za Slovenijo?
Ni bilo enostavno. Situacija je bila nevarna in zapletena. Ljudje so bili zaskrbljeni, po drugi strani pa so bila osamosvojitvena pričakovanja prav evforična. Res močna sila v tistih kriznih časih je bila neomajna volja in enotnost ljudi, teritorialcev, policistov, da se vsi pritiski zdržijo in stopimo po poti samostojnosti v svojo državo, v lepšo prihodnost za vse. Ves čas smo čutili, da gre za vse ali nič.Je bila za vas vojna za Slovenijo končana oktobra 1991, ko se je iz Slovenije dokončno umaknila jugoslovanska armada?
Samo videti je bilo, kot da je vojna s tem končana. Država Slovenija je nekaj mesecev kasneje dobila prva mednarodna priznanja. Na površini je bilo videti vse idealno. Skrito očem javnosti pa so potekale številne aktivnosti, kako ubraniti mlado slovensko državo. Stopnja varnostne ogroženosti Slovenije je bila še nekaj let po osamosvojitvi visoka, še zlasti leta 1992. V Sloveniji je tudi po osamosvojitvi oziroma zmagi nad JLA še vedno ostala mreža obveščevalne in protiobveščevalne službe JLA, tako imenovani KOS, in se poskušala vriniti v novonastajajoče službe nove države. Druga potencialna nevarnost pa je bila možnost vnovičnega vdora jugoslovanske armade, v Slovenijo, če bi prej vojaško padla Hrvaška. Grozile pa so tudi diverzije. Pri tem je bil interes države Slovenije, da pomaga Hrvaški in Bosni utrditi njeno obrambno moč, saj se je s tem posredno tudi Sloveniji zmanjševala stopnja ogroženosti.V zadnjih štirinajstih dneh so spet oživele zgodbe o trgovini z orožjem. Vemo, da se je slovenski politični vrh takrat odločil, da pomaga Hrvaški in Bosni, ki sta bili po Sloveniji napadeni, kar ste že sami povedali. Za pomoč se je odločil zato, da s tem posredno zavaruje Slovenijo, saj je šlo Srbom, ki so imeli na svoji strani JLA, na roke to, da je bil za ozemlje razpadajoče Jugoslavije uveden mednarodni embargo na uvoz orožja. Že za prejšnjo številko Demokracije ste mi dejali, da je bilo vse to natančno urejeno. Lahko to nekoliko natančneje pojasnite?
Embargo je imel verjetno namen preprečiti nadaljne oboroževanje v regiji. Ko je bil uveden embargo, je bila JLA kot agresor zelo dobro oborožena, nasprotno pa so bile varnostne in oborožene sile na novo nastajajočih držav pomanjkljivo opremljene za obrambo. Ponekod na jugu so poklali cele vasi, ker prebivalci za obrambo niso imeli kaj vzeti v roke. Za Slovenijo ni bilo le varnostno in strateško pomembno, da pomaga. Šlo je tudi za humano gesto, za človeško ravnanje.
Kot načelnik vojaške protiobveščevalne službe sem bil po funkciji obveščen o transportih orožja čez Slovenijo. V okviru pristojnosti službe sem dajal pisno soglasje za transporte. Začetno dokumentacijo, tako imenovano dovoljenje za tranzit, so odobrili in podpisovali ministri za obrambo, za notranje in za zunanje zadeve. Ta dokumentacija se je arhivirala na teh treh ministrstvih in v Varnostno-informativni službi.No, v zadnji dneh je bilo veliko slišati, kdo vse naj bi se bil okoristil s trgovino z orožjem. Predvsem je veliko obtožb brez kakršnih koli resnih dokazov letelo na nekdanjega ministra Janeza Janšo in direktorja VOMO Andreja Lovšina, ki naj bi se bil domnevno najbolj okoristil. Na obrambnem ministrstvu naj bi bili na veliko šteli gotovino, uničevali dokumente in podobno … Vi ste bili Lovšinov namestnik. Se je to res dogajalo?
V času, ko sem bil načelnik vojaškega protiobveščevalnega oddelka in kasneje predstojnik VOMO, se nič od naštetega ni dogajalo.V Pogledih Slovenije so te namige precej vprašljivo podkrepili z nekim anonimnežem, ki se ni upal pokazati z obrazom proti kameri. Po mnenju poznavalcev naj bi šlo za nekdanjega obveščevalca Bojana Poroka. Mislite, da je bil anonimni vir res Porok, in če je bil, ali bi lahko take stvari sploh vedel?
Ne vem, kdo je anonimni intervjuvanec, lahko je kdor koli, tudi oseba, ki jo navajate, pa tudi igralec vloge za ta namen. Sem pa opazil, da statist prvotno ni imel namena izpostaviti Antona Peinkiherja in je za to posebej prosil novinarja. Na podlagi tega menim, da je bila izjava režirana. Gre za hude obtožbe in skrivanje pri taki zadevi ni dopustno ter ni verodostojno. Glavni očitek, ki ga je slišati zadnje dni, je, naj bi se podatki v poročilu o prometu in tranzitu orožja, ki ga je Janša izročil svojemu nasledniku Jelku Kacinu, ne ujemali s podatki v poročilu, ki ga je leta 1997 podpisal takratni direktor OVS Marjan Miklavčič. Razlika naj bi bila dobrih 10 milijonov evrov.
