Razprava predsednika SDS Janeza Janše na izredni seji DZ o razpisu referenduma o t.i. izbrisanih

Spoštovani kolegice in kolegi,

Preden obrazložim vsebinsko stališče SDS do predloga odloka in problema nasploh, naj povem, da moramo po našem mnenju odgovornost za zaplete v zvezi z urejanjem statusa t.i. izbrisanih in tudi današnjo izredno sejo v celoti poleg popolnoma spolitiziranemu US pripisati tudi vladi, ki je namesto z enotno rešitvijo problema v enem zakonu prišla pred zakonodajalca z dvema zakonoma ter oblastni koaliciji, ki je popolnoma brezglavo zavrnila naše dopolnilo k zakonu, s katerim bi v interesu pravičnih odločitev omogočili individualno obravnavo posamičnih primerov.

Niti ta seja niti referendum ne bi bil potreben, če bi v Sloveniji imeli normalno ustavno sodišče in normalno oblast, ki bi v skladu z ustavno prisego skrbela za blaginjo vseh svojih državljanov.

Ustava RS namreč pravi, da je Slovenija država vseh svojih državljank in državljanov. Nikjer ne govori, da je Slovenija država tujcev. Tujci so v Sloveniji gostje. Sprejemamo jih kot prijazni gostitelji, če sprejemajo pravni red, ki tukaj velja. Taka pravila veljajo povsod po demokratičnem svetu. Nikakor pa nimajo enakih ali celo več pravic kot slovenski državljani, kot nam te dni skušajo dopovedati nekateri. In še manj so slovenski državljani in davkoplačevalci dolžni plačevati nekakšne odškodnine tistim, ki v Slovenijo nikoli niso verjeli.

Žal imamo danes v Sloveniji US in oblast, ki se je obrnila proti svojim državljanom. LDS in ZLSD želita s predlaganimi zakoni o t.i. »izbrisanih« s pomočjo US, ki ga je oblast sama oblikovala po svoji meri, v kratkem roku pridelati nekaj deset tisoč novih volilcev na račun vseh davkoplačevalcev.

Podpisniki zahteve za referendum v konkretnem primeru branimo državo pred njeno vlado oziroma bolje rečeno oblastjo. Branimo na način, ki ga predvideva ustava v  3. in 90. členu, ko določa, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, to pa prioritetno izvaja neposredno z refrendumom.

Poslanska skupina SDS meni, da današnje seje sploh ne bi smelo biti, saj bi moral biti referendum razpisan že 9 decembra. Vkolikor pa bi imeli normalno oblast,  takšnega zakona, kot je bil sprejet, nikoli ne bi imeli na dnevnem redu in tudi zahteva za referendum ne bi bila potrebna. Ukvarjali bi se lahko s tem, kar naša oblast vseskozi zanemarja: z blaginjo slovenskih državljanov.

Menimo, da se je Slovenija osamosvojila na zelo civiliziran, praven in demokratičen način in na to smo ponosni. Z osamosvojitvijo nismo povzročili nobenih krivic, še najmanj takoimenovanim izbrisanim. Nasprotno: šele z osamosvojitvijo smo ustvarili podlago za spoštovanje človekovih pravic in političnih svoboščin, ki so bile prej mnogokrat kratene.

Po mnenju poslanske skupine SDS je potrebno predlagani odlok sprejeti ne samo zaradi zakonske obveze, ki DZ ne dopušča nobene druge odločitve, temveč tudi iz naslednjih vsebinskih razlogov:

