Romanje za domovino v Medžugorje

Romanje je potekalo pod geslom sv. Janeza Pavla II »Odprite vrata Kristusu«, povezano pa je bilo s stoletnico fatimskih prikazovanj, 25-letnice mednarodnega priznanja Slovenije in 25-letnice posvetitve slovenskega naroda Mariji, pa tudi tridesetletnice začetka slovenske pomladi.

46 romarjev, šofer avtobusa in duhovni spremljevalec g. Jože smo se v jutranjih urah podali na romanje v Medžugorje v Hercegovini, južno od Mostarja, kjer se je točno 10 let pred slovensko osamosvojitvijo (25. 6. 1981) šestim vidcem začela prikazovati Devica Marija, ki ji Hrvatje rečejo »Gôspa«. V svojih sporočilih Gospa vabi k spreobrnjenju, da bi se človek ponovno srečal z Bogom ter z molitvijo izpolnil svojo poklicanost, ki jo ima vsak človek na svetu.

Pred prihodom v Medžugorje smo se ustavili v frančiškanskem muzeju v Humcu (Ljubuški), v cerkvi sv. Antona Padovanskega smo zmolili rožni venec Božjega usmiljenja, nato pa si ogledali galerijo in muzej. Vsak dan smo se v popoldanskih urah udeležili osrednjega programa s sveto mašo, rožnim vencem ter češčenjem v medžugorski cerkvi sv. Jakoba.

Drugi dan romanja smo se odpravili v Majčino selo (sl: Materina vas), ki jo je sredi devetdesetih let osnoval sedaj že pokojni hercegovski frančiškan pater Slavko Barbarić. Materinska vas sprejme do 60 otrok, sprva je šlo za vojne sirote, kasneje so sprejeli tudi vse zavržene otroke ali otroke iz socialno ogroženih družin. Otroci s skrbniki živijo v neke vrste vrstnih hišah, maksimalno deset otrok na eno hišo, da bi tudi ti otroci, ki jim iz različnih vzrokov ni bilo dano izkusiti družinskega ozračja, začutili družinski utrip in sprejetost. Za socialno vključenost s sovrstniki pa je poskrbljeno tako, da imajo znotraj Majčinega sela vrtec, v katerega so vključeni tudi okoliški otroci. Ker gre za občutljive otroke s hudimi travmami, je poleg posebne skrbi in pozornosti s strani skrbnikov organiziranih vrsta tečajev in delavnic, kjer preko umetniškega izražanja otroci lahko izrazijo svoja čustva. Pater Slavko Barbarić velja za hercegovskega Petra Opeko (Majčino selo je bilo zgrajeno ob nekdanjem divjem smetišču, kjer se sedaj nahaja vrt sv. Frančiška) ali pa sv. Janeza Boska, ki je še posebej skrbel za najbolj ubogo in zapuščeno mladino v Turinu in okolici.

Za tem smo obiskali vrt sv. Frančiška, kjer smo imeli slavljenje. Po odličnem kosilu v penzionu Elez pod Križevcem smo poromali na Crnico, na hrib prikazovanj. Večer smo zaključili s sveto mašo in češčenjem Jezusa.

Tretji dan romanja za domovino smo se dopoldne odpravili na Križevac, ki se je nekdaj imenoval Šipovac. Na vrhu se nahaja betonski križ, v katerem je vzidana relikvija Kristusovega križa. Križ so postavili leta 1933 ob 1900 letnici Jezusove smrti in vstajenja, kot glavni pobudnik je bil tedanji medžugorski župnik p. Bernardin Smoljan, ki je tudi začel z gradnjo sedanje medžugorske cerkve, kasneje pa je umrl kot mučenec – žrtev komunistične revolucije. Prav tistega leta so po Kraljevini Jugoslaviji potekali evharistični kongresi. Na poti na Križevac smo molili križev pot s premišljevanji o domovini, družbi in veri. Popoldne pa smo poslušali izvrstno in ganljivo pričevanje Gorana Ćurkovića, ki mu lahko prisluhnete na https://m.youtube.com/watch?v=ivRRqMw6JfQ

Zadnji dan romanja smo šli k jutranji maši v Medžugorju, za tem pa smo se odpravili v Široki Brijeg, mesto poboja frančiškanov. Tam se nahaja stara romarska Marijina cerkev. V kapeli smo zapeli Marijine litanije in se posvetili Jezusovemu in Marijinemu srcu. Sledil je odhod v domovino.

Hvala evropskim poslancem, Patriciji Šulin, dr. Milanu Zveru in Romani Tomc za podporo romanja. Hvala duhovniku Jožetu, ki je duhovno spremljal naše romanje, ter Gašperju, ki je odlično vodil celotno romanje.

Krščanski forum SDS