Resolucija Za avtonomno namesto ideološke inteligence
torek, 14. 4. 2009Za avtonomno namesto ideološke inteligence
Značilnosti avtonomne inteligence
Obstoj in razvoj moderne družbe je tesno povezan z delovanjem avtonomne inteligence, to je s tistimi ljudmi, ki igrajo najbolj odločilno vlogo v ustvarjanju, predstavljanju, prenašanju in uporabi znanja, tako v akademski sferi kot v gospodarstvu, tako v javnem kot v zasebnem sektorju, tako na nacionalni in nadnacionalni kot na regijski in lokalni ravni, tako na ravni temeljnih raziskav kot na ravni praktične uporabe, tako v družboslovju in humanistiki kot v tehničnih in naravoslovnih znanostih, tako v politiki kot v civilni družbi.
Za avtonomno inteligenco je značilna avtentična radovednost, analitično poglabljanje v probleme, spoštovanje izvirnih in subjektivnih pomenov, empatija. Znanje zanjo ni »meč za pobijanje nasprotnikov«, temveč »plug za rahljanje zemlje«. Bistvena značilnost modernega evropskega intelektualca je, da zna razmišljati s svojo glavo, in da spoštuje svojeglavo razmišljanje drugih. Pripadnost avtonomni inteligenci je združljiva s takšno ali drugačno nazorsko in politično opredeljenostjo ter izražanjem te opredeljenosti, a ob nesporni sposobnosti spoštovanja drugačnih opredelitev drugih, negovanju profesionalnih standardov in sposobnosti strpnega dialoga. Pluralnost je samoumevna lastnost avtonomne inteligence.
Ostaline totalitarne preteklosti v obliki ideološke inteligence
Komunistične oblasti tako v Sloveniji kot drugod po svetu so imele težave z avtonomnimi intelektualci. Tudi sicer so izobražence smatrale za svoje politične nasprotnike, kvečjemu za nezanesljive sopotnike. Komunistični voditelji, ki so bili pomanjkljivo izobraženi, so intelektualce praviloma zaničevali, pogosto pa so v zvezi z njimi imeli manjvrednostne komplekse. Za komuniste so bili sprejemljivi samo organski oz. ideološki intelektualci, katerih naloga ni bila ustvarjanje izvirnih del, ampak reprodukcija vladajoče ideologije, racionalizacija oz. opravičevanje aktualne politike. Več kot štirideset let po drugi svetovni vojni so slovenski šolski, izobraževalni in raziskovalni sistemi, ki jih marksisti značilno imenujejo ideološki aparati države, spodbujali in nagrajevali predvsem proizvodnjo ideološke inteligence.
Po propadu partijske države in po osamosvojitvi bi se takšne razmere morale končati. V razviti in demokratični državi ne bi smelo biti nobenih prednosti za nobeno posebno skupino izobražencev. Različne intelektualne paradigme in nasprotni politični koncepti bi se uveljavljali in tekmovali v sproščeni intelektualni razpravi, v raznolikih akademskih ustanovah in medijih – ki so značilni za večino zahodnoevropskih držav.
A iz totalitarnega režima podedovani šolski in raziskovalni sistem je imel (zaradi logike skupnega boja zoper skupnega sovražnika) skupne korenine in osebne povezave z zastarelimi (nekdanjimi socialističnimi) političnimi strukturami. Tradicionalne akademske strukture so se in se še vedno pogosto upirajo tekmovanju, novim pobudam, novim univerzam in drugim akademskim projektom. V slovenskem šolskem (univerzitetnem, raziskovalnem) sistemu se marsikje ohranjajo ali celo prevladujejo vzorci, ki so utemeljeni v interesih nekdanje partijske države in njenih dedičev. Ni slučajno, da obstajajo mehanizmi enostavnega prehajanja posameznikov iz najvišjih političnih funkcij v stranki SD, naslednici nekdanje komunistične partije, v vodstva in tudi na najvišja mesta slovenskih državnih univerz. Slovenski medijski in šolski sistem še vedno propagirata ideološki in kulturni boj (z značilnimi tarčami, kot so npr. Desničarstvo, Slovenski nacionalizem, Meščanstvo, Zahod, Amerika, Cerkev, Evropa, Nato itn.)
