Rebalans je bolj ali manj optična predstava za tujo javnost
petek, 16. 9. 2011MAG. ANDREJ VIZJAK: Torej, spoštovani lepo pozdravljeni. Žal je s strani vlade prisotnih bistveno manj, kot na začetku. Ni premierja, ni finančnega ministra, vendar kakorkoli, ni tudi poslanke gospe Brunskoletove, kateri namenjam nekaj uvodnih besed, kajti treba tako je demantirati nekatere zavajajoče navedbe, sicer zbledijo ali celo postanejo resnica.
Prvič. Opozorila je, da so bili s strani uglednih tujih državnikov, ob zadnjih obiskih, okarani voditelji opozicijski strank zaradi njihovega nastopa oziroma odnosa do pokojninske reforme. Res bi rad kakršnakoli dokazila ali sploh evidentiranje tega. To je plod domišljije poslanke, ki je nedopustno zdaj izrečeno v parlamentu in še posebej kaže na njeno nepoznavanje relacij med odnosi v državniki in opozicijo. To je prva stvar in tu bi jo res prosil naj postreže s kakršnimkoli dokazom o tem.
Drugo kar je. Zavajala je in navajala napačne stvari, češ da ta sedanja vlada ni dodatno davčno obremenila državljanov. Je. Uvedla je preprost davek, ki se imenuje sicer drugače, to je nadomestilo za pozidavo, s katero se zdaj obremeni vsak državljan, ki v tej državi želi prvič pozidati zazidljivo zemljišče. In ta davek gre lahko tam tudi do 25 evrov za kvadratni meter, s tem se je dodobra zarezalo v razvoj, tako ljudi, kot gospodarstva. To je konkreten nov davek, ki ste si ga vi v tej vladi izmislili, in ne govoriti, da jih niste uvajali. Lahko se sicer imenuje, saj pravim, nadomestilo za pozidavo, lahko je to tudi nek namenski denar za nekaj drugega, vendar to obremeni žep vsakega vlagatelja v tej državi. In potem se čudite, če padamo na lestvicah konkurenčnosti, smo vse in vse dražji za kakršenkoli razvojni projekt.
In tretje zavajanje gospe Brunskoletove, češ da je padec pokojninske reforme povzročil ta rebalans in teh 101 milijon dodatnih sredstev za transfer v pokojninsko blagajno. Ne, obstoj pokojninske in zgodba pokojninske reforme je to povzročila, kajti prav panično upokojevanje marsikoga, ki je gledal kaj se mu obeta v novih razmerah, torej upokojevanje teh ljudi je to povzročilo ne pa padec reforme. Sami v tem parlamentu ste govorili, da sprejetje pokojninske reforme nima omembe vrednih javnofinančnih posledic za leto 2011. Sami poudarjali, in to pričajo vaše listine. In ne govoriti da ima zdaj to 101 milijon negativnih posledic. Ima, ta nedomišljena sporočila kampanje, ki so se jo šli v pokojninski reformi in povzročili torej dohod marsikoga, ki bi lahko danes še delal, v pokoj, ker je pač izpolnil določene pogoje za to. Tako da, spoštovani, ko govorite o teh stvareh, je dobro biti korekten in ne zavajati javnosti.
Torej zdaj pa k bistvu, k temu rebalansu. Ta rebalans proračuna za leto 2011 je kot večina proračunov in tudi popravljenih proračunov te vlade nadaljevanje napačne poti politike javnih financ in bom to tudi demonstriral s številkami. Pravzaprav je rezultat tudi neobstoja ali nedomišljene gospodarske politike. Namreč v času gospodarske krize, ki je zabeležila praktično cel mandat te vlade in smo se z njo soočili na začetku oziroma sredi leta 2008, in ko je prejšnja vlada tudi že sprejela določene ukrepe in jih poslala v parlament in jih je sedanja vlada le delno povzela, torej so odsevali nek prvi spopad te predlagane ukrepe, nek prvi spopad s krizo in pravzaprav korak nasproti gospodarstvu.
Gospodarstvo potrebuje v času krize še posebej odgovorno gospodarsko politiko pravzaprav proti krizno naravnano gospodarsko politiko, da se omogoči gospodarskim subjektom poslovanje, da se odpravljajo največje težave, ki jih ima gospodarstvo, in da se tistim, ki ustvarjajo denar v tej državi za porabo javnega sektorja, torej priskoči na pomoč. Ne le opozicija, vsa gospodarska združenja, ne nazadnje tudi mednarodne lestvice kažejo, da je bila Vlada na področju spopada s krizo na gospodarskem področju prepočasna in neuspešna in posledice so tukaj. Posledice so tukaj, da smo začeli razvojno zaostajati, z vsemi primerljivimi državami, ki so se tudi soočile s krizo in so tudi odprte ekonomije, še posebej govorimo lahko to v Baltih, Slovaški, Čeških in podobno.
