Romana Tomc: »Največjo socialno varnost prinašajo zanesljive zaposlitve in primerne pokojnine.«

V nadaljevanju objavljamo pogovor z Romano Tomc, novoizvoljeno poslanko SDS. Romana Tomc se je rodila v Ljubljani. Po končani gimnaziji Poljane je nadaljevala študij na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in diplomirala na smeri za ekonomske odnose s tujino. Prvič se je redno zaposlila na Davčni upravi RS, v tistem času imenovani Republiški upravi za javne prihodke. Največji del poklicne poti je bila zaposlena na Gospodarski zbornici Slovenije, kjer se je ukvarjala z različnimi področji. Večina je povezana z razvojem podjetništva in malega gospodarstva. Na področju podjetništva se je ves čas dodatno izobraževala in pridobila specializirana znanja. Med najpomembnejše projekte, ki jih je vodila v okviru GZS, spadajo vzpostavitev sistema certificiranja za vodenje seznama ponudnikov na področju javnega naročanja, ustanovitev in sodelovanje v Strokovnem svetu za davčno finančna vprašanja ter postavitev organizacijskih podlag za samostojno delovanje Združenja računovodskih servisov in kasneje večletno vodenje tega združenja. V okviru zaposlitve na Združenju delodajalcev Slovenije je kot vodja oddelka za ekonomske odnose skrbela predvsem za oblikovanje strokovnih podlag za kolektivna pogajanja in sodelovanje v socialnem dialogu. V začetku leta 2007 se je zaposlila na Ministrstvu za delo družino in socialne zadeve kot direktorica direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela in bila leto dni kasneje na istem ministrstvu imenovana za državno sekretarko. Zadnja tri leta se je direktorica Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije ukvarjala predvsem s področjem štipendiranja in izobraževanja.  Vse dosedanje zaposlitve so vključevale sodelovanje v  različnih projektih, odborih, komisijah in pogajalskih skupinah na nacionalni in mednarodni ravni.

Glede na to, da ste vrsto let delali na področju razvoja podjetništva in malega gospodarstva, nas zanima, kako ocenjujete trenutno situacijo na tem področju?

Mala in srednja podjetja so gibalo konkurenčnosti in gospodarskega razvoja. Tako v svetu, kot pri nas predstavljajo več kot 95% vseh podjetij in zagotavljajo veliko delovnih mest. Žal je kriza temeljito pretresla tudi njih, dolgoročen pozitiven trend prispevanja malih in srednjih podjetij k zaposlovanju in gospodarski rasti se je zaustavil in kljub sposobnosti hitrega prilagajanja, so morala mnoga mala podjetja zmanjšati ali celo prekiniti poslovanje. Še posebej tista, ki niso imela ustrezno razpršenega trga, njihovi proizvodi in storitve niso vsebovali dovolj dodane vrednosti ali pa niso dobili plačil.  Kljub temu pa so tudi v tem težkem času nekatera podjetja poslovala izredno uspešno. Kriza ni ustavila tistih, ki imajo znanje, so inovativni, so polni podjetniških idej, premorejo vztrajnost in iznajdljivost.To je, skupaj s pogumom in trdim delom, pa tudi nekaj sreče, pogoj za uspeh, tako v času gospodarskega razcveta, še bolj pa v času recesije. 

Ovire, ki stojijo podjetnikom na poti pri uresničevanju njihovih idej, so danes zelo podobne, kot so bile pred nekaj leti. Še vedno je preveč birokracije, financiranje ni urejeno tako, da bi podpiralo dobre projekte. Davčne obremenitve, posebej na področju zaposlovanja, so previsoke, toga delovno-pravna zakonodaja odvrača od ustvarjanja novih delovnih mest, postopki pridobivanja raznih dovoljenj so dolgi in zapleteni. Priložnosti za novo vlado je več kot dovolj. Bolj kot kadarkoli prej namreč drži, da bodo mala in srednja podjetja tista, ki bodo gospodarstvo potegnila na pot razvoja, za to pa potrebujejo podjetništvu naklonjeno poslovno okolje. 

Imate precej izkušenj pri sodelovanju s socialnimi partnerji.  Kakšna je vaša ocena socialnega dialoga v preteklem mandatu in kako bi po vašem mnenju dialog moral potekati ?

