Romana Tomc: »Mnenje širše javnosti je, da sistem vrednotnic v praksi ne bo deloval.«

V tem času ljudje potrebujejo predvsem dostojno plačano delo. In tega z vrednotnicami nikoli ne bomo dosegli. Poslanke in poslanci na današnji redni seji tretjič obravnavajo predlog zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno. Stališče poslanske skupine SDS je na seji predstavila Romana Tomc.

ROMANA TOMC: Hvala lepa, spoštovana podpredsednica, za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi, državni sekretar. Naše stališče do zakona, ki ga danes obravnavamo in še posebej do vrednotnic, ki jih ta zakon na novo vpeljuje, je popolnoma jasno. Vrednotnice so nepotrebna, nekoristna birokratska ovira, ki v nadaljevanju ne bodo dale niti približno takih učinkov, kot si jih vlada oziroma ministrstvo obeta.

Ob tem se gre najprej vprašati, kaj pravzaprav želimo s tem zakonom preganjati in preganjamo delo na črno, oziroma sivo ekonomijo in seveda je treba za pravilne rešitve najprej definirati, kaj siva ekonomija je. In seveda siva ekonomija ni to, da nekdo, ki je registriran, opravi delo tako, da ne izda računa. To ni siva ekonomija, to je davčna utaja. Mi seveda s tem zakonom, oziroma vlada želi preganjati samo tiste, ki nimajo registrirane dejavnosti. Po besedah ministrice pa je takšnih od te, tako imenovane sive ekonomije, kar pri nas na široko vštevamo v to področje, samo 5 procentov od vsega. In naj ob tem na začetku omenim tudi podatek, ki sem ga zasledila v letnem poročilu Davčne uprave Republike Slovenije. Na 31. 12. 2013, to se pravi, pred nekaj meseci, smo imeli v Sloveniji za približno milijardo in pol nepobranih dajatev, nepobranih davkov, nepobranih prispevkov. In seveda, če to številko primerjamo z izplenom, ki ga želi doseči vlada z uvajanjem vrednotnic, to pa je približno 350 tisoč evrov, to se pravi niti pol milijona evrov novih prihodkov v pokojninsko blagajno in zdravstveno blagajno, seveda te številke govorijo potem same zase. Če bi uspeli samo za 10 procentov povečati učinkovitost pri izterjavi davčnih obveznosti, potem bi tukaj naredili mnogo več.

Jaz seveda osebno ne verjamem, da bodo vrednotnice v praksi zaživele, tudi zato ne, ker je nadzor nad osebnim dopolnilnim delom, ki se v glavnem opravlja za 4 stenami, izredno težek. In na moje presenečenje je ministrstvo napovedalo celo, da bo z inšpekcijskimi nadzori opravljalo preglede tako, da bo delalo hišne preiskave. Jaz se sprašujem, kam smo prišli v tej državi, če bomo osebno dopolnilno delo, ki seveda v prihodkih proračuna pomeni neznaten in minimalen del, preganjali s hišnimi preiskavami, medtem ko se seveda na drugih področjih milijarde evrov prelivajo v neke neznane kanale in na neznane račune, pa učinkovitost pri hišnih preiskavah seveda niti približno ni tako dobra.

Eden izmed razlogov, zakaj se je vlada tako zelo odločno lotila preganjanja sive ekonomije je tudi ta, da je bil pred časom z ustavno odločbo zavrnjen Zakon o obdavčitvi nepremičnin. S tem je v proračunu zmanjkalo 200 milijonov evrov denarja in to je treba z nečim nadomestiti. Če pogledamo enega izmed pomembnejših dokumentov, ki jih je vlada predložila v preteklih dneh oziroma sprejela v preteklih dneh, Nacionalni reformni program, potem vidimo, da je ravno to tudi eden izmed tistih dejavnikov, ki naj bi po mnenju vlade nadomestili izpad nepremičninskega davka, se pravi, učinki od zmanjšanja sive ekonomije. Na tem mestu še enkrat poudarjam, ker mislim, da se to premalo ve med nami, nekateri kolegi, sem prepričana, to še vedno napačno razumejo, predvsem pa se to premalo ve med ljudmi. Premalo se ve, da s tem zakonom ne bomo posegli v področje, ki se mu reče neizdajanje računov in utajevanje davkov. In mislim, da bi bilo na tem področju treba narediti marsikaj več, medtem ko z vrednotnicami ne bomo naredili kaj veliko.

