Samovolja računskega sodišča
četrtek, 23. 4. 2009Revizijsko poročilo Računskega sodišča RS o državnem sofinanciranju medijev z dne 21. 4. 2009 je značilni primer, kako računsko sodišče in njegov predsednik Igor Šoltes ne bi smela delovati in kako lahko politika zlorablja državne inštitucije za vsiljene spremembe ter diskreditacije kadrov na posameznem področju. Revizijsko poročilo je, pod krinko upoštevanja strokovnih finančnih standardov, primer političnega in pristranskega pristopa, ki s strokovnostjo nima veliko opraviti in ki se je v času svetovne gospodarske krize osredotočilo le na iskanje slabih plati obstoječega medijskega razpisa in ne njegovih pozitivnih učinkov vzpodbud neodvisnemu medijskemu sektorju ter ustvarjanju programskih vsebin.
Revizijsko poročilo Računskega sodišča je poročilo prikaza neresničnega stanja na področju državnega sofinanciranja medijev v Republiki Sloveniji. Javnosti daje napačno na znanje, da je državno sofinanciranje medijev uvedla nekdanja vlada Janeza Janše v letu 2006, čeprav se je državno medijsko sofinanciranje izvajalo že na podlagi zakona o medijih, ki je bil sprejet leta 2001. V tem času so v strokovnih komisijah, kljub evidentnemu konfliktu interesov, sedeli predstavniki izdajateljev medijev sami, ki so prispele medijske projekte tudi ocenjevali.
Vlada Janeza Janše je z novelo zakona o medijih leta 2006 izboljšala državno sofinanciranje medijev in odpravila mnoge pomanjkljivosti v dotedanjem sistemu sofinanciranja. Določila je cilje doseganja pluralnosti in demokratičnosti v medijih, merila in kriterije za ocenjevanje projektov, sredstva za programe posebnega pomena, pogoje za člane strokovne komisije, raziskave in evalvacije kot podlage za ocenjevanje itd. Ni pa prejšnja vlada uvedla državnega sofinanciranja medijev. Revizijsko poročilo računskega sodišča je, zaradi izpustitve vseh primerjalnih prikazov državnega sofinanciranja medijev pred in po noveli zakona o medijih iz leta 2006, zato nepošteno in zavajajoče, izniči pa vse izboljšave medijskega razpisa, ki so bile narejene v zadnjih sedmih, še zlasti pa v zadnjih treh letih po sprejetju novele zakona.
Revizijsko poročilo je tudi skoraj v celoti prezrlo izčrpna pojasnila oziroma ugovore nekdanjega ministra dr. Vaska Simonitija, do katerih bi se po zakonu moralo argumentirano opredeliti. Zaradi takšnega nezakonitega in nedemokratičnega ravnanja je danes javnost prikrajšana, da si ustvari lastno in popolno oceno glede državnega sofinanciranja medijev v Republiki Sloveniji, s primerjanjem tudi pozitivnih učinkov njihovega sofinanciranja.
Javnost je tako danes brez prikaza stališč druge strani obsojena na enostransko in politično motivirano mnenje predsednika računskega sodišča, ki je v sozvočju z ministrico Majdo Širca in stranko Zares izdano po že znanem modusu operandi: izdati negativno poročilo, diskreditirati vse kadre in dosežke nekdanje vlade, nato pa nastaviti svoje ljudi in porušiti z večletno prakso že dosežene standarde preteklih mandatov. To se dogaja na Filmskem skladu in to se danes dogaja tudi na RTV Slovenija, kjer stranka Zares zahteva izključno revizijo računskega sodišča. Vse to se dogaja kljub dejstvu, da je sistem slovenskih državnih pomoči medijem odobrila celo Evropska komisija (dokumenta Komisije št. N 536A/04 z dne 3. 5. 2005 in št. N 113/2006 z dne 20. 3. 2006), a našemu pristranskemu računskemu sodišču in ministrici za kulturo tudi evropski pravni red, ki smo se ga zavezali spoštovati, ne pomeni nič.
Ministrica za kulturo Majda Širca bo imela v času svojega mandata še dovolj možnosti, da popravi vse domnevne napake, ki jih medijskemu razpisu očita predsednik računskega sodišča. Prvo priložnost pa je pri tem že zamudila, saj je ta mesec v Uradnem listu RS objavila skoraj enak medijski razpis, kot se je objavljal minuli dve leti v času prejšnje vlade in ki ga brez upoštevanja argumentov druge strani kritizira računsko sodišče. Ministrica Širca je le nekaj dni nazaj lastnoročno podpisala in objavila medijski razpis z vsemi domnevnimi pomanjkljivostmi, ki jih navaja računsko sodišče, čeprav s priporočili računskega sodišča razpolaga že od meseca januarja 2009, ko ji je sodišče poslalo osnutek revizijskega poročila in je že imela več kot dovolj časa ukrepati! To pa je višek sprenevedanja in zavajanja slovenske javnosti.
