Razvojna politika novih držav članic

Meje naše solidarnostiV Slovarju slovenskegaknjižnega jezika je solidarnost med drugim opisana kot “pripravljenost zamedsebojno pomoč, sodelovanje«. V delu sveta, kjer tretjina prebivalstva živi zmanj kot dolarjem na dan, smo se prepričali o tem, da solidarnost ne obstaja lekot mrtva črka na papirju. Kljub temu nas čaka še veliko dela. V kolikšni meripa smo do najrevnejših in najbolj ranljivih solidarni državljani novih državčlanic, ki so se EU pridružile leta 2004? O pripravljenostiEU na sodelovanje smo ob nedavnem obisku Indije in Bangladeša povprašali kmete,gospodarstvenike, politike in predstavnike nevladnih organizacij kar osebno. Čeprav vse boljpriljubljena počitniška destinacija, so nam dežele tretjega sveta, kjer se za pokončnimihoteli skrivajo majava barakarska naselja, še vedno nekako oddaljene. Pozadnjih raziskavah javnega mnenja se Slovenci, podobno kot državljani ostalihdržav članic, ki so se EU pridružile leta 2004, relativno slabo zavedamo možnostisodelovanja, še manj pa pomena razvojne pomoči državam tretjega sveta. Le 50%Slovencev meni, da je razvojna pomoč najrevnejšim državam Azije, Afrike inPacifika »zelo pomembna«. Kar 80% državljanov EU še nikoli ni slišalo zarazvojne cilje tisočletja.Ob vstopu v EU se je vsehdeset novink zavezalo, da bodo po najboljših močeh prispevale k uresničevanjurazvojnih ciljev. Ta pomeni tako doseganje zastavljenega cilja uradne pomočiEU, izraženega v odstotkih BDP, kot tudi doseganje razvojnih ciljev tisočletja.Med slednje sodi prepolovitev števila ljudi medletoma 1990 in 2015, ki živijo z manj kot dolarjem na dan;zagotovitev, da bodo do leta 2015 vsi otroci, kjerkoli in ne glede na spol imeli možnost zaključiti celotno osnovno izobraževanje;zmanjšanje smrtnost otrok mlajših od pet let za dve tretjini; zmanjšanjeumrljivosti mater, preprečevanješirjenja nevarnih bolezni ter prepolovitev odstotka ljudi brez vzdržljivihmožnosti dostopa do pitne vode inosnovnega zdravstva in higiene.Kot kaže, bo cilj novihdržav članic prispevati 0,17% BDP do leta 2010 in 0,33% BDP do leta 2015 zauradno razvojno pomoč le težko uresničljiv. Tudi uresničevanje milenijskih ciljev,zastavljenih leta 2000, bo terjalo še velike napore. Najrevnejše države ševedno niso med prednostnimi prejemnicami naše pomoči. Finančna sredstva,človeški viri, strokovna in tehnološka pomoč gredo v veliki večini v nam sosednjedržave. JV Evropa in Balkan sta regiji, kamor je v veliki meri – v nekaterihnovih članicah tudi izključno – usmerjena naša pozornost. To je glede nazgodovinske in geografske dejavnike tudi razumljivo. Poleg tega smo tukaj ssvojimi izkušnjami na področju prehoda v demokratičen sistem in tržno ekonomijolahko res koristni. Vprašanje pa je, koliko lahko na srednji in dolgi rokprispevamo h globalni blaginji, če so naše oči uprte izključno k sosedom.Svet nedvomno postaja vsebolj povezan, soodvisnost narašča. Poglejmo si le primer najbolj osnovne pravice,do katere so prikrajšani milijoni ljudi po svetu. Pravica dostopa do pitne vode.Onesnaženost in segrevanje ozračja je v veliki meri posledica dosedanjega razvojaindustrializiranih držav. “Dejstvo je, da taljenje ledenikov in naraščanjegladine morja ne ostane v okviru meja Evrope. Še več, najhuje prizadene ravnonajranljivejše države tretjega sveta. Za mnoge prebivalce pravočasna pomoč nepomeni le manjše ranljivosti, ampak je vprašanje preživetja,” meni dr.Romana Jordan Cizelj, ki je kot članica in koordinatorka začasnega odbora zapodnebne spremembe vodila delegacijo v Bangladešu. Posledice nikakor niso leenostranske. Izginjanje rodovitne zemlje in pitne vode utegne povzročitiogromne migracije. Samo v Bangladešu v prihodnjih letih število t.i. beguncevzaradi podnebnih sprememb utegne doseči 25 milijonov. In kako se to dotika nas,utegnete pomisliti. Vsekakor bo prva žrtev migracijskega vala Indija, a slabenovice za gospodarsko hitro rastočo Indijo ne pomenijo nič dobrega za preostalisvet. Nove države članice EU tu nismo izvezete in tako daleč od problemov globalizacije,kot se to morda zdi na prvi pogled. Seveda tu niso le problemi. So tudi sadovisodelovanja. Slednji bodo morda vidni šele na dolgi rok, a velike stvaripogosto terjajo svoj čas. “Ne, ne želimo vaše miloščine, želimosodelovanja”, smo velikokrat slišali med obiskom Indije in Bangladeša.Prepričali smo se, da mnogi projekti, ki temeljijo na razvoju mikropodjetništvain zakatere nosijo odgovornost sami prejemniki pomoči, pogostouspejo premostiti skrajno revščino.Trajnostni razvoj jekompleksen proces, kjer vse ni odvisno od denarja. Zmanjšanje neenakosti,okrepitev demokracije in inštitucij tu igrajo enako pomembno vlogo. Vse to odnas zahteva stabilne in koordinirane politike. In tukaj se novinke, vključno sSlovenijo, lahko še marsičesa naučimo. Naša razvojna politika je namrečrazdrobljena med ministrstvi in drugimi telesi. Niso redki primeri, ko zrazvojno pomočjo upravlja deset ali več ministrstev v posamezni novi državičlanici. Vse bolj se kaže potreba po institucionalizaciji razvojne politike. Koordinacijadela je ob pomanjkanju centralnega telesa skoraj neobstoječa, posledično tuditransparentnost njihovega delovanja. Pogosto edine novice, ki jih izvemo o našimorebitni pomoči, so povezane s korupcijo in okoriščanjem posameznikov. Ravno zatoje na tem mestu potrebno poudariti izjemen pomen osveščanja in izobraževanja prebivalstvao smiselnosti pomoči in o naraščanju globalne soodvisnosti. Vsak od nas igrasvojo vlogo in nosi svoj del odgovornosti za kakovost življenja sedanjih inprihodnjih generacij. Viktorija Jeras, svetovalkaPisarna poslanke EP dr. Romane Jordan Cizelj ViktorijaJeras je bila članica delegacije Odbora za podnebne spremembe, ki je med 4. in8. februarjem 2008 pod vodstvom Guida Sacconija obiskala Indijo, pod vodstvomdr. Romane Jordan Cizelj pa Bangladeš.