Roko nad celotnim represivnim aparatom ima ena politična stranka, v tem trenutku celo ena sama oseba
ponedeljek, 17. 10. 2011Poslanke in poslanci na današnji redni seji Državnega zbora obravnavajo poročilo o delu Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb. Poročilo je v obravnavo zboru predložila Komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb ter ga v skladu s predpisi označila kot “tajno”, zato je bila razprava o Poročilu v skladu s 101. členom Poslovnika zbora obravnavana brez navzočnosti javnosti. Komisija je Državnemu zboru predlagala stališča in sklepe, ki ne nosijo oznake tajnosti, zato jih je Državni zbor obravnaval na odprtem delu seje.
Objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran.
ZVONKO ČERNAČ: Hvala lepa. Nek star pregovor pravi, zaupanje je dobro, kontrola je boljša, predvsem pa bolj učinkovita. Tega se žal ne zavedajo vsi v tej dvorani. Jaz se spomnim prejšnjega mandata, ko je bilo v času Janševe vlade ugotovljeno, da na Sovi nekaj ni v redu, in gre za vladno službo, kot veste in zanjo največjo odgovornost nosi vlada in je bila imenovana neka komisija, ki se jo je prijel vzdevek “Šturmova komisija”, zaradi tega, ker ji je načeloval dr. Lovro Šturm, nekdanji minister za pravosodje, ste isti, ki sedaj sedite v oblastniških klopeh vladajoče koalicije, zagnali vik in krik, kaj se vendar vlada gre, ker je želela urediti neustreznosti oziroma tudi nezakonita delovanja v lastni vladni službi. In mi smo v teh poročilih, ki so na koncu postala javna, prebrali marsikaj. Kot smo danes slišali s strani enega poslanskih kolegov, so bile takrat v letu 2007, štiri leta je od takrat, vložene številne ovadbe proti bivšemu direktorju. Niti ena ni doživela epiloga. Varno čakajo na zastaranje. Takrat smo brali o tem, da je iz tajnega fonda, ki sploh ne bi smel obstajati po zakonu, odteklo neznan kam okrog 10 milijonov 500 tisoč slovenskih tolarjev oziroma približno 45 tisoč evrov. Da so se dogajale številne druge nezakonitosti, ki so govorile o tem, da Slovenska obveščevalno-varnostna agencija samostojne države Slovenije ni delovala v interesu države in njenih ljudi, pač pa je zasledovala neke druge interese. In posledica teh interesov so bili tudi javno objavljeni prisluhi dvema bivšima oziroma bivšemu predsedniku neke države in bivšemu liderju opozicije druge države. Še več, ti prisluhi so bili objavljeni na tak način, da je javnost dobila drugačen občutek, kot se je dejansko v teh prisluhih slišalo. Sploh ne bi smeli nastati, če bi bila spoštovana zakonodaja. In kar nekaj je bilo teh stvari, da jih ne obnavljam, ker je že precej daleč od tega, ki so govorile o tem, da je treba vztrajati na tem, da so nadzorni mehanizmi nad temi službami učinkoviti in brezkompromisni. In takrat je bilo rečeno, da so bila ta odkritja lahko poduk za vse, da se kaj podobnega ne bi v bodoče dogajalo.
Nisem popolnoma prepričan, da smo danes kaj daleč od takratnih rabot. Nisem popolnoma prepričan – zakaj to govorim? – zaradi tega, ker kot predsednik parlamentarne nadzorne komisije ne morem tega ne potrditi ne zanikati. Preveč je še vedno skritih stvari, skrivanja informacij, nezmožnosti vpogleda v stvari, ki bi morale biti odprte. Vendar pa je tu problem za neko demokracijo, za neko demokratično družbo, še posebej za mlado demokracijo, ker lahko bistveno vpliva na posamezne odločitve v tej državi, politične odločitve, mimo legalnih mehanizmov in oblasti, ki jo ima ljudstvo. Tajne službe so v vseh državah lahko problem, če niso na ustrezen način nadzirane. In tako je tudi pri nas. Pri nas je ta nevarnost še veliko, veliko večja. V tem zadnjem mandatu še toliko bolj, ker ima roko nad celotnim represivnim aparatom, tako nad policijo, tako nad tožilstvom, tako nad pravosodjem, ena politična stranka. V zadnjem obdobju celo ena oseba, ki je istočasno tudi podpredsednik te politične stranke, kar samo po sebi seveda še nič ne pomeni, predstavlja pa neko potencialno nevarnost in zaradi tega mislim, da morajo biti ti kontrolni mehanizmi, ki so na voljo, toliko uspešnejši. Zaradi tega je nemogoče poslušati izjave nekaterih o tem, da je parlamentarna komisija tista, ki ustvarja probleme, ker je zapisala tisto, kar se dejansko dogaja in se je dogajalo. Po tej logiki, po logiki tega, kar govorite, bi morali mižati in ne bi smeli ničesar videti. In potem bi bili vsi vi zadovoljni, ko bi tu napisali ugotovitve, da so sicer problemi manjše narave, vendar drugače je pa na splošno vse okej in mislimo, da vsi dobro delajo, nobene nepravilnosti se ne dogajajo. Ob tem, da je bila javnost v zadnjih dveh letih soočena z nekaterimi primeri, ki navzven, brez tega, da se podrobneje poglobimo v drobovje posameznih postopkov, povedo, da so bile te službe v teh primerih grobo zlorabljene.
In da je ta zloraba presegala samo nivo nekih operativnih metod in delovanja. Ne nazadnje, v tem zadnjem obdobju se je podvojilo število hišnih preiskav. Zanimivo. Ali imamo toliko več učinkovitosti na drugi strani, imamo toliko več pravnomočnih sodb iz tega naslova?! Nimamo. Celo nekaj drugega se dogaja. Zadnjič smo brali v poročilu Urada za preprečevanje pranje denarja, da imamo v zadnjem obdobju 4 pravnomočne sodbe. Štiri. In da je finančni učinek, mimogrede predstojnik tega urada niti ni znal opredeliti finančnega učinka, kljub temu, da gre za znane sodbe, za znane zadeve in da so te stvari na nek način javne oziroma njemu vsaj poznane, koliko je finančnega učinka od tega tako imenovanega pranja denarja. Zelo malo. Daleč od tistih 100, 200, 300 milijonov evrov, o katerih govorijo nekateri, da se je iz slovenskih podjetij retransferiralo na takšne ali drugačne načine na račune družb na Cipru, Liechtensteinu in še kje. In v glavnem podatki nekako govorijo o tem, da se pri tem zasledujejo minorna dejanja, če nekdo ne zna pojasniti izvora kakšnih 5 ali 10 tisoč evrov, ne pa tista, ki so problematična in ki so na sofisticiran način zakrita v raznih prekupčevanjih z zemljišči, kjer so kupci nabiralniki iz tujine in kjer vrednost čez noč naraste za 10-krat ali 100-krat, in potem posledično gredo podjetja, ki so se šla te postopke, v stečaj, da se zakrijejo sledovi teh ravnanj. Zanimivo, da v vseh teh primerih ni bilo zaslediti uporabe teh posebnih preiskovalnih metod in sredstev, ki bi lahko bila izredno učinkovita za odkrivanje storilcev kaznivih dejanj v teh primerih. Ni bilo zaslediti. Smo pa zasledili uporabo v tistih primerih, kjer že navzven nekemu laiku je bilo jasno, da za priti do teh podatkov ni bilo treba uporabiti teh preiskovalnih metod in tudi ne hišnih preiskav.
