Resolucija Etika je vest družbe
nedelja, 12. 4. 2009Etika je vest družbe
Etika vse bolj postaja prepoznan pravi odgovor na krizo zaupanja. Napredek znanosti in tehnologije je sprožil velike družbene spremembe, ki so mnogokje radikalno spremenile tradicionalne načine razmišljanja in bivanja, pa tudi prejšnje medosebne odnose. Človek današnjega časa se je znašel sredi sveta, ki ga pogosto ne razume več, je moralno razgaljen, oropan svojih pričakovanj in prepričanj, ki so mu nekoč dajala občutek varnosti. Upravičeno je zaskrbljen nad negotovo sedanjostjo in nad še bolj negotovo prihodnostjo. Njegova moralna kriza, združena z izgubo zaupanja v mehanizme države in družbe, vodi celo v krizo demokracije, ki se izraža npr. kot abstinenca pri volitvah.
Predvsem revni in socialno odrinjeni pričakujejo od svoje države v prvi vrsti to, da jim izboljša ali vsaj da priložnost za izboljšanje njihovega socialnega položaja, poveča socialno varnost, jim preskrbi delo in zaslužek, odpravi neupravičena prikrajšanja. Tudi v razmeroma razviti Sloveniji je precejšen delež prebivalstva blizu meje revščine, mnogi tudi pod njo. Mnogi so se znašli v tem položaju brez lastne krivde. Položaj je znatno poslabšala sedanja globalna ekonomska kriza, ki ji zaenkrat še ni videti konca.
Človeštvo se je v tej eksistenčni in identitetni stiski spet začelo ozirati po vrednotah, tradicionalnih in novih. To iskanje je marsikje zavzelo nenavadne oblike bega od razuma in znanosti, celo odvrnitve od nagona samoohranitve. Odmikom od tradicionalne znanstvene, duhovne in etične podlage naše civilizacije z veseljem strežejo popularni mediji javnega obveščanja, ki jim je uspelo, da so v glavah mnogih ljudi povsem zabrisali mejo med splošno sprejeto, z dognanji znanosti podprto podobo sveta in njenimi bizarnimi popačenji.
Svetovni odziv na to krizo zaupanja in ved?nja je razcvet etike, ki je dosegel nepričakovane razsežnosti in vse bolj vpliva na ravnanja na vseh ravneh družbenega življenja, še najprej in najbolj izrazito v medicini, nato pa tudi v drugih panogah znanosti. Polagoma se uveljavlja spoznanje, da se je pri načrtovanju razvoja znanosti, pa tudi izobraževanja in kulture treba ozirati na etične opredelitve, pomembne za posameznika in družbo. Dolžnost države je, da vzpostavi mehanizme, ki bodo skrbeli za etični odnos med svobodo in odgovornostjo znanosti. S temi mehanizmi in s spoštovanjem načel etike je mogoče povrniti zaupanje ljudi v znanost. Slovenija pri tem dejavno sodeluje. Izkušnje na področju medicinske etike, kjer imamo spoštovanja vredno skoraj polstoletno tradicijo, govorijo, da širjenje etične zavesti lahko deluje izrazito preventivno, saj smo pri nas v medicinski znanosti in praksi videli mnogo manj spodrsljajev kot v drugih, primerljivo razvitih okoljih. Vendar smo mnogokje drugod šele na začetku, čaka nas še veliko dela.
Kaj naj stori s svojimi mehanizmi država?
Družba blaginje, v kateri posameznik lahko razvije ter uresniči svoje potenciale in živi v osrečujočem sožitju z drugimi, ni mogoča, če v njej ne vladajo odnosi, ki temeljijo na etiki. Pojem etike je širši od spoštovanja človekovih pravic posameznika, zajema tudi dolžnosti in pravice skupnosti, odgovorna ravnanja z ostalim živim svetom, odgovornost do pravic prihodnjih rodov. Po sprejetih načelih etike je treba zagotoviti načelo prvenstva pravic in koristi posameznika nad izključno koristjo znanosti in družbe. Pri vseh posegih družbe, npr. v znanosti, zdravstvu, socialnem varstvu in vprašanjih razvoja skupnosti, je treba zavarovati občutljive, zapostavljene in prikrajšane manjšine. Prizadevati si je treba za pravičnejše ravnotežje med spoloma. Pri posegih družbe v življenje posameznika je treba varovati dostojanstvo človeškega bitja kot temelj za človekove pravice. Z vzgojo k vrednotam bomo prispevali k bolj etični, bolj uravnoteženi in srečnejši družbi prihodnosti.
