Romana Tomc: Danes smo tu na gradu Rajhenburg, da se spomnimo resnice
nedelja, 23. 8. 2015Dve leti po končani vojni je bil grad nacionaliziran, v njem so svoje mesto našli zapori, ki so delovali vse do junija 1966. Torej še dve desetletji po končani vojni je tu tedanji revolucionarni režim zapiral sovražnike sistema, je ob Evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov dejala evropska poslanka.
Spoštovane,spoštovani! zelo sem počaščena, dasem danes tukaj z vami, ko obeležujemo evropski dan spomina na žrtve totalitarnihin avtoritarnih režimov. Nahajamo se v čudovito prenovljenem gradu, ki imabogato preteklost. Žal tudi takšno, ki bi jo najraje vsi pozabili in o njejsploh ne bi govorili. Vendar je ravno to, da odkrito in brez sprenevedanjaspregovorimo o resnici, najboljše zagotovilo, da se kruta zgodovina ne ponovi. Danes smo tu na gradu Rajhenburg, dase spomnimo delčka te resnice. Še posebej temačna preteklost tegagradu sega v čas druge svetovne vojne ter v povojni čas. Okupatorji so že leta1941 z gradu pregnali dotedanje lastnike menihe – trapiste in na tem mestuuredili preselitveno taborišče za izganjanje Slovencev. Tu so se spremenileusode 45.000 Slovencev in Slovenk, ki so morali na pot izgnanstva v Srbijo, naHrvaško in v Nemčijo. Žal se ta temačni čas ni končal z vojno.Dve leti po končani vojni je bil grad nacionaliziran, v njem so svoje mestonašli zapori, ki so delovali vse do junija 1966. Torej še dve desetletji pokončani vojni je tu tedanji revolucionarni režim zapiral sovražnike sistema. Medzaporniki so bile tudi srbske informbirojevke, skaterimi so imeli ostali zaporniki in zapornice prepovedane vse stike in ki so,kot poročajo priče tedanjega časa »lepega dne izginile.« Težko je najtiverodostojne podatke o številu vseh usmrčenih, ugrabljenih, izginulih in zaprtihoseb na Slovenskem v obdobju povojnega komunističnega nasilja. Statistike sorazlične glede na vir in se povzpenjajo prek desettisočev, o njih pričajo tudimnožična povojna morišča, ki jih je na Slovenskem prek 600. To, da je izjemno velikožensk na Slovenskem doživelo zapore in taborišča, je dolgo ostalo nepoznano,ker o svojih izkušnjah niso ničesar zapisale, natisnile in poslale v javnost.Vse do Angele Vode z njenim »Skritim spominom.« Tudi Angela Vode je bila politična zapornicana tem gradu. Obsojena je bila, ker je kritizrala diktaturo komunističnepartije ter njene nasilne metode in ker je verjela v politični pluralizem. A ne le to. Tedanjaoblast je po letu 1945, torej po končani vojni, izvedla množične poboje bivšihvojaških in takratnih političnih nasprotnikov, izvedla je pravno nesprejemljiveprocese s smrtnimi kaznimi, nezakonite zaplembe premoženja, onemogočala inlikvidirala je politične stranke. Čeprav nas danes mnogiželijo prepričati, da je na našem ozemlju v sodnih procesih šlo zgolj morda zaposamezne ekscese, za posamične primere, to ne drži. Kajti na naših tleh vobdobju po vojni ni šlo za dogodke, ampak za dogajanje. Šlo je za usklajeno inpolitično delovanje tedanjih kazenskih sodišč in upravnih organov. Sodišča so bila podrejenaupravnemu aparatu in monopolni komunistični partiji. Po vojni je bila tako ključnain bistvena karakteristika članstvo v Partiji, že sama zavrnitev vstopa v Partijose je štela kot izkaz nelojalnosti do režima, zaradi česar je postala oseba“slabo zapisana” in se je lahko kaj kmalu znašla v režiranem sodnem procesu. Čeje imela srečo, pa jo je po izrečeni kazni doletelo »le« prisilno delo vkazenskih taboriščih ali zapor. Mnoge je namreč vzela noč in so izginili brezsledu. Prav tako so