Zadnjič smo poslušali, da v večini teh medijsko izpostavljenih primerov je bila uporabljena nesorazmernost ukrepov. Večino tega, kar se je iskalo z medijsko izpostavljenimi hišnimi preiskavami, bi bilo mogoče dobiti z enostavno odredbo o zasegu predmetov oziroma listin ali pa niti to ne bi bilo potrebno, ker so občinski in državni organi dolžni dajati policiji in ostalim vse, kar potrebujejo za svoje delo. Torej ni bil namen učinkovita preiskava v teh primerih teh domnevnih sumov kaznivih dejanj. Pri nekaterih primerih, kar bom pozneje na konkretnem primeru povedal, je celo jasno, da ni šlo za nobeno kaznivo dejanje. Ampak tudi če bi šlo, vsi ti primeri bi se dali raziskati, hitro, učinkovito in ceneje na drugačen način, brez uporabe posebnih metod in sredstev, brez hišnih preiskav, brez kamer, brez stotin ljudi, ki so ustvarjali medijsko veličino uspešnosti LDS policije. Kajti za to je šlo v teh primerih. Šlo je za to, da se pokaže pred javnostjo, kako je ta politična opcija v tem mandatu na tem področju učinkovita. Tega ni mogoče narediti na tak način, vsakdo, kdorkoli bo v bodoče dobil odgovornost za te resorje, si mora to miselnost izbiti iz glave. Učinkovitosti na tem področju ni mogoče doseči preko medijske izpostavljenosti, pač pa z načrtnim strokovnim profesionalnim delom na področjih, ki jih operativa v tej državi nedvomno obvladuje. Moram reči, da v tem mandatu smo mi zaznali veliko profesionalnost v teh službah, in trdno sem prepričan, da v kolikor bi bila ta profesionalnost uporabljana v najboljši možni meri, bi danes imeli bistveno manj odlivov kapitala, protipravnega kapitala iz naših podjetij na račune v tujini. Seveda pa dan ima samo 24 ur, in če je nekdo polno angažiran s preiskovanjem nečesa, kar ali ni kaznivo dejanje ali pa daje vtis da se preiskuje nekaj, kar je kaznivo dejanje, potem seveda ne more delati nekaj drugega, kar je vsebinsko bolj zahtevno, pomembnejše in ima tudi večje učinke.
Moram povedati, da namen tega poročila, ne samo za leto 2010, ampak tudi za leto 2009, v 2008 se ne bom spuščal, ker smo v bistvu povzeli tisto, kar je v večini ugotavljal naš predhodnik, ki je bil takrat predsednik te komisije, gospod Gantar. Namen tega poročila za 2010 je bil opozoriti, ne več to vlado ali pa to vladajočo koalicijo, ampak bodočo oblast, ki ne vemo, katera in kakšna bo, da obstajajo na tem področju veliki problemi in da je nevarnost, da bi neko politično opcijo na tem področju zasrbeli prsti, izjemno velika in da bi bilo prav razmisliti o določenih spremembah zakonodaje v tistem delu, kjer se je v tem mandatu zgodilo, da so vsi ključni kadri v policijskih vrstah na ravni ministrstva bili zamenjani s strani ene politične opcije, da bi bilo potrebno tukaj zagotoviti možnost večje strokovnosti in manj odvisnosti od trenutne politike in na drugi strani, da bi bilo potrebno na neki način okrepiti nadzor nad temi službami, ki je v tem delu, ki se mu reče parlamentarni nadzor absolutno premajhen tudi ne more biti, vse obsegajoč, ker tudi ni to njegov namen, morali bi obstajati tudi drugi mehanizmi, ki bi omogočali neodvisen nadzor v posameznih primerih, ter se izpostavi, da nekaj ni bilo narobe. Tisto, kar mene prepričuje o tem, da so naše ugotovitve in zaključki ustrezni je to, da nobenega od teh primerov, ki so bili izpostavljeni ni nihče od pristojnih raziskal, ne ministrica, ne minister, ne generalni direktor policije, niso odredili nekega notranje nadzora, ki bi povedal, kaj se je dejansko v teh primerih dogajalo, še posebej, glede na ugotovitve, ki izhajajo iz dokumentacije v teh primerih in glede na okoliščine, v katerih so se te stvari dogajale. Kajti, če pogledamo našega poslanskega kolega Magajno, župana občine Murska Sobote, župana mestne občine Maribor, župana mestne občina Ljubljana, kjer je vse okej, on je največji poštenjakar v tej državi, nič se ne dogaja spornega tukaj, to je jasno – župana mestne občine Koper, če hočete, potem imamo bivšega ministra za kmetijstvo, gospoda Pogačnika, slučajno se mu je ta zgodba dogajala ravno takrat, ko je bilo potrebno napisati spremembo o namembnosti za Ljubljano pa je ni podpisal za Smodinovec, slučajno ravno takrat se je to zgodilo… Torej, če vse te stvari pogledamo, ugotovimo nekaj imenovalcev istih točk, ki so izpostavljeni v vseh teh primerih.
Šlo je za javno izpostavljene osebe, politično javno izpostavljene osebe, po večini iz vrst opozicije oziroma tako imenovane odpadnike v vladnih oziroma vladajočih vrstah v vseh primerih. Povsod so bile kamere takoj po začetku hišnih preiskav, takoj, praktično tisto uro ali pa naslednjo. Primeri so bili izjemno medijsko izpostavljeni. Recimo v primeru našega kolega poslanca je javnost dobila zelo hitro in močen občutek, gospod Magajna se pa ukvarja s pedofilijo, nihče ni tega zanikal, nihče. Tudi danes, ko imamo črno na belem fakte, dejstva nihče ni sposoben od tistih, ki bi morali biti sposobni to narediti, javnega opravičila, najmanj, kajti dejstva so na mizi. Čeprav jaz v tem primeru moram povedati, da zelo dvomim, da je šlo za strokovno napako ali slučajnost in da se je nekdo zmotil. Te okoliščine govorijo v prid eni drugi tezi, ki je zelo zastrašujoča, kajti, poglejte kaj se je dogajalo. Gospod Magajna tukaj v tem državnem zboru je javno napovedal, kljub temu, da mu grozijo bo podprl ta referendum o Zakonu o RTV oziroma ne bo glasoval za zakon in grozijo mu, da naj bo previden, ker se mu bo nekaj zgodilo. Kaj se zgodi kakšen teden po tistem? 28. 10. 2010 se zgodi pri njem hišna preiskava z odredbo za preiskavo hiše, računalnikov, ne vem še česa in v odredbi piše: “Zaradi neke datoteke, ki je bila na ta IP naslov prenesena eno leto in pol prej, 17. februarja 2009 in na kateri je slika dekleta v kavbojkah z golim oprsjem.” Je to kriminalno dejanje, če nekdo na računalniku gleda sliko dekleta v kavbojkah z golim oprsjem? Ni pisalo, da gre za mladoletno osebo pa tudi težko je verjetno vedeti iz same slike, iz same fotografije. In kaj lahko ugotovimo v temu primeru? Če bi že bilo potrebno to raziskati in preiskati ne bi bila potrebna silna hišna preiskava, enostavno bi se zaseglo vse te računalnike, vse modeme, vse živo kar je, odšlo in to je to. Ampak ne. Eno leto in pol po tistem ampak takrat ali pa takrat, ko se je začela, baje junija 2009 neka mednarodna preiskava v zvezi s tem.
In nadaljevanka, ko se to preišče se ugotovi, da te slike s tem IP-jem tam ni na teh računalnikih gospoda Magajne in nadaljevanka potem se pa vsi ti diski izgubijo na policiji. In jaz mislim, da v temu primeru smo imeli izjemno medijsko izpostavljenega našega kolega, tudi nikoli se ne bo do konca opral te etikete in na drugi strani, zdaj ko govorimo o temu primeru seveda to ni več zanimivo za nobenega. Zadeva je mimo, saj to je tudi za razumeti, medijska privlačnost je tam, kjer je nekaj žgečkljivega ne pa neko suhoparno poročilo neke komisije, ki nekaj ugotavlja, da ni v redu, pa še Černač jo vodi, ki je tako SDS, pa normalno da ugotavlja, da nekaj ni v redu. Mislim, da so tudi preveč poenostavljene trditve in da to ni dobro.
