S sovraštvom do kristjanov se soočamo tudi v Sloveniji

Krščanski forum Slovenske demokratska stranke je v sredo, 22. februarja 2017 v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa pripravil javno tribuno na temo preganjanja kristjanov, s poudarkom na deželah Bližnjega vzhoda, Iraku in Siriji. Gosta javne tribune sta bila salezijanec Janez Suhoveršnik, magister teologije, in minorit p. Martin Kmetec, doktor znanosti s področja religiologije in Predstojnik minoritov v Kustodiji Bližnjega vzhoda, ki trenutno deluje v Istanbulu v Turčiji. 

Uvodoma je navzoče v imenu Krščanskega foruma pozdravil Gašper Blažič, član Izvršilnega odbora. Njegov nagovor objavljamo v celoti.

Spoštovane udeleženke in udeleženci okrogle mize, prav lepo pozdravljeni. Med nami želim v imenu organizatorja tega dogodka, Krščanskega foruma SDS, posebej pozdraviti naša gosta, to sta minorit, pater Martin Kmetec ter salezijanec Janez Suhoveršnik.

Zagotovo ni naključje, da je preganjanje kristjanov dandanes zelo aktualna tema. S tem pojavom se dandanes srečujejo predvsem kristjani na Bližnjem vzhodu. Nekdaj cvetoče krščanske skupnosti v Siriji in Iraku izginjajo, tudi Turčija postaja zadnje čase vedno bolj kristjanom neprijazna država. Tu ne gre več le za divjanje Islamske države ter njej podobnih islamističnih milic, pač pa tudi za načrtno delovanje oblasti v večinsko muslimanskih državah.

Preganjanje kristjanov je pravzaprav staro že toliko kot krščanstvo samo. Že Sveto pismo stare zaveze poroča o pripadnikih izvoljenega ljudstva, ki so bili pripravljeni raje v smrt kot da bi zatajili Boga in postavo. Pomor nedolžnih otrok v Betlehemu, uboj Janeza Krstnika, po nastanku prve Cerkve umor diakona Štefana, kasnejši umori apostolov, razen evangelista Janeza – vse to priča o tem, kako hud duhovni boj se je že takrat odvijal in se še vedno odvija v ozadju. Vsa zgodovina krščanstva je tako ali drugače zaznamovana z mučenci, predvsem tistimi, ki so odhajali na misijonska potovanja po različnih deželah, denimo na Daljnem vzhodu (Koreja, Japonska, kjer so bili umorjeni sv. Pavel Miki, sv. Peter Krstnik in njuni tovariši), pa v afriški Ugandi, kjer je bil umorjen sv. Karel Lwanga s tovariši. Znani so primeri številnih devic in mučenk, pa mučeniških škofov in duhovnikov. Pa ne samo pred stoletji, pač pa še nedavno. Zgodovina slovenskega naroda beleži v zadnjih sto letih številne primere krščanskih mučencev, ki so izgubili življenje zaradi sovraštva do vere. Spomnimo se blaženega Alojzija Grozdeta, ki je bil umorjen kot žrtev revolucije med drugo svetovno vojno, pa božjega služabnika Antona Vovka, pastirja ljubljanske nadškofije v njenem najtežjem obdobju. Spomnimo se drinskih mučenk, pa tudi umorjenega teološkega profesorja Lamberta Erhlicha, mladega Jaroslava Kiklja, pa tudi mnoge žrtve nacističnega preganjanja med kristjani, kot so sv. Maksimilijan Kolbe, sv. Placid Cortese, sv. Terezija Benedikta od Križa oz. Edith Stein in tako dalje. Duhovno ozadje njihove nasilne smrti je bilo zelo jasno – bili so tihi uporniki totalitarnim ideologijam oz. njihovim nosilcem. Hkrati so tudi odpuščali svojim mučiteljem, tako kot je Jezus zanje molil, ko so ga pribijali na križ.

Mučencev niso zaman že v času zgodnjega krščanstva imenovali »martyres«. Beseda, ki izvorno označuje pričevalca. In prav mučenci so dejansko največji pričevalci za vero. To seveda ne pomeni, da njihovo trpljenje opravičuje preganjanje. Prav nasprotno, njihova smrt še bolj poudarja človekovo dostojanstvo ter moralno, duhovno in ideološko zlaganost preganjalcev. Hkrati pa tudi pričujejo o tem, da niso pripravljeni pristati na poceni konformizem. Zato ponujam v razmislek vprašanje: če bi dandanes preganjalci kristjanov množično besneli med Slovenci, koliko Slovencev bi bilo pripravljeni braniti svojo vero tudi z lastnim telesom. In čisto mimogrede: v slovenskem prostoru, ki je zaznamovan s krvjo, se tudi dandanes srečujemo s pojavom sovraštva do vere, ki se trenutno javlja kot kulturni boj. A koliko manjka, da ta kulturni boj preide v fizično obračunavanje?