1. Že uporaba termina »izbrisani« je zavajujoča. Označuje kategorijo prebivalcev Slovenije brez slovenskega državljanstva, ki so na dan 23. december 1990 imeli v Sloveniji stalno bivališče in bi morali v roku, ki ga je določil zakon, zaprositi za državljanstvo ali za (če državljanstva niso želeli) status tujca z začasnim bivališčem. To bi morali storiti najkasneje v dveh mesecih po roku, v katerem bi si lahko, vendar si niso želeli urediti državljanskega statusa. Pogoji v zakonu so bili torej javno znani, rok za premislek dolg praktično od plebiscita decembra 1990 do februarja 1992, ko je bila Slovenija že mednarodno priznana država. Vsi prizadeti so vnaprej vedeli, da bodo morali v primeru, če ne želijo niti slovenskega državljanstva, niti ne želijo zaprositi za status tujca, zapustiti državo.2. Zakon o tujcih, sprejet 5. junija 1991, je določal zelo blage pogoje za pridobitev statusa tujca z začasnim prebivanjem, prav tako pa tudi za status tujca s stalnim bivališčem. Predvideval je tudi številne olajšave za družinske člane itd. Glavni pogoj za priznavanje statusa tujca s stalnim prebivališčem je bilo triletno neprekinjeno prebivanje v RS. Ta rok je bil s treh na osem let podaljšan šele julija leta 1997.3. Ministrstvo za notranje zadeve je bilo dolžno spoštovati obstoječo zakonodajo in je moralo po preteku zakonitih rokov uskladiti evidence z veljavno pravno podlago. Tisti državljan katere od drugih republik bivše SFRJ, ki ni zaprosil niti za državljanstvo niti za status tujca z začasnim prebivališčem in tako jasno izrazil voljo, da bo odšel iz države, seveda ni mogel biti več v evidencah prebivalstva RS. Dejstvo je, da večine t.i. izbrisanih takrat tudi dejansko ni bilo več v Sloveniji. Iz nje so odšli, ne da bi odjavili stalno bivališče. Nekateri med njimi, predvsem oficirji JLA in uslužbenci nekaterih drugih zveznih organov so ta stalna bivališča pred umikom iz Slovenije oktobra 1991 sicer fizično demolirali, uradno pa se niso odjavili. Seveda obstaja možnost, da je npr. kak nepismen prebivalec spregledal nastanek samostojne Slovenije in ni poznal javno sicer precej opisovane spremenjene zakonodaje ter da zaradi tega ni uredil svojega formalnega statusa, vendar to ni krivda slovenske države in še manj je zaradi lastne malomarnosti upravičen do odškodnine.4. Dolga leta po osamosvojitvi kategorija t.i. »izbrisanih« v Sloveniji praktično ni obstajala. Javno znani so le nekateri problemi iz sredine devetdesetih let povezani z vračanjem oficirjev nekdanje JLA, npr. Aksentijevićem, za katerega je posredoval takratni poslanec ZLSD Ciril Ribičič. Kategorija t.i. »izbrisanih« je začela množično nastajati šele potem, ko je mednarodna skupnost ustavila srbsko agresijo v BiH in ko so se življenske razmere v nekdanjih republikah bivše SFRJ drastično poslabšale. Slovenija se je vsem tistim, ki so leta 1991 arogantno zavrnili našo zelo velikodušno ponudbo državljanstev, naenkrat zazdela kar privlačna država. In mnogi so se v Slovenijo ilegalno, brez prijave, tako kot so iz nje odšli, tudi vrnili. Ali pa so se vrnili s potnimi listi drugih držav. V Sloveniji so bodisi v skladu z veljavno zakonodajo zaprosili za status tujca z začasnim prebivanjem in ga večinoma dobili, ali pa si zagotovili »status« t.i. »stalno izbrisanih«, ki očitno na potencialni odškodninski borzi vse višje kotira.5. Ker je kategorija t.i. »izbrisanih« vse bolj naraščala ter izvajala notranji ter mednarodni politični pritisk, je slovenski parlament na predlog vlade julija leta 1999 sprejel Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav, nastalih na območju nekdanje SFRJ. Ta zakon je ponovno zelo radodarno omogočil podelitev stalnega bivanja vsem tistim, ki so v svoji vlogi dokazali, da od 23.12.1990 neprekinjeno živijo v Sloveniji, razen tistim, ki so bili v tem času obsojeni za težja kazniva dejanja. Seveda pa zakon statusa ni podeljeval za nazaj, saj še leta 1999 nikomur ni prišlo na misel, da bi za malomarnost ali špekulacije posameznikov v letu 1992 krivil državo.6. V zakon je poseglo ustavno sodišče ter razveljavilo nekatere njegove določbe. Med drugim je razveljavilo možnost, da se zavrne podelitev statusa tistim, ki so bili v tem času obsojeni za težka kazniva dejanja. V popolnem nasprotju z ustavo je ustavno sodišče določilo, da mora MNZ vsem t.i. »izbrisanim«, ki so si status tujca medtem že uredili, avtomatsko izdati dopolnilne odločbe s priznavanjem stalnega bivanja za nazaj vse od plebiscita. Ta sklep ustavnega