Romana Tomc: »Če hočemo, da bo v naši Sloveniji bolje, mora biti najprej drugače.«

Pred nekaj več kot dvema letoma sem bila imenovana na eno najvišjih funkcij v državi. Verjela sem, da bom lahko prispevala k temu, da bomo skupaj spremenili stvari na bolje. Žal nam to ni uspelo. Očitno je tudi Državni zbor le del širšega sistema, ki ne deluje.

Naša največja težava pa je v tem, da si tega nočemo priznati. Oklepamo se preživetih vzorcev obnašanja, branimo privilegije in iščemo vzroke za naše težave povsod drugje, samo pri samih sebi ne. Imeli naj bi dobro zakonodajo, neodvisno sodstvo in odlično vlado, pa nimamo ničesar od tega. Nekateri nas še vedno skušajo prepričati, da je vse v redu, da gredo stvari na bolje. Ampak kako to, da ljudje, tega pri svojem vsakdanjem življenju ne čutijo?

Zaupanja ljudi v institucije demokratične in pravne države, v izvršilno, sodno in zakonodajno oblast, ni.

Naj se dotaknem najprej delovanja izvršilne oblasti. Če bi sklepali po besedah, ki smo jih slišali maloprej, gre za eno najuspešnejših vlad doslej. Ta samohvala zbledi takoj, ko se lotimo kakšne resnejše analize, če beremo tuja poročila in ocene, predvsem pa če poslušamo ljudi in gospodarstvo.

Delovanje vlade v preteklem letu si bomo zapomnili predvsem po treh stvareh. 1. izjemnem zadolževanju 2. dvigovanju davkov in 3. praznih obljubah.

Zanimivo je, da si je vlada brez sramu pripisala zasluge ukrepe, ki so jim njeni najvidnejši predstavniki še ne dolgo nazaj ostro nasprotovali. Celo predlagali ustavne presoje. Npr. na področju bančnega sistema. Dejstvo je, da zakona, ki je sploh omogočil začetek sanacije bančnega sistema ni sprejela vlada Alenke Bratušek. Podobno je na drugih področjih. Se še spomnite ZUJF-a, ki naj bi bil najslabši in najbolj škodljiv zakon?  Sedaj pa ga vlada podaljšuje. Prav potiho, v upanju, da bi to opazilo čim manj ljudi. Zatika se pri prodaji in upravljanju državnega premoženja, zlato fiskalno pravilo je še vedno le črka na papirju. V tujini se najvidnejši predstavniki vlade hvalijo z izvedenimi reformami, doma pa ne znajo našteti niti ene, ki bi bila plod njihovega dela.

Res je, kazalci gospodarske rasti so se v zadnjem četrtletju obrnili navzgor. Vendar ne zaradi ukrepov vlade, ampak predvsem kot posledica dobrih razmer na tujih trgih. Torej smo še vedno odvisni od tega kako bogato bodo obložene mize v državah, ki predstavljajo naše najpomembnejše izvozne trge. Drobtinice, ki padejo s teh miz, ne bodo dovolj, da ohranimo socialno državo in da zagotovimo dovolj delovnih mest za vse mlade, ki čakajo na svojo priložnost.

Vse pomembne svetovne institucije nas v svojih poročilih opozarjajo, da bo treba narediti kaj več, kot zanašati se na izvoz.

Ne bom tekmovala z gospo Bratušek v dokazovanju, katera vlada je bila boljša, njena ali kakšna prej. Vsekakor pa so sporočila, ki nam jih pošilja Evropska komisija zelo jasna. Po enem letu vlade njenega vladanja, marca letos, je komisija, zaradi tveganja, da Slovenija presežnega primanjkljaja ne bo odpravila pravočasno, napovedala poostren nadzor. Je to znak zaupanja, da gremo v pravo smer? Priporočila, ki jih je Slovenija dobila so jasna. Treba bo narediti kaj več od tega, da se zanašamo na izvoz, finance pa je treba spraviti v red še s kakšnimi drugimi ukrepi kot le z dvigovanjem davkov.