Tako da, mislim da gre za probleme, ki so resni in tudi zaradi stroke same. Tudi zaradi ljudi, ki delajo v policiji, na tožilstvu in na sodiščih je prav, da se takšni primeri v bodoče ne dogajajo. Ne dogajajo kajti v teh primerih ni šlo samo za nivo policije, v teh primerih je šlo za to, da so se določene odredbe podpisovale ne da bi se kaj bistveno preverjalo o tem, ali so utemeljene ali so potrebne ali ne. Jaz moram reči, da smo imeli na komisiji primer odredbe sodišča, ko je šlo za uporabo teh prekritih preiskovalnih metod, šlo je za neko bazno postajo, kjer naj bi se pregledalo vse komunikacije na celotnem območju, kjer so bile v odredbi sodišča… Toliko o tem kako, pravijo na policiji, saj tako nas kontrolira preiskovalni sodnik s tem, da preveri, kaj je tam notri. V večini primerov da, so pa seveda tudi primeri, niso tako redki, kjer se ponovijo v odredbi celo iste pisne napake kot v predlogu. Iste pisne napake v odredbi in v utemeljitvi. Imeli smo primer namesto veliki otok, veliki potok, na neki odredbi. In kaj se je zgodilo v temu primer? Šlo je za odredbo, ki je bila izdana celo mimo določb zakona, šlo je za odredbo, ki ne omogoča mobilnim operaterjem, da daje takšne podatke. Ne omogoča, zakon te ga ne omogoča. Formalno bi jo bili dolžni seveda operaterji izvršiti, niso oni kontrolni mehanizem pri tem.
In nekaj podobnega je tudi v teh primerih, o katerih govorimo v temu poročilu za leto 2010. No, in v primeru te odredbe, mimogrede ta nadaljevanka “Patria” je v narekovaju seveda zapisana, vemo vsi za kaj gre. Gre za to da se vsi lahko čudimo, kako je mogoče, da nekdo, ki je slikar dobi štiristo šestdeset tisoč evrov na svoj račun iz Patrie, ki proizvaja oklepnike, pa ga nihče ne gre vprašati, zakaj je ta denar dobil. Ali pa, da bi ga dali v nek postopek, da se ga preišče. Ne, tega ne! Za nekoga, za katerega ni nič, se pa v obtožnem predlogu piše, da je neugotovljenega dne, na neugotovljenem kraju na neugotovljen način od neugotovljene osebe prejel draga darila. No, in v eni izmed teh odredb v tej zadevi Patria, mimogrede, Komisija nima pogleda v vsebine postopkov, jasno da ne, ampak v eni izmed teh odredb je bilo odrejeno, da se pogleda komunikacijski pogled praktično za štiri leta nazaj. Od 1. 1. 2004, mislim da takrat se še sanjalo ni nobenemu o teh Patriah. Pa vemo, da je takratni zakon določal dve leti, zdaj je manj, ampak odredba je bila takoj izdana in še zdaj črno na belem stoji. Spet je bil operater tisti, ki je opozoril, da je ni mogoče izvršiti.
Mimogrede, ti podatki so na nekem CD-ju, 300.000 podatkov, 300.000 komunikacij. Ne vem, če se ne bo kdaj ta CD kje pojavil spet v kakšnih rokah. No, se pravi politično izpostavljene osebe, povsod kamere, povsod nesorazmernost ukrepov. Iz tega statistika govori svoje, izjemen porast teh ukrepov, ki so bili nepotrebni pri hišnih preiskavah, ki so očitno, nekateri so spoznali, da je to dober piar, moment za ustvarjanje vtisa v javnosti, kako so represivni organi učinkoviti. Izjemno trhle podlage glede sumov storitve kaznivih dejanj, to je tudi značilnost v teh primerih, izjemno, izjemno trhle podlage. Recimo v primeru mariborskega župana predlogi temeljijo na nekih zabeležkah, ki so plod delovanja tajnih sodelavcev, kjer je bilo potem v te zabeležke dobesedno pripisano, kar so ti ljudje povedali. In potem beremo v teh predlogih, kjer se utemeljuje, da gre za neke nezakonite transakcije z zemljišči, kjer si jih privatniki med seboj prodajajo in je nekdo kupil za ena, prodal pa za dva, da poenostavim, se pravi za dvakratno ceno in očitek v tej zabeležki župan ni uveljavljal predkupnega upravičenja, zaradi tega je naredil toliko in toliko milijonov evrov škode Mestni občini Maribor, šlo je pa za zemljišča, kjer naj bi se gradila neka stanovanja.
Poznamo veljavno zakonodajo, ampak ta, ki je tu pisal, je očitno ne pozna, pa očitno tudi sodnik ne, ki je izdal preiskovalno odredbo oziroma odredbo za hišno preiskavo zaradi tega, ker ta številka se je potem pojavila tudi kot oškodovanje mestnega proračuna Mestne občine Maribor. Ne more mestna občina v tem primeru uveljavljati predkupne pravice, ne more. V zakonu točno piše socialna stanovanja, vrtci, komunalna infrastruktura, šole in tako naprej, če želi seveda na tistem območju, če pa nima tega v planu, pa sploh ne. In to, da se dogajajo v občinskih prostorskih načrtih spremembe namembnosti verjetno ni kriminalno dejanje, tukaj pa je bilo zapisano kot da gre za kriminalno dejanje. Dogajajo se spremembe namembnosti, zato gre za kriminalno dejanje. Povsod se dogajajo. Zdaj imamo recimo zelo, zelo zapleten primer, zdaj je že nekaj časa na obali, ko si ena skupina ljudi prizadeva, da bi se na nekem zemljišču, ki je trenutno kmetijsko zgradilo golf igrišče, druga skupina pa želi ta zemljišča ohraniti kot kmetijska. Eni in drugi si za to prizadevajo in javno pred vsemi si za to prizadevajo in dajejo predloge v postopku spreminjanja prostorskega plana za spremembo namembnosti. Ali so zaradi tega vsi ti ljudje kriminalci, bodo pri vseh teh delali hišne preiskave, kaj vendar počnejo? Niso ne, niso. In na koncu je pristojni minister tisti, ki na podlagi tega mora tehtati, ali je nek interes upravičen ali ne in tehtati tudi v javnem interesu. In tukaj v tem konkretnem primeru pa je bilo kriminalizirano to, da je prišlo v nekem prostorskem načrtu do spremembe namembnosti in da mestna občina ni uveljavila predkupnega upravičenja tam, kjer ga niti ne more uveljavljati po zakonu in v povezavi s tem potem smo videli hišne preiskave, v katere so se ujeli oziroma ki so bile opravljene pri nekdanjem ministru Pogačniku in tudi pri vseh ostalih.
Ampak tisto, kar je zanimivo pri teh zabeležkah, je tudi, kaj se vanje vpiše. Tukaj v tej zabeležki piše: spremembo lokacijskega načrta naj bi dosegel župan s potrditvijo v mestnem svetu. Tudi v primeru, da bo kdo nasprotoval temu projektu, bo projekt z dvotretjinsko večino zlobiral župan. Edini, ki mu bo lahko skakal v hrbet je Stojan Auer, vendar on tega ne bo naredil. LDS ne bo skakala, Verlič, ki ima funkcijo podžupana in ne bo nasprotoval županu, SDS jih premalo in tako naprej, zaključek, se pravi bodo dosegli spremembo namembnosti zemljišča in tako omogočili pozidavo omenjenega zemljišča. To je politični nivo delovanja, da ne bo pomote, ki se dogaja, predvidevam, na vsakem občinskem pa mestnem svetu. V Ljubljani tega ni potrebno, jasno. Tam ima gospod Jankovič 50-plus. Za nekatere je zelo sporen ta 50-plus, ko gre za Janšo in ostale, v primeru Ljubljane, kjer ima gospod Jankovič v mestnem svetu 50-plus pa ni nič spornega in tukaj v tem primeru verjetno se sam s seboj dogovori, kaj se bo sprejelo glede spremembe namembnosti tega zemljišča in kaj ne in takih zabeležk seveda tukaj ni mogoče najti, ampak so tudi nepotrebne. Saj nismo leta 1965, ampak smo 2011. Če pa bi kdo v teh primerih komu kaj dal, potem je pa to druga zgodba, samo to tukaj notri ne piše.