sodišča je tako absurden, da si ga ni upala uresničiti niti vlada, saj je v direktnem nasprotju s 153. ter v vsebinskem nasprotju s 155. členom ustave. Državni organ namreč lahko izdaja odločbe le na podlagi zakona. Ob polemikah v zvezi s tem vprašanjem je zelo zanimivo stališče bivšega ustavnega sodnika, ki danes trdi, da mora MNZ odločbe izdajati brez zakona, ker zadostuje splošna odločba ustavnega sodišča. Ista oseba, to je Matevž Krivic, je namreč leta 2000 javno pozivala k bojkotu odločbe ustavnega sodišča o večinskem volilnem sistemu, češ da je le-ta protiustavna.7. Zakon o izvršitvi 8. točke odločbe ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02-28, ki je predmet referenduma, je ponesrečen tako po naslovu kot po vsebini. Zakon ne rešuje statusa t.i. »izbrisanim«, ker ga tako ali tako že imajo. Kot pove že v prvem členu, gre za ljudi z državljanstvom drugih držav, ki imajo poleg tega v Sloveniji že urejeno stalno bivališče. Zakon pa jim podarja še neprekinjeno stalno bivanje za nazaj vse do plebiscita, kar je ustavno sporno in hkrati nosi s sabo dve težki posledici. Daljše neprekinjeno stalno bivanje v Sloveniji je temeljni pogoj za pridobitev statusa državljana RS, od maja prihodnjega leta pa hkrati tudi državljanstva EU. Praktično takoj lahko dobijo še en potni list in še eno volilno pravico. Podelitev statusa za nazaj omogoča tudi vlaganje odškodninskih tožb, ki so že javno najavljene in kar lahko močno omaje slovenske javne finance oziroma lahko močno poseže v žepe davkoplačevalcev. Imamo medla sodišča in dobre odvetnike, ki bodo ob obetajočih se honorarjih z veseljem vodili pravdo za pravdo.8. Vlada je v obrazložitvi zakona zatrjevala, da le-ta ne omogoča vnaprejšnjega izračuna posrednih finančnih posledic in da je govorjenje o 800 milijard SIT visokih potencialnih odškodninah zavajanje javnosti. Zagotovo slovenski davkoplačevalci t.i. izbrisanim ne bomo nikoli plačali 800 milijard odškodnin, ker tega denarja preprosto nimamo. Prav tako pa je gotovo, da se odškodninske tožbe v primeru sprejetja zakona bodo vlagale in da danes nihče ne ve, kje se bo zaustavila številka. Slovensko državo je lahko iztožiti. Vkolikor bi vsak, ki bi mu bilo po obeh zakonih podarjeno stalno bivališče za nazaj iztožil samo milijon SIT, bi šle odškodnine s stroški vred preko 20 milijard. Naj ob tem spomnim, da se je na isti seji, na kateri so poslanci vladne koalicije tako vehementno podprli ta zakon, istim predstavnikom vladajoče elite zdelo mnogo preveč nameniti 10 milijard SIT za subvencioniranje prehrane dijakov in vajencev.9. Vlada je ob predstavitvi zakona zatrjevala, da so vsi, ki so si medtem že pridobili status tujca in ki jim ga bi zakon podaril tudi za nazaj, doslej že dokazali, da so v Sloveniji neprekinjeno bivali vse od plebiscita. To preprosto ni res, saj jim tega ni bilo treba storiti. Zakon o tujcih, ki je veljal od leta 1991 do leta 1997 je namreč omogočal, da se stalno bivališče pridobi že po treh letih neprekinjenega začasnega bivanja v RS. Zato so v kategoriji t.i. »izbrisanih«, ki jim želi vlada s t.i. »tehničnim« zakonom podariti status tudi za nazaj in to brez posamičnega preverjanja, lahko spretno skriti tudi številni najbolj sporni posamični primeri izigravanja naših predpisov. Gre namreč za tiste pripadnike nekdanje JLA, ki so leta 1991 sodelovali v agresiji na Slovenijo, nato po porazu brez odjave stalnega bivališča odšli iz nje, se udeleževali velikosrbske agresije in etničnega čiščenja na Hrvaškem in v BiH in se po ponovičnem porazu večinoma ilegalno spet vrnili v Slovenijo. Nekateri so tu prijavili in dobili začasno bivališče, po treh letih pa v skladu s takratnim zakonom status tujca s stalnim bivališčem. Kdor je torej leta 1991 nezakonito odšel iz države ter se vanjo leta 1994 vrnil ter takrat dobil začasno bivališče, je do spremembe zakona o tujcih julija 1997 že izpolnil pogoj za stalno bivališče.10. Predlagatelji zakona skušajo dokazati, da je ista oseba v istem času lahko na dveh različnih mestih oz. državah. Vsi tisti iz kategorije t.i. izbrisanih, ki imajo danes potne liste in državljanstva držav, ki so nastale na ozemlju nekdanje SFRJ in ki februarja 2002 še niso obstajale, so si morali državljanstva teh držav nekako v tem času pridobiti. Težko so si ga pridobili avtomatsko preko nasledstva za nekdanjimi republikami, če tam niso imeli prijavljenega stalnega bivališča.Torej so morali stalno bivati tudi v teh državah. Kar seveda pomeni, da vsaj mnogi med njimi