Razvoj regij bi bil hitrejši, če bi imeli pokrajine

Rezultat sedanje politike je, da razvojno stagnirajoča in nazadujoča območja obsegajo že več kot 70% Slovenije Poslanke in poslanci so na redni seji državnega zbora obravnavali predlog zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja. Stališče poslanske skupine SDS je predstavil poslanec Zvone Lah.V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran.ZVONKO LAH: “Hvala lepa. Pozdravljeni, gospod minister! V tem obdobju si je vlada zadala kot eno prioritetnih nalog tudi ustanovitev pokrajin, to je, teritorialno členitev po NUTS-3. Skrajni rok, ki si ga je zadala, je bil, mislim, da lansko leto. Predsednik vlade je za sveto poudaril, kako bo ta vlada ustanovila pokrajine v tem mandatu, vendar sta minili dve leti, pol mandata je mimo, od te zakonodaje, ki naj bi bila vložena v postopke, pa ni še nič. Normalno je, da so se v tej krizi pojavili problemi, ki bi jih na drugem nivoju lokalne samouprave lažje reševali, kot pa jih rešujemo sedaj. Sedanja ureditev je pač taka, da imamo 12 statističnih regij, da imamo organizirane regionalne razvojne agencije, ki predvsem delijo sredstva regionalnih razvojnih spodbud in razna sredstva na podlagi razpisov ministrstev, kjer se izdelujejo predvsem tako imenovani mehki projekti, ki jih imamo v občinah na zalogi že preveč. Regionalne razvojne agencije ponekod dobro delujejo, predvsem je to odvisno od občin, od sveta regije, drugje pa so tudi bolj same sebi namen, predvsem tam, kjer so organizirane kot d.o.o., in ne opravljajo svoje funkcije. Po sedanjem zakonu so v 33. členu predvidena sredstva v višini 1,5% BDP in še dodatnih 0,25% za intervencije. To naj bi bila sredstva v višini približno od 500 do 600 milijonov, ki bi pripadali za razvoj regij. Seveda teh sredstev v državnem proračunu ni, in to je največja težava sedanjega zakona.Občine v sedanji organiziranosti preko sveta regij v večini primerov dobro funkcionirajo. Vsi projekti za črpanje sredstev iz tega naslova so bili izdelani v občinah ali več občin skupaj. Teh projektov za črpanje sredstev iz razvojne perspektive do 2013 imajo občine že dovolj. Res je, da v kar nekaj primerih predvsem na začetku 2007, ko so se začeli ti projekti pripravljati, so občine pripravile tiste projekte, ki so jih najlažje in čim prej za črpanje sredstev. Veliko teh projektov ni bilo najbolj razvojno naravnanih (govorim o raznih kulturnih domovih, obnovi knjižnic, muzejev). Najlažje je bilo pripraviti projekte modernizacije cest, kjer ni bilo potrebno gradbeno dovoljenje, in občine so prijavljale take projekte, da so čim več počrpale. In sredstva, namenjena za take projekte, so bila hitro izčrpana. Ostala so pa sredstva za okoljske projekte, kjer je malo težje priti do pogojev za črpanje, do gradbenega dovoljenja. Ravno ti projekti pa imajo v nerazvitih območjih največji cilj, saj vemo, kaj pomenijo za tak odročni kraj. Ti projekti pa so ostali. Ostali so tudi kohezijski projekti, ki jih te regionalne razvojne agencije niso imele pod svojo pristojnostjo. Tam so bili investitorji, določeni iz ene občine ali več občin, ki so direktno preko posredniških teles, posameznih ministrstev in preko organov upravljanja SVRL-ja pripravljali projekte za črpanje teh sredstev. Tudi tukaj vemo, če pogledamo kakšno je črpanje teh sredstev, kateri projekti so bili sedaj izvedeni oziroma katera sredstva počrpana in še bodo v prihodnje. To so projekti avtocest, ki so že zgrajene, in so tukaj sedaj v teh programih za črpanje. To je najlažje počrpati. Okoljski projekti kot so odvajanje in čiščenje odpadnih voda, ravnanja s komunalnimi odpadki in vodooskrba pa so ostali. Toliko poudarjamo, da bi želeli videti pripravljenost teh projektov. Kdaj bodo ti projekti zaživeli in počrpali sredstva preko teh projektov, pa tega do sedaj že v prizadevanjih leto in pol tukaj nismo dočakali. Zato je verjetno prav, da se ta organiziranost, ko je bila sedaj, ni bila popolna in najbolje funkcionirala, čeprav je bila še kar dobra. Potrebno