Torej, da je bila tukaj vlada povsem zaciklana v neke smešne rešitve, ki so na koncu povzročile več birokracije in več težav v gospodarstvu kot pa rešitve, ki bi pomagale gospodarstvu. Poglejte, samo problem reševanja kreditnega krča, ki je še danes prisoten, dve leti po nastopu krize. Še danes mala, srednje velika podjetja ne morejo do finančnih virov, do kreditov za razvojne projekte za tekoče poslovanje, za karkoli, pa taka podjetja, ki so zdrava. Denar se enostavno vrti okoli zgrešenih investicij bank, naložb bank, tako v tajkunske zgodbe, čeprav to v manjši meri kot tudi v gradbeni sektor, ki je zaradi izjemno slabega vodenja pristal tam, kjer je. In namesto, da bi torej v delu gospodarstva, ki je zdravo, naredili nek prostor za nadaljnji razvoj, smo z raznimi jamstvenimi shemami in podobnimi, povzročili to, da je obstajal vtis, da smo kaj rešili, dejansko se pa podjetja ukvarjajo in ubadajo z istimi problemi. In stečaji so tukaj in vrsta brezposelnih se daljša. Tako da, mimogrede, to je bilo navrženo, tudi to, da se ta vlada uspešno spopada z brezposelnostjo, da ta ne narašča v zadnjem letu več tako, in da je seveda tukaj skoraj nekaj pozitivnega.
Slabi gospodarski rezultati in neučinkovitost vlade pri ukrepanju na gospodarskem področju več kot očitni
Čemu potem gospodje večate za približno 120 milijonov pasivne transferje brezposelnim v tem rebalansu, iz dobrih 200 milijonov na okoli 320 milijonov? Čemu torej je potrebno za več kot 1/3 povečati ta sredstva, če ni pritisk prav teh brezposelnih na javne finance in proračun izjemen? Torej, slabi gospodarski rezultati se kažejo in neučinkovitost vlade pri ukrepanju na gospodarskem področju se kaže tudi skozi naslednje jasne kazalce, ki jih meri statistika. Torej, da imamo to skromno rast bruto domačega proizvoda v glavnem na izvoznem delu, in da najslabše rezultate dosegamo doma, ko govorimo o domačem povpraševanju in ne nazadnje na določenih sektorjih gospodarstva, kot je gradbeništvo.
Torej, če bi odmislili izvoz, bi bila Slovenija globo v recesiji, smo seveda na tem domačem polju, na polju nalog, kar lahko doma naredimo za gospodarske subjekte povsem zatajili.
Tu še enkrat poudarjam, da je slabo, da ste preslišali, spoštovani v koaliciji in tudi v vladi, v glavnem vse predloge opozicije, ki so šli v smeri spodbujanja gospodarske aktivnost in ustvarjanja novih delavnih mest. O tem nekoliko kasneje. Kateri so bili predlogi jih bom še enkrat povzel, ker je gospa Brunskole očitno pozabila, v tem parlamentu smo pa o njih govorili vsaj trikrat, če ne štirikrat na izrednih sejah, ko smo jih obravnavali.
Torej in kaj imamo, zakaj pravim, da je ta rebalans nadaljevanje ene pogubne politike na področju konsolidacije ali javnih financ na sploh.
Zaradi tega, ker se nadaljujejo strukturna neskladja. Strukturna neskladja proračuna, če gledamo med prihodki in odhodki, saj imamo primanjkljaja kar milijardo sedemsto in če zelo grobo povem številke, pri desetih milijardah odhodkov imamo okrog dobrih osem milijard prihodkov, kar pomeni, da imamo primanjkljaja več kot 20% prihodkov.
Se pravi izguba državnega proračuna, izguba je več kot 20%, če govorimo o prihodkih državnega proračuna. To je alarm, spoštovani, ki se ga pa žal ne zavedate, očitno ne, ker nadaljujete približno tako pot že kar nekaj časa.
In kako se spopadate s tem? S tem se spopadate tako, da sedaj v rebalansu, namesto da bi posegli v tiste tekoče odhodke države bolj drastično, režete investicije in poglejte kakšne številke mi danes imamo v tem rebalansu.
Država se zadolži oziroma bo imela primanjkljaja in posledično se bo zadolžila za ta znesek v višini milijarde sedemsto, če pa seštejete vse investicijske odhodke in transferje in plačana sredstva v Evropsko unijo, torej vse investicije, vse kar plačamo v Evropsko unijo, tega je slaba milijarda in pol, je več kot jasno, da imamo primanjkljaja več kot je vseh teh investicij in sredstev v Evropsko unijo. Torej zadolžujemo se že za tekoče odhodke države.
