Romana Tomc: »Sanacijo bančnega sistema bodo plačali davkoplačevalci na račun njihovega nižjega standarda in višjih davkov.«

Dejstvo je, da so v slovenskem bančnem sistemu najbolj grenak priokus pustili tajkunski krediti in pohlepnost posameznikov, ki so na škodo razvoja podjetij skrbeli predvsem za svojo korist. Poslanke in poslanci Državnega zbora danes na izredni seji Državnega zbora obravnavajo predlog  priporočila v zvezi s sanacijo milijardne bančne luknje v slovenskih bankah. Predlog priporočila je v obravnavo zboru predložila skupina 26-ih poslank in poslancev, s prvopodpisanim Jožetom Tankom.

Stanje v slovenskem bančnem sistemu je bolj kot vzrok krize, njegova posledica.  Zato nobena še tako velika finančna injekcija ne bo pomagala, dokler bomo zdravili le simptome, dokler bomo ohranili enake vzorce razmišljanja in delovanja in dokler ne bomo do temeljev pometli z vsemi škodljivimi praksami in na odgovornost poklicali vse, ki so zavestno ravnali v nasprotju z načelom dobrega gospodarja in zlorabljali pravila.

Razlogov, da  je obseg kreditov pred približno desetimi leti začel hitro naraščati je več. Med njimi so tudi takšni, ki so posledica ugodnih razmer na svetovnem finančnem trgu in posledica zdravih poslovnih odločitev, zaradi rasti gospodarske aktivnosti. Kakšen od njih je bil dan tudi podjetju, ki je moralo zapreti svoja vrata. To je pač poslovno tveganje in s tem ni nič narobe. Hudo narobe pa je, da so bili nekateri krediti dani mimo pravil in v neskladju s poslovno prakso. Kateri, se sprašujemo danes? In kdo je za to že odgovarjal?

Dejstvo je, da so v slovenskem bančnem sistemu najbolj grenak priokus pustili tajkunski krediti in pohlepnost posameznikov, ki so na škodo razvoja podjetij skrbeli predvsem za svojo korist. Posebej njim na kožo pisana zakonodaja podlaga, je takšna ravnanja v veliki meri legalizirala, bančniki so brezkompromisno potrjevali milijonske kredite brez ustreznih zavarovanj, nadzorne institucije pa so si zatiskale oči tudi takrat, ko so razmere postajale neobvladljive. Ob podpori mencingerjanskih teoretikov in zagovornikov nacionalnega interesa in popolni odsotnosti epiloga še tistih malo primerov, ki so bili postavljeni pred sodbo ljudi, je zgodba tovarišijskega kapitalizma zgledno delovala, dokler ni počil svetovni finančni balon. To je prekrižalo marsikatere načrte in s tega vidika lahko rečemo, da je bila svetovna kriza za Slovenijo celo koristna. Zgodba o uspešnosti slovenske managerske elite in poveličevanje nacionalnega interesa sta končno začela dobivati pravo podobo. Odziv je bil seveda pričakovan. Zanikanje dejanskega stanja, odpor proti vsakršnim spremembam in napad na vse, ki so opozarjali na nepravilnosti.

Naj ob tem navedem del članka, ki je bil objavljen leta 2001 v Mladini pod naslovom Bančni paradoks. Takole pravi: Predsednik uprave največje državne banke je hkrati predsednik nadzornega sveta enega največjih slovenskih industrijskih podjetij. Predsednik uprave industrijskega podjetja je hkrati član nadzornega sveta zavarovalnice, ki servisira izvozne posle. Predsednik uprave zavarovalnice pa je član nadzornega sveta največje banke v državi. Krog je torej sklenjen. Trije predsedniki uprav pomembnih gospodarskih družb se enkrat pojavljajo v vlogi nadzornika, drugič v vlogi nadzorovanega. Takšno stanje lahko privede do incestnih situacij. In zaključuje Zdi se, da je privatizacija edino zdravilo. Tudi privatizacija bank.Danes, več kot desetletje po objavi članka, z milijardnimi zneski rešujemo … koga pravzaprav?