Tisto Miklavčičevo poročilo je bilo napisano kot zagotavljanje temelja za to, da so ustvarili vsaj neki papir, ki je dal podlago za sprožitev preiskave proti Andreju Lovšinu. Iz tega ni bilo nič in seveda končni cilj ni bil gospod Lovšin, temveč gospod Janša. Tista leta je bila na oblasti LDS. Če bi našli eno samo odstopanje od zakona, si lahko predstavljate, da ne bi šli do konca in uničili političnega tekmeca?Predsednik Janez Janša poziva vlado in ministrstvo za obrambo, naj to poročilo objavita, da ne bo mogoče več z njegovimi izseki manipulirati. Se strinjate z njim?
Seveda soglašam, to bi odpravilo dvome. Menim, da se to ne bo zgodilo, ker bi s tem igralci izgubili oder. Sicer pa, zakaj pristojni državni organi končno in nemudoma po uradni dolžnosti ne uvedejo preiskave, saj gre pri razširjanju izsekov iz poročila za elemente kaznivega dejanja, dokler je poročilo zavarovano z oznako tajnosti? Kaj pa nelegalna »trgovina z orožjem«, recimo ilegalno orožje na brniškem letališču spomladi 1992 ali orožje, odkrito na mariborskem letališču poleti 1993?
Če orožje na mariborskem letališču ne bi bilo odkrito, bi ga seveda »Organizacija« oziroma »država v državi« prodala z velikim dobičkom za lasten žep. Sedaj na omizjih razlagajo, da je šlo za »državni biznis«. Kako, če o tem ni bil obveščen takratni minister za obrambo Janša niti pristojne službe za to področje? Šlo je za ilegalno trgovino, po mojem mnenju istih oseb, ki so v ozadju afere Depala vas. Akcija se jim je zalomila, ker so bili zabojniki pol metra previsoki, da bi jih vkrcali v transportne helikopterje, pretovarjanje pa bi bilo tvegano. En zabojnik jim je uspelo znižati, in to takrat, ko ni bilo letaliških delavcev. Kmalu za tem pa so bili vseeno razkriti.Nekdanji šef VIS v Mariboru, ki je tisto orožje hranil na mariborskem letališču po »naročilu« Milana Kučana, je za Delo dejal, da so bili dokumenti, zaradi katerih so mu sodili, ponarejeni.
Zadevo jim je očitno uspelo pomesti pod preprogo tako, da so vpleteni v nezakonito trgovanje s tem orožjem vplivali na izide postopkov, ki jih je pravosodje vodilo v tej zadevi.Kmalu nato se je začel spopad, če lahko tako rečem, med notranjim in obrambnim ministrstvom, med kriminalistično službo in vojaško obveščevalno službo, med starimi in novimi silami. V medijih, povezanih z »levico«, so napisali na gore člankov o tem, kako naj bi bil Janša pripravljal državni udar in podobno.
To glede državnega udara je popoln nesmisel! Bom razložil. Notranje in obrambno ministrstvo, niti kriminalistična služba in vojaška obveščevalno-varnostna služba, nikoli nista bila v takšnem sporu, kot ga omenjate. Bili bi krivični do marsikoga, ki je pošteno opravljal svoje delo pri zatiranju kriminala, če bi nezakonito delovanje nekaj ljudi iz kriminalistične službe v tistem času posplošili na celotno službo. Iz poročil v tej zadevi je razvidno, da je skupina okrog Draga Kosa delovala za cilje tako imenovane Organizacije, ali kot pravite vi – za stare sile. Že nekaj mesecev pred Depalo vasjo se je vedelo, da želijo stare sile ministra Janšo na vsak način odstraniti in namesto njega pripeljati Kacina. Sami lahko ocenite, ali se je to res zgodilo. Vsi podatki so kazali, da je »Organizacija« imela vse znake kriminalne združbe, katere namen je bilo nezakonito in protiustavno delovanje s politično motiviranimi cilji. Vendar tega nihče od pristojnih ni preiskal. To dejstvo so zameglili z medijsko kampanjo, ki je preusmerjala pozornost drugam. V povezavi z vašim vprašanjem o državnem udaru pa lahko rečem, da vojaška protiobveščevalna služba ni zaznala nobenega znaka, da bi se znotraj varovanega sistema pripravljal kakšen prevrat. Pisanje, da je Janša pripravljal državni udar, bi bila prava neumnost, vendar dobi ta špekulacija čisto drug pomen čez nekaj let, ob izjavah vodilnih policijskih specialcev v tistem času, da so na oklepna vozila montirali rakete in se pripravljali na poseg. Iz razpleta dogodkov in izjav vpletenih pa je jasno, da se je nekdo drug pripravljal za državni udar. Je bila Depala vas marca 1994, pri kateri ste pomembno vlogo igrali tudi vi, logična posledica tega?