Ocena socialnega dialoga, ki so jo podali socialni partnerji sami, je izrazito negativna.  Nekatere dogovore, ki so sicer bili doseženi, je zasenčil neuspeh pri sklepanju kompromisov v primeru najpomembnejših reformnih ukrepov. Socialni dialog ni bitka za premoč in brezkompromisna uveljavitev parcialnih interesov na račun drugih, ampak iskanje najbolj optimalnih rešitev v danih pogojih. Nedvomno pa so ti pogovori naporni in dolgotrajni. Še posebej, če gre za usklajevanje povsem nasprotujočih si pričakovanj. Zato je pomembno, da se vsi socialni partnerji zavedajo, da so odgovorni za konstruktivno sodelovanje. Stopnja tega zavedanja  določa tudi kvaliteto dialoga.  

Pomembno se mi zdi, da se pri sprejemanju odločitev, ki vplivajo na življenje vseh nas,  poleg sindikatov in delodajalskih organizacij, sodelujejo tudi druge interesne skupine, ki zagovarjajo svoje člane. Predvsem imam pri tem v mislih predstavnike mladih in predstavnike starejše generacije. 

Kako ocenjujete nedavno sprejeti interventni zakon?

Vsekakor je bil nujen, sprejet pa tik pred dvanajsto. Velika naglica pri pripravi besedila zakona, popravki v zadnjem hipu in spreminjanje roka veljavnosti posameznih ukrepov, bodo bodoči vladi povzročili obilo preglavic pri njegovi uveljaviti. Enake ali večje finančne učinke bi bilo mogoče doseči z drugačnimi  ukrepi, ki bi imeli dolgoročno manj škodljivih posledic. Ne glede na to, smo se v poslanski skupini odločili za konstruktivnost in zakon podprli, saj bi bila sicer obremenitev proračuna nevzdržna.

Ocenjujem, da se nekateri procesi, predvsem tisti, ki se nanašajo na izdajo odločb v zvezi s socialnimi transferji, v pol leta, kolikor velja ta zakon, sploh še ne bodo zaključili.  Vzporedno se bo moral pripraviti nov zakon, najbrž z nekim drugimi ali vsaj delno spremenjenimi  ukrepi.  Skratka, zmešnjava bo kar precejšnja,  zato se mora takšno gašenje požarov čim prej končati in vzpostaviti sistem, ki bo deloval in zagotavljal stabilnost dlje časa. 

V času gospodarske in finančne krize se je razgalila tudi vrsta kršitev delovnopravne zakonodaje. Kateri primeri kršitev so po vašem mnenju najbolj sporni in kako preprečiti različne kršitve, ki postajajo del vsakdana?

V zadnjih treh letih smo ob propadanju nekoč paradnih podjetij lahko spremljali res žalostne zgodbe delavcev, ki so ostali  brez služb.  Žal so mnogi izmed njih, še v času, ko so bili formalno zaposleni, ostali brez plač, pred tem pa pogosto tudi brez plačanih prispevkov za socialno varnost. To se mi zdijo najhujše kršitve, ki bi morale biti ostro kaznovane. Zakaj temu ni tako, je vzrokov več, med drugim, tudi ta, da je delovnih inšpektorjev izrazito premalo. Morda jih je bilo dovolj v času, ko razmere niso bile tako hude, v sedanjih razmerah, pa bi morali s hitro prerazporeditvijo iz drugih delov javne uprave poskrbeti za ustrezno kadrovsko zasedbo, ki bi lahko bila bolj učinkovita. Žal pa tudi to ni tako enostavno, saj trčimo na veliko rigidnost našega sistema javnih uslužbencev. Kazni, ki jih lahko izrečejo inšpektorji sami, so očitno prenizke, da bi se kršitelji nanje kaj dosti ozirali. Poseben problem so počasni sodni postopki, ker se najhujši kršitelji z različnimi pravnimi akrobacijami lahko otresejo še tako hudih obtožb. Vse skupaj privede do tega, da se delovni inšpektorji prepogosto ukvarjajo z manjšimi kršitvami, predvsem birokratske narave, na drugi strani pa največje kršitve ostajajo brez epiloga.    

V kriznih časih se zelo izraža tudi socialna stiska posameznikov. Kakšne ukrepe bi morala sprejeti država, da bi se socialne stiske ublažile?