Seveda je problem vrednotnic ne samo neke splošne narave, ampak tudi povsem vsebinski in strokoven, v povezavi z obračunavanjem in plačevanjem prispevkov za pokojninsko zavarovanje in zdravstveno zavarovanje. Pa če zdravstveno zavarovanje pustimo ob strani in pogledamo samo pokojninsko zavarovanje. Z vrednotnico bo nekdo za papir, to je vrednotnica, enostavno samo kos papirja, za katerega bo tisti, ki jo bo kupil, plačal 9 evrov. Od tega bo šlo 7 evrov v pokojninsko blagajno, vendar ne na pokojninski račun tiste osebe, za katero bo vrednotnica veljala, ker naj vas spomnim, kljub našim predlogom in poskusom pred nekaj leti pokojninskih računov v Sloveniji nimamo, če pa bi jih imeli, potem pa bi bil ta ukrep morda smiseln. Ker pa sicer pokojninski sistem deluje na način, da se v pokojninsko osnovo, se pravi, v našo bodočo pokojnino, upoštevajo osnove, od katerih so bili plačani prispevki in ne prispevki sami, pa gre v tem primeru, ko pa se bodo upoštevali plačani prispevki, za bistven odstop od sistema. To seveda ni dobro. S tem se sistem drobi in na koncu koncev ne bomo vedeli pravzaprav ne kdo, ne kaj, ne koliko ima na svojem pokojninskem računu.

Seveda je pa najlažje uvesti nek nov način in mnogo težje je popravljati in racionalizirati stare načine. Vlada je velikokrat poudarjala, da s tem, ko se uvajajo vrednotnice oziroma dopolnjuje osebno dopolnilno delo, omogočajo tistim, ki so sedaj delali na črno, da bodo delali legalno. Ampak potem vas pa vprašam, kaj jih preprečuje, da že danes ne bi delali legalno? V Sloveniji imamo nešteto možnih pravnih podlag, po katerih lahko nekdo dela. Problem seveda pa je, ker je ves ta sistem tako zelo zapleten, da ga je težko izvajati, da se je težko priglasiti, da je težko izpolniti vse mogoče obrazce in še bolj kot to, da je sistem administrativno zapleten, da je sistem izjemno drag. To pomeni, da je treba od posameznih oblik dela plačati visoke prispevke in visoke davke. In v tem grmu tiči še en zajec, ki ga vlada premalokrat oziroma skoraj ne izpostavlja. Vrednotnica ne pomeni samo 9 evrov, ki jih bo nekdo plačal za pokojninski in zdravstveni sistem, ampak v nadaljevanju pomeni, da bo od tega zaslužka, ki ga bo nekdo na podlagi vrednotnice dobil, treba plačati tudi dohodnino. Treba bo oddajati davčno napoved in treba se bo ustrezno priglasiti. Seveda se z vsem tem strinjam, kajti od vsake oblike dela, od vsakega zaslužka je treba nekaj, hočeš nočeš, nameniti tudi državi in tako je prav.