Ali veste, kaj to pomeni? To pomeni to, da se je družina začela zadolževati, če primerjam državo z družino, za hrano, elektriko, za to kar tekoče porabi vsako leto.
Kam to pelje, spoštovani? To pelje v bankrot, ne more drugam, žal, kajti mi se zadolžujemo za to, kar porabimo vsako leto brez da karkoli investiramo ali kar koli, komur koli plačamo izven države, ker govorimo o EU-ju. To je prvi aksiom ekonomije, da se to ne sme zgoditi, da je tekoča poraba države, tekoči odhodki in tekoči transferji skupaj večja kot so pa vsi prihodki države. Zame, spoštovani, je to alarm. To se je zgodilo prvič v tej državi in je več kot očitno, da je rezultat nakopičenih problemov, ne soočenja s problemi v tem obdobju.
Komisija za nadzor javnih financ je obravnavala ta problem, danes tudi z besedo ni bilo omenjeno, kaj šele da bi sam, kot predsednik, dobil kakšno besedo o predstavitvi rebalansa pa bi se šikalo, ker to je parlamentarna komisija za nadzor javnih financ, danes pa govorimo o rebalansu proračuna za leto 2011, torej ugotovila in ni podprla tega rebalansa, ker je ugotovila, da ohranja ta struktura neskladja in je predlagala Vladi, da pripravi konkreten, kratkoročen in srednjeročen program odprave teh strukturnih neskladij, odprave primanjkljaja na način, da seveda obvladuje tekoče odhodke in jih zniža ter povečuje investicije.
Zakaj investicije? Spoštovani, ne samo zaradi tega, da bomo zgradili v tej državi boljšo, ne vem, prometno infrastrukturo, energetsko infrastrukturo, informacijsko infrastrukturo, okoljsko infrastrukturo, temveč tudi zato, da je to pomemben ukrep za oživitev gospodarstva, še posebej gradbeništva in celega niza gospodarskih sektorjev, ki so povezani z gradbeništvom. Vlada je presedela neka ur na raznih sejah in govorila o ukrepih, kako spodbuditi gospodarsko aktivnost, kako bi s takim in drugačnim birokratskim opravilom to naredili. Spodbudite investicije! To je najbolj učinkovit ukrep za aktiviranje gradbenega sektorja in cele kopice drugih sektorjev, povezanih s tem, in ne nazadnje ustvarjanje novih delovnih mest. In še nekaj. Tak mačehovski odnos do gradbeništva bo v tej državi povzročil, da kmalu ne bomo imeli več nobene močne gradbene firme, ki bo sposobna narediti izjemne projekte, ki jih imamo nekaj v Sloveniji. In kaj bomo potem? V tej državi imamo še nekaj evropskih sredstev za počrpat, imamo nekaj načrtov za pomembno infrastrukturo – kdo jo bo gradil? Kdo bo pobiral ta denar? Ali ne bi bilo prav, da to storijo slovenska gradbena podjetja?
Žal, gredo stvari v smeri, ki omogoča, da bo praktično večji gradbeni sektor v celoti propadel. In če ne boste, spoštovani, na investicijah naredili nekega preloma, ne boste izkoristili evropskih sredstev in boste zabili preostanek gradbeništva v zemljo. Ali ni dovolj, da so nekateri že propadli in se bo to še nadaljevalo.
Sam rebalans je po moji oceni bolj ali manj optična predstava za tujo javnost. Namreč, vlada je že sprejela na svoji seji julija, če se ne motim, sklepe, s katerimi je povsem ustavila izvrševanje proračuna, o prevzemanju novih obveznosti govorim. To se pravi, od takrat dalje, kolikor vem, ni nobenega izbranega izvajalca na nobenem razpisu več, nobene nove pogodbe, ničesar, že od sredine tega leta naprej. Plačuje se tisto za nazaj, plačuje se tisto po pogodbah, kar je že, pa še to ne vsepovsod. Imamo podatke, da morajo občine izplačevati izvajalcem pogodbene obveznosti, ko pa želijo od države refundacijo, je ne dobijo. In kje je tu tistih 30 dni in podobno. Skratka, na tem investicijskem delu ste tako ali tako že vse ustavili. In želite skozi žegen parlamenta pridobiti zgolj neko sporočilo, ki ga boste posredovali tuji javnosti, češ, v Sloveniji je politična volja, da se obvladuje javne finance na tak način, kot ste si zamislili. In boste s tem redko koga prepričali, mislim, da ne prav veliko ljudi.