Včeraj je minilo teden dni od razkritja rezultatov stres testov. Pred dvema dnevoma je Evropska komisija odobrila državno pomoč petim slovenskim bankam. S tem se lahko končno začne druga sanacija bančnega sistema. Če grobo seštejemo vse dosedanje dokapitalizacije in izgubljen bruto domači proizvod v tem času, bo strošek presegel 10 milijard EUR.  Samo zadnja potrebna dokapitalizacija treh največjih bank pomeni znesek, ki ga Slovenija v enem letu nameni za vse pokojnine skupaj. En cel letni proračun ZPIZ-a. To je izjemno veliko denarja, čeprav je vlada s spretnim PR-om  javnost pripravila celo na to, da gre za pričakovan in dober rezultat. Ob tem velja spomniti, da so v proračunu rezervirana sredstva za dokapitalizacijo le 1,2 mrd. Po besedah ministrstva za finance je takšno oceno naredila Banka Slovenije. Očitno se je Banka Slovenije hudo zmotila. Ne prvič, ne zadnjič.Žal smo danes šele na začetku zgodbe, ki smo jo enkrat že naredili  – neuspešno, kajti rešitev ni le to, da se milijarde evrov zlijejo v bančni sistem, ampak da se ravnanje spremeni tako, da se kaj takega nikoli več ne bo ponovilo. Drugič in zadnjič pa bi jo morali narediti pred tremi ali štirimi leti. Delamo jo danes in nobenih znakov ni, ki bi kazali na to, da bo tokrat drugače.Zato se je težko strinjati s predsednico vlade Alenko Bratušek, ki je rezultate stres testov pospremila z besedami: danes je dan, ko smo vam dokazali in pokazali, da znamo.  V tem trenutku je vlada pokazala le to, da se zna dodatno zadolževati, in to zelo drago, in da zna dvigati davke. Veliko manj kot z zadolževanjem pa se ukvarja s tem kako, in predvsem kdo, bo te dolgove odplačal in kako bomo prišli do gospodarske rasti. Že dolgo ponavljamo eno in isto vprašanje, na katerega pa ne dobimo odgovora: Katere strukturne reforme, ki jih ves čas omenjate imate v mislih? In kaj ste poleg dodeljevanja državnih pomoči in subvencij naredili za boljše poslovno okolje?  Mogoče bi nam to lahko danes povedal minister Čufer, ki, tako malo za zraven, opravlja tudi funkcijo gospodarskega ministra.Ampak mislim, da se trenutno minister bolj kot z gospodarstvom ukvarja z iskanjem svežega denarja. Samo upamo lahko, da bo v nadaljevanju bolj uspešen kot je bil, kajti njegov zadnji zadolževalski podvig, pri katerem si je za zaprtimi vrati izposodil 1,5 milijard EUR,  po ekstremno visoki obrestni meri, nas bo v prihodnjih treh letih stal več kot 200 milijonov EUR. Glavnica zapade v izplačilo že čez tri leta. Kje bomo dobili denar, če naše gospodarstvo še ne kaže znakov okrevanja? Kdo bo to plačal? In kdo bo v resnici plačal sanacijo bančnega sistema? Čeprav se zdi, da je odgovor zapleten, je v bistvu zelo preprost. Sanacijo bančnega sistema bodo v končni fazi plačali ljudje, ki zato upravičeno pričakujejo, da bodo dobili pojasnila in odgovore, zakaj morajo plačevati višje davke, zakaj se bo njihov standard zmanjšal in kdo je za to odgovoren.  Zanima jih ali so med odgovornimi tudi vodstva in nadzorni sveti bank? So odgovorni bivši guvernerji Banke Slovenije? So odgovorni tudi tisti, ki so s prirejenimi podatki najemali sporna posojila?Zanima jih, zakaj Vlada ni sprejela ukrepov za zavarovanje in izterjavo sredstev od odgovornih? Zakaj tistim, ki spornih kreditov niso vrnili, ni zamrznjeno premoženje? Če je potrebno za to sprejeti kakšen zakon, zakaj tega ni predlagala? Dokaz, da vlada zna izjemno hitro reagirati, ko se ji to zdi potrebno, je nedavna sprememba Zakona o javnih financah. Zakon je bil sprejet kar na dopisni seji, že čez dva dni pa ga je koalicija potrdila tudi v Državnem zboru. Banke moramo sanirati, to vemo vsi. Rezultati so pokazali kar pač so in dejstev ni mogoče spremeniti. Zastonj je v tem trenutku polemizirati in se spraševati, zakaj so rezultati stres testov, ki so bili delani od zgoraj navzdol drugačni od tistih, ki so bili delani od spodaj navzgor ali je metodologija prava in kazati s prstom na tiste, ki so nas ocenjevali. Pod pritiskom evropske komisije so te teste za nas naredili tujci, ker evropska