je nadgraditi, ampak ne s takim zakonom, ampak s pokrajinami, kjer bodo voljeni organi, ki bodo imeli svojo odgovornost. Tukaj s tem zakonom pa samo še centraliziramo, ne določamo denarja, ki pripada regijam oziroma občinam za te namene. Ampak dopuščamo neke dogovore med občinami ali več občin z ministrstvi, z vlado, kako se bodo določili regionalni razvojni programi, ki naj bi veljali štiri leta in potem z izvedbenimi načrti vsako leto potrjevali in naj bi se ministrstva zavezala, da bodo ta sredstva v proračunu. Dvomim, da bo to tako funkcioniralo. Ta razvojni svet regije s svojim predsednikom v sestavi, kakršni pač bo, ne bo imel ne moči, ne prave odgovornosti za izvedbo teh projektov.Poleg tega pa ta zakon enostavno uzakonja pokrajine. Poglejte, v 6. členu tega zakona piše, da regija obsega občine, ki so vključene v teritorialno enoto NUTS 3 v okviru statistične teritorialne členitve Republike Slovenije. To se pravi, da NUTS 3 so pokrajine. Mi po tem zakonu imamo NUTS 3 statistične regije. Poleg tega pa še ugotavljamo, da so potrebna ožja programska območja, se pravi, območje, kjer imajo še posebne razvojne probleme, ki jih lahko drugače obravnavamo in programe oziroma projekte pripravimo za ta območja. Se pravi, niti 12 pokrajin ni dovolj. Se spomnite, koliko pokrajin je bilo v prejšnjem mandatu? 14. Sedaj pa vlada ugotavlja, praktično uzakonja teh 12 pokrajin, poleg tega pa še ugotavlja, da znotraj teh 12 pokrajin je treba posebej obdelati določena programska območja oziroma ena občina ali par občin. To je pokrajinizacija na drugačen način. Drugače ne moremo to razumeti, s tem, da bo imela velik vpliv politika in to trenutna politika. Vsako leto bodo ti izvedbeni načrti morali biti usklajeni s proračunom, državnim proračunom iz katerega bo večina tudi tega denarja. Drugi denar bo iz občinskih proračunov. Drugih sredstev tukaj ni. In v Slovenski demokratski stranki smo mnenja, da to ni prava rešitev. Poleg tega pa do obdobja razvojnega oziroma tega finančnega obdobja 2013 ni ostalo veliko več časa niti veliko časa za eksperimente, potrebno je tiste projekte, ki so že pripravljeni čim prej realizirati in ta sredstva počrpati, v kar jaz močno dvomim, da bodo počrpana, predvsem na tistih programih, ki so najbolj potrebni. Imamo pa tudi stališča nacionalnih združenj. Na sestanek pred par dnevi niso prišli predstavniki skupnosti občin. Se vprašamo, zakaj ne. Imamo stališče do tega zakona oziroma mnenje do tega zakona, tudi Mestne občine Ljubljana, kjer navajajo tako: “Menimo, da predlog zakona ne odpravlja težav, ki se v zvezi s skladnim regionalnim razvojem v Sloveniji pojavljajo.” Še enkrat poudarjamo, da ne vzpostavlja nujne povezave z občinami kot tistimi, ki so eden pomembnih segmentov skladnega regionalnega razvoja. Hkrati pa ponovno poudarjamo, da je uvedba pokrajin nujna, če želimo zagotoviti skladnejši regionalni razvoj in regionalizacijo Slovenije. Razvojno stagnirajoča in nazadujoča območja obsegajo že več kot 70% Slovenije. To so rezultati dosedanje politike. In takšnemu mnenju se pridružujemo tudi mi. Poleg tega pa pred dnevi, ko so se na usklajevanje dobili predstavniki združenja občin in ministrstva, kjer sem bil tudi prisoten kot podpredsednik tega združenja, nisem opazil, da smo se uskladili glede tega zakona. Lahko sta se uskladila gospod Smrdelj in gospod Gjerkeš, ampak da se je pa združenje občin uskladilo, namreč smo v fazi, ko so po novih volitvah se ustanavlja šele predsedstvo združenja in bodo novi organi določeni, ker še niso in dvomim, da je to stališče združenja občin glede na dosedanje stališče, ki so jih izražale posamezne občine, ki so v tem združenju. Tako, da mislim, da je to osebno stališče bilo predsednika združenja, ki seveda ima svoj mandat, da v nadaljevanju sprejemanja tega zakona bo še marsikaj prišlo in predlogi in mnenja s strani lokalne skupnosti, zato menim, da ta zakon ne rešuje problematike, ki je zelo pereča in ga v Slovenski demokratski stranki kot takšnega ne moremo podpreti.”