Romana Tomc: »Ocenjujem, da je problem privatizacije večji in težje rešljiv kot sanacija bančnega sistema.«

Vsi zapleti in nenehno novi manevri, ki so namenjeni zgolj pridobivanju časa, kažejo na to, da koalicija s privatizacijo ne misli resno. Danes poteka izredna seja državnega zbora, kjer poslanke in poslanci obravnavajo predlog priporočila v zvezi s problematiko upravljanja državnega premoženja. Predlog je v obravnavo državnemu zboru predložila poslanska skupina SDS. Stališče poslanske skupine SDS, ki ga objavljamo v nadaljevanju, je na seji predstavila poslanka Romana Tomc.

Prevelika prepletenost države in politike s poslovanjem podjetij je eden temeljnih problemov Slovenije. Neuspela tranzicija, ki temelji na neuspeli privatizaciji je pripeljala do kaotičnih razmer, kjer so ogroženi temelji demokratičnega sistema, gospodarstvo ne more razviti vseh svojih potencialov, ljudje s pa se namesto s čedalje višjo kvaliteto življenja ukvarjajo s preživetjem iz dneva v dan. 

Iz perspektivne mlade države smo se v dvajsetih letih uspeli znajti v položaju, ko nam ugledne mednarodne institucije vsak dan sporočajo, da smo v čedalje slabšem stanju. Gospodarske rasti si še nekaj časa ne moremo obetati, brezposelnost narašča, novih delovnih mest ni, birokracija čedalje bolj cveti, korupcija pa je, kot vse kaže, večja, kot smo bili pripravljeni kadarkoli priznati. 

Očitno je, da naš poslovni model ni bil uspešen.  Brez sprememb in odločnih potez, ki bodo gospodarski in družbeni razvoj postavile na zdrave temelje, si ne moremo obetati nobenega napredka.

Veliko težav pred katerimi smo si dolgo zatiskali oči, ostaja nerešenih, kot dve najbolj pomembni pa lahko štejemo sanacijo bančnega sistema in umik države iz gospodarstva. Ocenjujem, da je problem privatizacije večji in težje rešljiv kot sanacija bančnega sistema. Zakaj? Odgovor se skriva v identificiranju tistih, ki bodo za rešitev enega ali drugega problema plačali ceno. Medtem, ko bodo breme sanacije bank v največji meri nosili davkoplačevalci, bodo posledice privatizacije čutili predvsem tisti, ki so državno lastništvo izkoriščali za bogatenje na svoj račun in za vzdrževanje sistema, ki nas oddaljuje od evropskih standardov in razvitega sveta. Ni težko težav reševati na ramenih drugih, težje se je odpovedati privilegijem.

Za bolj zdravo, odprto in konkurenčno okolje moramo zmanjšati vpliv države na  gospodarstvo tako, da velik del premoženja prodamo pravim lastnikom, za drug del, ki pa bo zaradi posebnega pomena vendarle ostal v državni lasti, pa zagotovimo strokovno in učinkovito upravljanje ter ločenost lastniške in upravljalske funkcije. Torej ločenost politike od vmešavanja v tekoče poslovne odločitve.
   
Kot osnovno, najpomembnejše in ključno vprašanje v povezavi z umikom države iz gospodarstva se postavlja naslednje: Ali Vlada Alenke Bratušek in koalicija s privatizacijo mislita resno? Ali zares želita pretrgati vezi z dosedanjo prakso in neuspešen model, ki temelji na poveličevanju nacionalnega interesa zamenjati z novim, drugačnim in bolj uspešnim? Sosledje dogodkov, ki so dosegli vrh z zavrnitvijo vladnega predloga s stani predsednika Državnega zbora, daje slutiti, da ključni akterji, ki bi morali aktivno sodelovati in podpirati privatizacijo, držijo figo v žepu.

Naj spomnim. Vlada Janeza Janše je pripravila Zakon o slovenskem državnem holdingu in ga lansko poletje intenzivno usklajevala ne le s koalicijo, ampak tudi z opozicijo. Na škodo nekaterih strokovnih rešitev smo na koncu vendarle dosegli kompromis, ki je bil sprejemljiv za vse. No, vsaj zdelo se je tako. Pravi obraz se je pokazal kmalu. Pozitivna Slovenija je le nekaj minut pred iztekom roka, zahtevala razpis referenduma. Brez uspeha. Ustavno sodišče je zahtevo zavrnilo. Prejšnja vlada je naredila še naslednji korak. V skladu z določbami zakona je pripravila Smernice in Klasifikacijo naložb in oba dokumenta poslala v Državni zbor. Žal, je vlada pred obravnavo v Državnem zboru padla, opozicijski poslanci so v tem času postali koalicijski in imeli zadostno večino glasov, s katero so zavrnili tako Smernice kot Klasifikacijo. V nadaljevanju smo namesto strateških dokumentov, ki naj bi dali odgovore na to, kaj, kako in pod kakšnimi pogoji se bo država umaknila iz gospodarstva, dobili seznam 15-ih podjetij, ki so namenjena prodaji. Za eno tretjino od navedenih so bili prodajni postopki tako ali tako že v teku, nekateri celo v zaključni fazi. Prepričljivih odgovorov na vprašanja, zakaj so se ravno ta podjetja znašla na seznamu in katera so bila merila in kriteriji za izbor, nismo nikoli dobili. 