Etika mora sousmerjati tudi odločitve, ki bodo vplivale na izrabo naravnih virov, prostora, živega sveta. Pri vseh pomembnih posegih znanosti in tehnologij v biosfero je treba uveljaviti previdnostno načelo. Spremeniti moramo antropocentrični pogled na svet in ravnanje z njim in ga zamenjati s spoštljivim odnosom do žive in tudi nežive narave. Država je dolžna v okviru svojih možnosti storiti vse, kar je sploh mogoče, za ohranitev narave, kjer se da v neokrnjeni obliki, sicer pa za obvarovanje kulturne krajine z njenimi biotopi. Morala bi se odpovedati kratkoročnim ekonomskim koristim, če bi bilo treba zaradi tega žrtvovati pomembne vrednote naravne dediščine. Družba našega časa se bo morala obnašati mnogo bolj odgovorno kot doslej do naravne in kulturne dediščine ter do svojega moralnega in materialnega dolga prihodnjim generacijam. Pri teh opredelitvah se lahko opre na dragoceno delo Sveta Evrope in Evropske zveze. Večjo besedo bo morala dati ustanovam civilne družbe, poskrbeti bo morala za obveščenost javnosti in za kritično javno mnenje. Javnost pa se bo morala zavedeti svojega dela odgovornosti za kakovostno razpravo, zato so razpravljalci dolžni, da se poučijo iz nepristranskih virov in dovolj temeljito.
Globalizacija, integracija našega gospodarstva v evropsko in svetovno ekonomijo, prinaša nove priložnosti, a tudi novo odvisnost skoraj vseh vidikov eksistence posameznika, skupin in narodov od neugodnih dogajanj v bližnjih in oddaljenih delih sveta. Med temi so odvisnost od izmenjave surovin, tehnologij in izdelkov, migracijski tokovi, nevarnosti ekoloških katastrof, grožnja pandemij infekcijskih bolezni, odvisnost od svetovnih gospodarskih, političnih, kulturnih gibanj. Svojevrstne probleme prinašajo prepadne vrzeli med svetovnimi filozofsko-religijskimi sistemi in nevarna ekstremistična gibanja. Zaradi večje mobilnosti delovne sile lahko pričakujemo nov val bega možganov, po drugi strani pa nove prilive priseljencev. Večja mobilnost kapitala pa lahko pomeni tudi pomembne premike v lastništvu in vrednosti nacionalnega premoženja in drugih materialnih dobrin. Lahko pričakujemo, da vse spremembe za našo državo in naš narod ne bodo ugodne. Politika, ki bo imela za cilj ohranjanje nacionalnega jedra in njegovih človeških in drugih virov, bo nedvomno postavljena pred nove in težavne izzive. Njeni odzivi bodo resno omejeni z obstoječimi in prihodnjimi mednarodnimi pravili, a bodo morali biti kolikor bo dopustno in mogoče zaščitniški do slovenske države in njenega prebivalstva, obenem pa bodo morali upoštevati dolgoročno vizijo. Ta navadno presega dolžino mandata političnega vodstva, kar je imanentna slabost modernih političnih sistemov, najbolj vidna takrat, ko je povezana z nepopularnimi odločitvami, ne glede na to, kako nujno potrebne so.