ženskepovedale, da jim je oblast, zato da jih je strpala v zapor, na vsak način hotelanekaj podtakniti – rekli so, da si imel zveze z Zahodom, drugemu so rekli, daje brezdelnež, tretjemu, da je delal za Informibro. Povojno obdobje je bilo takoobdobje »zločink brez zločina«, »kriminalk«, katerim niso niti materialno nitiprocesno mogli dokazati storitve kaznivega dejanja, za katerega so vseeno bilekaznovane. Ljudje so tako nenehnotrepetali in živeli v strahu, kaj jim bodo podtaknili, kdaj bodo prišli ponje. Alikot je povedala Lidija Drobnič: »Takrat nihče ni bil varen. Jemali so jih izkavarn, kopališča, iz služb, od doma, jih obsojali, da so prostituke …« Letežko si danes zamišljamo ta psihični teror in to strahovlado, ko pravzapravresnično nisi vedel, kdaj boš obtožen za nekaj, česar nisi storil, brez možnostiobrambe in poslan na prestajanje kazni neznano kam.Tudi bivanje vzaporih, v delovnih taboriščih je bilo namenjeno trpinčenju, poniževanju,žalitvam, vse z namenom razvrednotenja človeškega dostojanstva terrazčlovečenja. Zapornice tako niso imele nikakršnega stika z zunanjim svetom,vsi osebni stiki zapornic z osebami na prostosti so bili namreč doslednopreprečevani in strogo prepovedani. Nobene možnosti niso imele, da bi sporočilesvojim domačim, kje se nahajajo in kaj se z njimi dogaja. Pazniki so jihverbalno, psihično, fizično maltretirali in se nad njimi izživljali. Celoten sistemkaznovanja in zastraševanja je torej bil tih, tajen, a izrecen. Najprej molk,saj ljudem praviloma nikoli ni bilo določno povedano, zakaj so aretirani, kamjih peljejo, koliko časa bodo zaprti, kaj jih čaka med zaporom in po njem, kaznipa so bile arbitrarne in samovoljne. Spoštovane,spoštovani, danes sem spregovorilapredvsem o ženskah, ki so bile žrtve komunističnega nasilja, a še to le o enemsegmentu komunističnega nasilja, povezanega s kazenskim pregonom žensk. Spregovorilasem o ženskah, ki so bile sprocesirane brez dokazov, poslane na prestajanjekazni, ne da bi vedele, ali se bodo sploh kdaj vrnile v krog domačih, ki sobile trpinčene, zaničevane, razvrednotene, ki niso imele možnosti, da bi seproti sistemu kakorkoli borile, če pa so našle kakšno nišo, kjer bi lahkouresničile svoje pravice, je bil to boj z mlini na veter. Zapornice so pisalepritožbe na tiste sodne odločbe, ki so jih po nekakšnem čudnem naključjuprejele o njihovem kaznivem dejanju, a so se pritožbe, skupaj z odločbamiizgubile, založile ali pa za organ pregona preprosto niso bile relevantne. Pričevanjažrtev so grozljiva, okrutnost režima pa je še danes težko predstavljiva. Spoštovani, ni bil samo fašizemtisti, ki je pobijal, trosil strah ter izvajal psihično in fizično nasilje, kotse želi to prevečkat prikazati. Tako, kot kruta zgodovina tega gradu ni trajalale štiri leta, med 1941 in 1945, ampak se je nadaljevala še dobrih dvajset let.Ampak o tem se ne ve prav dosti. Zgodovina je delpreteklosti, ki je ni mogoče spremeniti. Je pa mogoče o njej objektivnogovoriti. Vsi tisti, ki pišejo o zgodovini so v svojih zapisih dolžni bitiobjektivni in celoviti. Predvsem pa, zapisati resnico. Tudi zato, da na podlagiobjektivnega prikaza preprečimo, da bi se grozote, ki so se dogajale v imenukateregakoli totalitarnega režima, ponovile. Eden od majhnih, apomembnih korakov k temu bi bilo tudi sprejetje resolucije o evropski zavestiin totalitarizmu, ki obsoja vse vrste totalitarizmov. Evropa, v kateri želimobiti in spoštovati njene vrednote je to že zdavnaj zmogla. Ko bomo ta koraknaredili tudi v Sloveniji, bomo lahko svojo prihodnost gradili na bolj zdravihtemeljih.