Drugače pa je normalno, da je v interesu vsake občine, da skrbi tudi za razvoj in vsi vemo, da preko tega, da se nekaj novega zgradi, nekaj novega poziva, se plačajo tudi komunalni prispevek, plačuje se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in vsaka občina bo težila k temu, da v razumnih mejah v skladu s prostorskimi možnostmi razvija svoj prostor. In nekaj podobnega se je zgodilo tudi na mestni občini Murska Sobota. Zanimivo, pol leta pred volitvami se je to dogajalo, spomladi 2010, gospod Štihec je bil takrat član slovenske demokratske stranke, še takrat in imel je seveda verjetno kar nekaj nasprotnikov, takih in drugačnih iz različnih vrst. In zgodila se je odredba sodišča v Kopru, s katero je bila odredba odrejena hišna preiskava v prostoru mestne občine Murska Sobota, kjer se hrani dokumentacija in zapisi elektronskih komunikacij, ki se nanašajo na prenos kmetijskih zemljišč na mestno občino Murska Sobota z namenom gradnje letalskega muzeja. In izredno je bilo odrejeno, da se dovoljuje, da se ta preiskava odvija tudi v nočnem času med 22. in 6. uro zjutraj. Veste, kaj pravi stroka, da se tukaj to po navadi počne tam, kjer gre za težke kriminalce, za kakšna mamila, orožje in take stvari, kjer je treba stvari izpeljati od A do Ž, ne pa v takih primerih.
Mimogrede, taka odredba je bila izdana tudi v primeru našega poslanskega kolega Zmaga Jelinčiča Plemenitega, ki je bila izdana v istem obdobju, v istem obdobju v povezavi za isto zadevo in seveda v obrazložitvi pravi, iz spisovnih podatkov izhaja, da naj bi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano o teh zemljiščih že odločilo in je zato verjetno, da so dokumenti iz ministrstva že bili posredovani na mestno občino Murska sobota, šlo pa naj bi za prenos zemljišč v zvezi z izgradnjo letalskega muzeja na območju mestne občine Murska Sobota, ki naj bi jih preneslo Ministrstvo za kmetijstvo na mestno občino Murska sobota. Zemljišča so v lasti sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Ministrstvo za kmetijstvo ni lastnik zemljišč, sploh ne kmetijskih zemljišč v tej državi in šlo je spet za postopke sprejemanja občinskega prostorskega načrta, v katerem se posamezni objekti umeščajo v prostor. Ni šlo za nobeno transakcijo, ampak za popolnoma legitimna dejanja pristojnih oseb v tej povezavi. In seveda, mediji so seveda na podlagi tega kar je bilo rečeno, obsodili vse te osebe, med njimi tudi gospoda Štihca, ki niti ni bil omenjen v odredbi, mimogrede, kot osumljenec ali preiskovanec. Niti ni bil omenjen. Ampak v člankih smo brali tisti dan pridržani Pogačnik, Jelinčič and company, korupcija, kriminalistična policija o obsežni akciji zaradi suma gospodarskega kriminala in korupcije, pridržala pet ljudi, med njimi je fotografiran tudi gospod Štihec. Nihče se ni, ne tisti dan ne naslednji ne do danes, gospodu Štihcu opravičil za zmoto, ki je nastala, pa za napačno informacijo. Po mojem profesionalni pristop v takem primeru je tak, da se takoj nemudoma, ko se kaj takega zgodi, javno pove. Med osumljenimi ni te in te osebe, ki ste jo navajali v teh in teh medijih. Tega ni bilo. In gospod Štihec je vložil tožbo proti države zaradi teh ravnanj. In jo na prvi stopnji dobil. Predlagal je simboličnih en evro odškodnine in opravičilo. To ni bilo sprejeto s strani države, tako da je zdaj prva stopnja sodba dva tisoč evrov. Ampak ne gre tukaj za dva tisoč evrov ali pa en evro, tukaj gre za nekaj drugega, škoda ki je v takšnih primerih povzročena tem javno vzpostavljenim osebam se ne da meriti v denarju in je tudi ni mogoče nikoli več sanirati.
Skratka, spoštovane kolegice in kolegi, težko me boste prepričali predvsem iz, seveda iz vrst Socialnih demokratov, LDS-a in Zares-a. Težko me boste prepričali, da je to poročilo pristransko, da ne izhaja iz dejanskih podatkov, da na temu področju ne obstajajo problemi. Težko me boste prepričali o tem, da ni res, da je šlo v posameznih primerih, ki so bili vsi medijsko izredno vzpostavljeni za direkten namen diskreditacije političnih nasprotnikov. In v nekaterih primerih za njihov javni linč, v nekaterih primerih poskus izbrisa njihovih imen s političnega prizorišča na osnovi ravnanj, ki bi jih težko ocenili za takšna ravnanja, da bi zahtevala uporabo posebnih metod in sredstev oziroma uporabo teh preiskovalnih metod, ki se je v zadnjih letih uporabljajo z dvakratnim faktorjem, torej medijsko vzpostavljenih hišnih preiskav.
In tisto, kar je poleg tega, da je šlo v teh primerih za uporabo teh služb za popolnoma druge namene kot so tisti, ki jih določa zakon in ki jih tem službam nalaga zakonodaja gre še za dodatno škodo, ki je nastala. Jaz sem prej povedal, da v vseh teh primerih seveda je izjemno veliko ljudi delalo na teh primerih in da je ta čas šel in ga ne bo nikoli več nazaj. Da zaradi tega v tistih primerih kjer bi bilo potrebno delovati ni bilo tega delovanja in ravnanja. Tudi učinek vsega tega na koncu bo izjemno pičel, na koncu bodo stroške vseh teh ravnanj plačale vse državljanke in državljani, vse državljanke in državljani, ki želijo od te države učinkovit servis. Tako na področju sociale, zdravstva, javne uprave kot tudi tožilstva in pravosodja. To so njihova utemeljena pričakovanja in če nekje v zdravstvu obstaja nek model po katerem se ve koliko kaj stane in da se ne delajo operacije po nepotrebnem, samo zaradi tega, da bi nekdo za to dobil honorar ali ustvarjal boljši vtis. Če na temu področju obstaja model ki zna vrednotiti to delo potem mora obstajati model tudi na področju kriminalitete, odkrivanja kaznivih dejanj in njihovega uspešnega preganjanja. Ti modeli niso nobena novost, poznajo jih vse države, verjamem da jih mora poznati tudi naša država in ta model govori o tem, da je potrebno seveda izhajati iz učinkovitosti, ne iz tega koliko postopkov se na podlagi lastno napisanih, kot smo videli v nekaterih primerih, da so se celo v krogu teh vrst zaznamki pisali, ki so bili skreirani v nekaterih glavah ali celo lažnih zaznamkov. Pač pa na podlagi utemeljenosti suma v posameznih primerih, upoštevaje strokovno usposobljenost in profesionalnost in upoštevaje zaključek teh postopkov.
Nam nič ne pomaga, če se nam je v zadnjih letih število teh aktivnosti povečalo za sto odstotkov, ali pa vloženih ovadb, če bo na koncu v devetdesetih procentih vse skupaj zavrženo. V primeru poročila, ki sem ga prej omenil, Urada za preprečevanje pranja denarja, nam nič ne pomaga, če je število teh domnevnih, v narekovaju, “pranj” poraslo iz, ne vem, desetih milijonov na šestdeset milijonov, če na koncu ugotovimo, da bo izplen pičel, niti v rangu enega milijona evrov ne bo tega izplena. Tukaj mislim, da bo potrebno spremeniti ta način delovanja, način delovanja teh številnih postopkov, tudi z nekimi drugimi motivi, kot so samo strokovni, do tega, da se dejansko raziskujejo tista dejanja in se usmerja energija in posebne metode in sredstva tja, kjer je nevarnost za družbo največja. Tega seveda ni mogoče pričakovati v teh dveh mesecih, ne glede na to, da poročilo sprejemamo na tej seji. Mislim, da bi bila vseeno napaka zavrnitev predlaganih priporočil in sklepov, ker gredo v tej smeri, o kateri govorim sedaj. In zadevali bodo seveda prihodnjo oblast, za katero ne vemo, kakšna in katera bo. Mislim pa, da bi bila to na nek način neka popotnica temu, da bi počasti tudi na tem področju dvignili nivo profesionalnosti na eni strani, in na drugi strani umaknili dolgo roko politike od tam, kjer nima kaj iskati. Hvala lepa.
Objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran.
ZVONKO ČERNAČ: Hvala lepa. Nek star pregovor pravi, zaupanje je dobro, kontrola je boljša, predvsem pa bolj učinkovita. Tega se žal ne zavedajo vsi v tej dvorani. Jaz se spomnim prejšnjega mandata, ko je bilo v času Janševe vlade ugotovljeno, da na Sovi nekaj ni v redu, in gre za vladno službo, kot veste in zanjo največjo odgovornost nosi vlada in je bila imenovana neka komisija, ki se jo je prijel vzdevek “Šturmova komisija”, zaradi tega, ker ji je načeloval dr. Lovro Šturm, nekdanji minister za pravosodje, ste isti, ki sedaj sedite v oblastniških klopeh vladajoče koalicije, zagnali vik in krik, kaj se vendar vlada gre, ker je želela urediti neustreznosti oziroma tudi nezakonita delovanja v lastni vladni službi. In mi smo v teh poročilih, ki so na koncu postala javna, prebrali marsikaj. Kot smo danes slišali s strani enega poslanskih kolegov, so bile takrat v letu 2007, štiri leta je od takrat, vložene številne ovadbe proti bivšemu direktorju. Niti ena ni doživela epiloga. Varno čakajo na zastaranje. Takrat smo brali o tem, da je iz tajnega fonda, ki sploh ne bi smel obstajati po zakonu, odteklo neznan kam okrog 10 milijonov 500 tisoč slovenskih tolarjev oziroma približno 45 tisoč evrov. Da so se dogajale številne druge nezakonitosti, ki so govorile o tem, da Slovenska obveščevalno-varnostna agencija samostojne države Slovenije ni delovala v interesu države in njenih ljudi, pač pa je zasledovala neke druge interese. In posledica teh interesov so bili tudi javno objavljeni prisluhi dvema bivšima oziroma bivšemu predsedniku neke države in bivšemu liderju opozicije druge države. Še več, ti prisluhi so bili objavljeni na tak način, da je javnost dobila drugačen občutek, kot se je dejansko v teh prisluhih slišalo. Sploh ne bi smeli nastati, če bi bila spoštovana zakonodaja. In kar nekaj je bilo teh stvari, da jih ne obnavljam, ker je že precej daleč od tega, ki so govorile o tem, da je treba vztrajati na tem, da so nadzorni mehanizmi nad temi službami učinkoviti in brezkompromisni. In takrat je bilo rečeno, da so bila ta odkritja lahko poduk za vse, da se kaj podobnega ne bi v bodoče dogajalo.
Nisem popolnoma prepričan, da smo danes kaj daleč od takratnih rabot. Nisem popolnoma prepričan – zakaj to govorim? – zaradi tega, ker kot predsednik parlamentarne nadzorne komisije ne morem tega ne potrditi ne zanikati. Preveč je še vedno skritih stvari, skrivanja informacij, nezmožnosti vpogleda v stvari, ki bi morale biti odprte. Vendar pa je tu problem za neko demokracijo, za neko demokratično družbo, še posebej za mlado demokracijo, ker lahko bistveno vpliva na posamezne odločitve v tej državi, politične odločitve, mimo legalnih mehanizmov in oblasti, ki jo ima ljudstvo. Tajne službe so v vseh državah lahko problem, če niso na ustrezen način nadzirane. In tako je tudi pri nas. Pri nas je ta nevarnost še veliko, veliko večja. V tem zadnjem mandatu še toliko bolj, ker ima roko nad celotnim represivnim aparatom, tako nad policijo, tako nad tožilstvom, tako nad pravosodjem, ena politična stranka. V zadnjem obdobju celo ena oseba, ki je istočasno tudi podpredsednik te politične stranke, kar samo po sebi seveda še nič ne pomeni, predstavlja pa neko potencialno nevarnost in zaradi tega mislim, da morajo biti ti kontrolni mehanizmi, ki so na voljo, toliko uspešnejši. Zaradi tega je nemogoče poslušati izjave nekaterih o tem, da je parlamentarna komisija tista, ki ustvarja probleme, ker je zapisala tisto, kar se dejansko dogaja in se je dogajalo. Po tej logiki, po logiki tega, kar govorite, bi morali mižati in ne bi smeli ničesar videti. In potem bi bili vsi vi zadovoljni, ko bi tu napisali ugotovitve, da so sicer problemi manjše narave, vendar drugače je pa na splošno vse okej in mislimo, da vsi dobro delajo, nobene nepravilnosti se ne dogajajo. Ob tem, da je bila javnost v zadnjih dveh letih soočena z nekaterimi primeri, ki navzven, brez tega, da se podrobneje poglobimo v drobovje posameznih postopkov, povedo, da so bile te službe v teh primerih grobo zlorabljene.
In da je ta zloraba presegala samo nivo nekih operativnih metod in delovanja. Ne nazadnje, v tem zadnjem obdobju se je podvojilo število hišnih preiskav. Zanimivo. Ali imamo toliko več učinkovitosti na drugi strani, imamo toliko več pravnomočnih sodb iz tega naslova?! Nimamo. Celo nekaj drugega se dogaja. Zadnjič smo brali v poročilu Urada za preprečevanje pranje denarja, da imamo v zadnjem obdobju 4 pravnomočne sodbe. Štiri. In da je finančni učinek, mimogrede predstojnik tega urada niti ni znal opredeliti finančnega učinka, kljub temu, da gre za znane sodbe, za znane zadeve in da so te stvari na nek način javne oziroma njemu vsaj poznane, koliko je finančnega učinka od tega tako imenovanega pranja denarja. Zelo malo. Daleč od tistih 100, 200, 300 milijonov evrov, o katerih govorijo nekateri, da se je iz slovenskih podjetij retransferiralo na takšne ali drugačne načine na račune družb na Cipru, Liechtensteinu in še kje. In v glavnem podatki nekako govorijo o tem, da se pri tem zasledujejo minorna dejanja, če nekdo ne zna pojasniti izvora kakšnih 5 ali 10 tisoč evrov, ne pa tista, ki so problematična in ki so na sofisticiran način zakrita v raznih prekupčevanjih z zemljišči, kjer so kupci nabiralniki iz tujine in kjer vrednost čez noč naraste za 10-krat ali 100-krat, in potem posledično gredo podjetja, ki so se šla te postopke, v stečaj, da se zakrijejo sledovi teh ravnanj. Zanimivo, da v vseh teh primerih ni bilo zaslediti uporabe teh posebnih preiskovalnih metod in sredstev, ki bi lahko bila izredno učinkovita za odkrivanje storilcev kaznivih dejanj v teh primerih. Ni bilo zaslediti. Smo pa zasledili uporabo v tistih primerih, kjer že navzven nekemu laiku je bilo jasno, da za priti do teh podatkov ni bilo treba uporabiti teh preiskovalnih metod in tudi ne hišnih preiskav.