niso mogli neprekinjeno živeti v Sloveniji, kot to zatrjuje vlada. S tega vidika je bilo glasovanje vladnih poslancev proti dopolnilu SDS, ki bi omogočalo posamično preverjanje stalnega bivanja, nepremišljeno.11. T.i. tehnični zakon o izbrisanih omogoča, da se stalno bivališče za nazaj podari samo državljanom drugih držav, ki so nastale na ozemlju nekdanje SFRJ. Izpušča vse tiste, ki so 23.12.1990 stalno prebivali v Sloveniji kot državljani drugih takratnih republik skupne države, danes pa imajo morda državljanstvo kake tretje države, ki ni nastala na ozemlju bivše SFRJ. Nikakor ni mogoče vnaprej trditi, da takšni primeri ne obstajajo, saj tega preprosto na hitro ni mogoče preveriti. V tej točki so pripravljalci zakona (in tudi odločbe US) v svoji politični zagledanosti v bivšo SFRJ ali iz preprostega neznanja zagrešili očitno diskriminatornost, ki je hudo sporna ne samo po naši ustavi, ampak tudi glede na osnovna načela evropskega pravnega reda.12. Podporniki zakona trdijo, da človekove pravice nimajo cene in vse, ki mu nasprotujejo, označila za nestrpne. Povsem jasno je, da so človekove pravice posameznika ali skupine v družbi ali državi omejene z enakimi pravicami drugih posameznikov in skupin. Demokratičen sistem drugače ne more delovati, saj se v primeru zagovarjanja absolutne svobode na koncu ponovno uveljavi pravica najmočnejšega. Nazoren primer takšnega omejevanja pravic je denacionalizacija. Zakon je določil, da se nacionalizirano premoženje sicer vrne prvotnim lastnikom, vendar pa le-ti s tem niso dobili pravice, da bi vlagali odškodninske tožbe za čas, ko premoženja niso imeli v lasti in posesti in jim je bila s tem nedvomno povzročena škoda oziroma krivica. Načelo pravičnosti in načelo spoštovanja človekovih pravic bi vsekakor terjalo, da se jim plača odškodnina, vendar bi v tem primeru država bankrotirala, večina davkoplačevalcev pa bi bila po nedolžnem močno oškodovana. Omenjeno stališče največje vladne stranke ponovno odpira to razpravo. O t.i. »izbrisanih« smo morali v DZ na zahtevo LDS in ZLSD opraviti celo izredno sejo, hkrati pa so iste stranke preprečile javno obravnavo mnenj ter obravnavo t.i. tehničnega zakona po skrajšanem postopku. Pred nekaj leti pa smo mukoma po dolgih in konfliktnih razpravah spravili skozi proceduro naš predlog zakona o odškodninah svojcem padlih v vojni za Slovenijo, pri katerem so iste stranke s svojimi dopolnili močno oklestile štipendije otrokom padlih. Pri tisti razpravi je LDS vztrajno dokazovala, da imajo ne samo pravice, ampak celo življenja padlih za Slovenijo zanje zelo nizko ceno.13. Vsebinsko natančno enaka zakona, ki t.i. »izbrisanim« skušata podariti pravice za nazaj, bi lahko napisali za vse, ki so bili (oni pa dejansko proti svoji volji) z odločbami in ravnanji komunističnih oblasti po letu 1945 izbrisani iz državljanskih evidenc ali pregnani s stalnih bivališč in so zaradi tega utrpeli veliko krivic in škode. Vkolikor človekove pravice po mnenju LDS odslej naprej nimajo cene, potem je potrebno tudi tem desettisočem povrniti res krivično izbrisan status za nazaj za vsa desetletja in jim tako posledično omogočiti vlaganje odškodninskih tožb. Si predstavljate šele te vsote? Če bo LDS uveljavila ta princip za t.i. izbrisane, bosta Italija in Avstrija brez večjih težav upravičeno zahtevali enak retroaktiven pristop do optantov in po vojni pregnanih in izbrisanih pripadnikov nekdanje nemške manjšine.14. Ko smo zbirali podpise državljanov za referendumsko pobudo, ki je bila vzporedno tudi vložena, so jo podpisovali tudi državljani neslovenskega porekla, ki so bili leta 1991 Sloveniji lojalni, kar še posebej v primerih nekaterih mešanih zakonov ali oficirskih družin ni bila vedno lahka odločitev. Sedaj pa nemočno opazujejo, kako se skuša priviligirati tiste, ki so jih takrat zasmehovali ali jim celo grozili. ??Predlagani zakon nikakor ne zasluži oznake akta, ki popravlja krivice, kajti v mnogo večji meri jih glede na svojo neselektivnost na eni ter diskriminatornost na drugi strani povzroča. Zakon je v temelju krivičen do vseh lojalnih državljanov RS ne glede na nacionalno poreklo, saj posledično zahteva, da ravno tisti, ki so bili lojalni slovenski državi ali so se zanjo celo aktivno borili, plačujejo odškodnino tudi tistim, ki so državo ogrožali ali na očiten način izzigravali njene predpise. Edini pravi motiv predlaganih neselektivnih odločitev je politični: LDS in ZL želita »pridelati« nekaj deset tisoč novih državljanov in volilcev. 