Da pa je bila ekonomska politika vlade Janeza Janše uspešna, pa komisija nedvoumno zapiše v prvem stavku ocene, ki smo jo dobil pred nekaj dnevi. Evropska komisija ocenjuje, da je Slovenija je iz recesije izšla na začetku leta 2013. Ko so ukrepi vlade Janeza Janše začeli učinkovati, je bilo njeno delo načrtno prekinjeno. Če bi šli po začrtani poti naprej, bi bilo danes v Sloveniji lahko precej drugače.

Nerodno je, če ljudje ne znajo pravilno interpretirati statističnih podatkov, če pa to počnejo najvišji predstavniki oblasti, pa to ni le nerodno, ampak nevarno.Gospa Bratušek je imela vedno težave s prikazovanjem podatkov glede brezposelnosti. Če želimo dobiti pravo sliko, moramo primerjati istovrstne podatke. Ti pa povedo, da je bilo konec marca 2014 126.730 brezposelnih, konec marca 2013 pa 122.630 brezposelnih. Število se je torej v času vaše vlade povečalo za 4.100. 

Sodna veja oblasti ostaja sistem, vzvišen nad vsemi ostalimi, ki ne spoštuje osnovnih standardov pravne države. S svojimi odločitvami vzbuja med ljudmi nezaupanje do poštenega sojenja, kar je ena izmed osnovnih človekovih pravic. Primeri, kjer je odločitev sodišča utemeljena na indicih, ne pa na dokazih, nimajo prostora v razvitih demokratičnih državah.

Če ljudje izgubljajo vero v pravično in na pravnih argumentih temelječe sodstvo, če se vračamo v neke druge čase, ko so bili ljudje obsojeni, ker jih je nekdo za nekaj obtožil in za to ni bilo nobenih dokazov, me je strah za to državo.

Evropsko sodišče za človekove pravice je zasuto s takšnimi primeri, Parlamentarna skupščina sveta Evrope ves čas opozarja na primere vmešavanja politike v sodne procese.

Sodišča sama sebe ocenjujejo odlično, vendar jih primerjava z drugimi državami postavlja v povsem drugačno luč. Da je v naše sodnem sistemu nekaj hudo narobe, ne le glede učinkovitosti, ampak tudi glede neodvisnosti, gre sklepati tudi iz poročila o ekonomski svobodi za leto 2014, ki opozarja na ranljivost sistema za politična vmešavanja.

Zakonodajna veja oblasti, torej mi v parlamentu, smo vse bolj samo opazovalci dogajanja. Mislimo, da imamo moč odločanja, potem pa prepogosto spoznamo, da odločitve sprejemajo drugje. Opozarjanje opozicije na škodljive zakone, nedopustna ravnanja npr. v bančnem sistemu, na primere političnih kadrovanj in na nujnost sprejema reformnih ukrepov, je preslišano, celo grajano. Pripravljenosti za sodelovanje ni.

To, čemur smo priča zadnje tedne, pa je preseglo vse meje. Zmeda ob spremembi sedežnega reda v poslanskih klopeh je popolna. Namesto, da bi odločali o pomembnih stvareh za življenje ljudi, se pogovarjamo le še o razmerah v koaliciji, prestopanju poslancev iz ene v drugo skupino in volitvah, za katere se ne moremo zmeniti kdaj bi lahko bile.

Tako v naši državi ne bi smelo biti. Postali smo ujetniki sistema, ki ne deluje. Danih obljub se ne spoštuje, pravna država ne deluje,  dostojanstva, da bi kdo prevzel odgovornost, ni.

Zdi se mi, da so v teh razmerah nekatere funkcije, ki naj bi bile pomembne, častne in spoštovane izgubile svoj pomen. Tudi funkcija podpredsednice Državnega zbora.

Moj odstop je hkrati poziv k bolj pravni in pravični državi in poziv vsem, da pogledamo resnici v oči ter priznamo, da brez korenitih sprememb na vseh področjih Slovenija ne more postati razvita, pravična, solidarna in  demokratična država, ki spoštuje svobodno voljo ljudi in najvišje standarde človekovih pravic.

Če hočemo, da bo v naši Sloveniji »bolje«, mora biti najprej »drugače«.