Predsednik računskega sodišča mora opravljati svoje delo skladno z ustavo in zakonom, pošteno, vestno in nepristransko. Ni etično in ni nepristransko, je pa samo po sebi zgovorno, da se predsednik računskega sodišča le dan pred tiskovno konferenco o predstavitvi revizije medijskega razpisa sestane z ministrico za kulturo v prostorih ministrstva, pri čemer je za časa prejšnje vlade odklanjal takšno sodelovanje, računsko sodišče pa je le redko odgovarjalo na uradna zaprosila Ministrstva za kulturo ali pa teh ni upoštevalo.
Ni zakonito, da predsednik računskega sodišča izda enostransko poročilo, kjer izčrpni ugovori, ki so bili poslani računskemu sodišču, niso upoštevani ne argumentirani, kot bi po zakonu morali biti.
Nepošten in nestrokoven je prikaz revizijskih razkritij državnega medijskega sofinanciranja, ki tega ne upošteva v celoti in ga prikazuje, kot da je prejšnja vlada uvedla po njihovih prikazih »nek nenavaden konstrukt, ki ga je nato nesmotrno ter nepravilno izvajala«. Revizijsko poročilo računskega sodišča ne sme biti edini vzvod za kreiranje bodoče medijske zakonodaje po okusu ministrice Majde Širca in stranke Zares. Spremembe ne smejo poteptati vseh že pridobljenih vrednot in vzpostavljenih mehanizmov, ki smo jih v Republiki Sloveniji na področju medijev uvedli v zadnjem desetletju.
Nestrokoven je prikaz tudi zato, ker ne vsebuje primerjalne analize medijskega sofinanciranja v drugih državah, še enkrat več pa je nepošten in neodgovoren zato, ker priporoča Ministrstvu za kulturo, naj preuči možnosti odprave medijskega razpisa. Izdajatelji medijev, ki jih je, tako kot druge subjekte prizadela svetovna gospodarska kriza, danes bolj kot kdaj koli prej potrebujejo spodbude za svoje delovanje in neodvisno ustvarjanje programskih vsebin, posledično propadanje medijske krajine pa bi povzročilo, da bi se ohranili le še veliki in kapitalsko koncentrirani mediji. To pa postavlja pod vprašaj celotno neodvisnost medijev in demokratično poročanje v Republiki Sloveniji, v kar politika ne sme posegati!
Revizijsko poročilo Računskega sodišča je poročilo prikaza neresničnega stanja na področju državnega sofinanciranja medijev v Republiki Sloveniji. Javnosti daje napačno na znanje, da je državno sofinanciranje medijev uvedla nekdanja vlada Janeza Janše v letu 2006, čeprav se je državno medijsko sofinanciranje izvajalo že na podlagi zakona o medijih, ki je bil sprejet leta 2001. V tem času so v strokovnih komisijah, kljub evidentnemu konfliktu interesov, sedeli predstavniki izdajateljev medijev sami, ki so prispele medijske projekte tudi ocenjevali.
Vlada Janeza Janše je z novelo zakona o medijih leta 2006 izboljšala državno sofinanciranje medijev in odpravila mnoge pomanjkljivosti v dotedanjem sistemu sofinanciranja. Določila je cilje doseganja pluralnosti in demokratičnosti v medijih, merila in kriterije za ocenjevanje projektov, sredstva za programe posebnega pomena, pogoje za člane strokovne komisije, raziskave in evalvacije kot podlage za ocenjevanje itd. Ni pa prejšnja vlada uvedla državnega sofinanciranja medijev. Revizijsko poročilo računskega sodišča je, zaradi izpustitve vseh primerjalnih prikazov državnega sofinanciranja medijev pred in po noveli zakona o medijih iz leta 2006, zato nepošteno in zavajajoče, izniči pa vse izboljšave medijskega razpisa, ki so bile narejene v zadnjih sedmih, še zlasti pa v zadnjih treh letih po sprejetju novele zakona.
Revizijsko poročilo je tudi skoraj v celoti prezrlo izčrpna pojasnila oziroma ugovore nekdanjega ministra dr. Vaska Simonitija, do katerih bi se po zakonu moralo argumentirano opredeliti. Zaradi takšnega nezakonitega in nedemokratičnega ravnanja je danes javnost prikrajšana, da si ustvari lastno in popolno oceno glede državnega sofinanciranja medijev v Republiki Sloveniji, s primerjanjem tudi pozitivnih učinkov njihovega sofinanciranja.