Ni pa prav, da ob tem, ko delamo takšno propagando oziroma vlada dela takšno propagando vrednotnicam, to enostavno pozabi omeniti in ljudje si potem predstavljajo, da bo to potekalo mnogo bolj enostavno in z mnogo manj davki in bremeni kot sicer bo. Ne bo. In s komerkoli do sedaj sem se pogovarjala, je izjemno skeptičen. To ni samo mnenje Slovenske demokratske stranke, da sistem vrednotnic ne bo deloval. To je mnenje širše javnosti. Jaz res ne vem, kje pravzaprav so vsi tisti, ki navijajo, da bi se te vrednotnice čim prej uvedle, da bodo vendarle lahko delali na podlagi vrednotnic. Jaz do sedaj od teh oseb nisem srečala še nikogar. Seveda pa na drugi strani ta sistem ne pomeni tudi neko administrativno breme na strani države. Res je, da bodo začetni stroški uvedbe višji kot sicer potem stroški, ki bodo nastali, ko bo, če bo ta sistem sploh deloval, ampak samo zato, da bomo sistem uvedli, je vlada napovedala 250 tisoč evrov stroškov. Namreč rabimo nov program na IPES-u, pa rabimo nov program na DURS-u, pa rabimo nov program na OJP-u, in zato vse potrebujemo neko informacijsko podlago in tukaj je še en tisti, je še eno tisto področje, kjer nam nekako odteka vedno znova denar iz proračuna. Rabimo nov informacijski sistem. Zakaj? Ali nimamo že v  bistvu vse te institucije ustrezno organizirane in informacijsko podprte. In če že ne rabimo novega informacijskega sistema, pa prav gotovo potrebujemo nadgradnjo starih informacijskih sistemov in to seveda stane. Ampak ne glede na teh 250 tisoč evrov, kar verjamem, da za proračun so številke, ki so obvladljive, je moj glavni pomislek v tem, da s sistemom vrednotnic pravzaprav uvajamo neko novo administrativno birokratsko nepravično ureditev trga dela, ki bi jo morali urejati popolnoma drugače. Naš trg dela je preveč zapleten, je preveč obremenjen z razno raznimi dajatvami, davki, prispevki in seveda to, da ministrstvo poudarja, da bo reorganiziralo oziroma uredilo trg dela, naredilo nekaj dobrega na tem področju pod seveda tudi krinko vsako delo šteje, seveda to ne pomeni dejansko urejanje trga dela, ampak se za tem skrivajo samo vedno znova novi davki in novi prispevki. In tako je tudi tukaj. Ne glede na to, da gre le za devet evrov, je treba še enkrat povedati, da teh devet evrov, s temi devetimi evri mi ne kupimo niti ene ure dela nekoga, ki bo delal, niti ne plačamo neko vsoto denarja za to njegovo delo, kar bi bilo recimo logično, da so to neki vavčarji s katerimi kupimo, recimo kupimo vavčar za 200 evrov in potem ta oseba nam nudi storitev, protistoritev za 200 evrov. Ne. S temi devetimi evri kupimo kos papirja. Ne vem sicer, ker ni predložena vrednotnica kako bo izgledala, si ne znam predstavljati kaj bo gor pisalo, ampak si predstavljam, da ne bo zgledala tako kot nekako zgleda sedaj študentska napotnica na kateri je nek znesek tudi napisal pa število ur. Enostavno si ne znam predstavljati. Kos papirja, ki stane devet evrov in na ta kos papirja, ki bo veljal en mesec, bo nekdo lahko delal eno uro ali pa bo lahko delal petnajst ur. Če bo delal eno uro, bo to stalo devet evrov, in če bo delal 15 ur, bo to stalo devet evrov, in če bo njegova urna postavka tri evre, bo stalo to devet evrov ali pa, če bo urna postavka deset evrov. In to, spoštovane kolegice in kolegi, je narobe. To je nepravično, ker bi se morali pač davki in prispevki oziroma predvsem prispevki, v tem primeru gre za prispevke, obračunavati od nekih realih, od nekih realnih vrednosti in seveda ne nazadnje tudi od števila opravljenih ur.

Težko sprejemam tudi dejstvo, da so te vrednotnice, o katerih se že toliko časa pogovarjamo, tako ključni problem in neko pomembno področje, s katerim se vlada ukvarja v tem hipu, na vso silo, kljub nasprotovanju celo nekaterih koalicijskih partnerjev znotraj koalicije, vlada uvaja neko rešitev, za katero pravi, oziroma, ki je eksperiment. To je eksperiment, za katerega bomo čez čas videli, ali bo deloval ali ne bo deloval. In jaz menim, da je v tem času zelo težko oziroma zelo neodgovorno eksperimentirati z ljudmi. V tem času ljudje predvsem potrebujejo ne nove oblike dela, ampak delo kot tako. In ne samo delo kot tako, ampak dostojno plačano delo. In seveda tega z vrednotnicami nikoli ne bomo dosegli. Hvala lepa.