Tako imenovana zadeva Depala vas je velik uspeh protiobveščevalnega ščitenja obrambnega sistema. Pooblaščenim uradnim osebam ministrstva za obrambo je uspelo prestreči aktivnosti skupine, ki so jo njeni člani, kot sem vam že prej povedal, imenovali »Organizacija« in je imela za cilj protizakonito odstranitev obrambnega ministra Janeza Janše z vsemi stredstvi. Za dosego tega cilja je »Organizacija« razpolagala z denarjem, s katerim je kupovala informacije. Zanjo je z zlorabo službe, nezakonito in brez pravne podlage delovala politično motivirana skupina. Mnogo nepravilnosti v delovanju je kasneje ugotovila tudi Komisija MNZ, ki jo je vodil dr. Slavko Debelak. »Organizacija« je imela namen in tudi je protiustavno posegla v slovenski demokratični sistem. V iskanju povoda za medijsko in politično gonjo proti ministru Janši je šla tako daleč, da bi kot povod za pogrom izvedli ugrabitev takratnega ministra za zunanje zadeve dr. Rupla. Namen je bil, da ga vklenejo z lisicami, ukradenimi Morisu, in ga zaprejo v mrliško vežico na Žalah. Načrtovali so, da bi Rupla še komaj živega »našli«. Ob njem bi bilo poleg lisic še več predmetov, ki bi jasno kazali na vpletenost Morisa. Javnost bi bila zgrožena. Sledila bi medijska diskreditacija in vse tisto, kar je sicer sledilo po Depali vasi. Scenarij za oskarja.Je takratni obrambnimi minister Janez Janša postal preveč moteč za stare sile, za tranzicijsko levico?
Absolutno. Kot vidimo iz dogajanja, je še vedno zelo moteč. Zakaj? Janez Janša je osrednja figura, okrog katere je zbrana opozicija oziroma tako imenovani desnosredinski pol. Je inteligenten in sposoben politik, človek z vizijo in hkrati človek akcije. V času vodenja slovenske vlade in predsedovanja Evropski uniji je dokazal, da je tudi državnik, ki zna okrog sebe zbrati učinkovit in uspešen tim in dosegati zahtevne cilje. Stare sile, kot jih imenujete, si ves čas prizadevajo, in tako je bilo tudi v prvem mandatu ministra Janše, da bi ga izločili iz političnega delovanja, kar je v skladu z načelom, poudarjenim v Kučanovem govoru v Novi Gorici: »… najprej diskvalifikacija, nato likvidacija …«. Janša je bil zelo moteč takrat kot obrambni minister in je še bolj sedaj, ko se je kot predsednik vlade že dokazal. Zna vladati v dobro ljudi, bistveno bolj učinkovito od tega, čemur smo priče. Veliko krivic so mu storili v petindvajsetih letih in jim še kar ni videti konca. Občudovanja vreden je, ker kljub temu vztraja. Najbrž mu daje moč odgovornost do volivcev in do kolegov v SDS, ki je danes moderna in močna stranka, sposobna v naslednjih mandatih vrniti ljudem upanje, dostojno življenje, pravičnost in blaginjo.Ali berete domnevni blog nekdanjega tajnega sodelavca Voma Mitje Kunstlja – Marinca? Tam opisuje precej kavbojske zgodbe, ki naj bi se dogajale v prvi polovici devetdesetih let, pri čemer omenja tudi vas.
Mitja Kunstelj bi lahko bil uspešen fant, če ne bi zašel na pot kriminala in drog. Njegovih pravljic pa ne berem.Po Janševi zamenjavi ste še ostali na ministrstvu za obrambo …
Da, še nekaj mesecev sem ostal na isti funkciji. Bil sem tudi v komisiji ministrstva, ki je ugotavljala delovanje službe in pooblaščenih uradnih oseb, povezanih z aretacijo vohuna Smolnikarja. Že moje imenovanje v komisijo in tudi ugotovitve komisije, ki ni našla omembe vrednih nepravilnosti v zadevi, kažejo, da je služba pod mojim vodenjem delovala učinkovito in zakonito.Leta 2000, v času Bajukove vlade, ko je bil minister za obrambo spet Janez Janša, ste bili državni sekretar na ministrstvu za obrambo. Kako gledate na t. i. afero Patria?
V času, ko sem bil državni sekretar, sem bil pristojen za področje logistike oziroma temeljnih razvojnih programov, varnostnih zadev, generalne inšpekcije Slovenske vojske ter področje gospodarjenja z nepremičninami.
Slovenija je dala zavezo zvezi NATO, da bo usposobila enoto z oklepniki. S tem bi zadostila svojim obveznostim do Nata. Če gledamo na projekt Patria z vidika boljše opremljenosti in bojne pripravljenosti Slovenske vojske, je to seveda pomemben projekt za Slovenijo in Slovensko vojsko.
T. i. afera Patria pa je po mojem mnenju večplastna.
Dostopni podatki kažejo, da je bila afera Patria načrtovana in vodena iz Slovenije. Kar nekaj ljudi se je v okviru svojih poklicev oziroma delovnih mest angažiralo pri tem, da so za potrebe »diskvalifikacije« ustvarili zgodbo. S tem se kaže razsežnost vzporednega sistema v Sloveniji, ki je z novodobno udbo prežet od državne uprave skozi ključne medije do gospodarskih subjektov. S to afero je bila SDS ukradena zmaga na volitvah, saj so zmedli in zavedli volivce, ki se odločajo zadnji hip.