komisija ni zaupala ocenam, ki smo jih naredili sami. Zato bi bilo bolje pokazati s prstom na tistega, ki je z napačnimi in nerealnimi ocenami povzročil, da smo dobili tuje inšpektorje. Nismo več v položaju, ko bi mi diktirali drugim, kako naj se obnašajo, žal smo v položaju ko drugi diktirajo nam. Toliko o tem, koliko suverenosti je pri odločitvah vlade. Ob razpravah v zvezi z reševanjem bančnega sistema in vprašanjem, kje bomo dobili denar, je bila včeraj pozno zvečer na odboru za finance vroča debata o tem ali bi bila možnost koriščenja sredstev iz evropskega reševalnega mehanizma boljša ali slabša rešitev. Vsekakor bi bila cenejša, obrestne mere iz tega mehanizma so namreč nekajkrat nižje od tistih, ki nam jih ponujajo na trgu. O tem smo se vsi strinjali. Potem se je pa zapletlo. Ker ne vlada ne koalicija nista imela odgovorov o tem, kakšni pa bi bili sploh pogoji, da bi do tega denarja prišli.  Lahko samo ugibamo, kajti vlada se ni niti pogajala, ni poskušala doseči kakšnega ugodnega paketa, ampak je to možnost zavrnila kot nesprejemljivo. Čeprav vlada ne pozna pogojev, ker se jih ni niti potrudila spoznati, trdi, da je ESM slabša rešitev. Zanimivo in popolnoma v slogu te vlade: »Mi znamo najbolje«. Vendar je vprašanje o tem, katera možnost zadolževanja je boljša povsem na mestu. Treba je pretehtati pluse in minuse. Ni mogoče enostavno preslikati pogojev, ki so jih dobile druge države. Paketi so za različne države različni. Odvisni so od pogajalske sposobnosti vlade, obsega težav v katerih se država nahaja in količine denarja, ki ga potrebuje. Je pa dejstvo, da bi bila izvedba nekaterih ukrepov nujna, med drugim tudi izvedba strukturnih reform. Katerih in kako globokih, pa ne vemo, ker vlada ni niti poizkusila  zvedeti. Reforme bi morali tako ali tako narediti, brez da nam to naložijo drugi. Zato se lahko upravičeno sprašujemo ali vztrajno zavračanje ESM-ja pomeni, da vlada nima resnega namena izvesti potrebnih reform in sedaj s polno vrečo denarja nadaljuje politiko, ki nas je pripeljala do položaja, da smo v družbi s Ciprom edina država, ki ji za naslednje leto napovedujejo padec gospodarske rasti.Na številke, ki smo jih izvedeli pred dnevi torej nimamo vpliva. So takšne kot so. Znesek dokapitalizacij so nam določili drugi, še vedno pa lahko sami določimo način izvedbe in se odločimo ali želimo enkrat za vselej prekiniti z dosedanjem načinom in začeti delati drugače, ali pa bomo s staro prakso nadaljevali. Lepe besede v smislu »storili bomo vse kar je v naši moči«, pač niso dovolj. Enake prazne obljube so bile dane tudi ob prvi sanaciji slovenskega bančnega sistema. Pa vendarle smo danes edina evropska država, ki bančni sistem sanira že drugič.Zanimivo je bilo včeraj na odboru poslušati predstavnika Banke Slovenije. Tiste vrhovne nadzorne in regulatorne institucije, ki bi morala najbolj budno paziti na zdravje našega bančnega sistema in ukrepati takoj, ko zazna kakršnekoli težave. Menda so naredili vse tako kot je treba, vse kar je bilo v njihovi moči. V vsakem trenutku naj bi delovali skrbno in v skladu s svojimi pristojnostmi. No,  med drugim so tudi javno nasprotovali ustanovitvi slabe banke. Sprašujemo se torej, zakaj so banke zabredle tako globoko, če je Banka Slovenije učinkovito opravljala svoje delo? Ali ne gre tu za eklatantno zanikanje dejanskega stanja, za prelaganje odgovornosti in za poskus ohranitve ustaljenih vzorcev? Torej za natančno takšno obnašanje, ki smo ga bili vajeni v preteklih dvajsetih letih.Neuspela tranzicija, ki temelji na neuspeli privatizaciji gospodarstva in tudi bančnega sistema ter nezdravih povezavah znotraj teh sistemov, kjer se ne ve kdo pije, ve se pa kdo plača, je pripeljala do kaotičnih razmer, kjer so ogroženi temelji demokratičnega sistema. 
Druga sanacija bančnega sistema je najbrž tudi naša zadnja v okviru suverene in samostojne Slovenije. Popravnega izpita ne bo in to ni primer iz katerega bi se lahko kaj naučili. Čas za učenje je minil kakšni dve desetletji nazaj, ob prvi sanaciji.