Naj bo tudi to iztočnica za razmišljanje in diskusijo o tej temi. Prepričan sem, da nam bosta gosta na najbolj avtentičen način predstavila odnos do kristjanov v državah vzhodno od Evrope. Vsem želim prijetno poslušanje in veliko navdihov v debati, ki bo sledila.

V pogovornem delu večera je najprej spregovoril pater Martin Kmetec, ki deluje v Carigradu in je doktoriral s področja islama. Predstavil je podatke o preganjanju kristjanov v različnih državah, pri tem pa razkril, da je bilo lani ubitih skoraj 1200 kristjanov, leto prej (2015) pa več kot sedem tisoč. V svetovnem merilu Kristjani najbolj trpijo v Severni Koreji, kjer so nemalokrat zaprti v delovnih taboriščih. Velik problem je Nigerija, kjer islamska milica Boko Haram izvaja nasilje nad kristjani, tudi v nekaterih drugih afriških državah islamistični skrajneži rušijo dotedanje sožitje med kristjani in muslimani. Med aktualnimi kristjanom neprijaznimi državami so sedaj Sirija, Irak, Somalija, Pakistan, Afganistan, Severni Sudan … Še zlasti je problematičen muslimanski zakon o blasfemiji, ki predvideva kaznovanje za opravljanje nemuslimanskega bogoslužja. Obstaja celo dokument iz zgodnjega obdobja islama, ki drugače verujoče obravnava kot drugorazredne, zato kristjani v muslimanskih okoljih ne smejo graditi cerkva in samostanov, prav tako so nasploh diskriminirani.

Pater Kmetec je spomnil tudi na dejstvo, da se v mnogih državah zaradi nasilja dogaja eksodus kristjanov, nekateri so pribežali v Turčijo, vendar so tam brez vseh pravic, ne dobijo vizuma, nimajo možnosti zaposlitve in tudi ne študija. Vse to jih spravlja v povsem brezizhoden položaj. Spomnil pa je, da je v ozadju vsega tega tudi gospodarski interes nekaterih bogatejših držav. Že papež Janez Pavel II. je leta 2003 nasprotoval vojaški intervenciji ZDA v Iraku, saj je vedel, da bo to zelo slabo vplivalo na kristjane v Iraku. Dandanes pa je krščanskih mučencev celo več kot v času prve Cerkve.

Salezijanec Janez Suhoveršnik, ki je trenutno vzgojitelj salezijanskih bogoslovcev na Rakovniku v Ljubljani, pa je predstavil informacije, ki jih je v času študija v Italiji dobil od kolegov iz drugih držav. V industrijskem mestu Alep na severu Sirije so namreč salezijanci ustanovili oratorij, mladinski center, župnijo ter srednjo šolo. V času vojne se je število otrok v oratoriju celo povečalo, ne glede na to, da je tudi tja padlo precej bomb, v zadnjem času pa je v tem mestu vendarle bolj mirno. V Siriji je sicer večinsko muslimansko sunitsko prebivalstvo, 13 odstotkov je šiitskih muslimanov, desetina pa je kristjanov. Suhoveršnik pa je spomnil tudi na primer ugrabljenega indijskega duhovnika v Jemnu, saj se predstavniki zahodnih držav zaradi dejstva, da duhovnik izhaja iz Indije, niso dovolj zavzeli za njegovo osvoboditev.

Krščanski forum je ob koncu delil sveta Pisma (Gideonova izdaja), za kar se najlepše zahvaljujemo založbi Gideon za to dobrodelno potezo podpiranja tiskanja svetih Pisem za države, kjer vladata materiala ali duhovna revščina.

Javne tribune so se udeležili tudi generalna sekretarka SDS Alenka Jeraj, dr. Božo Predalič, Slavko Kmetič, dr. France Cukjati in drugi člani IO KF SDS.

»Mučenci so tisti, ki Cerkev vodijo naprej, so tisti, ki podpirajo Cerkev, ki so jo podpirali in jo podpirajo danes. In danes jih je več kot v prvih stoletjih. Cerkev brez mučencev je cerkev brez Jezusa,« tako je zatrdil papež Frančišek. Nekdo je v prvih stoletjih Cerkve govoril, da je kri kristjanov (kri mučencev) seme novih kristjanov. S svojim mučeništvom, s svojim pričevanjem, s svojim trpljenjem, ko podarijo tudi svoje življenje, zasejejo kristjane za prihodnost.