Pri tem se uporablja vsa sredstva, še posebej laž in prevara. Danes ponovno, tako kot leta 1989, 1990 ter 1991, oživlja ksenofobija do slovenske osamosvojitve. Žal glavni akterji tega pojava prihajajo iz oblastnih in drugih centrov moči, smešijo pa vse, kar spominja na patriotizem. Ob tem pozabljajo, da je patriotizem prepoznavna in cenjena vrednota v vseh državah članicah EU in NATO.

Toliko nestrpnosti do vsega, kar je ustvarilo slovensko državnost, že dolgo nismo doživeli. Letošnje govorjenje o krivicah, povzročenih z osamosvojitvijo, prihaja iz istih političnih logov, iz katerih je leta 1990 in 1991 prihajalo nasprotovanje slovenski samostojnosti. Spomnimo se takratne izjave predsednika predsedstva RS Janeza Stanovnika oziroma samozvanega očeta naroda, ki je dejal, da bi bila slovenska osamosvojitev nacionalni samomor.  Ali izjave njegovega naslednika, ki še danes uživa privilegije na račun davkoplačevalcev, ki je še dobro leto pred plebiscitom zatrjeval, da lahko Slovenija preživi le kod del socialistične Jugoslavije.

Prav v teh in podobnih izjavah so tisti, ki niso marali niti slovenskega državljanstva niti si v Sloveniji niso želeli urediti statusa tujca v skladu z zakonom, ki je bil za vse enak, videli podporo za svoje ravnanje. Niti tisti, ki so te izjave dejali, niti tisti, ki so jim sledili, niso verjeli ne v državotvorno moč Slovencev ne v pozitiven razvoj mednarodnih odnosov po padcu Berlinskega zidu in propadu komunističnih totalitarnih režimov v Evropi.

