Mineva 34 let od aretacije Ivana Borštnerja in Janeza Janše in kasnejšega procesa proti četverici JBTZ (Janez Janša, Ivan Borštner, David Tasič, Franci Zavrl). Sodni proces na vojaškem sodišču brez možnosti obrambe za obtožene je vzpodbudil nastanek Odbora za varstvo človekovih pravic pod vodstvom Igorja Bavčarja in množična zborovanja pod geslom: »Odločno, vendar mirno in dostojanstveno za obrambo svobode in človekovih pravic«.
31. maja 1988 je Služba državne varnosti aretirala Janeza Janšo, varnostna služba JLA pa Ivana Borštnerja. Tej dvojici se je čez nekaj dni v vojaškem priporu pridružil še David Tasić, vojaško sodišče pa je med obtožene prištelo še Francija Zavrla.
Proces proti četverici JBTZ je bil dejansko le zunanja posledica projekta, v katerem je vrh slovenske zveze komunistov reševal svojo kožo, saj so se v vzhodni Evropi že dogajali procesi demokratizacije, prav tako pa je CK ZKS svojim beograjskim gospodarjem dokazovati, da ni »na strani meščanske desnice in klerikalcev«. Ker je vrh ZKS sklenil onemogočiti Janeza Janšo kot »zelo nevarnega«, je moral poskrbeti tudi za izgovor, da so ga lahko aretirali in izročili v roke JLA, ki bi po prvotnem scenariju z njim obračunala daleč od oči javnosti. Janez Janša je na okrogli mizi leta 2017 glede kandidature za predsednika ZSMS dejal, da se je iz nečesa, kar se je začelo kot provokacija oblasti, izcimilo nekaj zelo resnega in da je bila glavna obtožba takrat, da gre meščanski skupini pri Novi reviji za oblast. Nato je sledila uresničitev Ertlove napovedi, da je nekatere špice treba porezati.
Politično montiran proces proti četverici je predstavljal vrhunec napetosti med slovensko civilno družbo in takratno Jugoslovansko ljudsko armado. Sojenje je potekalo v odsotnosti javnosti in v srbohrvaškem jeziku, kar je vzbudilo ogromno pozornosti slovenske javnosti in hkrati veliko neodobravanja. Prav tako Janez Janša in David Tasić kot civilista nista imela možnosti zastopanja civilnega odvetnika, ampak jima je bil dodeljen vojaški zagovornik. Močno nezadovoljstvo slovenske javnosti ob evidentnem kršenju človekovih pravic je sprožilo velik odpor proti takratni totalitarni oblasti ter privedlo do poenotenja ljudi različnih prepričanj. Sprožili so se spontani protesti in demonstracije, v sklopu katerih je bil 3. junija 1988 ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic, predhodno poimenovan Odbor za varstvo pravic Janeza Janše. Predsedovanje odbora je prevzel Igor Bavčar. V znak podpore četverici so organizirali protestno zborovanje na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki se ga je udeležilo preko 30.000 ljudi, ter množične proteste pred Vojaškim sodiščem v Ljubljani. Odbor za varstvo človekovih pravic je postal najmočnejša organizacija civilne družbe v obdobju slovenske pomladi. Predstavljal je središčno točko in poenotenje sicer različnih političnih in civilno-družbenih iniciativ, zato je razumljivo, da je bila prav na njegovem zborovanju leta 1989 prebrana Majniška deklaracija.
Proces proti četverici je predstavljal prvi korak k oznanitvi prebujenja in k prihodu velike Slovenske pomladi. Pomenil je prehod k jasnosti, enotnosti in odločnosti Slovenk ter Slovencev po demokratičnih spremembah in dodatno okrepil težnje slovenskega naroda po neodvisni in samostojni državi Sloveniji. Rojstvo velike Slovenske pomladi je slovenski narod napolnilo s pogumom in srčnostjo, ki sta nas kot narod ohranjala skozi stoletja in kar je privedlo do tega, da smo vstali in se osamosvojili.