Zadnjič smo poslušali, da v večini teh medijsko izpostavljenih primerov je bila uporabljena nesorazmernost ukrepov. Večino tega, kar se je iskalo z medijsko izpostavljenimi hišnimi preiskavami, bi bilo mogoče dobiti z enostavno odredbo o zasegu predmetov oziroma listin ali pa niti to ne bi bilo potrebno, ker so občinski in državni organi dolžni dajati policiji in ostalim vse, kar potrebujejo za svoje delo. Torej ni bil namen učinkovita preiskava v teh primerih teh domnevnih sumov kaznivih dejanj. Pri nekaterih primerih, kar bom pozneje na konkretnem primeru povedal, je celo jasno, da ni šlo za nobeno kaznivo dejanje. Ampak tudi če bi šlo, vsi ti primeri bi se dali raziskati, hitro, učinkovito in ceneje na drugačen način, brez uporabe posebnih metod in sredstev, brez hišnih preiskav, brez kamer, brez stotin ljudi, ki so ustvarjali medijsko veličino uspešnosti LDS policije. Kajti za to je šlo v teh primerih. Šlo je za to, da se pokaže pred javnostjo, kako je ta politična opcija v tem mandatu na tem področju učinkovita. Tega ni mogoče narediti na tak način, vsakdo, kdorkoli bo v bodoče dobil odgovornost za te resorje, si mora to miselnost izbiti iz glave. Učinkovitosti na tem področju ni mogoče doseči preko medijske izpostavljenosti, pač pa z načrtnim strokovnim profesionalnim delom na področjih, ki jih operativa v tej državi nedvomno obvladuje. Moram reči, da v tem mandatu smo mi zaznali veliko profesionalnost v teh službah, in trdno sem prepričan, da v kolikor bi bila ta profesionalnost uporabljana v najboljši možni meri, bi danes imeli bistveno manj odlivov kapitala, protipravnega kapitala iz naših podjetij na račune v tujini. Seveda pa dan ima samo 24 ur, in če je nekdo polno angažiran s preiskovanjem nečesa, kar ali ni kaznivo dejanje ali pa daje vtis da se preiskuje nekaj, kar je kaznivo dejanje, potem seveda ne more delati nekaj drugega, kar je vsebinsko bolj zahtevno, pomembnejše in ima tudi večje učinke.
Moram povedati, da namen tega poročila, ne samo za leto 2010, ampak tudi za leto 2009, v 2008 se ne bom spuščal, ker smo v bistvu povzeli tisto, kar je v večini ugotavljal naš predhodnik, ki je bil takrat predsednik te komisije, gospod Gantar. Namen tega poročila za 2010 je bil opozoriti, ne več to vlado ali pa to vladajočo koalicijo, ampak bodočo oblast, ki ne vemo, katera in kakšna bo, da obstajajo na tem področju veliki problemi in da je nevarnost, da bi neko politično opcijo na tem področju zasrbeli prsti, izjemno velika in da bi bilo prav razmisliti o določenih spremembah zakonodaje v tistem delu, kjer se je v tem mandatu zgodilo, da so vsi ključni kadri v policijskih vrstah na ravni ministrstva bili zamenjani s strani ene politične opcije, da bi bilo potrebno tukaj zagotoviti možnost večje strokovnosti in manj odvisnosti od trenutne politike in na drugi strani, da bi bilo potrebno na neki način okrepiti nadzor nad temi službami, ki je v tem delu, ki se mu reče parlamentarni nadzor absolutno premajhen tudi ne more biti, vse obsegajoč, ker tudi ni to njegov namen, morali bi obstajati tudi drugi mehanizmi, ki bi omogočali neodvisen nadzor v posameznih primerih, ter se izpostavi, da nekaj ni bilo narobe. Tisto, kar mene prepričuje o tem, da so naše ugotovitve in zaključki ustrezni je to, da nobenega od teh primerov, ki so bili izpostavljeni ni nihče od pristojnih raziskal, ne ministrica, ne minister, ne generalni direktor policije, niso odredili nekega notranje nadzora, ki bi povedal, kaj se je dejansko v teh primerih dogajalo, še posebej, glede na ugotovitve, ki izhajajo iz dokumentacije v teh primerih in glede na okoliščine, v katerih so se te stvari dogajale. Kajti, če pogledamo našega poslanskega kolega Magajno, župana občine Murska Sobote, župana mestne občine Maribor, župana mestne občina Ljubljana, kjer je vse okej, on je največji poštenjakar v tej državi, nič se ne dogaja spornega tukaj, to je jasno – župana mestne občine Koper, če hočete, potem imamo bivšega ministra za kmetijstvo, gospoda Pogačnika, slučajno se mu je ta zgodba dogajala ravno takrat, ko je bilo potrebno napisati spremembo o namembnosti za Ljubljano pa je ni podpisal za Smodinovec, slučajno ravno takrat se je to zgodilo… Torej, če vse te stvari pogledamo, ugotovimo nekaj imenovalcev istih točk, ki so izpostavljeni v vseh teh primerih.
Šlo je za javno izpostavljene osebe, politično javno izpostavljene osebe, po večini iz vrst opozicije oziroma tako imenovane odpadnike v vladnih oziroma vladajočih vrstah v vseh primerih. Povsod so bile kamere takoj po začetku hišnih preiskav, takoj, praktično tisto uro ali pa naslednjo. Primeri so bili izjemno medijsko izpostavljeni. Recimo v primeru našega kolega poslanca je javnost dobila zelo hitro in močen občutek, gospod Magajna se pa ukvarja s pedofilijo, nihče ni tega zanikal, nihče. Tudi danes, ko imamo črno na belem fakte, dejstva nihče ni sposoben od tistih, ki bi morali biti sposobni to narediti, javnega opravičila, najmanj, kajti dejstva so na mizi. Čeprav jaz v tem primeru moram povedati, da zelo dvomim, da je šlo za strokovno napako ali slučajnost in da se je nekdo zmotil. Te okoliščine govorijo v prid eni drugi tezi, ki je zelo zastrašujoča, kajti, poglejte kaj se je dogajalo. Gospod Magajna tukaj v tem državnem zboru je javno napovedal, kljub temu, da mu grozijo bo podprl ta referendum o Zakonu o RTV oziroma ne bo glasoval za zakon in grozijo mu, da naj bo previden, ker se mu bo nekaj zgodilo. Kaj se zgodi kakšen teden po tistem? 28. 10. 2010 se zgodi pri njem hišna preiskava z odredbo za preiskavo hiše, računalnikov, ne vem še česa in v odredbi piše: “Zaradi neke datoteke, ki je bila na ta IP naslov prenesena eno leto in pol prej, 17. februarja 2009 in na kateri je slika dekleta v kavbojkah z golim oprsjem.” Je to kriminalno dejanje, če nekdo na računalniku gleda sliko dekleta v kavbojkah z golim oprsjem? Ni pisalo, da gre za mladoletno osebo pa tudi težko je verjetno vedeti iz same slike, iz same fotografije. In kaj lahko ugotovimo v temu primeru? Če bi že bilo potrebno to raziskati in preiskati ne bi bila potrebna silna hišna preiskava, enostavno bi se zaseglo vse te računalnike, vse modeme, vse živo kar je, odšlo in to je to. Ampak ne. Eno leto in pol po tistem ampak takrat ali pa takrat, ko se je začela, baje junija 2009 neka mednarodna preiskava v zvezi s tem.
In nadaljevanka, ko se to preišče se ugotovi, da te slike s tem IP-jem tam ni na teh računalnikih gospoda Magajne in nadaljevanka potem se pa vsi ti diski izgubijo na policiji. In jaz mislim, da v temu primeru smo imeli izjemno medijsko izpostavljenega našega kolega, tudi nikoli se ne bo do konca opral te etikete in na drugi strani, zdaj ko govorimo o temu primeru seveda to ni več zanimivo za nobenega. Zadeva je mimo, saj to je tudi za razumeti, medijska privlačnost je tam, kjer je nekaj žgečkljivega ne pa neko suhoparno poročilo neke komisije, ki nekaj ugotavlja, da ni v redu, pa še Černač jo vodi, ki je tako SDS, pa normalno da ugotavlja, da nekaj ni v redu. Mislim, da so tudi preveč poenostavljene trditve in da to ni dobro.
