Romana Tomc: »Z današnjim dnem takoj in nepreklicno ter brez kakšnih pogojevanj in preračunavanj odstopam s funkcije podpredsednice Državnega zbora.«
sreda, 30. 4. 2014V Sloveniji imamo tri veje oblasti. Zakonodajno, sodno in izvršilno. Nobena od njih ne deluje tako kot bi morala.
Izvršilna oblast, to je vlada, namesto, da bi sprejemala ukrepe, ki bi državo vodili iz krize, brezglavo vleče poteze, ki nas vodijo ravno v nasprotno smer. Izjemno zadolževanje, ki je bilo že omenjeno, vedno novi davki in prazne obljube, so postali njen zaščitni znak. S samohvalo o ukrepih, ki jih je vlada sprejela in ki naj bi dajali dobre rezultate, se kaže tudi podcenjujoč odnos do tistih, ki to poslušamo, do nas, ki smo v DZ, ampak še bolj pomembno podcenjujoč odnos do ljudi. Vsak dan znova vlada prelomi kakšno od danih obljub, tudi tako pomembne, ki pomenijo nespoštovanje ustave.
Sodna veja oblasti ne spoštuje osnovnih standardov pravne države. S svojimi odločitvami vzbuja med ljudmi nezaupanje do poštenega sojenja, kar je ena izmed temeljnih človekovih pravic. Primeri, kjer odločitve sodišča temeljijo na indicih, ne pa na dokazih, nimajo mesta v razvitih demokratičnih državah.
In eden takšnih primerov je tudi primer Patria, kjer sodba ne temelji na pravnih argumentih, ampak na nekih presumpcijah. Naj ob tem izpostavim, da enako menijo tudi številni zelo ugledni in eminentni pravniki, ki jim ni vseeno, kakšna je sodna praksa v Republiki Sloveniji. V tem smislu se zelo strinjam z izjavo ddr. Klemena Jakliča, pravnika in predavatelja na univerzi Harvard, ki je ob sodnem procesu in sodbi v zadevi Patria rekel dobesedno takole: »Ob takšni uporabi prava se čutim dolžnega upreti, kadarkoli in za kogarkoli gre. Imena me pri tem ne zanimajo.«
Če je obtožba tako splošna, da se ne moreš braniti, se pod vprašaj postavlja temeljna človekova pravica do obrambe. Sodba v zadevi Patria zato vzbuja skrb, da je lahko v tej državi vsakdo, torej jaz, vi, moj poslanski kolega,g. Tanko, kdorkoli obsojen brez dokazov. To je zastrašujoče in seveda med ljudi vnaša nemir.
Če ljudje izgubijo vero v pravično in na pravnih argumentih temelječe sodstvo, če se s takšnimi sodbami, kot je ta v zadevi Patria, vračamo v neke druge čase, ko so bili ljudje obsojeni, ker jih je nekdo za nekaj obtožil in za to ni bilo nobenih dokazov, me je seveda strah za to državo.
Evropsko sodišče za človekove pravice je zasuto s takšnimi primeri, parlamentarna skupščina sveta Evrope ves čas opozarja na primere vmešavanja politike v sodne procese. Na nezdravo stanje opozarja tudi Poročilo, ki je izšlo letos o ekonomski svobodi za leto 2014, ki ugotavlja, da slovenski sodni sistem ostaja še naprej ranljiv za politična vmešavanja. To nas mora skrbeti.
Zakonodajna veja oblasti, torej mi v parlamentu, smo vse bolj samo še opazovalci dogajanja. Neprestano opozarjanje opozicije na škodljive zakone, nedopustna ravnanja, npr. v bančnem sistemu, na primere političnih kadrovanj, ki naj jih ne bi bilo, pa vsi vemo, da so in na nujnost sprejema reformnih ukrepov, je preslišano in naleti zgolj večinoma na posmehovanje. Nobene pripravljenosti za sodelovanje ni. Očitno pa to še ni vse. Sedežni red v poslanskih klopeh naj bi se v prihodnjih dneh bistveno spremenil. Ob tem se vprašam, kaj bo potem drugače? Ali bo zato, ker se bo sedežni red spremenil, zakonodajna oblast delovala bolje, ali gre le za kupovanje časa?
Postali smo ujetniki nekega sistema, ki ne deluje. Danih obljub se ne spoštuje, pravna država ne deluje in kar je zelo pomembno, dostojanstva, da bi kdo prevzel odgovornost za takšno stanje, ni.
Zdi se mi, da so v teh razmerah nekatere funkcije, ki naj bi bile pomembne, častne in spoštovane izgubile svoj pomen. Tudi funkcija podpredsednice Državnega zbora, ki jo trenutno, poleg drugih, zasedam.
Zaradi teh ugotovitev in na podlagi tehtnega premisleka z današnjim dnem, torej takoj in nepreklicno ter brez kakšnih pogojevanj in preračunavanj, s te funkcije odstopam. To je moja osebna odločitev in izhaja iz tega, kakšen človek sem, in kakšno politiko zagovarjam. To je hkrati tudi moj poziv in apel vsem k bolj pravni in pravični državi, v kateri se bomo državljanke in državljani Republike Slovenije počutili bolj varne in to je tudi poziv k temu, da končno enkrat v Sloveniji odpremo oči, pogledamo resnici v oči, se soočimo s stanjem kakršno je in da smo vsi skupaj pripravljeni nekaj narediti za to, da bo bolje. Ko si bomo enkrat to priznali, bomo imeli nekaj možnosti, da Slovenijo zapeljemo v prave vode.