Torej, zamrznjeno prevzemanje obveznosti je že doseglo svoj namen, je že ustavilo investicije in s tem rebalansom želite njihovo ustavljanje samo še požegnati tudi v parlamentu. Ne le, da ustavljate investicije oziroma da znižujete investicije kar za 400 milijonov, če gledamo investicijske odhodke in investicijske transferje, je tega manj kar za 400 milijonov. In, mimogrede, ko sem naredil primerjavo z letom 2009, ki jo zelo radi delate, z realizacijo, je tega sedaj po predlaganem rebalansu kar za 200 milijonov manj, kot je bila realizacija leta 2009, če govorim o teh dveh skupnih postavkah, investicijskih odhodki in investicijski transferji. Torej, ne le, da samo tu zmanjšujete, zmanjšujete tudi, recimo, sredstva Ministrstva za gospodarstvo kar za 20%, za 63 milijonov evrov, zanimivo. Zmanjšujete sredstva za obnovljive vire energije, subvencije tistim, ki skozi ukrepe želijo bolj učinkovito se energetsko obnašati, znižujete programe podeželja in še bi lahko našteval.
Torej vse tisto, kar je namenjeno bolj ali manj gospodarstvu in ljudem, ki se zavedajo izzivov, da je treba razlike med podeželjem in mesti zmanjšati, da je treba tudi tam kaj narediti, da je potrebno ne nazadnje s kakšno gospodarsko aktivnostjo na podeželju ustvarjati boljše pogoje za življenje in delovanje, da je potrebno učinkoviteje uporabljati energijo. Torej, vi ste šli pravzaprav radikalno v reze na odhodkovni strani kjerkoli je bilo to mogoče in kjerkoli ni bilo kaj resno potrebno zarezati v pridobljene pravice. Vi tu danes govorite o socialni kohezivnosti. Socialna kohezivnost je tudi socialni dialog, ki je na psu v tej vladi kar nekaj časa ilustracija tega, torej ne obstoja socialnega dialoga pa je bila pokojninska reforma, ko niste znali tudi malo se pogovoriti s tistimi s sindikalne strani, delojemalke strani, ki so tu najbolj ostro protestirali.
Spoštovani, socialna kohezivnost ni to, da vi za vsako ceno branite neke pridobljene pravice, pa četudi so neopravičene. Jaz se prav čudim, da sem danes iz vrst koalicije slišal, ker koalicija postaja čedalje bolj kritična tudi to, da je nedopustno, da tisti, ki niso potrebni raznih socialnih transferjev in transferjev za brezposelne to še kar naprej prejemajo, da pa kdaj pa kdaj tudi kakšnega delavca za kakšno delo ni moč najeti, kar je vsepovsod res. In branjenje teh postavk, teh pravic ni socialna kohezivnost, branjenje tega je branjenje krivic, ki se dogajajo in so se dogajale še v naprej v času krize, ki bo bilo potrebno te rezerve najti. In ne mi spet omenjati prejšnjega mandata, ker boste to radi naredili, takrat je bilo brezposelnih 60.000 ali pa še manj, danes jih je pa krepko čez 100. To je velika razlika kdaj kje vedri kdo kljub temu, da bi lahko svoje življenje in svoj položaj urejal z delom, vedri pa na socialnih transferjih, to ni socialna kohezivnost, to se krivice, ki ljudi bolijo in jih tudi čedalje jasneje artikulirajo v diskusijah z nami in z vami verjetno. Najboljša socialna politika je po besedah vašega premierja politika ustvarjanja novih delovnih mest, uspešna gospodarska politika. Namreč, če bo naše gospodarstvo dihalo bo plačevalo davke, boste imeli za to tudi denar v proračunu za razno razne stvari, šolstvo, zdravstvo in tako naprej, ne boste potrebovali tudi socialnih transferjev, ljudje bodo lažje kaj potrošili, ker bodo imeli prihodke in bodo plačevali davke.
Četrta stvar, o kateri želim povedati, je stvar, ki se nanaša na dokapitalizacijo in tistih 250 milijonov v bilanci B, o katerih državna sekretarka ni želela govoriti na komisiji, ni želela nam povedati za katere konkretno projekte gre, rekla je, da gre za gospodarske družbe in za njihovo povečanje kapitalskega deleža države v njih. Zdaj, ker imamo pred seboj samo še slabe oziroma dobre tri mesece se postavlja veliko vprašanje ali je to res in jaz mislim, da danes vsakdo ve točno oziroma vedo odgovorni na ministrstvu točno za katere firme je to namenjeno in bi bilo prav, da se o tem spregovori, kajti sicer tudi cifre ne bi vedel. In jaz se tudi bojim, da je ta denar namenjen za ponovno dokapitalizacijo Nove Ljubljanske Banke, kljub temu, da ne v koaliciji kaj šele na relaciji koalicija-opozicija o tem ne obstaja nobenega soglasja, gre pa za ogromna sredstva povezana z davkoplačevalskim denarjem.
