»Veličina tega, kar je naredil France Tomšič v Litostroju, je bila, da so prišli od besed k dejanjem,« je na spominskem večeru poudaril Janša.
Delavska zveza SDS je v spomin na Franceta Tomšiča v njegovi rojstni Šmarci pripravila pogovorni večer z gosti Janezom Janšo, Slavkom Kmetičem in Jožetom Erčuljem, ki ga je povezovala mag. Mojca Inkret. Pred tem so predstavniki Delavske zveze SDS na grobu Franceta Tomšiča v Kamniku položili cvetje in sveče.
Janez Janša je obudil spomin na litostrojsko stavko, prvo stavko v totalitarnem sistemu, na čas, ki je pretresel Slovenijo in Jugoslavijo, pa tudi širši del Evrope, v katerem živimo. Stavka je odmevala kljub informacijski blokadi. V času pohoda delavcev proti centru Ljubljane je nastala panika med miličniki in udbaši. Takrat je bilo prvič vidno, da so se temelji resno zatresli. »Uradna paradigma režima je temeljila na diktaturi proletariata. Partija je formalno navzven vlekla svojo legitimiteto iz tega, da je elita avantgarda delavskega razreda in ima zato pravico, da vlada,« je dejal Janša, ki je še poudaril, da se je vedelo, da to ni res, videlo se pa ni, ker se ni smelo videti.
»Oni so imeli večje probleme s to stavko, kot s 57. številko Nove revije, kot z alternativnimi gibanji, ki so se takrat porajala,« saj so to poimenovali za meščanski ali ultralevičarski odklon, je dejal Janša. Niso vedeli, kako naj poimenujejo upor delavcev, če so svojo oblast temeljili na njih. Stavki niso rekli stavka, ampak prekinitev dela ali pa nezadovoljstvo z odnosi. »To, da je Tomšič govoril o stavki, je bilo bogokletno. V socializmu ni stavke. Kako bo delavski razred, ki je na oblasti, stavkal proti sebi?« se nastale panike spominja Janša.
Drug primer, ki so se ga režimski oblastniki bali, je bila stavka železničarjev. »Če vlaki stojijo, prometa ni, se tega ne da skriti. Propagandna orodja, ki so bila na voljo, ne zaležejo več,« je dejal Janša. Prepričan je, da če bi Tomšič s stavkajočimi delavci vztrajal še en dan pred skupščino, bi se tam zbralo preko 10 tisoč ljudi. »Stvar je bila vnetljiva,« zato so jim ponudili Cankarjev dom. Kolono delavcev so ljudje fotografirali iz oken blokov ob Celovški, to je bil dogodek, ki se ga ni dalo skriti, se spominja Janša. Vendar pa ni prišlo do širše protirežimske vstaje, po mnenju Janše čas še ni bil zrel.
Represivni organi režima so pripravljali načrt, kako bi zatrli spremembe. Eden od delov tega načrta je bila tudi aretacija JBTZ. »Tisto, kar so spregledali, so bila pa znamenja časa,« je dejal Janša, ki so jih Slovenci znali prebrati. Do pomladi leta 1988 je bilo nekaj sto manjših stavk po Sloveniji. Mislili so, da bodo zaprli nekaj posameznikov in prestrašili ljudi, vendar je bila reakcija nasprotna. Ljudje so množično prihajali na Kongresni trg in na Roško in slovenska pomlad je pognala cvetje.
Slavko Kmetič je začel pripoved s krizo, ki je izbruhnila leta 1980, ko je Jugoslavija praktično bankrotirala, saj se je ustavil dotok tujega denarja, inflacija je strmo naraščala, standard je padal, še posebej železničarjem. Spregovoril je o oblikovanju sindikata in pripravah na prvo stavko, ki jo je bilo potrebno napovedati 14 dni prej. Vodstvo se na zahteve sindikata ni odzvalo, zato so strojevodje pričeli s stavko. Kmetič se spominja, da Tomšiča takrat, ko se je včlanil v Socialdemokratsko zvezo, še ni poznal. Intenzivno sta pričela sodelovati, ko se je ustanovila konferederacija sindikatov Neodvisnost.
Jože Erčulj je spomni, da se stavkajoči delavci Litostroja takrat še niso zavedali, da so del zgodovinskega dejanja. Delavci razen povišanja plač niso dosegli svojih zahtev, ampak bistveno je bilo, da so se v svinčenih časih uprli komunističnemu vodstvu. »Pred letom 1990 je bil sindikat nekakšen privesek partije. Delavec se ni svobodno odločal o včlanitvi vanj, vsak je bil ob zaposlitvi avtomatsko vključen v zvezo sindikatov Slovenije in Jugoslavije,« je poudaril Erčulj. Po njegovih besedah so takratni sindikati delovali bolj kot skupnost za pomoč delavcem za prostočasne aktivnosti, niso pa se posvečali pravicam delavcev glede primernih pogojev in plačila za njihovo delo. Začelo se je osveščanje delavcev, kaj pomeni demokratični sindikat, ljudem je bilo potrebno odpreti oči, da je včlanitev v sindikat njihova pravica in ne dolžnost. Kljub strahu delavcev je bilo gibanje težko ustaviti.
France Tomšič je nekaj časa preživel v Nemčiji, kjer je dnevno videl, kako se dogaja demokracija, kjer lahko mirno kritiziraš oblast ne samo na ulici ampak tudi v parlamentu. Veliko Slovencev je našlo delo v tujini in spoznanje kako je drugod in kako je pri nas je vedno obstajalo, meni predsednik SDS. »Obstajal pa je tudi strah, kaj se bo zgodilo s tistim, ki bo to razliko skušal odpraviti,« zato je bilo eno govoriti ob nedeljskih kosilih, drugo pa kaj narediti. »Veličina tega, kar je naredil France Tomšič v Litostroju, je bila, da so prišli od besed k dejanjem,« je poudaril Janša.
Pa padcu komunizma ni prišlo do delitve premoženja, kot je prišlo denimo na Madžarskem, kjer so novim strankam razdelili partijsko premoženje. Prav tako je bilo s sindikati in so lahko normalno delovali. Pri nas je do tega prišlo šele leta 2006, ko pa je bilo že prepozno, da bi se vzpostavila neka resna konkurenca. »Danes 250, 300 tisoč industrijskih delavcev plačuje to ceno, nima zastopstva,« je jasno dejal Janez Janša.
Galerija