Zato v Slovenski demokratski stranki:
–    zahtevamo, da se postopek sanacije bank izvede na transparenten način. Ne tako kot se je to dogajalo na primeru Probanke in Factor banke, kjer se je  vse je zgodilo čez noč, pojasnil ni bilo, opozicija, ki je zahteva glede tega izredno sejo DZ pa je bila moteč faktor.
–    Zahtevamo odgovore in pojasnila.
–    Zahtevamo, da se ugotovijo vse nepravilnosti odgovornih, na čelu s finančnim regulatorjem, upravami in nadzorniki v bankah in da se vsi, ki so zagrešili kakršnokoli nepravilnost, namerno ali po malomarnosti, ustrezno sankcionirajo.
–    Ne pristajamo na kolektivno odgovornost, kjer se bodo posamezniki skrivali za v raznih komisijah, svetih in delovnih skupinah.

Doslej sta se tako Vlada kot Banka Slovenije izogibala jasnim in natančnim odgovorom o tem, kakšni so načrti za nadaljnjo stabilizacijo bančnega sistema in kakšne ukrepe je že in še bo predlagala za odkrivanje odgovornosti. Izgovori za zaščito odgovornih so se skrivali za besedami »bančna tajnost« in »ne-vmešavanje v pristojnosti organov pregona«. 
Ko boste v vladi in koaliciji naslednjič pojasnjevali, da nečesa ni mogoče narediti, se spomnite, da je mogoče nove davke uvesti čez noč, da se je mogoče zadolžiti za 1,5 milijard za zaprtimi vrati in da je  mogoče spremembe zakonov sprejemati  na dopisnih sejah. Predvsem pa imejte pri tem v mislih, da bodo plačnik računa za vse to na koncu ljudje.  Zato imajo pravico vedeti in zato imajo pravico zahtevati odgovornost.V SDS obžalujemo, da koalicija ni zmogla toliko moči, da bi naše predloge sklepov podprla. Vendar bo nekoč bo prišel čas tudi za to, da bodo tudi ta vprašanja dobila prave odgovore. Najbrž po tem, ko bomo tudi v Sloveniji začeli spoštovati Resolucijo 1096, ki jo sprejela Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, vključno s tistim delom, ki zahteva izvedbo lustracije.