Vse bistvene afere do sedaj so bile napovedane iz političnega zakulisja, z besedami »najprej diskvalifikacija, nato likvidacija, prihaja veliki pok, mati vseh afer …«. Očitno je, da so tako scenariji kot scenaristi vedno isti. Pogosto tudi glavni akterji. Vse te afere rabijo kot podlaga za toliko želeno dokončno eliminacijo političnega nasprotnika, ki ga z legalnimi sredstvi političnega boja ne morejo premagati. Gre za boj zlega z dobrim, za boj kaosa z redom. Tako jaz to vidim.Nedavno je bilo ustanovljeno Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve. Glede na to, da sem vas srečal na prvem iniciativnem zboru, domnevam, da ste član združenja. Zakaj je to združenje pomembno?
Namen združenja je mogoče razbrati že iz imena. Gre za odločenost članov, da naredimo več kot doslej, da se ohranijo vrednote slovenske osamosvojitve, kot so domoljublje, zavezanost domovini, demokratična prihodnost, resnica, hkrati s tem, da se ohrani zgodovinski spomin in pomen osamosvojitvenega projekta. In seveda, da se tu in tam dobimo in družimo. Osamosvojitvene vrednote so korenine, so temelji, na katerih stoji Slovenija. Samo drevo, ki raste iz čvrstih korenin, lahko kljubuje viharjem.
Združenje ima ambicijo povezati člane, ki jih družijo podobne vrednote, vezane na osamosvojitev. Skozi skupne vrednote se želimo povezati s pozitivno voljo celotnega slovenskega naroda in drugih tu živečih ljudi, ki Slovenijo čutijo kot svoj dom in so ponosni na osamosvojitveno pot, ki je bila vse prej kot lahka. Projekt samostojna Slovenija so si namreč nekateri prilastili in sodelujejo pri upravljanju države, čeprav za osamosvojitev sploh niso bili in so jo celo ovirali.
Menim, da bo prava osamosvojitev dosežena, ko bodo preseženi in odpravljeni zastareli modeli delovanja, ki Slovenijo vlečejo v živ pesek preteklosti. S tem bo odprta pot v blaginjo ljudi, demokratični razvoj in pravično ter uspešno tržno ekonomijo. Ljudje se bodo kmalu spet odločali med tem, kar imamo zdaj, in tem, kar bi že lahko imeli, če bi nadaljevali uspešno zastavljeno pot iz leta 2004. To je preprosto in prijazno poslovno in življensko okolje. Ljudje so tu pridni in delavni. Zaslužijo si okolje, v katerem lahko v miru in ljubezni sobivajo in doživljajo vsak svojo srečo.Kako vidite Slovenijo danes in v prihodnosti?
Slovenija se mi zdi ta hip bolj podobna modelu srednjeveške države s šibkim kraljem, ki ga plemiči poslušajo le toliko, kolikor je to v njihovem interesu, vsak pa forsira svoj fevd, podložnike ožemajo in silijo v brezpravje, obrtnike onemogočajo, svobodnjakov je malo. Prirejajo medijske igre, da narod pozabi na bistvo stvari – na neučinkovito vladanje. Vse kaže na to, da vladajoča kombinacija niti sama ne ve, kaj in kam želi, in če ne veš, kam greš, potem vsaka pot vodi – nikamor.
Želim Slovenijo z blaginjo za vse, pravično in prijetno za bivanje. Sedanje generacije imajo pravico do dostojnega in lepega življenja. So pa tudi dolžne izročiti prihodnjim generacijam urejeno in solventno državo, zdravo okolje, uspešno gospodarstvo in priložnost za pridne. Za to je vendar šlo pri osamosvojitvi.Metod Berlec, foto Gregor Pohleven
Ministrstvo za obrambo je iskalo vodilnega človeka, ki bi vzpostavil delovanje vojaške policije, kriminalistične službe za potrebe Slovenske vojske in bi vodil vojaški protiobveščevalni oddelek. Na priporočilo vodilnih ljudi s policije so me kot poznavalca varnostnega področja z veliko izkušnjami, s fakultetno izobrazbo in mnogo drugimi znanji, povabili k sodelovanju. Zame je bil to izziv, zato sem sprejel povabilo gospoda Andreja Lovšina in 1992 začel graditi kriminalistično tehnično službo in voditi vojaški protiobveščevalni del Varnostnega organa ministrstva za obrambo. Kriminalistična služba me je želela zadržati, zato je moral posredovati minister za notranje zadeve, da sem lahko šel. Zaradi uspešnega dela sem kmalu napredoval in kasneje z odhodom gospoda Lovšina tudi prevzel vodenje VOMO.Kakšna je bila vaša vloga v času osamosvajanja?
V tistem prelomnem času sem bil v kriminalistični službi zaposlen kot kriminalistični inšpektor. Za mano je bila uspešna 12-letna kariera in veliko rešenih zapletenih primerov s področja mladoletnega prestopništva ter krvnih in seksualnih deliktov. V vojaško-varnostnem delu procesa osamosvajanja sta bila glavna nosilca obrambno in notranje ministrstvo. Do vojne in med vojno za Slovenijo sem kot kriminalistični inšpektor sodeloval v vseh aktivnostih, ki jih je služba izvajala v času osamosvajanja, od organizacije varovanj do drugega dela v vojnih razmerah ter konkretnih varnostnih akcij.Ste se v tistem času operativno ukvarjali tudi s tem, kako priti do orožja, saj vemo, da je bila slovenska teritorialna obramba maja 1990 v veliki meri razorožena?