Gre za politično zaledje, ki se še vedno napaja na izvirih razrednega in kulturnega boja. Ki svoje politične nasprotnike takoj etiketira in diskvalificira. Najraje s fašisti.  Nestrpni in ksenofobični so vedno drugi. Uporaba dvojnih meril je pravilo.

Kdo je obsodil izjavo, da je potrebno pobiti volilce predsedniškega kandidata dr. Jožeta Bernika? Kje je bil takrat Matjaž Hanžek? In Milan Kučan? In Janez Stanovnik? In Anton Rop?
Ali so molčali ali pa so dali le medle izjave. In takoimenovano neodvisno sodišče je presodilo, da takšne izjave niso v nasprotju z zakonom.

Včeraj smo poslušali uradno novoletno poslanico predsednika slovenske vlade. Naslovil jo je le na državljane in tiste, ki živijo v Sloveniji. Kaj pa 100 tisoči naših rojakov v zamejstvu in po svetu? Za našo oblast ne obstajajo. Dvanajst let čakamo na zakon, ki ga terja ustava. Zakaj pa se vam, gospodje na oblasti, tu nič ne mudi?

Kdo je obsodil protiversko nestrpnost, ko se je pojavila skupina Strelnikov  z žalitvijo največjega simbola krščanstva?  Kje so bili takrat prebrisani antiksenofobi?

V SDS smo prepričani, da velikanska večina Slovenk in Slovencev terja enaka merila za vse. Razglašanje drugačnih stališč do vladnega zakona za nestrpnost je žalitev. In prvi korak k ponovni uvedbi verbalnega delikta, s čimer ima politična opcija, ki s to besedo opleta vsakodnevno, bogate zgodovinske, mnogi med njimi pa tudi osebne politične izkušnje, saj so takšne zakone sprejemali ali jih celo oblikovali in dosledno izvajali.

Ni slučajno, da je eden glavnih pravnih svetovalcev najbolj aktivnih uporabnikov in uporabnic besedičenja o nestrpnosti nekdanji kreator jugoslovanske in slovenske represivne kazenske zakonodaje Ljubo Bavcon, ki je hkrati tudi neposredni udeleženec najbolj krvavih obračunov v slovenski povojni zgodovini.

Kdo nam torej danes predava o strpnosti in toleranci?  Večinoma tisti, ki imajo pred svojim lastnim pragom nakopičene takšne kupe smeti, da jih niti velika poplava ne bi odstranila.

Sicer pa, spoštovani kolegice in kolegi iz oblastne koalicije, ali kot pravi bivši predsednik, iz kontinuitete, zakaj se tako bojite referenduma?

