V nadaljevanju objavljamo kolumno evropske poslanke Romane Tomc o minimalni plači v EU:
Ideja o določitvi ustrezne minimalne plače na ravni Evropske unije je v Bruslju zorela že dolgo. Razumljivo je, da so minimalne plače v posameznih državah EU različno visoke, ker je tudi njihova gospodarska moč različna. Kljub temu pa je prevladala odločitev, da so nekateri osnovni standardi in razmerja vendarle potrebna, da ne bi prihajalo do zlorab zaposlenih. Evropska komisija, ki je dobila nalogo, da pripravi predlog, je le tega predstavila oktobra 2020.
Poudariti je treba, da ne gre za to, da bi bila minimalna plača enaka v vseh državah Evropske unije. Gre le za to, da bi bila na ravni EU poenotena pravila o tem, kakšne pogoje morajo države ob določitvi minimalne plače upoštevati.
Države članice imajo med seboj zelo različne modele trga dela, različno razvita gospodarstva, kar se odraža tudi na višini minimalne plače. Kar 6 od 27 držav članic EU zakonske minimalne plače sploh nima določene, oziroma je ta urejena s kolektivnimi pogodbami. Višina minimalne plače v EU niha od 362,97 eur v Bolgariji (podatek iz aprila 2022), do 2.265,95 eur v Luksemburgu (oktober 2021). Pri poseganju v določanje minimalne plače je torej potrebno biti izjemno pazljiv, saj so gospodarske razmere v državah zelo različne, kot so tudi različno razviti njihovi socialni sistemi.
Sama sem direktivo podprla, saj menim, da na eni strani omogoča večjo varnost zaposlenih, na drugi strani pa prepušča pristojnost natančnejšega urejanja minimalne plače posameznim državam. Direktiva državam članicam, v katerih nimajo zakona o minimalni plači, ampak je minimalna plača zagotovljena izključno s kolektivnimi pogodbami, ne nalaga obveznosti, da uvedejo zakonsko določeno minimalno plačo ali da zagotovijo splošno veljavnost kolektivnih pogodb, v kolikor te odražajo pravico do poštenih plač, ki zagotavljajo dostojen življenjski standard. Da bi se to zgodilo, so se bale predvsem skandinavske države, ki imajo zelo dobro razvit sistem kolektivnih pogajanj. Zanimivo je, da imajo države, ki imajo dobro razvit socialni dialog, odgovorne predstavnike sindikatov in delodajalcev, ki se sami, brez posega vlade dogovorijo za minimalne plače s kolektivnimi pogodbami, na splošno majhen delež delavcev z nizkimi dohodki in visoke plače. Delež kolektivnih pogodb je v večini držav EU precej nižji od 80 % (k temu odstotku poziva direktiva), kar pomeni, da bo večina držav članic morala poiskati načine za povečanje obsega kolektivnih pogodb.
Prav tako direktiva ne določa višine plačila, kar je bila tudi ena izmed velikih skrbi. To ostaja v izključni pristojnosti držav članic. Vendar naj bi se pri oceni ustreznosti minimalne plače upoštevalo neko razmerje do povprečne bruto plače in sicer 60 % mediane bruto plače in 50 % povprečne bruto plače. Teh kazalnikov ne izpolnjuje skoraj nobena izmed držav članic z zakonsko določeno minimalno plačo.
Zagotovo je potrebno biti pri administrativnem poseganju v plačo zaposlenih zelo previden. Najti je potrebno primerno ravnovesje med pravicami zaposlenih, ki morajo za svoje delo dobiti dostojno plačilo in zmožnostjo gospodarstva, da prenese stroške dela. Zavedati se je potrebno, da minimalna plača predstavlja izhodišče in vpliva tudi na vse druge plače.
Kaj bo nova direktiva pomenila za Slovenijo? Nič posebnega, nobenih večjih sprememb ne bo potrebnih. V Sloveniji je minimalna plača določena z zakonom in se usklajuje letno, skladno z rastjo cen življenjskih potrebščin. Določi jo vlada na podlagi dogovora s predstavniki sindikatov in delodajalcev. Minimalna plača za leto 2022 v Sloveniji znaša 1.074,43 eur. Glede na razmerje med minimalno plačo in povprečno plačo smo med najboljšimi, saj znaša minimalna plača dobrih 53 odstotkov povprečne.
Za nekatere države pa bo uvedba pravil direktive pomenila precejšnje spremembe – v kar 9 državah EU je namreč minimalna plača znašala manj kot 50% povprečne plače, ponekod je bila celo nižja od 40%. Komisija je pred pripravo direktive ocenila tudi, da se je pokritost s kolektivnimi pogajanji v zadnjih letih v mnogih državah močno zmanjšala. V številnih državah je Komisija opozorila tudi na dejstvo, da zakonsko določena minimalna plača ne temelji na jasnih in stabilnih merilih, tudi letno prilagajanje minimalne plače rasti cen življenjskih potrebščin je pogosto pomanjkljivo oziroma neredno. Prav tako je opozorila na neizvajanje posvetovanj in vključevanj socialnih partnerjev v pogajanja o minimalnih plačah. Kljub temu, da imajo države to zapisano v zakonodaji, tega ne izvajajo zadostno, npr. Španija, Hrvaška, Litva.
Kot rečeno torej, je sistem minimalne plače v Sloveniji, v primerjavi z drugimi državami Evropske unije, precej dobro razvit. Je pa v Sloveniji za razliko od ustrezne minimalne plače bolj izrazit drug problem – delo v Slovenji se mnogim ne izplača več. Po eni strani jih delodajalci ne plačujejo toliko, kot bi si zaslužili, po drugi strani pa država izplačuje visoke socialne transferje. Previdni moramo biti, da vzdržujemo sistem, kjer se delo izplača. Z določitvijo minimalne plače bomo torej rešili problem izkoriščevalsko nizkih plač v EU, hkrati pa se bomo spotaknili ob naslednjega – zagotoviti sistem, kjer se delo izplača in kjer sistemska ureditev ne bremeni gospodarstva do te mere, da bi to postajalo manj konkurenčno.