Spoštovane,spoštovani! zelo sem počaščena, dasem danes tukaj z vami, ko obeležujemo evropski dan spomina na žrtve totalitarnihin avtoritarnih režimov. Nahajamo se v čudovito prenovljenem gradu, ki imabogato preteklost. Žal tudi takšno, ki bi jo najraje vsi pozabili in o njejsploh ne bi govorili. Vendar je ravno to, da odkrito in brez sprenevedanjaspregovorimo o resnici, najboljše zagotovilo, da se kruta zgodovina ne ponovi. Danes smo tu na gradu Rajhenburg, dase spomnimo delčka te resnice. Še posebej temačna preteklost tegagradu sega v čas druge svetovne vojne ter v povojni čas. Okupatorji so že leta1941 z gradu pregnali dotedanje lastnike menihe – trapiste in na tem mestuuredili preselitveno taborišče za izganjanje Slovencev. Tu so se spremenileusode 45.000 Slovencev in Slovenk, ki so morali na pot izgnanstva v Srbijo, naHrvaško in v Nemčijo. Žal se ta temačni čas ni končal z vojno.Dve leti po končani vojni je bil grad nacionaliziran, v njem so svoje mestonašli zapori, ki so delovali vse do junija 1966. Torej še dve desetletji pokončani vojni je tu tedanji revolucionarni režim zapiral sovražnike sistema. Medzaporniki so bile tudi srbske informbirojevke, skaterimi so imeli ostali zaporniki in zapornice prepovedane vse stike in ki so,kot poročajo priče tedanjega časa »lepega dne izginile.« Težko je najtiverodostojne podatke o številu vseh usmrčenih, ugrabljenih, izginulih in zaprtihoseb na Slovenskem v obdobju povojnega komunističnega nasilja. Statistike sorazlične glede na vir in se povzpenjajo prek desettisočev, o njih pričajo tudimnožična povojna morišča, ki jih je na Slovenskem prek 600. To, da je izjemno velikožensk na Slovenskem doživelo zapore in taborišča, je dolgo ostalo nepoznano,ker o svojih izkušnjah niso ničesar zapisale, natisnile in poslale v javnost.Vse do Angele Vode z njenim »Skritim spominom.« Tudi Angela Vode je bila politična zapornicana tem gradu. Obsojena je bila, ker je kritizrala diktaturo komunističnepartije ter njene nasilne metode in ker je verjela v politični pluralizem. A ne le to. Tedanjaoblast je po letu 1945, torej po končani vojni, izvedla množične poboje bivšihvojaških in takratnih političnih nasprotnikov, izvedla je pravno nesprejemljiveprocese s smrtnimi kaznimi, nezakonite zaplembe premoženja, onemogočala inlikvidirala je politične stranke. Čeprav nas danes mnogiželijo prepričati, da je na našem ozemlju v sodnih procesih šlo zgolj morda zaposamezne ekscese, za posamične primere, to ne drži. Kajti na naših tleh vobdobju po vojni ni šlo za dogodke, ampak za dogajanje. Šlo je za usklajeno inpolitično delovanje tedanjih kazenskih sodišč in upravnih organov. Sodišča so bila podrejenaupravnemu aparatu in monopolni komunistični partiji. Po vojni je bila tako ključnain bistvena karakteristika članstvo v Partiji, že sama zavrnitev vstopa v Partijose je štela kot izkaz nelojalnosti do režima, zaradi česar je postala oseba“slabo zapisana” in se je lahko kaj kmalu znašla v režiranem sodnem procesu. Čeje imela srečo, pa jo je po izrečeni kazni doletelo »le« prisilno delo vkazenskih taboriščih ali zapor. Mnoge je namreč vzela noč in so izginili brezsledu. Prav tako so ženskepovedale, da jim je oblast, zato da jih je strpala v zapor, na vsak način hotelanekaj podtakniti – rekli so, da si imel zveze z Zahodom, drugemu so rekli, daje brezdelnež, tretjemu, da je delal za