Jugovzhodna Slovenija in Posavje se že dlje časa soočata z vse resnejšimi varnostnimi in socialnimi izzivi, povezanimi s kriminalom in nasiljem znotraj dela romske skupnosti. Na tem območju živi več kot 200.000 prebivalcev, katerih vsakodnevne izkušnje ostajajo prezrte – njihova opozorila so bila predolgo preslišana.
Upravičeno se sprašujejo: zakaj jih država jemlje resno le takrat, ko gre za plačevanje davkov, ne pa tudi, ko gre za njihovo varnost in dostojanstvo?
Dovolj je bilo floskul, izgovorov in prelaganja odgovornosti. Dovolj je bilo razlag, da je kriva “nestrpna družba” ali da se »namenja dovolj sredstev«. Razmere so se v zadnjih letih objektivno poslabšale – to potrjujejo ne le župani, ampak tudi številni občani, ki se vsakodnevno obračajo na poslanske pisarne: kmetje, učitelji, trgovke, policisti in drugi, ki se soočajo z ustrahovanjem in nevarnostjo.
Poslanci, ki prihajamo iz prizadetih regij, smo že v prejšnjem mandatu začeli opozarjati na vse večje težave. V sodelovanju z ministrstvi za delo, notranje zadeve in šolstvo so bili pripravljeni konkretni ukrepi, nekateri zakonski predlogi so bili celo že vloženi. A postopki – vključno z referendumsko zahtevo, ki jo je vodila Levica – so bili ustavljeni ali razvrednoteni.
V tem mandatu so pobudo prevzeli župani – že 16 županov iz Kočevja, Ribnice, Dolenjske in Posavja opozarja na nevzdržne razmere. Sprva so bili deležni posmeha in zanikanja. Danes so zakonodajni predlogi, ki naj bi reševali situacijo, oslabljeni do te mere, da jih župani označujejo za zgolj PR-ukrepe brez dejanskega učinka.
To se zgodi, ko se romsko problematiko obravnava iz pisarn v Ljubljani, brez poznavanja razmer na terenu. Mi pa vemo, kaj se dogaja. Lokalno prebivalstvo trpi.
Ljudje nas vsakodnevno opozarjajo na ustrahovanje, grožnje na domu, nezakonito pridobljeno premoženje in občutek nemoči – celo pri uradnih osebah: policistih, finančnih inšpektorjih, učiteljih. Takšna realnost je postala vsakdan mnogih občin.
Kriminal nima etnične osnove. A če se dogaja znotraj določene skupnosti, ga je treba enako dosledno sankcionirati – brez popuščanja.
Če država ne ukrepa niti ob napadih na uradne osebe, pomeni, da avtoritete ni več. Če pred zakonom nismo vsi enaki in oblast ostaja pasivna, imamo opravka z resnim – tudi ustavnim – problemom.
Zato pozivamo vlado, da brez odlašanja prisluhne terenu in izvede konkretne ukrepe.
Predlagamo:
- Vlada RS naj v treh mesecih preuči vse zakonske možnosti in pripravi zakonodajni paket, ki bo organom pregona omogočil učinkovitejše odzivanje na razmere na področju kaznivih dejanj in prekrškov.
- Pripravi naj poročilo o delu tožilstva in sodstva v primerih ponavljajoče kriminalitete ter predlaga spremembe tožilskih in sodniških postopkov, da se preprečijo ponavljajoča kazniva dejanja brez sankcij.
- Predlaga naj spremembe zakonodaje, ki bodo prejemnikom socialnih transferjev jasno sporočile, da so kazniva dejanja in prekrški nesprejemljivi in bodo ustrezno sankcionirani.
Gre za vprašanje pravičnosti, varnosti in delovanja pravne države. Prebivalci JV Slovenije in Posavja pričakujejo učinkovito reševanje, ne le opazovanje. Država jim dolguje ukrepanje – ne še enega poročila ali analize, temveč konkretne rešitve.