Ne, to je bila zadolžitev direktorja logistike ministrstva za obrambo, takrat sekretariata za ljudsko obrambo, g. Ludvika Zvonarja, ki je sam in s sodelavci svojo nalogo odlično opravil. Varnostne in oborožene sile so pri obrambi Slovenije tako imele kaj prijeti v roke. Sicer ne vem, kako bi se obramba Slovenije sploh lahko izvedla, saj je bila TO v veliki meri razorožena. Z Deklaracijo za mir so na neki način pri tem asistirali tudi štirje člani petčlanskega vrhovnega poveljstva oziroma predsedstva Slovenije (Kučan, Plut, Zlobec in Kmecl), kar je svojevrsten absurd. Vsa čast edinemu članu predsedstva Ivanu Omanu, ki tega ni storil in je bil ves čas naklonjen TO, saj so se drugi štirje izogibali obiskati vpoklicane enote teritorialcev, kot da bi šlo za tujo vojsko.Na kratko; kako ste doživljali vojno za Slovenijo?
Ni bilo enostavno. Situacija je bila nevarna in zapletena. Ljudje so bili zaskrbljeni, po drugi strani pa so bila osamosvojitvena pričakovanja prav evforična. Res močna sila v tistih kriznih časih je bila neomajna volja in enotnost ljudi, teritorialcev, policistov, da se vsi pritiski zdržijo in stopimo po poti samostojnosti v svojo državo, v lepšo prihodnost za vse. Ves čas smo čutili, da gre za vse ali nič.Je bila za vas vojna za Slovenijo končana oktobra 1991, ko se je iz Slovenije dokončno umaknila jugoslovanska armada?
Samo videti je bilo, kot da je vojna s tem končana. Država Slovenija je nekaj mesecev kasneje dobila prva mednarodna priznanja. Na površini je bilo videti vse idealno. Skrito očem javnosti pa so potekale številne aktivnosti, kako ubraniti mlado slovensko državo. Stopnja varnostne ogroženosti Slovenije je bila še nekaj let po osamosvojitvi visoka, še zlasti leta 1992. V Sloveniji je tudi po osamosvojitvi oziroma zmagi nad JLA še vedno ostala mreža obveščevalne in protiobveščevalne službe JLA, tako imenovani KOS, in se poskušala vriniti v novonastajajoče službe nove države. Druga potencialna nevarnost pa je bila možnost vnovičnega vdora jugoslovanske armade, v Slovenijo, če bi prej vojaško padla Hrvaška. Grozile pa so tudi diverzije. Pri tem je bil interes države Slovenije, da pomaga Hrvaški in Bosni utrditi njeno obrambno moč, saj se je s tem posredno tudi Sloveniji zmanjševala stopnja ogroženosti.V zadnjih štirinajstih dneh so spet oživele zgodbe o trgovini z orožjem. Vemo, da se je slovenski politični vrh takrat odločil, da pomaga Hrvaški in Bosni, ki sta bili po Sloveniji napadeni, kar ste že sami povedali. Za pomoč se je odločil zato, da s tem posredno zavaruje Slovenijo, saj je šlo Srbom, ki so imeli na svoji strani JLA, na roke to, da je bil za ozemlje razpadajoče Jugoslavije uveden mednarodni embargo na uvoz orožja. Že za prejšnjo številko Demokracije ste mi dejali, da je bilo vse to natančno urejeno. Lahko to nekoliko natančneje pojasnite?
Embargo je imel verjetno namen preprečiti nadaljne oboroževanje v regiji. Ko je bil uveden embargo, je bila JLA kot agresor zelo dobro oborožena, nasprotno pa so bile varnostne in oborožene sile na novo nastajajočih držav pomanjkljivo opremljene za obrambo. Ponekod na jugu so poklali cele vasi, ker prebivalci za obrambo niso imeli kaj vzeti v roke. Za Slovenijo ni bilo le varnostno in strateško pomembno, da pomaga. Šlo je tudi za humano gesto, za človeško ravnanje.
Kot načelnik vojaške protiobveščevalne službe sem bil po funkciji obveščen o transportih orožja čez Slovenijo. V okviru pristojnosti službe sem dajal pisno soglasje za transporte. Začetno dokumentacijo, tako imenovano dovoljenje za tranzit, so odobrili in podpisovali ministri za obrambo, za notranje in za zunanje zadeve. Ta dokumentacija se je arhivirala na teh treh ministrstvih in v Varnostno-informativni službi.No, v zadnji dneh je bilo veliko slišati, kdo vse naj bi se bil okoristil s trgovino z orožjem. Predvsem je veliko obtožb brez kakršnih koli resnih dokazov letelo na nekdanjega ministra Janeza Janšo in direktorja VOMO Andreja Lovšina, ki naj bi se bil domnevno najbolj okoristil. Na obrambnem ministrstvu naj bi bili na veliko šteli gotovino, uničevali dokumente in podobno … Vi ste bili Lovšinov namestnik. Se je to res dogajalo?