Tako da, mislim da gre za probleme, ki so resni in tudi zaradi stroke same. Tudi zaradi ljudi, ki delajo v policiji, na tožilstvu in na sodiščih je prav, da se takšni primeri v bodoče ne dogajajo. Ne dogajajo kajti v teh primerih ni šlo samo za nivo policije, v teh primerih je šlo za to, da so se določene odredbe podpisovale ne da bi se kaj bistveno preverjalo o tem, ali so utemeljene ali so potrebne ali ne. Jaz moram reči, da smo imeli na komisiji primer odredbe sodišča, ko je šlo za uporabo teh prekritih preiskovalnih metod, šlo je za neko bazno postajo, kjer naj bi se pregledalo vse komunikacije na celotnem območju, kjer so bile v odredbi sodišča… Toliko o tem kako, pravijo na policiji, saj tako nas kontrolira preiskovalni sodnik s tem, da preveri, kaj je tam notri. V večini primerov da, so pa seveda tudi primeri, niso tako redki, kjer se ponovijo v odredbi celo iste pisne napake kot v predlogu. Iste pisne napake v odredbi in v utemeljitvi. Imeli smo primer namesto veliki otok, veliki potok, na neki odredbi. In kaj se je zgodilo v temu primer? Šlo je za odredbo, ki je bila izdana celo mimo določb zakona, šlo je za odredbo, ki ne omogoča mobilnim operaterjem, da daje takšne podatke. Ne omogoča, zakon te ga ne omogoča. Formalno bi jo bili dolžni seveda operaterji izvršiti, niso oni kontrolni mehanizem pri tem.
In nekaj podobnega je tudi v teh primerih, o katerih govorimo v temu poročilu za leto 2010. No, in v primeru te odredbe, mimogrede ta nadaljevanka “Patria” je v narekovaju seveda zapisana, vemo vsi za kaj gre. Gre za to da se vsi lahko čudimo, kako je mogoče, da nekdo, ki je slikar dobi štiristo šestdeset tisoč evrov na svoj račun iz Patrie, ki proizvaja oklepnike, pa ga nihče ne gre vprašati, zakaj je ta denar dobil. Ali pa, da bi ga dali v nek postopek, da se ga preišče. Ne, tega ne! Za nekoga, za katerega ni nič, se pa v obtožnem predlogu piše, da je neugotovljenega dne, na neugotovljenem kraju na neugotovljen način od neugotovljene osebe prejel draga darila. No, in v eni izmed teh odredb v tej zadevi Patria, mimogrede, Komisija nima pogleda v vsebine postopkov, jasno da ne, ampak v eni izmed teh odredb je bilo odrejeno, da se pogleda komunikacijski pogled praktično za štiri leta nazaj. Od 1. 1. 2004, mislim da takrat se še sanjalo ni nobenemu o teh Patriah. Pa vemo, da je takratni zakon določal dve leti, zdaj je manj, ampak odredba je bila takoj izdana in še zdaj črno na belem stoji. Spet je bil operater tisti, ki je opozoril, da je ni mogoče izvršiti.
Mimogrede, ti podatki so na nekem CD-ju, 300.000 podatkov, 300.000 komunikacij. Ne vem, če se ne bo kdaj ta CD kje pojavil spet v kakšnih rokah. No, se pravi politično izpostavljene osebe, povsod kamere, povsod nesorazmernost ukrepov. Iz tega statistika govori svoje, izjemen porast teh ukrepov, ki so bili nepotrebni pri hišnih preiskavah, ki so očitno, nekateri so spoznali, da je to dober piar, moment za ustvarjanje vtisa v javnosti, kako so represivni organi učinkoviti. Izjemno trhle podlage glede sumov storitve kaznivih dejanj, to je tudi značilnost v teh primerih, izjemno, izjemno trhle podlage. Recimo v primeru mariborskega župana predlogi temeljijo na nekih zabeležkah, ki so plod delovanja tajnih sodelavcev, kjer je bilo potem v te zabeležke dobesedno pripisano, kar so ti ljudje povedali. In potem beremo v teh predlogih, kjer se utemeljuje, da gre za neke nezakonite transakcije z zemljišči, kjer si jih privatniki med seboj prodajajo in je nekdo kupil za ena, prodal pa za dva, da poenostavim, se pravi za dvakratno ceno in očitek v tej zabeležki župan ni uveljavljal predkupnega upravičenja, zaradi tega je naredil toliko in toliko milijonov evrov škode Mestni občini Maribor, šlo je pa za zemljišča, kjer naj bi se gradila neka stanovanja.
Poznamo veljavno zakonodajo, ampak ta, ki je tu pisal, je očitno ne pozna, pa očitno tudi sodnik ne, ki je izdal preiskovalno odredbo oziroma odredbo za hišno preiskavo zaradi tega, ker ta številka se je potem pojavila tudi kot oškodovanje mestnega proračuna Mestne občine Maribor. Ne more mestna občina v tem primeru uveljavljati predkupne pravice, ne more. V zakonu točno piše socialna stanovanja, vrtci, komunalna infrastruktura, šole in tako naprej, če želi seveda na tistem območju, če pa nima tega v planu, pa sploh ne. In to, da se dogajajo v občinskih prostorskih načrtih spremembe namembnosti verjetno ni kriminalno dejanje, tukaj pa je bilo zapisano kot da gre za kriminalno dejanje. Dogajajo se spremembe namembnosti, zato gre za kriminalno dejanje. Povsod se dogajajo. Zdaj imamo recimo zelo, zelo zapleten primer, zdaj je že nekaj časa na obali, ko si ena skupina ljudi prizadeva, da bi se na nekem zemljišču, ki je trenutno kmetijsko zgradilo golf igrišče, druga skupina pa želi ta zemljišča ohraniti kot kmetijska. Eni in drugi si za to prizadevajo in javno pred vsemi si za to prizadevajo in dajejo predloge v postopku spreminjanja prostorskega plana za spremembo namembnosti. Ali so zaradi tega vsi ti ljudje kriminalci, bodo pri vseh teh delali hišne preiskave, kaj vendar počnejo? Niso ne, niso. In na koncu je pristojni minister tisti, ki na podlagi tega mora tehtati, ali je nek interes upravičen ali ne in tehtati tudi v javnem interesu. In tukaj v tem konkretnem primeru pa je bilo kriminalizirano to, da je prišlo v nekem prostorskem načrtu do spremembe namembnosti in da mestna občina ni uveljavila predkupnega upravičenja tam, kjer ga niti ne more uveljavljati po zakonu in v povezavi s tem potem smo videli hišne preiskave, v katere so se ujeli oziroma ki so bile opravljene pri nekdanjem ministru Pogačniku in tudi pri vseh ostalih.
Ampak tisto, kar je zanimivo pri teh zabeležkah, je tudi, kaj se vanje vpiše. Tukaj v tej zabeležki piše: spremembo lokacijskega načrta naj bi dosegel župan s potrditvijo v mestnem svetu. Tudi v primeru, da bo kdo nasprotoval temu projektu, bo projekt z dvotretjinsko večino zlobiral župan. Edini, ki mu bo lahko skakal v hrbet je Stojan Auer, vendar on tega ne bo naredil. LDS ne bo skakala, Verlič, ki ima funkcijo podžupana in ne bo nasprotoval županu, SDS jih premalo in tako naprej, zaključek, se pravi bodo dosegli spremembo namembnosti zemljišča in tako omogočili pozidavo omenjenega zemljišča. To je politični nivo delovanja, da ne bo pomote, ki se dogaja, predvidevam, na vsakem občinskem pa mestnem svetu. V Ljubljani tega ni potrebno, jasno. Tam ima gospod Jankovič 50-plus. Za nekatere je zelo sporen ta 50-plus, ko gre za Janšo in ostale, v primeru Ljubljane, kjer ima gospod Jankovič v mestnem svetu 50-plus pa ni nič spornega in tukaj v tem primeru verjetno se sam s seboj dogovori, kaj se bo sprejelo glede spremembe namembnosti tega zemljišča in kaj ne in takih zabeležk seveda tukaj ni mogoče najti, ampak so tudi nepotrebne. Saj nismo leta 1965, ampak smo 2011. Če pa bi kdo v teh primerih komu kaj dal, potem je pa to druga zgodba, samo to tukaj notri ne piše.