Torej, spoštovani, državni proračun Republike Slovenije je približno tako kot ena zbirokratizirana firma, kjer se krepijo splošne službe, torej v takšni firmi, kjer se krepijo odhodki za plače za razno razne bratrance in znance znotraj uprave in vsega splošnega dela firme, čedalje bolj pa šepa proizvodni del oziroma tisti del, ki v firmi ustvarja.
Tako, da se ta firma zadolžuje. Zadolžuje se pravzaprav za več kot investira v razvoj. Kam to vodi? Čisto preprost odgovor je: v stečaj. Firma imajo stečaj. Kajti, take firme, ki se zadolžujejo in seveda niso sposobne obvladovati odhodkov v tem splošnem delu jih ne čaka nič dobrega. In Slovenija bi se znašla že, verjetno, v zelo podobni situaciji kot Grčija, če ne bi pričakala ta vlada, seveda, javnega dolga na enih 22,5% GDP-ja leta 2008. In da je bil ta prostor zadolževanja, in je še vedno odprt. Uspeli ste v teh treh letih oziroma do konca leta 2011 povečati ta javni dolg na 45% GDP-ja oziroma BDP. To je, bi rekel, kar lep dosežek. Upam, da bo finančni minister za to tudi požel kakšno nagrado v mednarodni skupnosti. Kajti, to pa res podvoji javni dolg v tako kratkem času, pa moraš biti tudi že malo talenta.
Tu je bilo slišati tudi, češ, da opozicija ni nič predlagala, ni bila konstruktivna, skozi nekaj nagaja. Mi tonemo, ne najdemo nekega soglasja. Koalicija je takoj po nastopu krize predlagala sedanji vladi Partnerstvo za razvoj. Partnerstvo 2 + 10 se je imenovalo. Partnerstvo za krizo in partnerstvo za reforme, ki so potrebne v tej državi. Ponudili smo predsedniku vlade tekst sporazuma o sodelovanju. Na tekst ni bilo nikoli konkretno odgovorjeno. Partnerstvo je bilo zavrnjeno. Niste želeli sodelovati, spoštovani vladajoči, z opozicijo pri reševanju nakopičenih kratkoročnih in dolgoročnih težav te države in izzivov te države. Čeprav ste vedeli, in smo vsi skupaj vedeli, da država drvi v krizo, da časi niso zavidljivi in da je potrebno stopiti skupaj. Partnerstvo je bilo zavrnjeno. V redu, niste želeli sodelovati. Verjetno so vas kakšni bolj ideološki razlogi vodili k temu. Čeprav smo en mandat pred tem v mandatu 2004-2008 dobro sodelovali s socialnimi demokrati na vseh področjih in smo imeli formalizirano partnerstvo. Sam osebno sem sodeloval kot takratni minister za gospodarstvo s številnimi strokovnjaki, pa tudi politiki iz SD-ja in smo, upam da, seveda skozi parlament, prej pa še vlado, oblikovali najboljše možne rešitve. Potem smo predlagali en paket ukrepov, pa drug paket ukrepov, pa tretji paket ukrepov. En kup paketov ukrepov smo predlagali v parlament, v Vladi in celo pozvali, da se do njega tudi korektno in konkretno opredeli. Bolj ali manj so bili ukrepi zavrnjeni zelo zelo pavšalno. Govorili so, da prinašajo mnoge dodatne finančne obveznosti za katere ni denarja.
A spoštovani v vladi danes mislite enako? Ne, ne mislite enako. Zakaj ne? Vaš kandidat za gospodarskega ministra je na Odboru za gospodarstvo, ko je predstavljal svoj program predstavil, da bo oziroma da se zavzema za uvedbo davčnih olajšav za investicije. Ta predlog ste vi imeli na mizi že leta 2008, ki ga je sprejela prejšnja vlada. Državna sekretarka zmajuje z glavo, vendar je to sedanji kandidat za ministra povedal na odboru. Sedaj, razen če vsak govori čisto tako kot mu paše na pamet in s tem zavaja poslance, ker se to tako ali tako ne bo zgodilo. Verjetno ste koalicijski člani Odbora za gospodarstvo tudi potrdili gospoda Orešiča kot primernega na podlagi tega, kar je povedal tam. In ena izmed pomembnih stvari, ki jih je povedal je to, da se zavzema za davčne olajšave za investicije. Torej, za zniževanje davka za tiste gospodarske subjekte, ki bodo reinvestirale dobiček, po domače ali drugače povedano. Torej, mi smo to predlagali ne samo leta 2008 in je Vlada ta predlog celo sprejela, in ga je poslala v parlament, pa ga koalicija, ki je potem prevzela oblast ni potrdila, temveč smo predlagali niz ukrepov prej.