V času, ko sem bil načelnik vojaškega protiobveščevalnega oddelka in kasneje predstojnik VOMO, se nič od naštetega ni dogajalo.V Pogledih Slovenije so te namige precej vprašljivo podkrepili z nekim anonimnežem, ki se ni upal pokazati z obrazom proti kameri. Po mnenju poznavalcev naj bi šlo za nekdanjega obveščevalca Bojana Poroka. Mislite, da je bil anonimni vir res Porok, in če je bil, ali bi lahko take stvari sploh vedel?
Ne vem, kdo je anonimni intervjuvanec, lahko je kdor koli, tudi oseba, ki jo navajate, pa tudi igralec vloge za ta namen. Sem pa opazil, da statist prvotno ni imel namena izpostaviti Antona Peinkiherja in je za to posebej prosil novinarja. Na podlagi tega menim, da je bila izjava režirana. Gre za hude obtožbe in skrivanje pri taki zadevi ni dopustno ter ni verodostojno. Glavni očitek, ki ga je slišati zadnje dni, je, naj bi se podatki v poročilu o prometu in tranzitu orožja, ki ga je Janša izročil svojemu nasledniku Jelku Kacinu, ne ujemali s podatki v poročilu, ki ga je leta 1997 podpisal takratni direktor OVS Marjan Miklavčič. Razlika naj bi bila dobrih 10 milijonov evrov.
Tisto Miklavčičevo poročilo je bilo napisano kot zagotavljanje temelja za to, da so ustvarili vsaj neki papir, ki je dal podlago za sprožitev preiskave proti Andreju Lovšinu. Iz tega ni bilo nič in seveda končni cilj ni bil gospod Lovšin, temveč gospod Janša. Tista leta je bila na oblasti LDS. Če bi našli eno samo odstopanje od zakona, si lahko predstavljate, da ne bi šli do konca in uničili političnega tekmeca?Predsednik Janez Janša poziva vlado in ministrstvo za obrambo, naj to poročilo objavita, da ne bo mogoče več z njegovimi izseki manipulirati. Se strinjate z njim?
Seveda soglašam, to bi odpravilo dvome. Menim, da se to ne bo zgodilo, ker bi s tem igralci izgubili oder. Sicer pa, zakaj pristojni državni organi končno in nemudoma po uradni dolžnosti ne uvedejo preiskave, saj gre pri razširjanju izsekov iz poročila za elemente kaznivega dejanja, dokler je poročilo zavarovano z oznako tajnosti? Kaj pa nelegalna »trgovina z orožjem«, recimo ilegalno orožje na brniškem letališču spomladi 1992 ali orožje, odkrito na mariborskem letališču poleti 1993?
Če orožje na mariborskem letališču ne bi bilo odkrito, bi ga seveda »Organizacija« oziroma »država v državi« prodala z velikim dobičkom za lasten žep. Sedaj na omizjih razlagajo, da je šlo za »državni biznis«. Kako, če o tem ni bil obveščen takratni minister za obrambo Janša niti pristojne službe za to področje? Šlo je za ilegalno trgovino, po mojem mnenju istih oseb, ki so v ozadju afere Depala vas. Akcija se jim je zalomila, ker so bili zabojniki pol metra previsoki, da bi jih vkrcali v transportne helikopterje, pretovarjanje pa bi bilo tvegano. En zabojnik jim je uspelo znižati, in to takrat, ko ni bilo letaliških delavcev. Kmalu za tem pa so bili vseeno razkriti.Nekdanji šef VIS v Mariboru, ki je tisto orožje hranil na mariborskem letališču po »naročilu« Milana Kučana, je za Delo dejal, da so bili dokumenti, zaradi katerih so mu sodili, ponarejeni.
Zadevo jim je očitno uspelo pomesti pod preprogo tako, da so vpleteni v nezakonito trgovanje s tem orožjem vplivali na izide postopkov, ki jih je pravosodje vodilo v tej zadevi.Kmalu nato se je začel spopad, če lahko tako rečem, med notranjim in obrambnim ministrstvom, med kriminalistično službo in vojaško obveščevalno službo, med starimi in novimi silami. V medijih, povezanih z »levico«, so napisali na gore člankov o tem, kako naj bi bil Janša pripravljal državni udar in podobno.