Drugače pa je normalno, da je v interesu vsake občine, da skrbi tudi za razvoj in vsi vemo, da preko tega, da se nekaj novega zgradi, nekaj novega poziva, se plačajo tudi komunalni prispevek, plačuje se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in vsaka občina bo težila k temu, da v razumnih mejah v skladu s prostorskimi možnostmi razvija svoj prostor. In nekaj podobnega se je zgodilo tudi na mestni občini Murska Sobota. Zanimivo, pol leta pred volitvami se je to dogajalo, spomladi 2010, gospod Štihec je bil takrat član slovenske demokratske stranke, še takrat in imel je seveda verjetno kar nekaj nasprotnikov, takih in drugačnih iz različnih vrst. In zgodila se je odredba sodišča v Kopru, s katero je bila odredba odrejena hišna preiskava v prostoru mestne občine Murska Sobota, kjer se hrani dokumentacija in zapisi elektronskih komunikacij, ki se nanašajo na prenos kmetijskih zemljišč na mestno občino Murska Sobota z namenom gradnje letalskega muzeja. In izredno je bilo odrejeno, da se dovoljuje, da se ta preiskava odvija tudi v nočnem času med 22. in 6. uro zjutraj. Veste, kaj pravi stroka, da se tukaj to po navadi počne tam, kjer gre za težke kriminalce, za kakšna mamila, orožje in take stvari, kjer je treba stvari izpeljati od A do Ž, ne pa v takih primerih.
Mimogrede, taka odredba je bila izdana tudi v primeru našega poslanskega kolega Zmaga Jelinčiča Plemenitega, ki je bila izdana v istem obdobju, v istem obdobju v povezavi za isto zadevo in seveda v obrazložitvi pravi, iz spisovnih podatkov izhaja, da naj bi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano o teh zemljiščih že odločilo in je zato verjetno, da so dokumenti iz ministrstva že bili posredovani na mestno občino Murska sobota, šlo pa naj bi za prenos zemljišč v zvezi z izgradnjo letalskega muzeja na območju mestne občine Murska Sobota, ki naj bi jih preneslo Ministrstvo za kmetijstvo na mestno občino Murska sobota. Zemljišča so v lasti sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Ministrstvo za kmetijstvo ni lastnik zemljišč, sploh ne kmetijskih zemljišč v tej državi in šlo je spet za postopke sprejemanja občinskega prostorskega načrta, v katerem se posamezni objekti umeščajo v prostor. Ni šlo za nobeno transakcijo, ampak za popolnoma legitimna dejanja pristojnih oseb v tej povezavi. In seveda, mediji so seveda na podlagi tega kar je bilo rečeno, obsodili vse te osebe, med njimi tudi gospoda Štihca, ki niti ni bil omenjen v odredbi, mimogrede, kot osumljenec ali preiskovanec. Niti ni bil omenjen. Ampak v člankih smo brali tisti dan pridržani Pogačnik, Jelinčič and company, korupcija, kriminalistična policija o obsežni akciji zaradi suma gospodarskega kriminala in korupcije, pridržala pet ljudi, med njimi je fotografiran tudi gospod Štihec. Nihče se ni, ne tisti dan ne naslednji ne do danes, gospodu Štihcu opravičil za zmoto, ki je nastala, pa za napačno informacijo. Po mojem profesionalni pristop v takem primeru je tak, da se takoj nemudoma, ko se kaj takega zgodi, javno pove. Med osumljenimi ni te in te osebe, ki ste jo navajali v teh in teh medijih. Tega ni bilo. In gospod Štihec je vložil tožbo proti države zaradi teh ravnanj. In jo na prvi stopnji dobil. Predlagal je simboličnih en evro odškodnine in opravičilo. To ni bilo sprejeto s strani države, tako da je zdaj prva stopnja sodba dva tisoč evrov. Ampak ne gre tukaj za dva tisoč evrov ali pa en evro, tukaj gre za nekaj drugega, škoda ki je v takšnih primerih povzročena tem javno vzpostavljenim osebam se ne da meriti v denarju in je tudi ni mogoče nikoli več sanirati.
Skratka, spoštovane kolegice in kolegi, težko me boste prepričali predvsem iz, seveda iz vrst Socialnih demokratov, LDS-a in Zares-a. Težko me boste prepričali, da je to poročilo pristransko, da ne izhaja iz dejanskih podatkov, da na temu področju ne obstajajo problemi. Težko me boste prepričali o tem, da ni res, da je šlo v posameznih primerih, ki so bili vsi medijsko izredno vzpostavljeni za direkten namen diskreditacije političnih nasprotnikov. In v nekaterih primerih za njihov javni linč, v nekaterih primerih poskus izbrisa njihovih imen s političnega prizorišča na osnovi ravnanj, ki bi jih težko ocenili za takšna ravnanja, da bi zahtevala uporabo posebnih metod in sredstev oziroma uporabo teh preiskovalnih metod, ki se je v zadnjih letih uporabljajo z dvakratnim faktorjem, torej medijsko vzpostavljenih hišnih preiskav.
In tisto, kar je poleg tega, da je šlo v teh primerih za uporabo teh služb za popolnoma druge namene kot so tisti, ki jih določa zakon in ki jih tem službam nalaga zakonodaja gre še za dodatno škodo, ki je nastala. Jaz sem prej povedal, da v vseh teh primerih seveda je izjemno veliko ljudi delalo na teh primerih in da je ta čas šel in ga ne bo nikoli več nazaj. Da zaradi tega v tistih primerih kjer bi bilo potrebno delovati ni bilo tega delovanja in ravnanja. Tudi učinek vsega tega na koncu bo izjemno pičel, na koncu bodo stroške vseh teh ravnanj plačale vse državljanke in državljani, vse državljanke in državljani, ki želijo od te države učinkovit servis. Tako na področju sociale, zdravstva, javne uprave kot tudi tožilstva in pravosodja. To so njihova utemeljena pričakovanja in če nekje v zdravstvu obstaja nek model po katerem se ve koliko kaj stane in da se ne delajo operacije po nepotrebnem, samo zaradi tega, da bi nekdo za to dobil honorar ali ustvarjal boljši vtis. Če na temu področju obstaja model ki zna vrednotiti to delo potem mora obstajati model tudi na področju kriminalitete, odkrivanja kaznivih dejanj in njihovega uspešnega preganjanja. Ti modeli niso nobena novost, poznajo jih vse države, verjamem da jih mora poznati tudi naša država in ta model govori o tem, da je potrebno seveda izhajati iz učinkovitosti, ne iz tega koliko postopkov se na podlagi lastno napisanih, kot smo videli v nekaterih primerih, da so se celo v krogu teh vrst zaznamki pisali, ki so bili skreirani v nekaterih glavah ali celo lažnih zaznamkov. Pač pa na podlagi utemeljenosti suma v posameznih primerih, upoštevaje strokovno usposobljenost in profesionalnost in upoštevaje zaključek teh postopkov.
Nam nič ne pomaga, če se nam je v zadnjih letih število teh aktivnosti povečalo za sto odstotkov, ali pa vloženih ovadb, če bo na koncu v devetdesetih procentih vse skupaj zavrženo. V primeru poročila, ki sem ga prej omenil, Urada za preprečevanje pranja denarja, nam nič ne pomaga, če je število teh domnevnih, v narekovaju, “pranj” poraslo iz, ne vem, desetih milijonov na šestdeset milijonov, če na koncu ugotovimo, da bo izplen pičel, niti v rangu enega milijona evrov ne bo tega izplena. Tukaj mislim, da bo potrebno spremeniti ta način delovanja, način delovanja teh številnih postopkov, tudi z nekimi drugimi motivi, kot so samo strokovni, do tega, da se dejansko raziskujejo tista dejanja in se usmerja energija in posebne metode in sredstva tja, kjer je nevarnost za družbo največja. Tega seveda ni mogoče pričakovati v teh dveh mesecih, ne glede na to, da poročilo sprejemamo na tej seji. Mislim, da bi bila vseeno napaka zavrnitev predlaganih priporočil in sklepov, ker gredo v tej smeri, o kateri govorim sedaj. In zadevali bodo seveda prihodnjo oblast, za katero ne vemo, kakšna in katera bo. Mislim pa, da bi bila to na nek način neka popotnica temu, da bi počasti tudi na tem področju dvignili nivo profesionalnosti na eni strani, in na drugi strani umaknili dolgo roko politike od tam, kjer nima kaj iskati. Hvala lepa.