In očitno ste parlamentarci zdaj drugačnega mnenja, da je to dober ukrep. Prepričan sem, spoštovani, da bi en signal gospodarstvu takrat, ko je bil še sredi investicijskega cikla, da se reinvestiranje dobička splača oziroma da se potem davka ne plačuje, bistveno drugače vplivalo na investicijski cikel v tej državi, kot smo bili priča kasneje, in bi morebiti statično gledano za kakšno fiskalno leto to pomenilo izpad določenega priliva. Gotovo pa bi že v naslednjem in naslednjih letih prineslo prilive iz naslova večje gospodarske aktivnosti. Tega pač niste želeli verjeti.
Drugo, danes ste tukaj v glavnem ugotavljali, da nismo dosegli ciljev na gospodarskem področju. Vsaj eden izmed ključnih argumentov za ta rebalans tudi popravek prihodkov in potem tudi napenjanje odhodkov na te prihodke zaradi padca gospodarske rasti. In pripišite si, spoštovani, pripišite si odgovornost za to, kdo je odgovoren za to – opozicija?! Ali niste s prevzemom oblasti in koalicije prevzeli tudi odgovornost za stanje v državi?! In danes slišimo s strani marsikatere oziroma obeh koalicijskih strank jamranje in tarnanje, da je to slabo kar imamo, vendar da ni druge poti in da moramo to sprejeti. Ni res. Zavozili ste to državo do te mere in naše gospodarstvo do te mere kjer smo, in je druga pot, je tretja pot. Odstopite čim prej! Prepustite krmilo te države ljudem, da izvolijo drugo vlado, boljšo vlado, s polnimi pooblastili, ki bo seveda lahko potegnila tudi kakšno potezo in ne bo obremenjena z vsemi aferami in s tako nizko podporo, kot jo imate vi. Ker, karkoli boste naredili danes ali jutri, se lahko znajde ali na referendumu ali kjerkoli. Ali niste tega še spoznali?! In podaljšujete to stopicljanje na mestu, pravzaprav niti ne, hojo nazaj, samo zaradi ene trme in v prepričanju, da ste najboljši, ki je samo še v vaših glavah in nikjer drugje.
Slovenska demokratska stranka je zaradi tega pred meseci predlagala program ukrepov na gospodarskem in finančnem področju, ki ga je poslala v javno razpravo. Torej, mi ne želimo z vami skupaj ugotavljati, kaj je vse narobe v tej državi, samo to, temveč želimo ponuditi rešitve. Ljudje danes pričakujejo rešitve, ne pričakujejo samo tega, da se tu ukvarjate in ukvarjamo sami s seboj. Največja tema te jeseni je bila, kdo bodo ministri, ne pa, kaj bodo ti ministri naredili in kaj bo vlada naredila za državljane.
V Slovenski demokratski stranki predlagamo tudi ustavne spremembe, predlagamo, da omejimo porabo širšega sektorja države, da torej vežemo ustvarjeno oziroma vežemo porabo na ustvarjeno, da ne porabljamo kar vse vprek, kot se zdaj dogaja. Predlagamo, da se da tehnološkemu razvoju, podjetništvu med mladimi, prenosu inovacij v prakso večji ustavni poudarek. Predlagamo tudi niz ukrepov na gospodarskem področju za pospešitev gospodarske aktivnosti. Predlagamo prvi sklop ukrepov, ki se nanaša na davčno, administrativno in normativno razbremenitev gospodarstva. Spodbujanje investicij, spodbujanje ustanavljanja novih podjetij, davčne počitnice, znižanje davka od dohodkov pravnih oseb, kakor tudi uvedbo davčnih olajšav. Predlagamo nadaljevanje programa odprave administrativnih podjetij, zmanjševanja raznoraznih dovoljenj in zapletov pri raznoraznih procesih, ki jih izvaja gospodarstvo. Danes je skoraj nemogoče dobiti gradbeno dovoljenje, vsak, ki ima 5 minut časa, vsak birokrat se spotakne ob vsakega investitorja, vi pa ste, kot sem že omenil, uvedli še davek na prvo pozidavo zemljišč, ki so že nekatera že desetletja opredeljena kot pozidljive s prostorskimi akti. S tem ste dodatno obremenili vse parcele v gospodarskih conah, ki še niso pozidane in so nastale seveda na kmetijskih zemljiščih. Kje pa. Predlagamo tudi zmanjševanje števila potrebnih dovoljenj za opravljanje dejavnosti. To je bilo začeto v prejšnjem mandatu. Daleč smo prišli in še je potrebno iti tu naprej.