To glede državnega udara je popoln nesmisel! Bom razložil. Notranje in obrambno ministrstvo, niti kriminalistična služba in vojaška obveščevalno-varnostna služba, nikoli nista bila v takšnem sporu, kot ga omenjate. Bili bi krivični do marsikoga, ki je pošteno opravljal svoje delo pri zatiranju kriminala, če bi nezakonito delovanje nekaj ljudi iz kriminalistične službe v tistem času posplošili na celotno službo. Iz poročil v tej zadevi je razvidno, da je skupina okrog Draga Kosa delovala za cilje tako imenovane Organizacije, ali kot pravite vi – za stare sile. Že nekaj mesecev pred Depalo vasjo se je vedelo, da želijo stare sile ministra Janšo na vsak način odstraniti in namesto njega pripeljati Kacina. Sami lahko ocenite, ali se je to res zgodilo. Vsi podatki so kazali, da je »Organizacija« imela vse znake kriminalne združbe, katere namen je bilo nezakonito in protiustavno delovanje s politično motiviranimi cilji. Vendar tega nihče od pristojnih ni preiskal. To dejstvo so zameglili z medijsko kampanjo, ki je preusmerjala pozornost drugam. V povezavi z vašim vprašanjem o državnem udaru pa lahko rečem, da vojaška protiobveščevalna služba ni zaznala nobenega znaka, da bi se znotraj varovanega sistema pripravljal kakšen prevrat. Pisanje, da je Janša pripravljal državni udar, bi bila prava neumnost, vendar dobi ta špekulacija čisto drug pomen čez nekaj let, ob izjavah vodilnih policijskih specialcev v tistem času, da so na oklepna vozila montirali rakete in se pripravljali na poseg. Iz razpleta dogodkov in izjav vpletenih pa je jasno, da se je nekdo drug pripravljal za državni udar. Je bila Depala vas marca 1994, pri kateri ste pomembno vlogo igrali tudi vi, logična posledica tega?
Tako imenovana zadeva Depala vas je velik uspeh protiobveščevalnega ščitenja obrambnega sistema. Pooblaščenim uradnim osebam ministrstva za obrambo je uspelo prestreči aktivnosti skupine, ki so jo njeni člani, kot sem vam že prej povedal, imenovali »Organizacija« in je imela za cilj protizakonito odstranitev obrambnega ministra Janeza Janše z vsemi stredstvi. Za dosego tega cilja je »Organizacija« razpolagala z denarjem, s katerim je kupovala informacije. Zanjo je z zlorabo službe, nezakonito in brez pravne podlage delovala politično motivirana skupina. Mnogo nepravilnosti v delovanju je kasneje ugotovila tudi Komisija MNZ, ki jo je vodil dr. Slavko Debelak. »Organizacija« je imela namen in tudi je protiustavno posegla v slovenski demokratični sistem. V iskanju povoda za medijsko in politično gonjo proti ministru Janši je šla tako daleč, da bi kot povod za pogrom izvedli ugrabitev takratnega ministra za zunanje zadeve dr. Rupla. Namen je bil, da ga vklenejo z lisicami, ukradenimi Morisu, in ga zaprejo v mrliško vežico na Žalah. Načrtovali so, da bi Rupla še komaj živega »našli«. Ob njem bi bilo poleg lisic še več predmetov, ki bi jasno kazali na vpletenost Morisa. Javnost bi bila zgrožena. Sledila bi medijska diskreditacija in vse tisto, kar je sicer sledilo po Depali vasi. Scenarij za oskarja.Je takratni obrambnimi minister Janez Janša postal preveč moteč za stare sile, za tranzicijsko levico?
Absolutno. Kot vidimo iz dogajanja, je še vedno zelo moteč. Zakaj? Janez Janša je osrednja figura, okrog katere je zbrana opozicija oziroma tako imenovani desnosredinski pol. Je inteligenten in sposoben politik, človek z vizijo in hkrati človek akcije. V času vodenja slovenske vlade in predsedovanja Evropski uniji je dokazal, da je tudi državnik, ki zna okrog sebe zbrati učinkovit in uspešen tim in dosegati zahtevne cilje. Stare sile, kot jih imenujete, si ves čas prizadevajo, in tako je bilo tudi v prvem mandatu ministra Janše, da bi ga izločili iz političnega delovanja, kar je v skladu z načelom, poudarjenim v Kučanovem govoru v Novi Gorici: »… najprej diskvalifikacija, nato likvidacija …«. Janša je bil zelo moteč takrat kot obrambni minister in je še bolj sedaj, ko se je kot predsednik vlade že dokazal. Zna vladati v dobro ljudi, bistveno bolj učinkovito od tega, čemur smo priče. Veliko krivic so mu storili v petindvajsetih letih in jim še kar ni videti konca. Občudovanja vreden je, ker kljub temu vztraja. Najbrž mu daje moč odgovornost do volivcev in do kolegov v SDS, ki je danes moderna in močna stranka, sposobna v naslednjih mandatih vrniti ljudem upanje, dostojno življenje, pravičnost in blaginjo.Ali berete domnevni blog nekdanjega tajnega sodelavca Voma Mitje Kunstlja – Marinca? Tam opisuje precej kavbojske zgodbe, ki naj bi se dogajale v prvi polovici devetdesetih let, pri čemer omenja tudi vas.
Mitja Kunstelj bi lahko bil uspešen fant, če ne bi zašel na pot kriminala in drog. Njegovih pravljic pa ne berem.Po Janševi zamenjavi ste še ostali na ministrstvu za obrambo …
Da, še nekaj mesecev sem ostal na isti funkciji. Bil sem tudi v komisiji ministrstva, ki je ugotavljala delovanje službe in pooblaščenih uradnih oseb, povezanih z aretacijo vohuna Smolnikarja. Že moje imenovanje v komisijo in tudi ugotovitve komisije, ki ni našla omembe vrednih nepravilnosti v zadevi, kažejo, da je služba pod mojim vodenjem delovala učinkovito in zakonito.Leta 2000, v času Bajukove vlade, ko je bil minister za obrambo spet Janez Janša, ste bili državni sekretar na ministrstvu za obrambo. Kako gledate na t. i. afero Patria?
