Rudi Šeligo je bil med ustanovitvenimi očeti Slovenske demokratične zveze, pravne in politične predhodnice stranke SDS. V času, ko so se v Sloveniji dogajali demokratični procesi, je kot predsednik Društva slovenskih pisateljev opravil pomembno vlogo pri osamosvajanju in demokratizaciji.
Osnovno in srednjo šolo je Rudi Šeligo obiskoval na Jesenicah, nato je šolanje nadaljeval v Tolminu, kjer je maturiral. Leta 1960 je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomiral iz filozofije in psihologije, kasneje je opravil tudi magisterij iz estetike. Po končani diplomi se je zaposlil na Zavodu za proučevanje organizacije dela in izobraževanje kadrov v Kranju ter do 1993 predaval statistiko na Visoki šoli za organizacijo dela. V letih 1957 in 1958 je deloval kot sourednik Revije 57. Pri ustvarjanju revije je sodeloval vse od njene ustanovitve.
Urejal je tudi reviji Perspektiva in Problemi ter knjižno zbirko Znamenja. Napisal je veliko književnih del, ki imajo neprecenljivo vrednost. Na podlagi izjemnega opusa je dvakrat prejel Grumovo nagrado za dramatiko, nagrado Prešernovega sklada, nagrado Kresnik in leta 1989 tudi Prešernovo nagrado.
Predsedovanje Društvu slovenskih pisateljev ga je (ne)hote potisnilo v središče demokratičnih premikov, ki so Sloveniji prinesli samostojnost. V času, ko so nam pretile grožnje totalitarnega režima, je bil Rudi Šeligo eden tistih slovenskih kulturnih ustvarjalcev, ki so si s pogumom drznili stopiti naprej in s svojim delovanjem opraviti ključno vlogo pri zagonu slovenske pomladi. Že v letu 1987 je Društvo slovenskih pisateljev (DSP) skupaj s Slovenskim sociološkim društvom začelo pripravljati Teze za ustavo Republike Slovenije kot odgovor na namero predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije, da uveljavi prenovljeno centralistično in unitaristično ustavo SFRJ. Teze kot protiutež nove ustave so izhajale iz zgodovinske potrebe slovenskega naroda po samostojni in lastni državi.
V času protestov in afere JBTZ je Društvo slovenskih pisateljev z nepretrgano serijo izrednih literarnih večerov premaknilo tok zgodovine. Ti večeri so predstavljali kulturne proteste z namenom prebuditve in upora javnosti, ko je JLA z aretacijo Janeza Janše, Ivana Borštnerja in Davida Tasića grobo posegla v slovensko suverenost.
Kot zagovornik sprememb družbeno-političnega sistema je bil Rudi Šeligo med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze in leta 1990 na njeni listi izvoljen v tridomno Skupščino Socialistične republike Slovenije. Do leta 1992 je vodil parlamentarni odbor za kulturo in bil v letu 2000 za kratek čas minister za kulturo Republike Slovenije. Ob zamenjavi Janeza Janše na mestu obrambnega ministra leta 1994, je bil Šeligo mnenja, da »gre za restavracijo bivšega režima«. Dejal je, da »centri moči točno vedo, da če se simbol Janeza Janše odreže, so s tem spodrezane energije demokraciji in samostojnosti.«
Danes mineva 15 let od smrti Rudija Šeligo. V spomin nanj je delegacija SDS na njegov grob na Žalah položila cvetje. V mislih nam bo ostal kot vitalen sodobnik politične pomladi in osamosvojitve ter človek velike moralne avtoritete. Kot pomemben člen slovenskega pomladnega prebujanja je sodeloval v demokratičnih procesih, ki so slovenskemu narodu prinesli samostojnost.