Vaš strah je popolnoma nelogičen. Prepričan sem, da absolutno zaupate javnomnenjskim raziskavam dr. Nika Toša iz velecenjenega, visokokredibilnega in seveda povsem neodvisnega Centra za raziskavo javnega mnenja na FDV – dejstvo, da raziskave plačuje vlada, njihove neodvisnosti prav nič ne zmanjšuje, prej nasprotno, pravite – saj je g. Toš v zadnji raziskavi Politbarometer ugotovil, da vladni zakon o t.i. izbrisanih podpira kar 50% vprašanih, nasprotuje pa mu le 32 odstotkov. Torej boste po Tošu dobili več kot 60%. Ali pa morda ne zaupate več Tošu? Mogoče pa ga ne plačujete zato, da bi objektivno meril in seznanjal javnost z dejanskim razpoloženjem? Zanimivo, več kot zanimivo…

Prepričani smo, da v Sloveniji nimamo izbrisanih, imamo pa prebrisane oblastnike z dvojno moralo, ki v tem primeru delujejo proti lastnim državljanom.

V SDS menimo, da je referendum v razmerah, v katere ste nas pripeljali, potreben. Oblast ne more vladati mimo volje ljudstva ali v nasprotju z njo. Kjub temu, da imajo nekateri v tej dvorani in okoli nje s tem bogate izkušnje. Rezultat referenduma bo namreč pokazal odnos državljanov do tega vprašanja nasploh in bo pomembno navodilo za dokončno oblikovanje tudi t.i. sistemskega zakona.

Ne sprejemamo teze, da so državljani Slovenije, ki so ravno s plebiscitom dosegli Slovensko neodvisnost in samostojnost, prav tako pa so se z neposrednim izjavljanjem jasno odločili za EU in NATO, naenkrat tako nezreli, da ravno o vprašanju t.i. izbrisanih niso sposobni trezno odločati, kot nam to razlaga bivši predsednik, vlada  in mnogi drugi iz oblastne opcije.

Referendum je potrebno razpisati. Prepričani smo, da je bila JMR Nika Toša potvorjena in da gre za politikantsko zlorabo davkoplačevalskega denarja, ki ga ni mogoče upravičiti – upamo, da se bo s tem začelo ukvarjati tudi javno tožilstvo – in da bodo volilke in volilci krivični in škodljivi zakon prepričljivo zavrnili.

Glede izdajanja odločb brez  zakona pa menimo, da drži dosedanje stališče vlade in večine pravnih strokovnjakov. Državni organi po ustavi ne smejo izdajati odločb brez zakona, pa naj Ciril Ribičič napiše v obrazložitev odločbe ustavnega sodišča karkoli. Ustava je povsem nesporno nad obrazložitvijo US. Tega se zaveda celo samo US, saj je v isti obrazložitvi povsem jasno in hkrati protislovno zapisalo, da ima zakonodajalec pravico odločbo preliti v zakon povsem po svoje in da je pri tem vezan samo na ustavo.

Vlada grozi, da bo izdajala odločbe brez zakonske podlage, samo na podlagi želje US. Takšno govorjenje je povsem neresno. Je v nasprotju z ustavo, mnenjem večine pravne stroke in seveda v temeljnem nasprotju z dosedanjo pravno prakso. V nasprotju tudi z dosedanjim stališčem vlade.  Zato seveda ne verjamemo, da bo izvršilna oblast šla v takšno degradacijo pravnega reda in hkrati v politično avanturo. Vkolikor pa bi se to res zgodilo, pa je treba takšen napad vlade na lastne davkoplačevalce že vnaprej obsoditi. In povedati, da bodo takšne odločbe, izdane brez zakonske podlage, slej ko prej razveljavjene. Če ne prej, bo po naslednjih volitvah narejena revizija vsake posamične nezakonite odločbe. In državni uradniki, ki bi jih morebiti izdajali brez zakonske podlage, bodo predlagani v kazenski postopek zaradi zlorabe pooblastil.

Po referendumu, na katerem, v to smo trdno prepričani, bo ljudstvo zavrnilo krivičen zakon, je treba v enem enotnem zakonu urediti problem na način, da se bodo statusi posameznikov tudi posamično preverjali ter da ne bo možno uveljavljati nikakršnih odškodnin na račun davkoplačevalcev.