V času, ko sem bil državni sekretar, sem bil pristojen za področje logistike oziroma temeljnih razvojnih programov, varnostnih zadev, generalne inšpekcije Slovenske vojske ter področje gospodarjenja z nepremičninami.
Slovenija je dala zavezo zvezi NATO, da bo usposobila enoto z oklepniki. S tem bi zadostila svojim obveznostim do Nata. Če gledamo na projekt Patria z vidika boljše opremljenosti in bojne pripravljenosti Slovenske vojske, je to seveda pomemben projekt za Slovenijo in Slovensko vojsko.
T. i. afera Patria pa je po mojem mnenju večplastna.
Dostopni podatki kažejo, da je bila afera Patria načrtovana in vodena iz Slovenije. Kar nekaj ljudi se je v okviru svojih poklicev oziroma delovnih mest angažiralo pri tem, da so za potrebe »diskvalifikacije« ustvarili zgodbo. S tem se kaže razsežnost vzporednega sistema v Sloveniji, ki je z novodobno udbo prežet od državne uprave skozi ključne medije do gospodarskih subjektov. S to afero je bila SDS ukradena zmaga na volitvah, saj so zmedli in zavedli volivce, ki se odločajo zadnji hip.
Vse bistvene afere do sedaj so bile napovedane iz političnega zakulisja, z besedami »najprej diskvalifikacija, nato likvidacija, prihaja veliki pok, mati vseh afer …«. Očitno je, da so tako scenariji kot scenaristi vedno isti. Pogosto tudi glavni akterji. Vse te afere rabijo kot podlaga za toliko želeno dokončno eliminacijo političnega nasprotnika, ki ga z legalnimi sredstvi političnega boja ne morejo premagati. Gre za boj zlega z dobrim, za boj kaosa z redom. Tako jaz to vidim.Nedavno je bilo ustanovljeno Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve. Glede na to, da sem vas srečal na prvem iniciativnem zboru, domnevam, da ste član združenja. Zakaj je to združenje pomembno?
Namen združenja je mogoče razbrati že iz imena. Gre za odločenost članov, da naredimo več kot doslej, da se ohranijo vrednote slovenske osamosvojitve, kot so domoljublje, zavezanost domovini, demokratična prihodnost, resnica, hkrati s tem, da se ohrani zgodovinski spomin in pomen osamosvojitvenega projekta. In seveda, da se tu in tam dobimo in družimo. Osamosvojitvene vrednote so korenine, so temelji, na katerih stoji Slovenija. Samo drevo, ki raste iz čvrstih korenin, lahko kljubuje viharjem.
Združenje ima ambicijo povezati člane, ki jih družijo podobne vrednote, vezane na osamosvojitev. Skozi skupne vrednote se želimo povezati s pozitivno voljo celotnega slovenskega naroda in drugih tu živečih ljudi, ki Slovenijo čutijo kot svoj dom in so ponosni na osamosvojitveno pot, ki je bila vse prej kot lahka. Projekt samostojna Slovenija so si namreč nekateri prilastili in sodelujejo pri upravljanju države, čeprav za osamosvojitev sploh niso bili in so jo celo ovirali.
Menim, da bo prava osamosvojitev dosežena, ko bodo preseženi in odpravljeni zastareli modeli delovanja, ki Slovenijo vlečejo v živ pesek preteklosti. S tem bo odprta pot v blaginjo ljudi, demokratični razvoj in pravično ter uspešno tržno ekonomijo. Ljudje se bodo kmalu spet odločali med tem, kar imamo zdaj, in tem, kar bi že lahko imeli, če bi nadaljevali uspešno zastavljeno pot iz leta 2004. To je preprosto in prijazno poslovno in življensko okolje. Ljudje so tu pridni in delavni. Zaslužijo si okolje, v katerem lahko v miru in ljubezni sobivajo in doživljajo vsak svojo srečo.Kako vidite Slovenijo danes in v prihodnosti?
Slovenija se mi zdi ta hip bolj podobna modelu srednjeveške države s šibkim kraljem, ki ga plemiči poslušajo le toliko, kolikor je to v njihovem interesu, vsak pa forsira svoj fevd, podložnike ožemajo in silijo v brezpravje, obrtnike onemogočajo, svobodnjakov je malo. Prirejajo medijske igre, da narod pozabi na bistvo stvari – na neučinkovito vladanje. Vse kaže na to, da vladajoča kombinacija niti sama ne ve, kaj in kam želi, in če ne veš, kam greš, potem vsaka pot vodi – nikamor.
Želim Slovenijo z blaginjo za vse, pravično in prijetno za bivanje. Sedanje generacije imajo pravico do dostojnega in lepega življenja. So pa tudi dolžne izročiti prihodnjim generacijam urejeno in solventno državo, zdravo okolje, uspešno gospodarstvo in priložnost za pridne. Za to je vendar šlo pri osamosvojitvi.Metod Berlec, foto Gregor Pohleven