Smo pa dobili nov predlog zakona, ki ga je pripravilo ministrstvo za finance. Ta dosedanji koncept postavlja na glavo. Predlog je vlada, tako so poročali mediji,  po napornih pregovarjanjih znotraj koalicije, neusklajen poslala v Državni zbor.  Res je, minister je predlog zakona tik pred zdajci predstavil tudi opoziciji, vendar brez realnih možnosti, da naši predlogi najdejo mesto v zakonu. Epilog je vladni predlog doživel z zavrnitvijo s strani predsednika Državnega zbora. 

Vsi ti zapleti in nenehno novi manevri, ki so namenjeni zgolj pridobivanju časa, kažejo na to, da koalicija s privatizacijo ne misli resno. Ali pa en del misli resno, drugi pa ne.  Ne vemo natančno, kajti dejanja ne potrjujejo besed, veliko teorije in lepih obljub pa zamegli prave namere in dejansko stanje. Vse to kaže tudi na veliko neusklajenost znotraj koalicije. Očitno je, da imajo koalicijske stranke o ključnih vprašanjih nadaljnjega razvoje Slovenije povsem različna stališča. 

Vendar časa za to, da bi se v miru in počasi začeli pogovarjati o tem, kakšna naj bi bila politika upravljanja z državnim premoženjem ter kaj sodi v srebrnino in kaj ne, enostavno ni več. O tem bi se morala koalicija uskladiti takrat, ko je prevzela odgovornost za vodenje države.   

V tem času, ko ne vemo, katera podjetja so za vlado strateška in katera ne, in koliko premoženja namerava sploh ohraniti pod državnim okriljem, se vladna ekipa s predsednico na čelu udeležuje investicijskih konferenc v tujini, kjer privablja tuje investitorje k nakupu slovenskih podjetij. Pozdravljamo odločitev, da vlada sodeluje pri predstavljanju Slovenije kot zanimive in privlačne destinacije za tuje investitorje, vendar pa mora biti povsem jasno, da naloga predsednika vlade ni – prodajati podjetja. Vprašanje je tudi, kaj dobrega lahko predsednica vlade sploh pove o slovenskem poslovnem okolju, da bi prepričala kupce,  saj so zadnje leto zaznamovali predvsem novi davki in s tem poslabšanje konkurenčnosti. Države, s katerimi tekmujemo za naklonjenost vlagateljev, nas prehitevajo ena za drugo. Poudariti velja, da je pomembno, kdo bodo novi lastniki, saj si ne želimo špekulativnih vlagateljev, ki jim ni mar za dolgoročni razvoj podjetij. Takšnim ni pomembna le cena, ampak tudi vse ostalo, kar bo vplivalo na njihovo poslovanje. Vse slabše in dražje poslovno okolje ter seveda bojazen pred tem, da bo nekdo v zadnjem hipu potegnil zavore in zaustavil privatizacijski proces, ne privablja, ampak odvrača resne vlagatelje. 

V poslanski skupini Slovenske demokratske stranke ocenjujemo, da zaradi nespoštovanja veljavnega Zakona o Slovenskem državnem holdingu in političnega kadrovanja obstaja veliko tveganje, da se ogrozi privatizacija  državnega premoženja in da bo le ta potekala netransparentno. Še posebej bi želeli poudariti, da veljavni zakon poleg ločenosti premoženja od države in bolj uravnotežene sestave nadzornih organov, zagotavlja tudi stabilnost in vzdržnost pokojninske blagajne. Nov predlog, ki ga je pripravila aktualna vlada to vprašanje ureja drugače, kar vzbuja dvom, da bo premoženje, ki je bilo namenjeno pokojninski blagajni porabljeno za druge namene. Na to možnost nakazuje tudi določba v nedavno sprejetem Zakonu o izvrševanju proračunov za leti 2014 in 2015.

Čeprav menimo, da sestava nadzornega sveta ne bi smela biti ključna za učinkovitost prodaje in upravljanja z državnim premoženjem, pa opozarjamo, da je nedopustno, da si bi v primeru uveljavitve novega Zakona o Slovenskem državnem holdingu Vlada Alenke Bratušek holding v celoti podredila na način, da bo vlada edina predlagateljica vseh petih članov Nadzornega sveta. Niti eno leto ni preteklo od tega, ko je bila bolj uravnotežena sestava nadzornega sveta temeljna zahteva poslancev Pozitivne Slovenije in Socialnih demokratov. Danes je razmišljanje očitno povsem drugačno. 

Naj ob zaključku ponovno izpostavim temeljno vprašanje povezano z nadaljnjim razvojem gospodarskega sistema v Sloveniji in ključno vprašanje upravljanja z državnim premoženjem: Ali vladajoča koalicija s privatizacijo misli resno?  Če je temu tako, potem naj na podlagi veljavnega zakona čim hitreje in transparentno nadaljuje s procesom, seveda na podlagi jasno izdelanih meril in kriterijev, ki morajo izhajati iz dokumentov kot so Smernice upravljanja naložb in Klasifikacija naložb.