Iz potrošniške mrzlice, ki smo jo imeli priložnost spremljati tudi v predprazničnih dneh, bi lahko sklepali, da socialne stiske niso tako velike. Vendar se bojim, da tistih, ki so v resnih težavah, med to množico v nakupovalnih centrih sploh ni bilo. Običajno se tisti, ki najbolj potrebujejo pomoč ne znajdejo, o svojih težavah neradi govorijo in svoje razmere skrivajo pred očmi javnosti. In ravno ti so tisti, ki bi jim morali najbolj pomagati. Država je v preteklih letih namenila precej sredstev za najbolj ogrožene, vprašanje pa je, če so ta sredstva vedno šla v prave roke. Nov sistem, ki se ravno te dni uveljavlja v praksi, naj bi prinesel več pravičnosti in preglednosti.  Kot lahko spremljamo, bo trajalo še kar nekaj časa, da bo tudi dejansko zaživel, vsi skupaj pa upamo, da bo to čim prej.Ob stalnih razpravah ali država namenja dovolj sredstev za socialno varnost ali ne, pa se je dobro zavedati, da največjo varnost prinašajo zanesljive zaposlitve in primerne pokojnine. Zato mora država graditi predvsem na ukrepih, ki bodo spodbudili gospodarsko rast in s tem omogočili razvoj novih delovnih mest.

Kaj je po vašem mnenju pomembno za delo poslanke?

Izdelan vrednostni sistem, dobro poznavanje področja, na katerem pretežno deluje, čim širša razgledanost, predanost delu, pripravljenost sodelovanja, optimizem ter prijazen in empatičen odnos do ljudi v okolici.  

Kaj je, po vašem mnenju, še posebej zaznamovalo preteklo leto v svetu in pri nas?

Politično sliko sveta je v svetovnem merilu gotovo najbolj zaznamovala arabska pomlad, nova afriška neodvisna država Južni Sudan in konec vojne v Iraku. Narava je pokazala svojo moč in silovito stresla Japonsko, rodil se je sedem milijardni prebivalec, znanstveniki pa so pod vprašaj postavili Einsteinovo teorijo z odkritjem, da je možno potovati tudi hitreje od svetlobe. Medtem, ko so se v nekaterih delih sveta bojevali z boleznimi in lakoto, je razviti svet mrzlično iskal rešitve za reševanje finančnih težav, v katere smo zabredli, ker smo hoteli potrošiti več kot smo sposobni realno ustvariti.V Sloveniji smo se ukvarjali predvsem sami s sabo, tajkuni in spremljali dokončen propad gradbenega sektorja, kar je ob neučinkovitem vodenju države na koncu privedlo do predčasnih volitev. 

V tokratnem sklicu Državnega zbora je skokovito naraslo število žensk. Vaš komentar? Kaj menite, da je tisto, kar lahko ženske v politiko doprinesejo?

Lahko smo zadovoljni. Če primerjalno pogledamo okoli nas, potem lahko malo hudomušno pripomnim, da še nismo popolnoma ujeli severnoevropskih držav, kjer se bodo morali najbrž kmalu  ukvarjati z moškimi kvotami, smo pa zato daleč pred Savdsko Arabijo, kjer so ženske v lanskem letu prvič dobile volilno pravico. 

Tudi v naši poslanski skupini je napredek očiten. Medtem, ko sta bili v prejšnjem mandatu le dve poslanki, nas je sedaj sedem. Upam, da bomo skupaj s drugimi kolegicami uspešne in učinkovite pri zastopanju svojih stališč in da bomo razpravam dodale nekaj racionalnega in logičnega razmišljanja. Če bomo vnesle še nekaj impresionističnega pogleda na zadeve, bo to gotovo prineslo boljše rešitve. 

Čemu namenjate svoj prosti čas, ki ga, glede na delovne obveznosti, najbrž ni prav veliko?

Bolj kot to, koliko časa ima kdo na voljo zase, je pomembno kako kvalitetno ga izkoristi. Pri meni gotovo velja, da manj kot ga imam, bolje ga izkoristim. Nekaj ga namenim popolnoma zase, nekaj za svoje najbližje.  Čedalje več se ukvarjam s športnimi aktivnostmi, ki jih prilagajam glede na letni čas. Načrtov je še veliko, od drobnih razvajanj, do večjih podvigov. Vse pride na vrsto, samo, da bo zdravje služilo tako kot treba. Foto: SDS