Tradicionalne akademske strukture so na področju »mehkih«, družboslovnih znanosti za svojo varnost – v sporazumu s političnimi strukturami nekdanjega sistema – ustvarile obsežne podporne in razmnoževalne mehanizme, posebne akcijske in obrambne enote, ki jih lahko s skupnim imenom imenujemo ideološka inteligenca. Kadrovska politika komunističnega režima, ki je nagrajevala zgolj pripadnike ideološke inteligence in ki se je na mnogih področjih, še posebej v represivnih družbenih podsistemih, univertitetnih sferah, novinarstvu in deloma gospodarstvu razpotegnila globoko v čas samostojne Slovenije, je ustvarila obsežen ideološki aparat. Ta je skozi desetletja oblikoval posebne vzorce sprevračanja realnosti, nekakšno kulturo smrti, ki je bila in je še vedno sposobna javno poveličevati komunistične zločine in njihove storilce ter sramotiti njihove žrtve. Enak vzorec je isti ideološki aparat uporabil, ko je opravičeval divje in protizakonito lastninjenje v času privatizacije, s katerim so nekdanji upravljalci družbene lastnine postajali njeni privatni lastniki. Enak vzorec uporablja, ko skuša na vsak način njej neljubo osamosvojitev Slovenije umazati z lažno obtožbo, češ da naj bi Slovenija ob svojem nastanku necivilizirano izbrisala najprej 18.000, nato pa celo 25.000 tistih, ki si sami niso želeli slovenskega državljanstva. Enak vzorec aparat uporablja vedno, ko v korist svoje politične opcije vzpodbuja kulturni boj in producira različne afere, s katerimi diskreditira drugače misleče ter odvrača pozornost javnosti od dejanskih problemov družbe. Ker je za ideološko inteligenco poleg divje sprivatiziranega privatnega kapitala javni denar izjemno pomemben vir za njeno vzdrževanje in delovanje, svoje zavržno poslanstvo opravlja z dvojnim žarom. Poleg ideološkega jo namreč pri tem vodi tudi osebni koristoljubni motiv.
Samoumevnost potrebe po avtonomni inteligenci v Sloveniji
S prehodom od klasične industrijske družbe k družbi znanja in učeči se družbi se pomen avtonomne inteligence še dodatno povečuje. V različnih vlogah lahko ti ljudje namreč bistveno prispevajo:
– k svobodomiselnem in kritičnem odnosu do ključnih družbenih vprašanj, k artikulaciji možnih rešitev in podpori pri njihovem reševanju
– k nenehnem strpnem dialogu v okviru odprte civilne družbe in demokratične politike, pri čemer se raznolikost in pluralnost razume kot samoumevno in normalno.
– k inovativnosti v proizvodnji in storitvah v gospodarstvu in s tem zagotavljanjem najpomembnejšega vira dodane vrednosti, prek tega pa k ustvarjanju pogojev za povečevanje družbene blaginje
Pri tem ni večvrednih in manjvrednih področij. Družba znanja potrebuje sinergijo med tehničnimi, družboslovnimi, humanističnimi in naravoslovnimi disciplinami. Zapostavljanje enih na račun drugih je zgrešeno in škodljivo. Vsa ta znanja lahko namreč delujejo kot vir nujne razvojne dinamike v družbi, gospodarstvu, politiki – če le znamo ustvarjati ustrezne pogoje za to.