Drugi sklop ukrepov predlagamo sanacijo finančnega sistema, da bodo banke financirale in servisirale gospodarstvo in ljudi, ne pa obratno. Danes mi, davkoplačevalci, saniramo banke namesto, da bi oni servisirali nas in gospodarstvo. To je niz ukrepov, eden izmed teh je tudi konkretno projekt slabe banke, ker bi sčistili bilance največjih dveh slovenskih bank, ki sta še v pretežni državni lasti in jih pravzaprav razbremenili tega in s tem omogočili bolj učinkovito delo na tistem segmentu, za kaj so namenjeni.
Tretji pomemben sklop ukrepov je, da je potrebno spodbuditi investicije v infrastrukturo; omenil sem že prej prometno, tako železniško kot cestno. Potrebno je spodbuditi investicije v energetsko infrastrukturo, informacijsko infrastrukturo in okoljsko infrastrukturo. Spet boste rekli: “Ja, kako investicije, če pa ni proračunskega denarja za njih?”. Marsikatera ta investicija ne terja proračunskega denarja in je predmet bodisi gospodarskih družb, bodisi evropskih sredstev, bodisi zasebnega kapitala. Poznam nekaj investicij v tej državi, ki stojijo že leta in leta pa ne stečejo samo zaradi tega, ker Vlada ni na tem ali onem resorju dala žegna ali zapleta, da bi se zgodila taka investicija.
Pa jih bom omenil nekaj. Izgradnja verige hidroelektrarn na Spodnji Savi zamuja eno leto dni, akumulacijski bazen pri hidroelektrarni Krško zaradi tega, ker se ni mogel minister za okolje in prostor odločiti kako s to investicijo naprej. Zamuja pridobivanje dokumentacije oziroma državnega prostorskega načrta za hidroelektrarni Brežice in Mokrice, čeprav vsi vemo, da se financira energetski del iz energetskih družb in infrastrukturni del iz namenskih skladov.
Druga pomembna; odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov. Pred tremi leti je bil sprejet državni prostorski načrt, torej narejen najtežji korak; korak da se najde lokacija za tak nepopularen objekt, kot je odlagališče jedrskih odpadkov. Do danes se še ni zgodilo nič omembe vrednega, da bi ta investicija stekla, čeprav je bil denar zagotovljen in ugotavljamo, da se z denarjem iz sklada za razgradnjo nekaj kar ni del proračuna, financirajo razno razni tajkuni. Ugotovili smo, da je vršilka dolžnosti direktorice kupila obveznice Delo prodaje, da je kupila obveznice DZS-ja, namesto, da bi ta denar nalagali v realne gospodarske projekte, se seveda ukvarjamo s tem v katero naložbo, bolj ali manj neperspektivno, bo sklad ta denar dal. Kar nekaj projektov je na področju javno-zasebnega partnerstva, ki bi lahko stekli, pa ne stečejo. Financirani iz zasebnih virov; pa ne stečejo zaradi tega, ker se zavlačuje z odločitvami. Tu imam en primer; zdaj minister odhaja do novega doma ostarelih v Brežicah, ki bi ga financiral zasebnik. 100%. Kot partner. Pa se ne zgodi ta investicija, čeprav so papirji na mizi že nekaj, nekaj časa in takih; da ne govorimo o evropskih sredstvih in tako naprej… Takih projektov je po Sloveniji ničkoliko, ki bi lahko stekli pa ne stečejo zaradi tega, ker se načrtno zavirajo te investicije. In sprašujem vas s kakim namenom? Ali se res želi slabo tej državi? Jaz skoraj ne morem verjeti, da je rezultat oziroma da je takšno stanje posledica nesposobnosti ali pravzaprav nekega “pišmevuhovskega” odnosa.
Torej investicije so tiste, spoštovani, ki bodo dokazale vašo zavzemanje za socialno kohezivnost. Od investicij bodo ljudje imeli delo in denar in neko boljše življenje, ne pa od socialnih transferjev, ki bodo vedno premajhni, ker so zelo neselektivni in velikokrat krivični.