Tako etika pravzaprav posega na skoraj vsa področja javnega in zasebnega življenja. Na nekatera od teh lahko v okviru svojih pooblastil in s svojimi mehanizmi vpliva tudi država. Tu omenjam nekaj značilnih zgledov:
Z mednarodnim sodelovanjem:
• v pobudah, kot je “znanost in družba” Evropske Unije. Cilj pobude je obnoviti verodostojno javno podobo znanosti in zaupanje družbe vanjo. Poglavitna instrumenta sta etičnost znanosti in njena odprtost v javnost;
• pri zavzemanju etičnih stališč o novih vprašanjih v znanosti, ko gre za spoštovanje človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v raznih tradicionalnih in novih situacijah pri uporabi biologije in medicine. Nedavna primera sta eksperimentalno kloniranje človeka in pridobivanje ter uporaba človeških zarodkov in človeško-živalskih hibridov in himer za znanstvene raziskave zarodkovih matičnih celic. Tu se je vredno ustvarjalno pridružiti pobudam in dejavnostim mednarodnih in medvladnih organizacij, kot so telesa Sveta Evrope, EU in OZN;
• pri sprejemanju evropskih priporočil in priporočil svetovnih organizacij, kot so UNESCO, Svetovno združenje zdravnikov, Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Med njimi so na primer dragoceni nasveti o organizaciji javnega zdravstva, pravicah bolnih na smrt in o evtanaziji, univerzalna deklaracija o človeškem genomu in etično-pravni instrumenti o človekovih pravicah na področju bioetike.
Na področju zakonodaje (med drugim):
• s tem, da v naše zakone vnesemo načela in določbe mednarodnih pravnih instrumentov s področja etike (npr. Oviedske konvencije s protokoli), h katerim je Slovenija že pristopila in jo zato zavezujejo veljavni mednarodni dogovori. V bližnji prihodnosti potrebujemo npr. zakona o človeški genetiki, o biomedicinskem raziskovanju na človeku,
Z ukrepanjem na področju družinske in socialne politike:
• z ukrepi na področju družinske politike, ki bodo prek zakonsko zagotovljenih ugodnosti spodbujali večjo rodnostin za številne druge ukrepe, ki bodo družinam z več otroki olajšale življenje in zmanjšale družinske izdatke;
• s podporo svojcem prizadetega otroka, kroničnega bolnika ali invalida, starostnika, umirajočega, da so občasno lahko primerno razbremenjeni na svojem delovnem mestu in lahko poskrbijo za svojca v nujni potrebi;
• z večjo skrbjo za marginalno skupino otrok in mladostnikov, ki nimajo klasičnih motenj v razvoju (za take je v sedanjem sistemu bolje poskrbljeno), imajo pa težave s prilagajanjem in zato z zaposlitvijo ter vključevanjem v družbo po končanem šolanju;
• z ohranjanjem visoke zaposlenosti in s skrbjo za primerno socialno varnost brezposelnih, z usposabljanjem nezaposlenih in stimulacijo delodajalcev za sklepanje delovnega razmerja s teže zaposljivimi;
• z uveljavljanjem etične skrbi za stare, kronično bolne in invalidne. Med drugim potrebujemo programe pomoči in samopomoči, nove oblike dolgotrajne nege, ohranjanje socialne vključenosti in izogibanje tudi nenamernim oblikam neupravičenega razlikovanja, sporazum o medgeneracijskem sožitju;
• s hitrejšim razvojem mobilne in hospitalne paliativne oskrbe kot etične alternative evtanaziji.
S preventivo: preprečevanje slabih ravnanj z mehanizmi zdrave spodbude in uveljavljanjem pravil dobre prakse:
• tekmovalnost je treba postaviti v bolj zdrave okvire in na bolj zdrave temelje. Kot primera lahko navedemo pretirano storilnostno orientacijo v šolah in nepravilno uporabljeno scienciometrijo kot merilo za uspešnost znanstvenikov in njihovo nadaljnje financiranje;
• razviti je treba mehanizme, ki bodo preprečevali šikaniranje in neupravičena slaba ravnanja s podrejenimi na delovnem mestu.
• izboljšati je treba etiko javne besede. Okrepiti je treba preventivne mehanizme zoper zlorabe, kot so ščuvanje k nestrpnosti, obrekovanje, neupravičeni vdori v zasebnost;
• odpraviti moramo svoj zaostanek pri uveljavljanju pravil dobre znanstvene prakse in mehanizmov, ki branijo moralno integriteto znanstvenikov. Posebno mladi so pogosto žrtve zlorab ali pa so pod pritiskom, da uberejo nedovoljene bližnjice. Slovenija potrebuje kodeks moralne integritete znanstvenikov in dobre znanstvene prakse, ki bo osnova za kodekse in ravnanje znanstvenih ustanov.