Ti pogoji pa vključujejo družbeni prostor, ki je odprt za nove pobude, pa naj prihajajo s strani samih znanstvenikov, visokošolskih učiteljev, raziskovalcev, s strani gospodarstva, s strani lokalnih skupnosti in regij, iz javnega ali zasebnega sektorja. Na tej podlagi so začele v Sloveniji zadnjih letih intenzivneje nastajati nove akademske institucije, nove oblike povezovanja med njimi, nove oblike mednarodnega povezovanja, nove oblike povezovanja med akademskimi institucijami in gospodarstvom, med akademskimi institucijami in potrebami lokalnih skupnosti ter novi odgovori na dileme regionalnega razvoja. Ob treh univerzah, katerih ustanovitelj je država, so se tako začela razvijati nova središča znanstvenega raziskovanja in visokega šolstva po različnih slovenskih regijah.
Z obžalovanjem in zaskrbljenostjo ugotavljamo, da skuša vsaj del sedanje vladajoče koalicije te procese zavreti ali celo izničiti, ponekod kar vsevprek, ponekod pa na podlagi selekcije, ki bolj kot na kateremkoli drugem kriteriju temelji na delitvi na »naše« in »vaše«, še posebno v političnem in ideološkem smislu. V ozadju teh ravnanj je nesporna želja po ohranjanju monopolov v njihovi najslabši in najnevarnejši obliki: kot monopolov nad znanjem. Prav ohranjanje monopola pa je tisto, kar je v temelju nezdružljivo s konceptom avtonomne inteligence. Avtonomija, svoboda in kritičnost inteligence namreč ne more prenesti monopola: ali avtonomna inteligenca monopol prej ali slej zlomi ali pa monopol – vsaj začasno – zavre razvoj avtonomne inteligence.
Vzdrževanje monopolov nad znanjem in zatiranje novih pobud namreč po eni strani vodi v inercijo in nazadovanje, po drugi strani pa namesto avtonomne inteligence ustvarja pojav, ki ga lahko označimo kot ideološko inteligenco: ljudi, ki so navajeni gledati na svet skozi določena ideološka očala; ki vidijo kot pravilno le določeno politično opcijo, vsako drugačno mišljenje pa nestrpno zavračajo; ki menijo, da so sami edini posvečeni za raziskovanje določenih družbenih pojavov in dovoljujejo le raziskovanje z določenih zornih kotov; ki profesionalne kolege in institucije presojajo na podlagi resnične ali domnevne politične ali druge pripadnosti, ne pa na podlagi sposobnosti in dosežkov; ki med mladimi generacijami ne znajo spodbujati ustvarjalnosti temveč znajo le širiti indoktrinacijo in vzgajati novo ideološko inteligenco; ki svojega resničnega poslanstva ne vidijo v ustvarjanju in širjenju novih znanj temveč v ideološkem in kulturnem boju.
Močnejši kot je monopol in zatiranje novih pobud, bolj v družbi prevladuje ideološka inteligenca. Če pa je akademski in javni prostor svoboden in odprt za nove ideje in pobude, igra odločilno vlogo avtonomna inteligenca, ideološka inteligenca pa se znajde na obrobju, saj je po definiciji neustvarjalna ter z vidika zagotavljanja družbenega razvoja in blaginje popolnoma nekoristna.
Slovenska demokratska stranka se zaveda, da država in politika ne moreta ustvariti avtonomne inteligence – in to niti ni potrebno. Vloga države in politike je namreč predvsem ta, da z ustreznimi normativnimi okviri vzdržujeta in ustvarjata pogoje za njen razvoj in razcvet. Da prispevata k ustreznemu družbenemu ozračju, ki spodbuja nove akademske in civilnodružbene pobude, dopolnjevanje in nadgrajevanje dosedanjih organizacijskih oblik, nove sinergije med akademsko sfero, gospodarstvom, civilno družbo, lokalnimi skupnostmi, regijami in državo.
Krepitev avtonomne inteligence v družbi je temeljni pogoj za njeno odprtost in vsestranski razcvet. Največja ovira na tej poti pa je reprodukcija ideološke inteligence.