Javnost je tako danes brez prikaza stališč druge strani obsojena na enostransko in politično motivirano mnenje predsednika računskega sodišča, ki je v sozvočju z ministrico Majdo Širca in stranko Zares izdano po že znanem modusu operandi: izdati negativno poročilo, diskreditirati vse kadre in dosežke nekdanje vlade, nato pa nastaviti svoje ljudi in porušiti z večletno prakso že dosežene standarde preteklih mandatov. To se dogaja na Filmskem skladu in to se danes dogaja tudi na RTV Slovenija, kjer stranka Zares zahteva izključno revizijo računskega sodišča. Vse to se dogaja kljub dejstvu, da je sistem slovenskih državnih pomoči medijem odobrila celo Evropska komisija (dokumenta Komisije št. N 536A/04 z dne 3. 5. 2005 in št. N 113/2006 z dne 20. 3. 2006), a našemu pristranskemu računskemu sodišču in ministrici za kulturo tudi evropski pravni red, ki smo se ga zavezali spoštovati, ne pomeni nič.
Ministrica za kulturo Majda Širca bo imela v času svojega mandata še dovolj možnosti, da popravi vse domnevne napake, ki jih medijskemu razpisu očita predsednik računskega sodišča. Prvo priložnost pa je pri tem že zamudila, saj je ta mesec v Uradnem listu RS objavila skoraj enak medijski razpis, kot se je objavljal minuli dve leti v času prejšnje vlade in ki ga brez upoštevanja argumentov druge strani kritizira računsko sodišče. Ministrica Širca je le nekaj dni nazaj lastnoročno podpisala in objavila medijski razpis z vsemi domnevnimi pomanjkljivostmi, ki jih navaja računsko sodišče, čeprav s priporočili računskega sodišča razpolaga že od meseca januarja 2009, ko ji je sodišče poslalo osnutek revizijskega poročila in je že imela več kot dovolj časa ukrepati! To pa je višek sprenevedanja in zavajanja slovenske javnosti.
Predsednik računskega sodišča mora opravljati svoje delo skladno z ustavo in zakonom, pošteno, vestno in nepristransko. Ni etično in ni nepristransko, je pa samo po sebi zgovorno, da se predsednik računskega sodišča le dan pred tiskovno konferenco o predstavitvi revizije medijskega razpisa sestane z ministrico za kulturo v prostorih ministrstva, pri čemer je za časa prejšnje vlade odklanjal takšno sodelovanje, računsko sodišče pa je le redko odgovarjalo na uradna zaprosila Ministrstva za kulturo ali pa teh ni upoštevalo.
Ni zakonito, da predsednik računskega sodišča izda enostransko poročilo, kjer izčrpni ugovori, ki so bili poslani računskemu sodišču, niso upoštevani ne argumentirani, kot bi po zakonu morali biti.
Nepošten in nestrokoven je prikaz revizijskih razkritij državnega medijskega sofinanciranja, ki tega ne upošteva v celoti in ga prikazuje, kot da je prejšnja vlada uvedla po njihovih prikazih »nek nenavaden konstrukt, ki ga je nato nesmotrno ter nepravilno izvajala«. Revizijsko poročilo računskega sodišča ne sme biti edini vzvod za kreiranje bodoče medijske zakonodaje po okusu ministrice Majde Širca in stranke Zares. Spremembe ne smejo poteptati vseh že pridobljenih vrednot in vzpostavljenih mehanizmov, ki smo jih v Republiki Sloveniji na področju medijev uvedli v zadnjem desetletju.
Nestrokoven je prikaz tudi zato, ker ne vsebuje primerjalne analize medijskega sofinanciranja v drugih državah, še enkrat več pa je nepošten in neodgovoren zato, ker priporoča Ministrstvu za kulturo, naj preuči možnosti odprave medijskega razpisa. Izdajatelji medijev, ki jih je, tako kot druge subjekte prizadela svetovna gospodarska kriza, danes bolj kot kdaj koli prej potrebujejo spodbude za svoje delovanje in neodvisno ustvarjanje programskih vsebin, posledično propadanje medijske krajine pa bi povzročilo, da bi se ohranili le še veliki in kapitalsko koncentrirani mediji. To pa postavlja pod vprašaj celotno neodvisnost medijev in demokratično poročanje v Republiki Sloveniji, v kar politika ne sme posegati!