Z javnim priznanjem pozitivnih zgledov dobrega in poštenega ravnanja in dobrih rezultatov, doseženih na neoporečen način:
• k temu lahko prispevajo posebna priznanja takih ravnanj v gospodarstvu, politiki in na drugih področjih javnega življenja, že obstoječa in morda tudi nekatera nova, ki jim je treba dati primeren ugled. Veliko lahko opravi pozitivna publiciteta.
Z varstvom narave, človekovega okolja, živega sveta, z modrim in skrbnim gospodarjenjem s prostorom:
• navzkrižje interesov med varovanjem narave in prvobitnega okolja ali vrednot kulturne krajine na eni strani in izrabo te narave in prostora, ki ga danes te dobrine zasedajo, zaradi gospodarstva ali drugih javnih ali zasebnih koristi je vse večje, pritiski celo eksponenčno naraščajo. Mnogokrat pomenijo posegi ireverzibilno izgubo teh vrednot, celo več, žarišča degradacije se pozneje praviloma bolj in bolj širijo, stopnja razvrednotenja pa veča. Nujna je skrb za ohranitev tistega, kar je še ostalo, in kolikor mogoče varčno gospodarjenje s prostorom, ki ga bomo žrtvovali za potrebe gospodarstva in stanovanjskih ter drugih gradenj. Treba je preprečiti pohlepne apetite po brezobzirni izrabi tako imenovane biomase naših gozdov za energetske potrebe in za lesno industrijo. Pojavljajo se že zahteve po obsežnih strojnih golosekih, masakrih, kakršnih se danes sramujeta Finska in Švedska, ki jih predlagatelji nove gozdarske stroke ponujajo kot zgled. Nevarne so težnje, da bi postopke izdaje dovoljenj in soglasij preveč olajšali in poenostavili. Nasprotno, potrebujemo učinkovite, morda nove, neodvisne upravne mehanizme, ki bodo pri zahtevah po posegih v pokrajino uveljavili sodobna načela varstva narave in prostora. Potrebujemo tudi novo vrsto ombudsmana, varuha narave.
Z varstvom kulturne dediščine:
• Izboljšati je treba raven spoštovanja te dediščine, ki je danes pogosto žrtev brezobzirnih kapitalskih interesov. Programom ohranjanja, obnove in revitalizacije, npr. stavbne dediščine, pa je treba nameniti več sredstev.
Z nadzorom nad neupravičenimi posegi v skupne dobrine:
• Odločno in učinkovito je treba obravnavati prestopke, nesprejemljiva in kriminalna ravnanja zoper okolje. Ljudje se morajo zavedeti resnosti in teže takih dejanj in ravnanj. Odnos do obstoječih norm ‘dobre prakse’ in zakonskih predpisov, ki urejajo varstvo okolja, je danes med Slovenci na splošno mlačen in neodgovoren. Potrebna je stalna, zavzeta vzgoja javnosti in skrb za dosledno spoštovanje in izvajanje zakonov. Potrebno bo tudi neke vrste ekološko nadzorništvo, ki bo delovalo predvsem preventivno. Ekološki zločin ima lahko usodne posledice za nerojene otroke, pa tudi za prebivalce nasploh, in ima lahko celo značaj naklepnega ali nenaklepnega umora. Manj dramatična, a vseeno velikanska je lahko škoda, ki jo povzroči nenadzorovano razvrednotenje okolja. Tudi to je treba kazensko sankcionirati, predvsem pa preprečiti s preventivnimi ukrepi.
Našteto pomeni obširen, čeprav nepopoln program akcij, s katerimi bi pomembno izboljšali ne samo etično podobo naše države, ampak predvsem zadovoljstvo naših državljanov z življenjem v njej. Naloge in njihovo uresničevanje so različno zahtevne in različno nujne; marsikje aktivnosti že tečejo, domala povsod pa lahko kaj bistvenega prispeva tudi država. SDS si bo prizadevala, da bodo omenjena načela prisotna pri sprejemanju odločitev na vseh ravneh odločanja, kjer je stranka prisotna s svojimi člani ali vplivom.