In četrto, kar predlagamo in je tudi niz ukrepov na to temo, je varčevanje države na tekočih odhodkih. Del tega varčevanja se lahko doseže že s povečevanjem investicij, saj če bo več investicij, bo več zaposlenih, bo treba manj transferjev v razno razne blagajne in tudi brezposelnim in sociali. Seveda vas sprašujem ali je spopad s krizo bil ustanovitev desetih novih agencij, krepitev ranih uradov in vsega. To za mene je prepotratno obnašanje države, neracionalno obnašanje države, ki je privedlo do tukaj kot smo. In v treh letih, spoštovani, bi se lahko zavedli teh trendov, da smo v tej državi pravzaprav že dovolj zbirokratizirani, da je potrebno narediti najprej sistemske reze tako za zmanjševanjem resorjev posledično z zmanjševanjem določenih funkcij, ki jih uprava dela, državna uprava še dela in posledično številom zaposlenih in posledično tekočimi odhodki na tem področju. Vam bom en primer, res mi je žal, da gospod Svetlik je šel, ker je prav na njegov resor se nanaša in bi mi lahko odgovoril, če se motim. Poglejte primer, ki ga dobro poznam, tudi ko sem delal v takih službah pred tem. Primer črtanja zbornice varnostnih inženirjev in prevzemanje nalog, teh strokovnih nalog, specifično področje varnost in zdravje pri delu, na ministrstvo.
Ministrstvo želi to delati namesto, da bi to delala zbornica varnostnih inženirjev. Zbornico ste črtali, se pravi ni je več, ni pravnih podlag v Zakonu o varnosti in zdravje pri delu, naloge zbornice, strokovne naloge, strokovni izpiti, to, ono, drugo, tretje, kar so počeli, pa prevzema sedaj uprava. Namesto, da bi država, državna uprava delegirala strokovne naloge na strokovne institucije, ki bi jih potem seveda tudi nadzirala in bi bili suport, jih črta in vleče naloge nase. To je recimo en primerček, ki je zelo ilustrativen in govori kako pravzaprav greste v neko smer, ki je napačna, namesto da bi delali vitko upravo, vitko državno upravo, ki bi pravzaprav imela okoli sebe tudi strokovni suport zainteresirane strokovne javnosti, jo vi sistemsko uničujete in prevzemate ta opravila na birokrate. In to samo zaradi tega, ker se pač določeni ljudje ne razumejo, ki tam vedrijo in oblačijo že desetletja.
Tako da, vem, spoštovana državna sekretarka, da je to zoprno poslušati, ampak tako pač zadevo vidim. Sam seveda tega rebalansa ne bom podprl, ker ne želim podpirati te slabe poti. Tudi ni videti, da bi vi v treh letih od kar imate odgovornost, pripravili sistemske podlage, da bi znižali to maso odhodkov na tekočem delu, kajti za to je potrebno spremeniti zakone, zato je potrebno iti v socialne dogovore s sindikati javnega sektorja, zato je marsikaj potrebno postoriti, da se bo to lahko aplicirali z prihodnje leto ali leto 2013. Nič ni narejenega, vsaj ne poznam ne, da bi sedanja vlada pripravila kakršenkoli predlog reorganizacije državne uprave in tudi javnega sektorja. Še huje je. Ko smo na komisiji za nadzor javnih financ ob obravnavi revizijskega poročila Računskega sodišča dostopnost predšolske vzgoje vprašali ministra za šolstvo, namreč potrebno je poudariti, da predšolska vzgoja pomeni ogromno obremenitev občinskih proračunov – to je največja postavka vseh občinskih proračunov, če ni kakšne izredne investicije v tisti občini – torej, ko smo ga vprašali ali bo z normativi in standardi posegel v to področje, da ga naredi na nek način bolj učinkovitega ali da ga napne tudi glede na prihodke, ki jih ustvarja to gospodarstvo, je povedal, da mu niti na kraj pameti ne pride, zaradi tega, ker so otroci naša prihodnost in je potrebno tukaj trošiti denar, seveda tudi mimo kakršnegakoli oziranja na gospodarsko situacijo in ko smo ga vprašali od kod mu bo denar, je rekel “za povečevanje davkov”. To je izrazil minister slovenske vlade, gospod Lukšič, na seji Komisije za nadzor javnih financ pred kakšnim mesecem, dvema oziroma tamle enkrat je bilo spomladi.
Torej, nič se ne dela na tem področju, da bi se tekoči odhodki države, ta poraba javnega sektorja kakorkoli racionalizirala, optimirala, napela na potrebe in ne nazadnje na zmožnosti slovenskega gospodarstva. Temveč se tukaj pravzaprav varčuje zgolj tako “proforma” in s tem ustvarja ta velik primanjkljaj. To me najbolj moti v tem rebalansu proračuna, ker niti ni poskusa, da bi se šlo res od zgoraj navzdol v krčenje in optim