Razvoj slovenskega kmetijstva

Poslanec SDS Rado Likar je vložil pisno poslansko vprašanje v zvezi z razvojem slovenskega kmetijstva, ki ga je naslovil na ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Milana Pogačnika.
V predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih, ki ga je pripravilo vaše ministrstvo, so v oceni stanja in razlogih za sprejem zakona navedena naslednja dejstva: V letih od 1991 do 2007 se je v Sloveniji zmanjšal obseg kmetijskih zemljišč za okrog 62.800 ha; V Sloveniji imamo danes le še 2.189 m2 kmetijskih zemljišč v uporabi na prebivalca, obdelovalnih površin pa samo 884 m2 na prebivalca, tako da smo po obsegu kmetijskih obdelovalnih površin (njive in vrtovi) na repu držav članic EU; Po grobih ocenah potrebuje država v našem geoklimatskem pasu za zagotovitev potrebnih količin hrane na prebivalca cca 3.000 m2 obdelovalnih pobvršin.
Na osnovi tega lahko sklepamo, da je v Sloveniji ogrožena samooskrba s hrano in s tem ogroženo zagotavljanje prehranske varnosti in stabilnosti. Zadnji izračuni Kmetijskega inštituta Slovenije kažejo padec stopnje samooskrbe s hrano iz 93,3 % v letu 1991 na današnjih 33 % do 70 % pri rastlinski proizvodnji. Najbolj pa je problematičen majhen obseg njivskih površin, ki onemogoča ekonomsko učinkovitejšo pridelavo vrtnin in poljščin za prehrano ljudi.

V nasprotju s ciljem, ki ga želimo doseči z novelo zakona o kmetijskih zemljiščih – ohranjanje in izboljšanje proizvodnjega potenciala kmetijskih zemljišč za zagotavljanje prehranske varnosti – pa smo v zadnjem času priča prekomerni gradnji bioplinskih naprav v SV delu Slovenije in to na območju največjega kmetijskega proizvodnega potenciala naše države. Izgradnja bioplinskih naprav v Sloveniji nima značaja dopolnilne dejavnost na kmetijah, tako kot je to značilno za druge članice EU (Nemčija, Avstrija), kjer se bioplinske naprave umeščajo v prostor ob obstoječih živinorejskih objektih. V Sloveniji se namreč gradijo obrati, ki poleg organskega gnoja dodatno rabijo še biomaso kot dodatek, za kar je v obdobju enega leta potrebno 400 do 500 ha kmetijskih površin za 1 MW moči. To dejstvo neposredno ogroža in zmanjšuje obseg njivskih površin v Sloveniji za pridelavo hrane za ljudi.

V zvezi s tem postavljam naslednja vprašanja:

1.    ali je v “Strategiji razvoja slovenskega kmetijstva” še opredeljeno varovanje njivskih površin in pridelava hrane za ljudi kot strateška razvojna prioriteta,

2.    zakaj v večji meri naša država ne spodbuja večje uporabe energetskega potenciala lesne biomase naših gozdov ob dejstvu, da smo druga najbolj gozdnata država v EU,

3.    ali je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano seznanjeno oz. soudeleženo pri podeljevanju statusa kvalificiranega pridelovalca električne energije, ki ga podeljuje Ministrstvo za gospodarstvo, direktorat za energetiko, glede na to, da se za proizvodnjo bioplina uporablja zelena biomasa.