Informibro. Povojno obdobje je bilo takoobdobje »zločink brez zločina«, »kriminalk«, katerim niso niti materialno nitiprocesno mogli dokazati storitve kaznivega dejanja, za katerega so vseeno bilekaznovane. Ljudje so tako nenehnotrepetali in živeli v strahu, kaj jim bodo podtaknili, kdaj bodo prišli ponje. Alikot je povedala Lidija Drobnič: »Takrat nihče ni bil varen. Jemali so jih izkavarn, kopališča, iz služb, od doma, jih obsojali, da so prostituke …« Letežko si danes zamišljamo ta psihični teror in to strahovlado, ko pravzapravresnično nisi vedel, kdaj boš obtožen za nekaj, česar nisi storil, brez možnostiobrambe in poslan na prestajanje kazni neznano kam.Tudi bivanje vzaporih, v delovnih taboriščih je bilo namenjeno trpinčenju, poniževanju,žalitvam, vse z namenom razvrednotenja človeškega dostojanstva terrazčlovečenja. Zapornice tako niso imele nikakršnega stika z zunanjim svetom,vsi osebni stiki zapornic z osebami na prostosti so bili namreč doslednopreprečevani in strogo prepovedani. Nobene možnosti niso imele, da bi sporočilesvojim domačim, kje se nahajajo in kaj se z njimi dogaja. Pazniki so jihverbalno, psihično, fizično maltretirali in se nad njimi izživljali. Celoten sistemkaznovanja in zastraševanja je torej bil tih, tajen, a izrecen. Najprej molk,saj ljudem praviloma nikoli ni bilo določno povedano, zakaj so aretirani, kamjih peljejo, koliko časa bodo zaprti, kaj jih čaka med zaporom in po njem, kaznipa so bile arbitrarne in samovoljne. Spoštovane,spoštovani, danes sem spregovorilapredvsem o ženskah, ki so bile žrtve komunističnega nasilja, a še to le o enemsegmentu komunističnega nasilja, povezanega s kazenskim pregonom žensk. Spregovorilasem o ženskah, ki so bile sprocesirane brez dokazov, poslane na prestajanjekazni, ne da bi vedele, ali se bodo sploh kdaj vrnile v krog domačih, ki sobile trpinčene, zaničevane, razvrednotene, ki niso imele možnosti, da bi seproti sistemu kakorkoli borile, če pa so našle kakšno nišo, kjer bi lahkouresničile svoje pravice, je bil to boj z mlini na veter. Zapornice so pisalepritožbe na tiste sodne odločbe, ki so jih po nekakšnem čudnem naključjuprejele o njihovem kaznivem dejanju, a so se pritožbe, skupaj z odločbamiizgubile, založile ali pa za organ pregona preprosto niso bile relevantne. Pričevanjažrtev so grozljiva, okrutnost režima pa je še danes težko predstavljiva. Spoštovani, ni bil samo fašizemtisti, ki je pobijal, trosil strah ter izvajal psihično in fizično nasilje, kotse želi to prevečkat prikazati. Tako, kot kruta zgodovina tega gradu ni trajalale štiri leta, med 1941 in 1945, ampak se je nadaljevala še dobrih dvajset let.Ampak o tem se ne ve prav dosti. Zgodovina je delpreteklosti, ki je ni mogoče spremeniti. Je pa mogoče o njej objektivnogovoriti. Vsi tisti, ki pišejo o zgodovini so v svojih zapisih dolžni bitiobjektivni in celoviti. Predvsem pa, zapisati resnico. Tudi zato, da na podlagiobjektivnega prikaza preprečimo, da bi se grozote, ki so se dogajale v imenukateregakoli totalitarnega režima, ponovile. Eden od majhnih, apomembnih korakov k temu bi bilo tudi sprejetje resolucije o evropski zavestiin totalitarizmu, ki obsoja vse vrste totalitarizmov. Evropa, v kateri želimobiti in spoštovati njene vrednote je to že zdavnaj zmogla. Ko bomo ta koraknaredili tudi v Sloveniji, bomo lahko svojo prihodnost gradili na bolj zdravihtemeljih.